Pedagogika
Pedagogika je znanost, ki se ukvarja z raziskovanjem vzgoje in izobraževanja. Njen predmet raziskovanja je zelo obširen: zakonitosti in odnosi med vzgojo in družbo, različne metode in oblike dela, odnosi, ki nastajajo v vzgojnem procesu. Pedagogika proučuje dejavnike, ki posamezniku omogočajo osebni razvoj, osebnostno rast in vseživljenjsko učenje.
Oblikovale so se tudi pedagoške znanstvene discipline, ki se ukvarjajo s proučevanjem posameznega področja pedagogike. To so:
- Obča pedagogika
- Zgodovina pedagogike in šolstva
- Družinska pedagogika
- Predšolska pedagogika
- Didaktika
- Andragogika
- Specialna pedagogika [1]
Beseda pedagogika je nastala iz glagola pedagog [2], ki je tujka prevzeta po zgledu iz nemške besede Pädagoge, oziroma francoske pédagogue in latinske paedagōgus, vse pa izhajajo iz grške besede παιδαγωγoς (paidagōgós) v pomenu besede vzgojitelj, kar je zloženka iz grških besed παις (paĩs), v rodilniku παιδoς(paidós) = deček, deklica, otrok in αγωγoς (agōgos) = vodnik, izpeljanke iz glagola αγω (ágō) = vodim. Prvotni pomen je torej vodnik, voditelj dečkov, otrok. [3] Paidagōgósi so bili grški domači sužnji, ki so skrbeli za dečke, jih vodili na urjenje, v šolo, in nasploh skrbeli za njihovo izobraževanje. Prvo vzgojiteljsko in učiteljsko funkcijo je paidagōgós dobil šele v Rimu v helenistični dobi. V Rimu je bila cesarska šola za služabnike, ki se je imenovala paedagogium, njen vodja pa paedagogus. Pomenska razlika med praeceptor (učitelj) in paedagogus se je počasi zabrisala. Beseda paedagogus je pričela označevati človeka, ki se poklicno praktično in teoretično ukvarja z vzgojo otrok. V 16. stoletju se je pripravljalnica za vpis na univerzo imenovala paedagogium. Leta 1868 so na Dunaju ustanovili Paedagogium- zavod za izobraževanje učiteljev višjih osnovnih in meščanskih šol. Konec 18. stoletja pa so Nemci formulirali besedo Pädagogik. S tem je bil postavljen prvi zasnutek znanosti o vzgoji. [4]
Zgodovina pedagogike[uredi]
Herbartizem je pedagoški koncept, ki je predstavljal prevladujoč pedagoški model izobraževanja učiteljev konec 19. in v začetku 20. stoletja, vendar pa ga ne moremo enačiti s Herbartom. Johan Friedrich Herbart (4.5.1776-14.8.1841) je bil utemeljitelj pedagogike kot znanosti. [5] Ukvarjal se je z raziskovanjem pouka in tudi oblikoval artikulacijo učnega procesa. Učni proces je razčlenil na štiri stopnje: stopnja jasnosti, stopnja asociacij, stopnja sistema in stopnja metode. [6]
Pedagogika in vzgoja[uredi]
Pedagogika kot znanost raziskuje vzgojo. Vzgoja je neprekinjen proces oblikovanja in razvijanja osebnosti posameznika, ki poteka skladno z nekim ciljem (idealom). To je vzgoja v najširšem pomenu besede. Vzgoja poteka v medsebojni povezavi dveh procesov: vzgoje v ožjem pomenu in pa izobraževanja. Vzgoja v ožjem pomenu besede je pedagoški proces, v katerem si oblikujemo moralne vrednote, prepričanja in stališča. Poznamo dve vrsti vzgoje: namerna / intencionalna in nenamerna / funkcionalna. O namerni vzgoji govorimo takrat, kadar imamo vnaprej določen načrt, cilje in naloge. Poteka v vrtcih, šolah vseh vrst in stopenj, v oblikah izobraževanja odraslih. Nenamerna vzgoja pa poteka v neposredni povezanosti življenja in dela ljudi (v družini, v vrstniški skupini, pred medijev..). Vzgoja, ne glede na to ali je namerna ali nenamerna, vedno poteka na dva načina, ki sta med seboj povezana: posredno ali pa neposredno. [1]
Pedagogika in izobraževanje[uredi]
