Paweł Huelle: Castorp

1. Uvod

V seminarski nalogi bom obravnavala roman Castorp (2004), v katerem je avtor Paweł Huelle upodobil Hansa Castorpa, ki ga je 80 let prej ustvaril Thomas Mann. Najprej bom na kratko predstavila avtorja in literarno delo, osrednji cilj seminarske naloge pa je analizirati medbesedilnost v romanu – na katera besedila in kako se navezuje, kakšno funkcijo imajo navezave ter kakšen vrednostni odnos do predlog ustvarja avtor.

1.1 Paweł Huelle

Pisatelj Paweł Huelle se je rodil leta 1957 v Gdansku, mestu, ki je tudi osrednji dogajalni kraj romana Castorp. Poleg romanov David Weiser (1987), Mercedes Benz (2001), Castorp (2004), Zadnja večerja (2007) je avtor zbirk novel Zgodbe za čas selitve (1991), Prva ljubezen in druge zgodbe (1996) in pesniške zbirke Pesmi (1994). Ukvarja se tudi s publicistiko in predava zgodovino filozofije na Medicinski fakulteti v Gdansku.

1.2 Castorp (2004)

Roman govori o dveh letih, ki jih je mladi Hans Castorp preživel v Gdansku, kjer je študiral na pred kratkim odprti Kraljevi višji tehnični šoli, ki so ji navadno rekli kar »politehnika«. Hamburžan, ki je med študijem bival v stanovanju pri vdovi, gospe Hildegarde Wybe in njeni služkinji, se je že od začetka bivanja v mestu počutil tujega in mnogokrat pomislil, da je bil odhod od doma napaka. Na izletu v Sopot, ko je šel kupit priljubljene cigare Marie Mancini, se je zaljubil v neznano in zasedeno dekle, kar pa ga je še bolj potrlo in povzročilo, da je vedno bolj pogosto tonil v zamišljenost, sanjarjenje in spomine. Ko so mu že vsakdanja opravila predstavljala nenavaden napor, je obiskal dr. Ankewitza, ta pa mu je predpisal zdravljenje v termalnem domu v Sopotu in spopadanje z realnostjo, da bi se izognil sanjarjenjem. Zato je s pomočjo detektiva Hermanna Tischlerja ugotovil, kdo sta neznanka in moški, ki jo je vedno spremljal. V hotelski recepciji si je prisvojil paket, ki je pripadal neznanki in ga, ker je ravno končevala tukajšnji dopust, obdržal za eno leto, dokler se ni vrnila naslednje leto. V paketu je bil roman Theodorja Fontaneja Effi Briest. Njegova ljubezen do neznanke, za katero ugotovi, da je Poljakinja in da ji je ime Vanda Piłecka, se stopnjuje do konca romana, ko ji zaradi politične intrige ubijejo ljubimca, Rusa Davidova, s katerim jo je vedno videval Hans, ta pa se vrne v rodni Hamburg.

2. Analiza medbesedilnosti

2.1 Identifikacija predlog in način njihovega predstavljanja

Pri navezavi na Mannovo Čarobno goro Huelle uporabi več načinov medbesedilnega sklicevanja. Že v samem naslovu uporabi ime oz. priimek osrednjega lika iz Mannovega romana, gre tudi za izposojo literarnega lika, v tem primeru protagonista. Pred začetkom romana je naveden tudi dobesedni citat: »Za seboj je imel že štiri semestre študiranja na politehniki v Gdansku.« Celoten roman bi lahko opredelili kot dopolnitev Čarobne gore, saj gre za predzgodbo Mannovega dela. Jasmina Šuler Galos trdi, da gre za »moderen apokrifni spis, ki se nanaša na življenje Hansa Castorpa, preden se je vlak za Davos ustavil na postaji Davos-vas.« (Šuler Galos 183) Ne gre pa le za izposojo protagonista, tudi za nekatere druge osebe bi lahko rekli, da so vsaj delno izposojene. Pri nekaterih osebah gre npr. za delno parodijo, saj so debate moških v zdraviliškem domu v Sopotu, Wolframa Altenberga in Jonatana Graya oz. Mroža in Suhca, kot ju je imenoval Hans, karikatura debat Mannovih Settembrinija in Naphte. (Šuler Galos 188)

