Orient

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Egipčanska književnost

Časovnica

Egipčanska književnost je nastala na območju Starega Egipta okoli leta 3000 pr. n. št. in je trajala do leta 332 pr. n. št., ko je v Egipt vdrl Aleksander Veliki. Sestavljajo jo besedila, ohranjena na stenah templjev in grobnic ali na papirusih. Delimo jo po dobah staro-egipčanske zgodovine na:

    • književnost Stare države (3000-2000 pr. n. št.),
    • književnost Srednje države (1990-1780 pr. n. št.),
    • književnost Nove države (1550-1150 pr. n. št.) in
    • književnost pozne dobe.

Pomembno ritmično-stilno sredstvo poezije in proze je bil paralelizem členov. Razvite dramatike še ni bilo. Najbolj razširjeno delo egipčanske književnosti je bila Knjiga mrtvih, tj. zbirka himen, zakletev in molitev.

Poezija

V poeziji so se pojavile različne zvrsti: delovne pesmi, ljubezenske pesmi, didaktične (poučne) pesmi, verske himne in refleksivne pesmi. Pesmi so bile sestavljene iz kitic. Med najstarejše ohranjene pesmi spadajo delovne pesmi. Namenjene so bile petju ob ročnem delu. Pojavile so se že v dobi stare države, pa tudi pozneje. V nasprotju z drugim pesništvom, ki je nastajalo večinoma za potrebe faraonovega dvora in plemstva, se v teh besedilih uveljavljata misel in čustvo kmetov in sužnjev. Najbolj znana je Pesem nosačev žita, najbrž iz 16.stoletja. Mlajše, vendar enako pomembne so egipčanske ljubezenske pesmi. Te vrste poezija ni ljudskega izvora, nastajala je najbrž v dvorskoplemiškem okolju, izvajali so jo ob spremljavi na glasbila, ob praznikih in gostijah. Iz vseh obdobij egipčanske književnosti so se ohranile številne verske himne. Mnoge so posvečene bogu Amonu, pa tudi drugim božanstvom.

Himna sončnemu božanstvu

Tekst je povezan z imenom faraona Amenofisa IV., oziroma z njegovim poskusom uveljaviti v egipčanski religiji zoper tradicionalne bogove, zlasti zoper najvišjega boga Amona, novo načelo monoteizma. Himna se je ohranila v več verzijah.

Pripovedništvo

V prozi so se pojavile različne zvrsti: refleksivna, didaktična in poučna. Mednje spadajo zbirke modrostnih naukov, izrekov in misli. Druga prozna zvrst so bila zgodovinska poročila. Pripovedništvo zajema snov iz mitov o egipčanskih božanstvih, iz pravljičnega sveta, lokalnih tradicij in tudi iz vsakdanjega življenja. Iz časa srednje države so najbrž Pastirjeva zgodba in Brodolomčeva zgodba. Iz časa nove države pa Zgodba o dveh bratih, v kateri se prvič pojavi motiv Jožefa in Putifarke, Zgodba o usojenem princu in druge.

Sinuhejeva zgodba

Nastala je v času srednje države. Imenuje se po pripovedovalcu, ki sporoča v prvi osebi zgodbo svojega življenja.

Zgodba o dveh bratih

Od ohranjenih egipčanskih proznih pripovedi je najbližje noveli Zgodba o dveh bratih, vendar samo v prvem delu. Ta pripoveduje o ženi, ki hoče zapeljati moževega brata, nato pa ga obtoži posilstva. Temu delu, ki je stvaren, sklenjen okoli enega samega dogodka, sledi daljši drugi del, ki preide v mitično in pravljično pripoved.


Babilonsko-Asirska književnost

Časovnica

Pojem označuje literarna besedila različnih ljudstev stare Mezopotamije. Zato je drugo ime za to književnost mezopotamska. Najustreznejša oznaka pa je sumersko-akadska književnost, ker je napisana predvsem v teh dveh jezikih. Njeni začetniki so Sumerci, ljudstvo neznanega izvora, naseljeni v južni Mezopotamiji že okoli leta 3000 pr. n. št. Semiti so se v medrečje začeli naseljevati sredi 3. tisočletja, od Sumercev so prevzeli kulturo, klinopisno pisavo, mite, literarne snovi, zvrsti in vrste ter pesniška besedila. V sumerščini sestavljene tekste so prevajali v akadščino in jih oblikovali naprej. Dokončno podobo je ta književnost začela dobivati v času kralja Hamurabija (ok. 1700 pr. n. št.). Babilonsko-Asirska književnost, ki je starejša od egipčanske, je skoraj v celoti religioznega značaja. Poznala je razvito epsko pesništvo, medtem ko v pripovedni prozi ni zapustila tekstov. Edina značilnejša prozna zvrst je basen, ki so jo gojili že Sumerci. Pomemben del proze in tudi poezije so bile zbirke moralnih naukov, modrih izrekov in pregovorov. Lirsko pesništvo je obsegalo predvsem zvrsti z versko in obredno funkcijo: himne bogovom, žalostinke in spokorne pesmi. Peli so jih v templjih ob glasbeni spremljavi za praznike in vladarsko-verske namene. Pesmi so se delile na kitice. Glavno ritmično-stilno sredtsvo je bilo paralelizem členov. Ljubezenske pesmi so nastajale že v sumerskem obdobju, vendar so bile izrazito versko-kultnega značaja. Izvajali so jih v templjih, ob sveti poroki vladarja s svečenico, ki je poosebljala boginjo Inanno. Takšna je med ohranjenimi teksti ljubezenska pesem za kralja Šu-sina (ok. 2030 pr. n. št.). Najpomembnejši del te lirike so spokorne pesmi.

Epika

Epske pesnitve so nastajale v tesni zvezi z mitologijo mezopotamskih verstev. Namenjene so bile tempeljskemu kultu. Osrednji liki so boginje in bogovi. Začetki te epike segajo v sumersko dobo. Tu so nastale prve krajše pesnitve z mitično motiviko. Znana je pesnitev Inannina pot v podzemlje, opevajoča pot boginje Inanne v podzemlje, da bi našla mrtvega moža ali da bi zavladala nad podzemljem. Znane so še Pesem o stvarjenju sveta, Legenda o Etani in Pot boginje Ištar v podzemlje, ki je je nova verzija sumerske pesnitve o Inanni.Večina pesnitev, ki opevajo heroje in polbožanske osebe, se ustavlja ob vprašanju, kako premagati smrt in doseči večno življenje. To je tudi tema Epa o Gilgamešu.

Ep o Gilgamešu

Je najobsežnejše in najpomembnejše besedilo babilonsko-asirske književnosti. Ohranil se je na dvanajstih glinenih tablicah. Poznamo 2 verziji. Starejša je nastala verjetno v južni Babiloniji ok. leta 1700 pr. n. št., mlajša je prav tako babilonska, nastala ok. leta 1200 pr. n. št., njen avtor je morda Sin-leqe-unnini. Ta mlajša verzija velja za pravo podobo epa. Dokončno obliko so mu dali šele babilonski pesniki, vendar sloni na snoveh in motivih iz sumerske dobe. Gilgamešev lik se naslanja na zgodovinskega Gilgameša, vladarja sumerske mestne države Uruk. Ta ep velja za začetek svetovne junaške epike.


Starožidovska književnost

Časovnica

Starožidovska književnost se je ohranila v obliki Biblije oziroma Svetega pisma, ki velja za temelj judovske in krščanske vere. Judovska vsebuje samo spise Stare zaveze ali Starega testamenta, krščanska pa jim dodaja še Novo zavezo ali Novi testament.