Izobraževanje je pedagoški proces, v katerem pridobivamo znanja in razvijamo spretnosti. Izobraževanje je lahko formalno, neformalno ali informalno izobraževanje oblikuje tudi osebnost zato deluje vzgojno. [1] Vzgoja je nenazadnje stranski produkt izobraževanja, saj že s tem, ko izobražujemo, hkrati tudi vzgajamo. [7]
Študij pedagogike v Ljubljani[uredi]
Ob ustanovitvi univerze v Ljubljani leta 1919 je bila ena izmed prvih kateder na filozofski fakulteti ustanovljena katedra za pedagogiko. Za prvega profesorja pedagogike na filozofski fakulteti je bil imenovan dr. Karel Ozvald. Ozvald je takoj začel razvijati pedagogiko kot znanstveno vedo na Slovenskem. V zimskem semestru 1922/1923 se je v Katalogu predavanj začela pedagogika ločevati od filozofije. Leta 1930 se je Ozvaldu kot zunanji sodelavec in vodja praktičnega pedagoškega seminarja pridružil dr. Stanko Gogala. Ozvald in Gogala sta si delila predavanja do zaprtja univerze leta 1943. Univerza v Ljubljani je ponovno začela delovati v zimskem semestru 1945/1946. Takrat je bil spet uveden študij pedagogike, vendar na novih in drugačnih idejnih in političnih temeljih. Študij na filozofski fakulteti je bil sprva organiziran enako kot pred vojno, pomeni, da je bil dvopredmeten. V letu 1948 je prišlo do reorganizacije študija, poudarjena je bila enopredmetnost študijskih skupin. Takšna ureditev je ostala v veljavi do leta 1958. [8]
Že predbolonjska ureditev pa je omogoča interdisciplinarni študij z drugimi humanističnimi in družboslovnimi vedami. Poleg tega je eden od splošnih pedagoških predmetov za študente (različnih smeri študija na več fakultetah) t. i. pedagoških smeri. V tem primeru je osnovni cilj predmeta kritični vpogled v pedagoške dejavnike, ki vplivajo na formiranje in delovanje šole kot institucije in na vlogo učitelja v vzgojno izobraževalnem procesu. Študentje med študijem spoznajo in razumejo zakonitosti pedagoških teoretskih usmeritev za oblikovanje vzgojnega koncepta javne šole, zakonitosti delovanja vzgojno izobraževalnega procesa in vlogo vzgoje ter socializacije za razvoj posameznika, kulture in družbe, vloge učitelja in učenca kot subjekta in objekta pri pouku, sodobna načela oblikovanja šolske skupnosti ter etična načela in zakonska določila, značilnosti pedagoške vloge učitelja.
Zunanje povezave[uredi]
Revije oddelka za pedagogiko in andragogiko
Opombe in viri[uredi]
- ↑ 1,0 1,1 1,2 Retuznik Bozovičar, A. in Krajnc, M. (2017). Pedagogika in pedagoški pristopi v predšolskem obdobju. Velenje: Modart.
- ↑ Verbinc, France, Slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979
- ↑ Snoj, Marko, Slovenski etimološki slovar, Založba Modrijan, Ljubljana, 2003
- ↑ Autor, O. (2003). Paideia. Maribor. Slavistično društvo.
- ↑ Blažič, M., Ivanuš Grmek, M., Kramar, M., Strmčnik, F. (2003). Didaktika. Novo mesto: Visokošolsko središče, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo.
- ↑ Blažič, M., Ivanuš Grmek, M., Kramar, M., Strmčnik, F. (2003). Didaktika. Novo mesto: Peček Čuk, M. Recenziji. Sodobna pedagogika, letn. 67. št. 1, 146-149.
- ↑ Kroflič, R. in Peček Čuk, M. (2009). Zakaj morajo imeti tudi poklicne in strokovne šole svoj vzgojni koncept?. V: R. Kroflič (ur), Ali poklicne in strokovne šole potrebujejo vzgojni koncept?. Ljubljana: Center RS za poklicno izobraževanje, str. 13-24.
- ↑ Vidmar, T. (2016). Pedagogika na univerzi v Ljubljani od njene ustanovitve do začetka petdesetih let 20. stoletja. Sodobna pedagogika, letn. 67. št. 3, 32-48.