Osebno mnenje o tipkanju

5. oktober 2018

Petek je. Zadnji dan ko sem v Ljubljani. Danes grem še na faks in potem je konec prvega tedna predavanj. Čez nekaj ur bom doma. Končno bom videla svoje domače. Lahko jim bom povedala kaj ve se je zgodilo v prvih petih dneh mojega študijskega življenja. Najprej pa moram obiskati še zadnje predavanje tega tedna. Uvod v književnost. Zanimivo ime za predmet... "Kako se sploh uvedeš v književnost? Kaj bomo počeli? Bomo šli od začetka književnosti?" Toliko vprašanj, a na odgovor je treba počakati. Vstanem ob 5:45, popijem kavo, pozajtrkujem, se uredim in počasi odpravim. Vem da si bom to predavanje najbolj zapomnila. Če ne zaradi drugega, pa definitivno zato, ker je to predavanje v tednu, zaradi katerega najhitreje zjutraj vstanem. To je edino predavanje ki se začne že ob sedmih. "Kakšno bo predavanje? Kaj vse me čaka?" To so vprašanja, ki si jih zastavljam, medtem ko se s slušalkami v ušesu vozim proti Filozofski fakulteti. Glasba me pomirja. Po nekoliko daljši vožnji, ki se zavleče zaradi jutranje gneče, končno prispem do faksa. Odpravim se do predavalnice, ter se usedem nekje v zadnjih vrstah. Zdi se mi da je s te lokacije najboljši pogled na vse. Medtem ko se s sošolko pogovarjava, vstopi profesor. Predstavi se in začne s predavanji. Pokaže nam spletno stran z imenom WIKIVERZA. Začudeno gledam, saj ugotovim da je ta stran podobna wikipediji. Potem pa se spomnim, kako je moj prejšnji sostanovalec, ki prav tako študira slovenščino, lansko leto delal domačo nalogo, v nečem kar je bilo podobno wikipediji. V tistem trenutku vse skupaj povežem. Profesor nam da prvo domačo nalogo. Pretipkati smo morali besedilo iz časopisa. Všeč mi je bilo, ker smo lahko sami izbrali besedilo, ki nam je najbolj všeč...Sprva se mi je zdelo nesmiselno, da smo morali prekopirati nek tekst. Potem pa sem ugotovila, da kljub temu, moramo to besedilo urediti in dodati še nekaj popravkov. Naloga, ki se je sprva zdela nesmiselna, je kasneje dobila svoj pomen. Začela sem se zavedati, da s tem ko smo uredili težko berljiva besedila, smo drugim omogočili, da so jih brez težav našli. Dojela sem, da je ta stran izjemno koristna. Tudi sama, ko iščem kakšne zapise pri drugih predmetih, vedno najdem besedila v wikiviru in sem za to izjemno hvaležna. Včasih moraš nekaj prebrati v zadnjem trenutku, ker si morda pozabil da imaš domačo nalogo in objave besedil ti omogočajo, da lahko vso literaturo, ki je drugače v knjigah, najdeš na internetu. To je še posebej koristno, za osebe kot sem jaz, ki načeloma naredijo vse v zadnjem trentku, in je težko, če moraš nekaj prebrati in se tega lotiš v poznih urah, ko so knjižnice že zaprte. Ponosna in vesela sem, da lahko z drugimi soustvarjam stran, ki bo pripomogla tudi drugim. V ponos mi je, da bo mogoče nekdo nekoč bral moje zapise. Zato verjamem da je wikiverza koristna in da v današnjih časih, ko smo toliko obkroženi s tehnologijo, jo znamo uporabiti tudi v koristne in dobre namene. S tem omogočimo, da starejša literatura še naprej živi, pa čeprav morda v posodobljeni verziji. Le z ohranjanjem postanejo zapisi večni. Vemo pa, da kar je enkrat na spletu, tam tudi za vedno ostane, zato lahko rečemo da je na varnem. Če povzamem, lahko rečem, da je ta predmet čisto nekaj drugega od tistega kar sem pričakovala, a kljub temu mi je všeč ta drugačen pristop, saj razširja obzorje in dopušča lastno izražanje in kreativnost, ter raziskovalno dejavnost... In čeprav sem na koncu predavanje zapustila z mešanimi občutki, sem po globokem premisleku dojela njegov resničen pomen, ter se na naslednjem predavanju prikazala z nasmeškom na obrazu, saj sem vedela kakšen je namen tega predmeta.