Roman Theodorja Fontaneja Effi Briest je mnogokrat omenjen, saj gre za enega ključnih motivov v romanu – je nekakšna vez med Hansom in Vando na fizični ravni, ker je Hans knjigo pravzaprav ukradel Vandi, po drugi strani pa Hans vleče vzporednice med ljubeznijo Vande in Davidova in prepovedano ljubeznijo med Effi Briest in majorjem Crampusom. Branje knjige je en največjih povodov za Hansovo sanjarjenje.
Prvič sta roman in njegov avtor omenjena, ko Hans odpre paket, ki ga je izmaknil Vandi na hotelski recepciji. Pripovedovalec nam pove, da se je Hans s Fontanejevim romanom v neki meri seznanil že v zadnjem razredu srednje šole, a ga ni prebral do konca. »Takrat je roman odložil, ko je prišel do opisa svatbe pri von Briestovih in se ni več vrnil k njej, prepričan, da ni veliko izgubil.« (Castorp 99) A zdaj je bil roman povezava do interesantne neznanke in ga je prebiral, kot bi mu knjigo pustila ona, piše pripovedovalec. (Castorp 99)
Kasneje, v desetem poglavju, nam pripovedovalec nakloni dobesedni citat iz Effi Briest: »Vlak je ravno zapeljal mimo perona in takoj zatem švignil mimo hišice in vrtička. Effi je bila tako razburjena, da ni ničesar opazila, in je kot omotična gledala za zadnjim vagonom, kjer je na visokem odru sedel zavirač.« (Castorp 149). Na roman se naveže tudi z izposojo motiva, saj pravi, da je Hermann Tischler strankam »odsvetoval puščanje takšnih sledov, ki lahko, čisto tako kot v romanu Theodorja Fontaneja, celo po sedmih letih eksplodirajo s strašno močjo.« (Castorp 150)

Roman se poleg omenjenih navezuje tudi na mnoga druga besedila. Že pred začetkom romana je poleg Mannovega citata tudi dobesedni citat filozofa Sørena Kierkegaarda: »Ravno zato, ker je že bila, postane ponovitev nekaj novega.« Tudi sicer vsebuje besedilo mnogo dobesednih citatov. En teh je dobeseden citat dela pesnitve Parzival Wolframa iz Eschenbacha, upodobljenega na vodnjaku v rojstnem kraju, ki ga je Castorp obiskal z bratrancem Joachimom: »Saj so iz vode nastala drevesa in vse, kar živi.« (Castorp 111) Dobesedno je citiran tudi Kant - protagonist v nekem antikvariatu najde kopijo njegovega pisma Hartknochu: »Informacija, da se je tam spečal z neko frfro, nato pa to opisal v frivolni pesmici, se me pravzaprav ne tiče, toda če naj odgovorim na Vaše vprašanje, Hartknoch: Ali sem zgrožen? odgovarjam: Ne! Kaj pa lahko pričakujemo od Francoza? Njihovi filozofi so kot ženske in knjige ponavadi uporabljajo tako kot uro. Nosijo jo tako, da se vidi, da jo imajo, in ni pomembno, ali stoji ali je celo pokvarjena.« (Castorp 173).
V istem antikvariatu naleti tudi na delo Izaaka Dancigerja o Schopenhauerju, ki ga na kratko opiše: »Delo, ki je bilo polno citatov, subtilnih, zelo stvarnih povzetkov in razprav, je posebej poudarjalo rodne kraje filozofa, od dvorca na Orunji do rezidence na Polankah. […] Delo Izaaka Dancingerja, prežeto s preprostostjo in skoraj muzikalično strastjo, je našemu študentu odkrilo veliko več kot marsikatero učeno predavanje iz filozofije; začutil je, da je v teh drobcih kot v leči zbrano njegovo lastno življenje, da ga lahko opazuje pod katerim koli kotom in iz poljubne razdalje.« (Castorp 174), omenjena pa so tudi Schopenhauerjeva Dela, ki si jih Hans izposodi v knjižnici. (Castorp 175)
Citirana sta tudi Leonardo da Vinci: »To je vedel že Leonardo.« (Castorp 18) in Odisej: »Moj prekleti trebuh, bi rekel Odisej.« (Castorp 33)
V samem začetku romana, ko poteka pogovor med Castorpom in njegovim stricem, konzulom Tienapplom, slednji pravi: »To je samo, reciva temu, duhovni nasvet, skrb starega človeka, ki ti želi dobro in noče, da bi se zavozlala Ariadnina nit, ki jo držiš v rokah.« (Castorp 8), pri čemer gre seveda za izposojo motiva Ariadnine niti iz grškega mita.
Zelo opazen je sklic na Pavla Benekeja, po katerem je v romanu imenovana jadrnica nekega dečka, saj je označen z opombo: »Pavel Beneke, morski ropar iz Gdanska, priljubljen junak otroških iger.« (Castorp 46)
Najbolj skrivnosten pa je sklic na neimenovanega pesnika: »Neki pesnik – Castorp se je zdaj zaman trudil, da bi se spomnil imena – je govoril o čaši temne svetlobe.« (Castorp 79)