Bilblija

Stara zaveza je bila napisana v hebrejskem in aramejskem, deloma tudi grškem jeziku. V judovski razčličici vsebuje 22, v krščanski pa 39 spisov. Po judovski razdelitvi se deli na tri dele: Zakon, Preroki in Hagiografi. Nastajati je začela v 7. st. pr. n. št., zaključena je bila okoli leta 100 n. št. Novo zavezo sestavlja 27 knjig, napisana je v grščini. Deli se na štiri dele: Evangeliji, Dejanja apostolov, Pisma ali Listi in Janezovo razodetje. Svojo dokončno podobo je krščanska Biblija dobila šele okoli leta 400 pr. n. št.

Pripovedništvo

Stara zaveza vsebuje različna pripovedna besedila različnih oblik in zvrsti: mite, pripovedka, legende, novele, kronike, življenjepise. Ta besedila so kratka. Med temi zgodbami so pomembne zgodbe o stvarjenju sveta, Adami in Evi, Abelu in Kajnu, Samsonu, Davidu in Salomonu, itd. V Novi zavezi so poseben pomen dobile zgodbe o Kristusovem rojstvu, čudežih in križanju. Nekatere so se razvile v širše pripovedi, v posebne knjige: Tobijeva knjiga, Juditina knjiga in Esterina knjiga.

Juditina knjiga

Zgodba govori o junaštvu vdove Judit, ki je z umorom asirskega poveljnika Holoferna rešila svoje mesto Betulijo pred padcem. Zgodba je prvi primer besedila, v katerem se postavlja za zgled junaška ženska.

Evangeliji

Evangelij je oznaka za osrednji del Nove zaveze, za štiri evangelije po Mateju, Marku, Luku in Janezu. Njihova vsebina so zgodbe o življenju in delovanju Jezusa od rojstva do smrti in vstajenja.

Poezija

Teksti straožidovske poezije so se ohranili tudi obliki pesmi, kot so delovna pesem, žalostinka, bojna pesem (Deborina pesem, nastala okrog 1100 pr. n. št.).

Visoka pesem

Je osrednji tekst starožidovske posvetne lirike. Sestavljena je iz ljubezenskih spevov, ki si jih pojeta kraljevski ženin in Sulamit, vmes se oglaša zbor jeruzalemskih žena. Osrednji del so hvalnice nevestini in ženinovi lepoti, prežete z izrazito čutno metaforiko. Izvajali so jo s petjem in plesi kot del svatbenega obreda. Prvotno so jo prepisovali kralju Salomonu. Nastala je morda v okolju Salomonovega dvora, po mnenju drugih šele v 4. st. pr. n. št.

Knjiga psalmov

Je najobsežnejša knjiga. Pravijo ji tudi psalter. Zbirka obsega okrog 150 verskih pesmi, himen, molitev in žalostink. Delijo se na zahvalne, nacionalno-občestvene, poučne, žalne, spokorne. V psalmih je čutiti zveze z egipčansko in babilonsko-asirsko poezijo. Prvotno so psalme pripisovali kralju Davidu, vendar so najbrž delo več neznanih avtorjev, Davidovi so le nekateri. Nastajali so od 10. do 2. st. pr. n. št.


Arabska književnost

Arabska književnost

Začetki arabske književnosti segajo v 6. stoletje našega štetja, ko je bila še povezana s prvotnim beduinskim življenjem na Arabskem polotoku, v začetku 7. stoletja pa je prerok Mohamed njen razvoj zavrl in prednost dal verskomoralni reformi (Kos 25). Vrh arabska književnost doseže med 8. in 10. stoletjem, kar imenujemo klasična doba, sledi poklasična doba po letu 1000, po letu 1400 pa ta književnost zamre vse do preroda v drugi polovici 19. stoletja (25).

Arabska književnost se je razvila v dve področji: lirsko pesništvo ter pripovedništvo v prozi; dramatika in ep se nista razvila, najbolj znano delo pa je gotovo Koran (653 po Kr.), sveta knjiga islamskega verstva (25).


Lirika

Poudarek pri poeziji je bil na metriki, katere ritem je slonel na redni menjavi dolgih in kratkih zlogov, podobno kot pred tem pri indijski, grški in rimski poeziji (25).

Pomembno ritmično-stilno sredstvo je bila rima, osrednja pesniška oblika pa gazela (arabsko "ghazal"; preja, tkanje), ki je bila po vsebini največkrat hvalnica ljubezni, vina, življenjske modrosti: ko je opevala vojno, bitke in zmage, bila žalostinka za umrlimi ali satira, se je imenovala kasida (25).

Beduinska poezija

Ko je poezija nastajala še iz prvotnih beduinskih razmer (6. in 7. stoletje), so v poeziji prevladovale kaside, ki so vsebovale stalno zaporedje tem: hvalnico pesnikovemu konju, opis ljubljene ženske, zabavljivo satiro na sovražnike (26). Pesmi so se ohranjale ustno do 8. oziroma 9. stoletja, ko so jih zbrali v zbirke, od katerih je najpomembnejša Muallaqat iz 8. stoletja; ta vsebuje po eno daljšo kasido osrednjih pesnikov, npr. Imra'alqaisa, Tarafe, Zuhairja, Lebida (26). Zbirka Hamasa je nastala po letu 800; njen avtor, pesnik Abu Tamman, je iz predislamske in islamske poezije zbral junaške pesmi, žalostinke, ljubezenske pesmi in satire (26).

Najbolj znana avtorja te poezije sta bila Šanfara in Ima'alqais; Šanfari pripisujejo več pesmi ohranjenih v Hamasi (pristna je kasida Lamiyat al-'Arab, ki je znana zaradi opisov življenja popotnega beduinskega "viteza"), Imra'alqais pa je najbolj znan po njegovi kasidi obljavljeni v zbirki Muallaqat in obsega tipične motive in ideje beduinske poezije (26).

Klasična poezija

V 8. in 9. stoletju se namesto stare beduinske poezije razvije nova lirika v okolju bogatih mest Damaska in Bagdada (26). V tem obdubju je poezija duhovno rastla iz na novo nastalega individualizma, hedonizma, verske skepse, deloma tudi iz muslimanske mistike, njene osrednje teme bile so uživanje, čutna in duhovna ljubezen, minevanje in smrt; najpogostejša zvrst sp panegiriki vladarjem, tako je ta poezija v precejšnji meri dvorska (26).

Osrednji avtor klasične poezije je bil Abu Nuvas, zbirka njegovih pesmi Divan vsebuje žalostinke, satire, hvalnice, erotične in pivske pesmi (26).

Poklasična poezija

Med 10. in 13. stoletjem arabska poezija nadaljuje s tematiko prejšnje dobe, pesniška središča pa so nastajala tudi zunaj azijskega Bližnjega vzhoda, še posebej v Egiptu in mavrski Španiji (27).

Osrednja avtorja sta Mutanabbi in Ibn Al Farid; prvi je pisal panegirike, satirične pesmi in žalostinke, Ibn Al Faridove pesmi, zbrane v knjigi Divan, pa združujejo mistično inspiracijo z erotičnimi motivi (27).

Pripovedništvo

Tudi prozno pripovedništvo v arabski književnosti ni poznalo daljših oblik (daljšo pripoved deloma nadomešča okvirna zgodba) ampak predvsem krajše: zgodbe, novele, pripovedke, pravljice, basni, anekdote; pogosto se je proza menjavala z vloženimi verzi (27). Snov in oblike je arabsko pripovedništvo črpalo iz indijske in perzijske književnosti, nato pa jih preoblikovalo v značilen izraz arabske družbe in kulture (27).

