Perzijska književnost

Ta književnost se je v času starega in srednjega veka razvijala skozi tri obdobja (Kos 29):

• staro obdobje (do leta 331 pr. Kr.),

• srednje obdobje (642 po Kr.) in

• novo obdobje (od 7. stoletja naprej).

Iz starega obdobja je glavno delo Avesta (ohranjeno v redakciji iz 3.—4. stoletja po Kr.) — zbirka mitičnih, dogmatičnih, liturgičnih tekstov, molitev, obrazcev in himen — in velja za temeljno knjigo stare perzijske religije, ki jo je utemeljil Zaratustra (29). Srednjeperzijska književnost ni zapustila pomembnejših besedil, novoperzijska književnost pa je imela dve glavni področji razvoja: lirsko in epsko pesništvo (29).

Časovnica perzijske književnosti.

Epika

Osrednji pesnik novoperzijske epike je Firduzi, ki je tudi njen utemeljitelj; osrednje delo je Šah-Name, perzijski nacionalni ep, ki opeva zgodovino Irana od mitičnih začetkov do arabske osvojitve ter vsebuje bajke in junaške pripovedke iz časov stare Perzije, življenjepise petdesetih kraljev in številne pustolovske zgodbe; Firduziju pripisujejo tudi dvorskoljubezenski ep Jusuf in Zualiha, ki opeva svetopisemsko zgodbo Jožefa in Putifarjeve žene (30).

V poznejši perzijski epiki je prevladal dvorskoljubezenski ep, katerega glavni avtor je Nizami, ki je ustvaril pet epov, med njimi tudi Iskender-Name, ep o Aleksandru Velikem (30).

Razvoj epa se zaključi s pesnikom Džamijem, ki je napisal pet večjih epskih pesnitev, med drugimi novo verzijo Jusufa in Zualihe in ep Medžnun in Laila(30).

Lirika

V marsičem je bila tematsko in oblikovno nadaljevanje lirike iz klasičnega obdobja arabske književnosti; pomembno sredstvo je bila rima, tipični pesniški obliki sta postali kasida in gazela, priključila se jima je rubai, štirivrstična kitica perzijskega izvora z epigramatsko zaostreno vsebino; glavne teme so bile ljubezen, vino, narava, življenska modrost, mistična doživetja in moralistične ideje (29).

Najpopularnejša perzijska lirika sta Omar Hajam in Hafis. Omar Hajam (1050—1132) je avtor pesniške zbirke Rubaijat, ki vsebuje okoli 600 rubaiev; njegova lirika je refleksivna, njihova misel je svobodomiselna, naperjena proti verskim dogmam, vključuje pa tudi proslavljanje užitkov (31). Hafis (1320—1389) je v svojih pesmih opeval vino, ljubezen, življenske užitke, zasmehoval je je verski fanatizem; po njegovi smrti so te pesmi zbrali v zbirko Divan (31).

Drugi avtorji so sicer v Evropi manj znani, a imajo zelo pomembno mesto v perzijski liriki; to so Attar, mistik in moralist ter avtor alegorične pesnitve Ptičji pogovori, Sadi, didaktični pesnik, in Rumi, ki velja za največjega perzijskega mističnega pesnika, z glavnima deloma Divan in Mesnevi; slednja je obsežna zbirka razmišljanj in mističnih naukov, z vloženimi legendami, basnimi in anekdotami (31—32).

Literatura

Kos, Janko. Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2005.