2.2 Vrednostni odnos do predlog in funkcije medbesedilnih navezav v delu

Medbesedilne navezave po eni strani omogočajo, da bralec literarni lik bolje spozna, gre za bolj natančen popis, po drugi strani pa zahteva od bralca veliko razgledanosti oz. predznanja, če hoče v celoti razumeti navezave. Roman seveda razume tudi bralec, ki morda ne pozna Mannovega Hansa Castorpa – v tem primeru gre za dokaj enostaven roman o naključnem študentu in njegovi ljubezni. V povsem drugačni luči pa ga bere bralec, ki je seznanjen s Čarobno goro, saj Huellov roman Mannovo zgodbo le še dopolni. Tudi pri ostalih navezavah, ki sem jih omenila, tak bralec ne bi imel težav, saj so v veliki meri obrazložene – npr. pri pesnitvi Parzival je navedeno, kdo je avtor; pojasnjeno je, kdo je Pavel Beneke; le malo je takšnih, ki so omenjeni zelo na kratko, a pri teh gre za osebe/motive, ki so le redko komu neznani: Leonardo, Odisej, Ariadnina nit. Vrednostno se avtor do mnogih besedil, na katera se naveže, ne opredeli. Morda tu izstopata le Kant in delo o Schopenhauerju, predvsem slednje, saj je predstavljeno kot protagonistu zelo ljubo oz. se je ta z njim precej poistovetil.

3. Sklep

Castorp je z medbesedilnimi navezavami zelo bogato besedilo. Osebno menim, da je pri takih besedilih težava to, da bralec nikoli ne more biti prepričan, ali ni katere od navezav spregledal, zato kljub trudu tega tudi sama ne morem zagotoviti. Lahko bi rekli, da gre za zahtevno besedilo. Čeprav je ena izmed glavnih medbesedilnih navezav na precej znano literarno delo še bolj znanega avtorja Čarobna gora Thomasa Manna in bi tako lahko rekli, da te navezave ni težko odkriti, je roman poln navezav na širši množici manj poznana dela. Najpogostejši način medbesedilnega predstavljanja je tu citat, najdemo pa tudi krajše opise besedil, opombe, izposojo motivov ter seveda izposojo oseb.

4. Povzetek

Roman Pawła Huella Castorp (2004) je poln medbesedilnih navezav. Že naslov romana nakazuje, da gre za Hansa Castorpa, literarni lik iz Čarobne gore Thomasa Manna, ki je izšla 80 let prej. V Castorpu sta opisani dve leti protagonistovega življenja, ko je študiral v Gdansku – gre torej za predzgodbo Čarobne gore. Poleg Mannovega romana je morda najmočnejša navezava na roman Theodorja Fontaneja Effi Briest, sklicuje pa se tudi na dela mnogih drugih: Leonarda da Vincija, Kanta, Odiseja, neznanega pesnika, Wolframa iz Eschenbacha, … Najpogostejši način medbesedilnega predstavljanja je tu citat, najdemo pa tudi krajše opise besedil, opombe, izposojo motivov ter seveda najočitnejšo izposojo oseb.

5. Seznam uporabljene literature

Huelle, Paweł. Castorp. Maribor: Litera, 2007.
Juvan, Marko. Intertekstualnost. Ljubljana, DZS, 2000. (Literarni leksikon 45).
Juvan, Marko. »Medbesedilnost – figure in vrste.« Slavistična revija 47.4 (1999): 393-416.
Mann, Thomas. Čarobna gora. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997.
Šuler Galos, Jasmina. »Spremna beseda.« v: Huelle, Paweł. Castorp. Maribor: Litera, 2007.