Izvirna zvrst je bila makama, pri kateri je bil pomemben duhovit in spreten dialog z igrivimi domisleki; začetnik te zvrsti je bil Hamadahani, glavni pisec pa Hariri (1054—1122), ki je svoje makame združil v ciklično pripoved Preobrazbe Abu Saida iz Saruga (Kos 27).

Tisoč in ena noč

Najpomembnejše delo v arabskem pripovedništvu je Tisoč in ena noč (arabsko Alf laila wa laila), ki je sestavljeno kot ciklična pripoved, pri kateri je okvirna zgodba o Šeherezadi, ki si rešuje življenje s pripovedovanjem zgodb (28). Precej zgodb je indijskega, perzijskega izvora, prvi začetki zbirke pa segajo v 8. stoletje v Perzijo, ko so jo sestavljale le indijske in perzijske zgodbe (28).

Skozi leta so to zbirko prevedli v arabščino in ji dodajali razne arabske zgodbe; dokončno obliko zbirka dobi v 17. stoletju (28).

Koran

Temeljna sveta knjiga islamskega verstva vsebuje izreke in nagovore Alaha ustanovitelju islama Mohamedu, kot so jih dali zapisati Mohamedovi nasledniki kalifi; delo je napisano v rimani prozi, pomembno ritmično sredstvo je paralelizem členov (25).


Perzijska književnost

Perzijska književnost

Ta književnost se je v času starega in srednjega veka razvijala skozi tri obdobja (Kos 29):

    • staro obdobje (do leta 331 pr. Kr.),
    • srednje obdobje (642 po Kr.) in
    • novo obdobje (od 7. stoletja naprej).

Iz starega obdobja je glavno delo Avesta (ohranjeno v redakciji iz 3.—4. stoletja po Kr.) — zbirka mitičnih, dogmatičnih, liturgičnih tekstov, molitev, obrazcev in himen — in velja za temeljno knjigo stare perzijske religije, ki jo je utemeljil Zaratustra (29). Srednjeperzijska književnost ni zapustila pomembnejših besedil, novoperzijska književnost pa je imela dve glavni področji razvoja: lirsko in epsko pesništvo (29).

Epika

Osrednji pesnik novoperzijske epike je Firduzi, ki je tudi njen utemeljitelj; osrednje delo je Šah-Name, perzijski nacionalni ep, ki opeva zgodovino Irana od mitičnih začetkov do arabske osvojitve ter vsebuje bajke in junaške pripovedke iz časov stare Perzije, življenjepise petdesetih kraljev in številne pustolovske zgodbe; Firduziju pripisujejo tudi dvorskoljubezenski ep Jusuf in Zualiha, ki opeva svetopisemsko zgodbo Jožefa in Putifarjeve žene (30).

V poznejši perzijski epiki je prevladal dvorskoljubezenski ep, katerega glavni avtor je Nizami, ki je ustvaril pet epov, med njimi tudi Iskender-Name, ep o Aleksandru Velikem (30).

Razvoj epa se zaključi s pesnikom Džamijem, ki je napisal pet večjih epskih pesnitev, med drugimi novo verzijo Jusufa in Zualihe in ep Medžnun in Laila(30).


Lirika

V marsičem je bila tematsko in oblikovno nadaljevanje lirike iz klasičnega obdobja arabske književnosti; pomembno sredstvo je bila rima, tipični pesniški obliki sta postali kasida in gazela, priključila se jima je rubai, štirivrstična kitica perzijskega izvora z epigramatsko zaostreno vsebino; glavne teme so bile ljubezen, vino, narava, življenska modrost, mistična doživetja in moralistične ideje (29).

Najpopularnejša perzijska lirika sta Omar Hajam in Hafis. Omar Hajam (1050—1132) je avtor pesniške zbirke Rubaijat, ki vsebuje okoli 600 rubaiev; njegova lirika je refleksivna, njihova misel je svobodomiselna, naperjena proti verskim dogmam, vključuje pa tudi proslavljanje užitkov (31). Hafis (1320—1389) je v svojih pesmih opeval vino, ljubezen, življenske užitke, zasmehoval je je verski fanatizem; po njegovi smrti so te pesmi zbrali v zbirko Divan (31).

Drugi avtorji so sicer v Evropi manj znani, a imajo zelo pomembno mesto v perzijski liriki; to so Attar, mistik in moralist ter avtor alegorične pesnitve Ptičji pogovori, Sadi, didaktični pesnik, in Rumi, ki velja za največjega perzijskega mističnega pesnika, z glavnima deloma Divan in Mesnevi; slednja je obsežna zbirka razmišljanj in mističnih naukov, z vloženimi legendami, basnimi in anekdotami (31—32).

Indijska književnost

Indijska književnost

Indijska književnost starega in srednjega veka obsega ogromno del, napisanih v verzih ali prozi in z zelo raznovrstno tematiko: religiozno, mitološko, teološko, moralistično, filozofsko, znanstveno, didaktično, poetično, zabavno ipd. (Kos 33)

Na to književnost so vplivali religiozni, teološki in moralno-filozofski sistemi stare Indije (vedska religija, brahmanizem, budizem, džainizem, hinduizem), njen razvoj pa delimo na dve obdobji (33):

    • obdobje Ved in z njimi povezane brahmanistične religiozne književnosti (od srede 2. tisočletja do leta 200 pr. Kr.) in
    • klasično obdobje (po letu 200 pr. Kr. do 1200 po Kr.).

Predvsem v klasičnem obdobju je književnost razvila skoraj vse glavne literarne zvrste ali zvrsti: lirske, epske in dramske, pripovedništvo v verzih in prozi; glavni jezik je sanskrt (33).



Himne

Najstarejša oblika indijske poezije so religiozne himne ohranjene v Vedah, kar je skupno ime za obsežnp versko književnost vedske religije, brahmanizma in naslednjih stopenj staroindijskega verstva, veljajo za sveto, od bogov razodeto spisje in sestavljajo štiri zbirke: Rigveda, Samaveda, Jadžurveda in Atharvaveda (34—35).

Najpomembnejši del Ved je zbirka Rigveda, ki je tudi najstarejši in obsega vedske himne različnih avtorjev, izmed katerih je najznamenitejša Himna o stvarjenju sveta (35).

Epika

Začetki epike segajo že v vedsko obdobje, ko je najbrž nastala osnova obeh religiozno nacionalnih epov, Mahabharate in Ramajane, dokončno obliko pa sta dobila v klasičnem obdobju; posebna zvrst so bile pesnitve z mitološko, teološko in didaktično vsebino, t.i. purane (34). Klasično obdobje je obsegalo razvoj umetne dvorske epike, ki je za snov jemala stare mitološke motive, posamezne detajle pa je izdelala v dekorativnem slogu (34).

Pomen osrednjih epov, Mahabharate in Ramajane, ni samo literaren, ampak tudi religiozen, moralen in ideološki (35).

Najobsežnejši svetovni ep Mahabharata je nastajal od leta 500 pr. Kr. do okoli leta 400 po Kr. in obsega 100.000 dvojnih verzov (šlok), ki štejejo v dveh vrsticah dvaintrideset zlogov; osnova dela je zgodovinska, gre za boje različnih indijskih plemen in njihovih vladarskih hiš, prepletajo se tudi mitični, pravljični in novelski motivi (35—36).

Krajša in enotnejša od Mahabharate je Ramajana, ki opeva zgodbo o severnoindijskem kraljevskem junaku Ra mi in njegovi ženi Siti, ki jo ugrabi kralj demonov Ravana (36).

Dramatika

Indijska dramatika se je najverjetneje razvila iz obredov, petja in plesov v templjih, njihova snov je vzeta iz mitologije in epike, iz dvorskega in izjemoma tudi meščanskega okolja (34). Dela so sestavljena iz prologa in več dejanj, tragičnega razpleta ne poznajo, prozni dialog se menjuje z lirskimi verznimi vložki (34).

Najpomembnejši avtor je Kalidasa, ki je najbrž živel v prvi polovici 5. stoletja, s tremi dramskimi deli: Malaviko in Agnimitro, Urvaši in Šakuntalo; slednja je najbolj znana, njena snov je pravljično-novelska, motiv zveste žene je združen s pravljično snovjo čudežnega prstana (37).

Drugi dramski avtorji so še Bhasa, Šudraka (Glinasti voziček) in Bhavabhuti (Malati in Madhava, ki je zadnji veliki indijski dramtik (37).

Lirika

Posvetna lirika, katere glavna tema sta ljubezen in narava, se je razmahnila v klasičnem obdobju in obsega tudi pomembno didaktično moralistično vejo; osnova teh besedil je kitica (34).

Osrednja teksta indijske klasične lirike sta pesnitvi Kalidase, Meghaduta (Oblak glasnik) in Ritusamhara (Krog letnih časov); Meghaduta je sestavljena v obliki poslanice, ki jo ljubimec plemiškega rodu pošilja zapuščeni ženi na sever, od koder je bil pregnan, Ritusamhara pa opeva šest indijskih letnih časov in njihove ljubezenske čare (37).

Ostali avtorji indijske lirike so še Amaru (Amarušataka), Bhartrihari (Šatakas) in Džajadeva (37—38).

Pripovedništvo

Pripovedništvo v tej književnosti ni razvilo daljših pripovednih oblik, ampak je vsebovalo krajše forme (bajke, pripovedke, pravljice, basni) ter jih povezovalo v ciklične pripovedi; tako pripovedništvo je vplivalo na vso prednjeazijsko, zlasti perzijsko in arabsko (34).

Indijsko pripovedništvo sega v leto 300 pr. Kr., ko je nastala zbirka indijskih zgodb Džatake, v kateri so zbrane budistične legende in basni, povezane v celoto z didaktičnim pomenom (38). Druge ciklično oblikovane zbirke indijskih basni, bajk, pravljic, pripovedk in novel so nastajale na podobni osnovi; najbolj znana je Pančatantra, sestavljena iz petih knjig, od katerih vsaka vsebuje po eno okvirno pripoved in številne vložene zgodbe (38).

Enotnejša ciklična pripoved je knjiga Zgodbe desetih princev, ki se vsaj deloma približuje oblili enotnega romana; spominja na ciklično zbirko zgodb z okvirno zgodbo,a je med obojim tesna povezava — v okvirni zgodbi se kraljevič, ki mora s svojo družino v izgnanstvo, s tovariši poda v pustolovščine, ko pa se vrnejo, vsak od njih pripoveduje svojo zgodbo, ki so ljubezenske (38).

Kitajska književnost

Kitajska književnost

Začetki kitajske književnosti po mnenju nekaterih znanstvenikov segajo v 2. tisočletje pr. Kr., po mnenju drugih pa po letu 1000 pr. Kr. Prva ohranjena literarna dela izvirajo iz 6. stoletja pr. Kr. Obsega tudi zgodovinske, filozofske, moralistične in poučne spise, potopise, zbirke izrekov ipd. (Kos 40)

Navadno jo delimo v obdobja po cesarskih dinastijah. Ene izmed najpomembnejših za književni razvoj so bile Tang (618-907), dinastija mongolskih vladarjev (1280-1368) in Ming (1368-1644). Čas dinastije Tang je bila klasična doba kitajske lirike, medtem ko je čas pripovedništva in dramatike na koncu mongolske vlade in v prvih stoletjih dinastije Ming. (Kos 40)

Na razvoj kitajske književnosti so močno vplivali veliki moralno-filozofski, verski sistemi konfucijanstvo, taoizem in budizem. Ustanovitelj konfucijanstva je bil Konfucij (551-479 pr. Kr.), ki velja za začetnika starokitajske književnosti. Zgledoval se je po starih religioznih in književnih tradicijah; te je zbral, uredil in ohranil v več zbirkah, od katerih jih pet velja za kanonične knjige konfucijanstva (Ši-džing, Šu-džing, Li-dži, Ji-džig, Lun-ju). Pozneje je konfucijanstvo vplivalo na kitajsko dramatiko, novelistiko in romane, pa tudi na zgodovinsko, filozofsko in moralistično prozo. Utemeljitev taoizma naj bi bil Lao Cej, ki ga kitajska tradicija postavlja v 6. stoletje pr. Kr. Po mnenju nekaterih znanstvenikov je živel okoli leta 300 pr. Kr., drugi pa ga imajo za legendo. Taoizem je vplival na kitajsko liriko in slikarstvo. Podoben vpliv je imel budizem, ki se je po začetku našega štetja razširil na Kitajsko iz Indije. (Kos 40, 41)


Didaktični spisi

Na začetek kitajske proze spada knjiga Lun-Ju, ki je nastala v 5. stoletju pr. Kr. Sestavili so jo Konfucijevi učenci (Obsega njegove nauke, izreke). Še pomembnejša je knjiga Dao-de-džing, ki jo pripisujejo Lao Ceju. V obliki kratkih pesniških izrekov obravnava nauk o tau, tj. o najvišjem pojmu starokitajskega pojmovanja vesolja in družbe. (Kos 41)

Dao De Jing

(1)

Prevod Maje Milčinski Drugi prevajalci Prevodi Razlaga

Če je Dao izrekljiv,

to ni večni Dao,

C. Ganson The Tao described in words is not the real Tao.

Words cannot describe it.

Ni Dao, če lahko o njemu govoriš. Besede ga ne morejo opisati.

če ga je moč imenovati,

to ni večno ime.

J. Garon If it's got a name,

it's just another thing.

Tao doesn't have a name. Names are for ordinary stuff.

Če ima ime, je to nekaj drugega, saj Dao nima imena, imena so za običajne stvari.

Brezimni -

je Neba in Zemlje začetek,

imenovani šele - pramati vsega.

Pisec se spopada s paradoksom, saj najprej govori le-to (glej zgoraj), nato pa, da je pramati vsega.

Zato:

vsevdilj brez želja -

in razodene se skrivnost stvari;

vedno željan -

in obrobje stvari postane vidno.

S. Mitchell Free from desire, you realize the mystery.

Caught in desire, you see only the manifestations.

Če se osvobodiš želja, se ti razodene skrivnost. Če si pa vedno nekaj želiš, vidiš le manifestirano.

Oboje iz enega izvira,

le da sta različnega imena;

S.Mitchell Yet mystery and manifestations

arise from the same source.

Skrivnostno in manifestirano izhajata iz istega vira.

skupna jima je globina,

J. McDonald This source is called darkness. Ta vir je tema.

tam, kjer najgloblja globočina počiva,

so - vrata vseh skrivnosti.

S. Mitchell Darkness within darkness.

The gateway to all understanding.

Tema znotraj teme je odprtje v vso razumevanje.

Če je Dao izrekljiv,

to ni večni Dao,

če ga je moč imenovati,

to ni večno ime.

Brezimni -

je Neba in Zemlje začetek,

imenovani šele - pramati vsega.


Zato:

vsevdilj brez želja -

in razodene se skrivnost stvari;

vedno željan -

in obrobje stvari postane vidno.


Oboje iz enega izvira,

le da sta različnega imena;

skupna jima je globina,

tam, kjer najgloblja globočina počiva,

so - vrata vseh skrivnosti.


(2)

Prevod Maje Milčinski Drugi prevajalci Prevodi Razlaga

Ko vsi vedo: da je lepo lepo,

je tu tudi grdo;

ko vsi vedo: da je dobro dobro,

je tu tudi zlo.

J. Garon If something's beautiful, something's got to be ugly.

If something's good, something's got to be bad.

Če je nekaj lepega, mora biti tudi nekaj grdega. Če je nekaj dobrega, mora biti tudi nekaj slabega.
S. Mitchell When people see some things as beautiful,

other things become ugly. When people see some things as good, other things become bad.

Oziroma, ko ljudje vidijo nekatere stvari kot lepe, ostale stvari postanejo grde in ko vidijo nekatere stvari kot dobre, ostale stvari postanejo slabe.

Kajti:

polno in prazno drug drugega rojevata,

težko in lahko drug drugega izpopolnjujeta,

dolgo in kratko drug drugega pogojujeta,

visoko in nizko drug drugega osvajata,

zvok in glas drug drugega uglašujeta,

poprej in pootem drug drugemu sledita.

J. McDonald Being and non-being produce each other. Manifestirano in nemanifestirano ustvarjata drug drugega.
Vse mora biti v jing-jang koleraciji.

Zato deluje modri brez dejanj,

pouk deli brez besed.

J. McDonald Therefore the Master

can act without doing anything and teach without saying a word.

Tako lahko modrec deluje brez da bi karkoli počel in uči brez da bi karkoli rekel.

Tako stvari uspejo brez odpora,

pusti jim rasti, pa jih ne poseduje,

dela, pa nič zase ne terja,

ničesar ne lasti si, kar je ustvaril.

Ker nič ne vzame, nič ne izgubi.

Stvarem pusti imeti svojo naravno pot. Dela, ampak v zameno ničesar ne pričakuje.

(V tem prevodu tega dela ni.)

S. Mitchell When her work is done, she forgets it.

That is why it lasts forever.

Ko je eno delo končano, preide na drugo, zatorej je njegovo delo večno.

Ko vsi vedo: da je lepo lepo,

je tu tudi grdo;

ko vsi vedo: da je dobro dobro,

je tu tudi zlo.


Kajti:

polno in prazno drug drugega rojevata,

težko in lahko drug drugega izpopolnjujeta,

dolgo in kratko drug drugega pogojujeta,

visoko in nizko drug drugega osvajata,

zvok in glas drug drugega uglašujeta,

poprej in potem drug drugemu sledita.

Zato deluje modri brez dejanj,

pouk deli brez besed.


Tako stvari uspejo brez odpora,

pusti jim rasti, pa jih ne poseduje,

dela, pa nič zase ne terja,

ničesar ne lasti si, kar je ustvaril.

Ker nič ne vzame,

nič ne izgubi.



(5)

M. Milčinski S. Mitchell J. McDonald J. Garon

Nebo in Zemlja dobrote ne poznata,

zanju so vse stvari kot slamnati žrtveni psi.

Modreci dobrote ne poznajo,

za njih so vsi ljudje kot slamnati žrtveni psi.

Ali ni to, kar je med nebom in zemljo, podobno mehu?

Votel, pa le naizčrpen,

v gibanju in vedno bolj ploden,

v besedišču skop.

Ostani raje v sebi zbran!

The Tao doesn't take sides;

it gives birth to both good and evil.

The Master doesn't take sides;

she welcomes both saints and sinners.

The Tao is like a bellows:

it is empty yet infinitely capable.

The more you use it, the more it produces;

the more you talk of it, the less you understand.

Hold on to the center.

Heaven and Earth are impartial;

they treat all of creation as straw dogs.

The Master doesn't take sides;

she treats everyone like a straw dog.

The space between Heaven and Earth is like a bellows;

it is empty, yet has not lost its power.

The more it is used, the more it produces;

the more you talk of it, the less you comprehend.

It is better not to speak of things you do not understand.

Tao's neutral:

it doesn't give a shit about good or evil.

The Master's neutral:

he treats everyone the same.

Tao is like a bellows.

Sure, it's empty, but it'll get your fire lit.

If you keep using Tao, it works better.

If you keep talking about it, it won't make any sense.

Keep cool.

Prevoda Mitchella in Garona pravi, da sta narava in modrec enaka do vseh (nevtralna), ne ozirata se na to ali je nekaj dobro ali slabo; narava ustvarja oboje. Milčinski in McDonald pa sta se osredotočila na načelo, da so vsi ljudje za naravo žrtveni psi (slamnate žrtvene pse se uporablja pri daritveni slovesnosti; ko je daritev opravljena, jih zavržejo in po njih hodijo; na koncu jih porabijo za kurivo); oba pravajalca uporabita pri svojih prevodih navidezno krutost, oziroma da narava z vsemi ravna enako.

Vsi prevajalci uporabijo idejo o mehu, ki izhaja iz tega, da sta Nebo in Zemlja kot pljuča vesolja in pomeni žrelo, kjer bitja poginejo — vrnitev bitij v maternico je neizbežna; 'maternica' oziroma 'meh' je prazne, vendar ima svojo funkcijo in moč.

Dao je najbolj prisoten in deluje najbolje z dejanji, ne deluje pa, ko se o njem samo govoriči, saj takrat ne bo imel smisla.

Vsi prevajalci razen McDonalda se osredotočijo na misel, naj ljudje delujejo v načinu, da Dao uporabljajo z dejanji, ne pa samo z besedami; McDonald pa se osredotoči na misel, da je bolje, če o stvari, ki je ne razumeš, ne govoriš.

(6)

Maja Milčinski James Legge
Nesmrten je globoki duh doline,

recimo mu temno materino naročje

in duri tega temnega materinega naročja -

recimo jim vsega korenina, ki

se skozi vse prepleta;

povsod dejavna, vendar brez muke delujoča. 

(The completion of material forms)

The valley spirit dies not, aye the same;

The female mystery thus do we name.

Its gate, from which at first they issued forth,

Is called the root from which grew heaven and earth.

Long and unbroken does its power remain,

Used gently, and without the touch of pain.

Charles Muller Sanderson Beck
The valley spirit never dies.

It is called “the mysterious female.”

The opening of the mysterious female

Is called “the root of Heaven and Earth.”

Continuous, seeming to remain. 

Use it without exertion. 

The spirit of the valley never dies.

It is called the mystical female.

The door of the mystical female

is the root of heaven and earth.

It seems to be continuously within us.

Use it, and it will never be exhausted.

(7)

Maja Milčinski James Legge
Nebo in Zemlja sta večna.

Večna, ker ne delujeta zaradi sebe; od tod njuna večnost.

Tako modri sebe zapostavlja,

vendar drugim prednjači;

svoj jaz zanemarja,

ven da ga ohranja.

Kajti  nesebičen

svojo bit izpopolnjuje. 

(Sheathing the light)

Heaven is long-enduring and earth continues long. The reason why heaven and earth are able to endure and continue thus long is because they do not live of, or for, themselves. This is how they are able to continue and endure. Therefore the sage puts his own person last, and yet it is found in the foremost place; he treats his person as if it were foreign to him, and yet that person is preserved. Is it not because he has no personal and private ends, that therefore such ends are realised?

Charles Muller Sanderson Beck
Heaven and Earth last forever.

The reason that Heaven and Earth are able to last forever

Is because they do not give birth to themselves.

Therefore, they are always alive.

Hence, the sage puts herself last and is first.

She is outside herself and therefore her self lasts.

Is it not through her selflessness

That she is able to perfect herself?


 
Heaven is eternal, and the earth is very old.

They can be eternal and long lasting,

because they do not exist for themselves,

and for this reason can long endure.

Therefore the wise put themselves last,

but find themselves foremost.

They exclude themselves,

and yet they always remain.

Is it not because they do not live for themselves

that they find themselves fulfilled?


(8)

M. Milčinski S. Mitchell Jane English Tolbert McCarroll

Najvišja dobrota je kot voda:

stvarem v korist deluje, z nikomer ni navzkriž,

nižino, od vseh zaničevano napolnjuje

in s tem postavlja Dau se ob bok.

Trudi se:

ko išče bivališče, da prostor dobro bo izbran;

ko za srce gre, da globina dobro se mu izmeri;

ko za dejanja gre, da delujoči dobrih misli bo;.

ko za besede gre, država dobro bo urejena;

ko za delo gre, da najsposobnejši bo poiskan;.

ko za ukrepanje gre, da čas dobro bo izbran.

Le tisti, ki z nikomer ni v prepiru,

nikdar ne izgublja.

The supreme good is like water,

which nourishes all things without trying to.

It is content with the low places that people disdain.

Thus it is like the Tao.

In dwelling, live close to the ground.

In thinking, keep to the simple.

In conflict, be fair and generous.

In governing, don't try to control.

In work, do what you enjoy.

In family life, be completely present.

When you are content to be simply yourself

and don't compare or compete,

everybody will respect you.

The highest good is like water.

Water give life to the ten thousand things and does not strive.

It flows in places men reject and so is like the Tao.

In dwelling, be close to the land.

In meditation, go deep in the heart.

In dealing with others, be gentle and kind.

In speech, be true.

In ruling, be just.

In daily life, be competent.

In action, be aware of the time and the season.

No fight: No blame.

The highest good is like water.

For water benefits the ten thousand things without striving.

It settles in places that people avoid

and so is like the Tao.

In choosing your home look to the land.

In preparing your heart go deep.

In associating with others value gentleness.

In speaking exhibit good faith.

In governing provide good order.

In the conduct of business be competent.

In action be timely.

When there is no strife, nothing goes amiss.

Dobroto primerja z vodo. Voda naj bi bila podobna Dau, ker deluje v korist drugim stvarem. Voda je povsod, zadovoljna je z nizkimi mesti, in sprejema vse, kar svet zaničuje. Trudi se, da živi na pravem mestu oziroma v naravi, da razmišlja in čuti globoko, da bodo njegova dejanja narejena z dobrim namenom in da bo prijazen, da bo govoril resnico, da bo dobro vodil državo, da bo sposoben pri delu in da bo ukrepal ob pravem času. Z nobenim se ne prepira in z nobenim ne tekmuje, zato je z vsemi v dobrih odnosih in ne občuti nobene krivde, in zato ima lahko čisto vest.

(9)

Maja Milčinski Witter Bynner
Bolje prenehati z dolivanjem

kot prenapolniti;

rezilo vsevdilj brušeno

uporabnosti dolgo ne ohrani;

dvorane, polne zlata in žada,

pred roparji ne obvaruješ;

blišč in časti z napuhom v navezi

se same vlečejo v pogubo.

Umakniti se, ko delo je opravljeno,

takšen je Dao Neba.

Keep stretching a bow

You repent of the pull,

A 'whetted saw

Goes thin and dull,

Surrounded with treasure

You lie ill at ease,

Proud beyond measure

You come to your knees:

Do enough, without vieing,

Be living, not dying.

Bradford Hatcher http://ladsoft.tripod.com/ttc/
To maintain but then overdo something

Is not as good as one’s showing restraint

To rough out but then (over)hone something

Does not help hold (the edge) long

(When) coins and jade fill the hall

Nobody can defend this

(Being) wealthy & honored and then being proud

The natural consequence is one’s own misfortune

(When) the work succeeds a body retires

Keeping to heaven’s path

[null Holding yet being full] 

    Lacks compare to not yet being so 

A sword blade being oversharpened 

    Cannot long remain so 

A living room full of gold and jade 

    There is noone able to guard it 

Abundant treasures yet arrogance 

    Self-condemnation, self-punishment. 

Outstanding service performed 

    The body withdrawing 

    The tao of the heavens. 

(12)

Maja Milčinski Witter Bynner
Razkošje barv slepi oko;

bogastvo zvokov gluši uho;

sladokusje izpridi okus;

pogon in lov zmedeta srce;

redko blago zavaja k prepovedanemu.

Zato modri skrbi za trebuh, ne za oko,

drži se enega, drugo opusti.

The five colors can blind,

The five tones deafen,

The five tastes cloy.

The race, the hunt, can drive men mad

And their booty leave them no peace.

Therefore a sensible man

Prefers the inner to the outer eye:

He has his yes, --he has his no.

Bradford Hatcher http://ladsoft.tripod.com/ttc/
The five colors will make the human eye blind

The five tones will make the human ear deaf

The five flavors will make the human palate jaded

Racing for speed and hunting for sport

Will make the human heart go mad

Goods which are hard to obtain

Will bring human progress obstruction

This is why wise ones

Regard the belly instead of regarding the sight

And so dismiss That to choose This

[null Five colors blind the eye of man] 

Five tones deafen the ear of man 

Five flavors chafe the mouth of man 

Racing and hunting inspire the mind of man to express craziness 

Goods difficult to obtain hamper the path of man. 

Appropriately it happens 

That sages act from the center without acting from the eyes. 

So detach from that, grab this. 

Prevodi Daa 17 in 18 (AV)

1. Prevod Maje Milčinski

Dao 17 Najboljša vlada je tista, o kateri ljudstvo komaj ve, da obstaja. Naslednja najboljša: ljudje jo ljubijo in jo slavijo. Naslednja: bojijo se je. Naslednja: sramotijo in psujejo jo. Kjer ni verodostojnosti, tam ni zaupanja. Pazijo, kaj rečejo. Ko je delo opravljeno, ljudje pravijo, da se je vse zgodilo samo od sebe.

Dao 18 Ko opeša veliki Dao, vznikneta dobrotnost in pravičnost. Ko se uveljavita pamet in znanje, zraste velika hinavščina. Ko šestero razmerij ni več v skladu, se ponudita sinovsko spoštovanje in starševska ljubezen. Ko dežela zapade v nered in zmedo, nastopijo zvesti ministri. 

2. Prevod Roberta Ena (Indiana University)

Dao 17 The best: those below are aware that he is there. Next best: they love and praise him. Next best, they fear him. Next best: they insult him. Insufficient faith above, unfaithfulness below. Far off, he speaks but rarely. When the work is accomplished and the task is complete, the people all say, “We did it of ourselves.”

Dao 18 When the Great Dao was discarded, only then came ren and right. When wisdom and insight emerged, only then came the Great Artifice. When the six kinship classes fell out of harmony, only then came filiality and parental kindness. When the state is darkened with chaos, only then do the loyal ministers appear.

3. Prevod Jamesa Legga

Dao 17 In the highest antiquity, (the people) did not know that there were (their rulers). In the next age they loved them and praised them. In the next they feared them; in the next they despised them. Thus it was that when faith (in the Dao) was deficient (in the rulers) a want of faith in them ensued (in the people). How irresolute did those (earliest rulers) appear, showing (by their reticence) the importance which they set upon their words! Their work was done and their undertakings were successful, while the people all said, 'We are as we are, of ourselves!'

Dao 18 (The decay of manners) When the Great Dao (Way or Method) ceased to be observed, benevolence and righteousness came into vogue. (Then) appeared wisdom and shrewdness, and there ensued great hypocrisy. When harmony no longer prevailed throughout the six kinships, filial sons found their manifestation; when the states and clans fell into disorder, loyal ministers appeared. 

4. Prevodi Loka Sanga

Dao 17 The Supreme stays with the one who is least clever. Others, who merely pays tribute to the Supreme verbally, stay further away from the Supreme. Still others, who fear the Supreme, are more distant from the Supreme. Still others, who live in defilement of the Supreme, are the worst. There are people who believe inadequately. There are people who do not believe at all. Take things easy and spare your words. When what needs done gets done People will say “How natural and easy it is.

Dao 18

When the Way has been abandoned, The talk about kindness and fairness emerges.33 When clever people abound, Fraudulence and pretentiousness become commonplace. When there is discord in the family, People will learn to become better parents and better children. When the country falls into disarray, Ministers who faithfully serve the country arise.

5. Prevod Stephena Mitchella

Dao 17 When the Master governs, the people are hardly aware that he exists. Next best is a leader who is loved. Next, one who is feared. The worst is one who is despised. If you don't trust the people, you make them untrustworthy. The Master doesn't talk, he acts. When his work is done, the people say, "Amazing: we did it, all by ourselves!"

Dao 18 When the great Tao is forgotten, goodness and piety appear. When the body's intelligence declines, cleverness and knowledge step forth. When there is no peace in the family, filial piety begins. When the country falls into chaos, patriotism is born.

6. Prevodi C. Gansona

Dao 17 The Best Leader The best leaders, the people do not notice. The next best, the people honor and praise. The next, the people fear; and the next, the people hate.

If you have no faith, people will have no faith in you, and you must resort to oaths.

When the best leader's work is done the people say: "We did it ourselves!"

Dao 18 Nature is sparing in its talk. High winds seldom last all morning. Heavy rains seldom last all day.

Where do these things originate? In nature. And if nature so spares its talk, how much more, then, should you?

7. Prevodi Mc' Donalda

Dao 17 The best leaders are those the people hardly know exist. The next best is a leader who is loved and praised. Next comes the one who is feared. The worst one is the leader that is despised. If you don't trust the people, they will become untrustworthy. The best leaders value their words, and use them sparingly. When she has accomplished her task, the people say, "Amazing: we did it, all by ourselves!"

Dao 18 When the great Tao is abandoned, charity and righteousness appear. When intellectualism arises, hypocrisy is close behind. When there is strife in the family unit, people talk about 'brotherly love'. When the country falls into chaos, politicians talk about 'patriotism'.  

8. Prevodi Tolberta McCarrolla

Dao 17 The best leader is one whose existence is barely known by the people. Next comes one whom they love and praise. Next comes one they fear. Next comes one they defy.

If you do not trust enough, you will not be trusted.

True Persons do not offer words lightly. When their task is accomplished and their work is completed, the people say, "It happened to us naturally."

Dao 18 When the great Tao is forgotten, benevolence and moral codes arise. When shrewdness and cleverness appear, great hypocrisy follows. When there is no harmony in the family, filial manners are developed When the country is in disorder, ministers appear as loyal servants.

9. Prevodi J. English

Dao 17 The very highest if barely known. Then comes that which people know and love. Then that which is feared, Then that which is despised.

Who does not trust enough will not be trusted.

When actions are performed Without unnecessary speech, People say, "We did it!"

Dao 18 When the great Tao is forgotten, Kindness and morality arise. When wisdom and intelligence are born, The great pretense begins.

When there is no peace within the family, Filial piety and devotion arise. When the country is confused and in chaos, Loyal ministers appear.

Povezave do prevodov:

Robert Eno http://www.indiana.edu/~p374/Daodejing.pdf

James Legge http://ctext.org/dao-de-jing/ens

Lok Sang http://www.ln.edu.hk/econ/staff/daodejing(22%20August%202002).pdf

Stephen Mitchell https://terebess.hu/english/tao/mitchell.html#Kap17

C. Ganson https://terebess.hu/english/tao/ganson.html#Kap17

Mc' Donald https://terebess.hu/english/tao/mcdonald.html#Kap17

T. McCarroll https://terebess.hu/english/tao/mccarrol.html

Povezava do spletne strani, kjer je zbranih veliko avtorjev, ki so prevajali Dao de Jing:

https://terebess.hu/english/tao/_index.html

Lirika

Najprej in najbolj trajno se je razmahnila lirika. Najstarejši kitajski pesniški teksti segajo v sredo 2. tisočletja pr. Kr., po mnenju nekaterih znanstvenikov pa v 11. stoletje pr. Kr. Stara kitajska poetika jo je priznavala za najvišjo umetniško zvrst, zlasti ker je imela v zvezi s kitajsko slikovno pisavo tudi likovne odlike. To je bila deloma ljudska, deloma dvorska poezija anonimnih avtorjev, ki se je ohranila v pesniški zbirki Ši-džing. (Kos 41)

Ši-džing

Obsega 305 pesmi. Nastajala je daljše obdobje. Posamezne pesmi so sestavljene iz kitic, verz je štirizložen in riman. Ta poezija ter taoizem in budizem so močno vplivali na nadaljno kitajsko liriko. To se kaže v razpoloženjskem čustvenem značaju. Osrednja avtorja sta Li Taipo in Tu Fu. (Kos 41, 42)

Li Taipo

Živel je v letih 700-762 in v Evropi velja za največjega kitajskega pesnika. Bil je pregnan iz cesarskega dvora in nadalje živel ter umrl kot potepuh. Impresionistični slog je dognal do popolnosti. Glavne teme njegovih pesmi so minljivost življenja, omama v vinu, vzvišenost pesniških trenutkov in doživetja narave. (Kos 42)

Tu Fu

Bil je Li Taipojev sodobnik in prijatelj. Tudi njega je čakala enaka potepuška usoda. Njegova lirika je bolj literarno učena in se neredko dotika političnih in socialnih krivic. (Kos 42)

Pripovedništvo

Iz ljudskih zgodb, pripovedk, pravljic, pripovedi o duhovih se je razvila zlasti novela v obdobju dinastije Tang, vrh pa je dosegla pod dinastijo Ming, ko so nastale številne zbirke novel. Najpomembnejša je Kin-ku-ki-kuan (Nenavadne zgodbe iz novih in starih časov), v kateri je 40 zgodb iz 14-17. stoletja. Večidel pišejo o vsakdanjem življenju. (Kos 43)

Kitajski romani

Podobno kot novela je nastal kitajski roman. Razvilo se je več tipov: zgodovinski, pustolovski, družinski roman itn. Začelo se je v času dinastije Ming, vrh pa doseglo v 16. stoletju. So obsežnejši, vendar v evropskih prevodih skrajšani in predelani.

Verjetno je prvi takšen roman Zgodba o treh cesarstvih (San-guo-či-jen-i). Pripoveduje o kitajski državi v 3. stoletju po Kr, ko je razpadla na troje držav. V njem je v celoto povezanih več ljudskih pripovedi. Prepletajo se zgodbe mnogih junakov kot deli večje, kolektivne celote, kar je posebnost kitajskega romanopisja. Lahko si kitajski roman predstavljamo kot ep v prozi, čeprav epov na Kitajskem niso poznali.

V drugi polovici 16. stoletja je nastal roman Džin-ping-mej, v slovenskem prevodu Lepe gospe z bogatega dvora, ki ga pripisujejo avtorju Vang-Šindženu, visoki dvorski osebnosti in ministru. Ima drzne erotične motive, ki nadomeščajo ljubezensko motiviko, ki je starejši kitajski romani ne poznajo.

Dramatika

Po mnenju mnogih znanstvenikov se je kitajska drama razvila iz obrednih plesov in pesmi in se torej začela oblikovati že v stoletjih pr. Kr. Začetek dramatike naj bi bil v dobi dinastije Tang, vendar se je prava dramatika razvila šele v 13. stoletju, dosegla vrh v 14. stoletju, nato pa polagoma prešla v epigonstvo. Poudarek je bil na razkošnih kostumih, gledališke rekvizite je nadomeščalo prefinjeno gibanje in mimika. Kitajska dramatika deli igre na "vojaške" in "meščanske", ne pozna tragedije in komedije. Pomembni so zlasti lirski peti deli, ki prekinjajo dialog in se zato zdijo blizu spevoigri ali celo operi. (Kos 44, 45)

Dramska dela

Za največjega dramatika klasične dramske dobe velja Guan Hančing, ki je deloval v 13. stoletju, vendar je najpopularnejše delo tega stoletja spevoigra Zgodba o zahodni sobi (Ši-šjang-dži), katere avtor je Vang Ši-Fu. V Evropi zelo znani, vendar na Kitajskem manj cenjeni sta deli Sirota iz družine Čao in Krog s kredo. Prva je pomembna zaradi prvega prevoda kitajske dramske igre v francoščino leta 1730 in navdihnila Voltairju igro Kitajska sirota. Krog s kredo izvira iz 13.-14. stoletja, napisal jo je Li-Šing-Tao. Je edina kitajska igra, ki se je za dalj časa uveljavila na evropskih odrih. V gledališču jo je spodrinil Bertolt Brecht z igro Kavkaški krog s kredo leta 1945. Staro snov je podložil s socialistično tendenco in je med evropskimi dramatiki eden redkih, ki je uporabil dramaturške značilnosti kitajske drame. (Kos 45, 46)

Japonska književnost

Japonska književnost

Med velikimi orientalskimi literaturami starega in srednjega veka sta japonska in arabska književnost najmlajši, saj najstarejši japonski književni spomeniki ne segajo pred leto 700 po Kr. Razvijala se je iz starih tradicij prvotne poezije, religije in družbenopolitične ureditve in nato tudi pod vplivom kitajske književnosti. Iz nje je prevzela pisavo, vplive budizma in nekatere književne oblike. Kmalu je izoblikovala svoje lastne posebnosti, slog, tematiko in literarne zvrsti. (Kos 47)

Japonsko književnost delimo na:

    Obdobje najstarejših književnih spomenikov (8. stoletje)
    Klasična doba ali obdobje Hejan (792-1186)
    Poklasično obdobje (Imenovano Kamakura in Muromači, 1186-1601)
    Obdobje Tokugava (1603-1868)

(Kos 47)

Lirika

Prva se je od vseh vrst in zvrsti japonske književnosti razvila lirika, pojavila se je že v času najstarejših književnih spomenikov. Japonska tradicija jo ceni kot najvišji dosežek svoje literature. Vrh je dosegla v klasičnem hejanskem obdobju, sledilo je epigonstvo, vendar je v 17. stoletju ponovno doživela vzpon. Iz evropskega stališča njena vsebina in slog kažeta impresionistične poteze. Bežne vtise zunanjega sveta, predvsem narave, povezuje z nežnimi, drobnimi čustvi in razpoloženji. Avtorji japonske lirike so bili večinoma plemiči, dvorjani, svečeniki in menihi, zelo številne so bile pesnice, najpogosteje dvorjanke. (Kos 47, 48)

Tanka, imenovana tudi uta, je kratka pesem, ki je sestavljena iz dveh kitic, od katerih šteje prva tri verze (po pet, sedem in pet zlogov), druga pa samo dva verza po sedem zlogov. Daljše pesmi, ki so v japonski liriki redke, so večinoma nizi tank. Priljubljena pesniška oblika je bil tudi hokku, ki je še krajši; sestavlja ga troje verzov, po pet, sedem in pet zlogov. Ko je njegova vsebina vedra ali šaljiva, postane haikai ali haiku. Po navadi vsebuje en sam vtis iz narave, miselni utrinek ali podobo. (Kos 47)

Najstarejši primeri japonske lirike sta dve mitološko-zgodovinski deli z začetka 8. stoletja: Kodžiki in Nihongi. Prvo je bilo sestavljeno leta 712, obsega mite o japonskih božanstvih, oris stare japonske zgodovine z legendarnimi zgodbami o prvih cesarjih. Drugo je prvo uradno delo japonske zgodovine, sestavljeno pod vodstvom princa Toneri.

Najpomembnejša pesniška antologija predklasičnega obdobja je Manio-šu (Zbirka deset tisoč listov). Začetnik zbirke je bil pesnik Otomo no Jakamoči, končana pa je bila leta 760. Vsebuje skoraj 4500 pesmi različnih avtorjev iz let 650-750. Najpomembnejši pesnik te antologije pa je Kakinomoto no Hitomaro, dvorjan in plemič, ki je obliki tanke dal motivno in slogovno klasično podobo.

V klasičnem hejanskem obdobju je nastala prva uradna antologija japonske lirike: Kokinšu (Zbirka japonskih pesmi iz starih in novih časov). Na željo cesarja Daiga jo je leta 922 sestavil pesnik Ki no Tsurajaki.

Zadnji pomembnejši predstavnik japonske lirike je Matsuo Bašo (1644-1694). Med drugim je napisal Oku no hosomiči (1698), kjer je opisoval svoje romarsko potovanje po severni Japonski. V prozni tekst je vložil številne haikuje in s tem postal mojster te kratke oblike. Zaradi njega je postala najbolj priljubljena oblika japonske lirike. V njegovem pesništvu je impresionizem močno povezan z duhovnimi spodbudami zenbudizma. (Kos 48, 49)

Proza

Najbolj se je razmahnila v hejanskem obdobju. Vsebovala je pravljice, potopisne zapiske, memoare, zbirke aforizmov in dnevnikov do večjih pripovednih del. Najbolj razširjena oznaka za to vrsto del je monogatari. Tudi za prozo je značilna impresionistična tehnika in pogosto so vanjo vloženi verzi. Avtorji so največkrat pisateljice, zlasti dvorjanke. (Kos 48)

Prva večja dela japonske proze so nastala v 10. stoletju. Taketori monogatari (Zgodba o sekalcu bambusa) je npr. najstarejša ohranjena japonska pravljica, nastala okoli leta 900. (Kos 48, 49)

Zgodbe princa Gendžija

Najpomembnejši japonski roman, ki je hkrati tudi vrh japonske proze, je Gendži monogatari (Zgodbe princa Gendžija). Avtorica je Murasaki Šikibu (975-1031), dvorjanka iz plemiškega rodu Fudživara, ki ga je napisala okoli leta 1000. Delo izraža duha pozne hejanske dobe, in sicer skozi edino tematiko ljubezenijo, vendar se skoznjo prikazuje podoba cele dobe, kulture in družbe. Opisuje naravo in ljubezenska razpoloženja. (Kos 49)

Dramatika

Najpozneje se je razvila dramatika (14., 15. stoletje). Njen nastanek izvajajo največkrat iz obrednih iger s plesom in petjem, prav tako pomemben pa je najbrž vpliv kitajske dramatike in budizma. Japonska dramatika je izoblikovala različne tipe gledališča ter iger in med mnogimi zvrstmi je najizvirnejša no. Igre no so večidel kratke lirsko-epske spevoigre s snovjo vzeto iz legend, bajk in mitov. Izvajata jih dva igralca brez rekvizitov. Bistven del so pevske točke, pantomima in zbor. Poleg teh iger se je polagoma razvilo bolj meščansko gledališče, ki so poljudnejše zaradi zgodovinskih, družinskih in ljubezenskih tem. Najslavnejši avtor takšnih iger je bil Čikamatsu Monzaemon (1653-1724). (Kos 48, 50)


Literatura

Kos, Janko. Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2005.