Orfeum
| Orfeum: Poročilo o nekem gledališču | |
|---|---|
| Avtor | Andrej Hieng |
| Država | Slovenija |
| Jezik | slovenščina |
| Založnik | Založba Obzorja Maribor |
| Datum izida | 1972 |
| Subjekt | slovenska književnost |
| Vrsta medija | tisk |
| Št. strani | 477, 25 poglavij |
| Klasifikacija | |
| COBISS ID | 801566 |
| UDK | 821.163.6-3 |
Andrej Hieng je leta 1972 izdal roman Orfeum.
Zgodba
[uredi]Edi Micek je štukater in sobni slikar, ki dela v mestnem gledališču Orfeum in živi v ljubljanskem hotelu. Spoznava svet alkoholizma in brezdomcev. Spozna igralca Burnika, ravnatelja in pripadnike skupine, ki hočejo na silo uprizoriti gledališko igro, s katero bi šokirali javnost in dosegli spremembe v družbi. Režiser je Pit, za scenografa pa določijo Edija. Vaje in nadaljnje dogajanje spremljamo preko Edijevih spominov, delnih pisem in njegovih poročil, ki delujejo kot dnevnik. Vaje se končajo s prihodom policije, teater pa končno začne z delom.
Vzporedno poteka zgodba o Edijevi mačehi Mili. Na grotesken način pisatelj predstavi njeno umiranje in bolezen. Njen bivši ljubimec, doktor Kobal, ji sporoči, da so Edija aretirali in da čaka nanjo, v Milini glavi pa se pojavijo številne blodnje in tesnobne misli. Edi prejme telegram od Kobala, v katerem mu sporoča, da njegova mačeha umira.
Zgodovina izdaj
[uredi]Prevodi
[uredi]- 1972 Orfeum, prevod v srbski jezik (Gojka Janjuševića) COBISS
- 1986 Orfeum: opowieść o pewnym teatrze, prevod v poljski jezik (Maria Krukowska) COBISS
Kritika in literarna zgodovina
[uredi]»V Heingovem Orfeumu je stalno prisotna slutnja vojne in premišljevanje o njej. Andrej Hieng sam pripoveduje: »mora groze pred vojno, [...] ta katastrofalen občutek, [...] je, kolikor se spomnim, v teh letih bil zelo živ. (Pibernik 1983: 83)
»Vsaj na prvi pogled, presenetljivo, drzno in domiselno predstavljeno – v svojih različnih, tudi »protislovnih« sestavinah morda celo šokantno – prozno besedilo.«
»Vseeno pa zabeležimo, da jo je pri Kitičićevi zelo slabo odnesel npr. Orfeum (po mojem mnenju najboljši Hiengov roman), za katerega avtorica očitno ni našla primernega interpretacijskega ključa. Motilo jo je, da ga ni mogla trdneje uvrstiti ob druga Hiengova dela. Njegovo različnost (od drugih Hiengovih del) je neumestno povezala z manjšo uspelostjo tega romana.« (Lah 1981)
»Svet umetnosti in umetnikov je Hienga pritegnil tudi v romanu (»prehodne« literarne kakovosti) Orfeum [...], ki se mu je razkril s pogledom v zakulisje teaterskega dogajanje, v garderobe, skozi katere literarne osebe vstopajo v fiktivni svet, in seveda predvsem v za pisatelja tipično zakulisje posameznikove intimne psihološke drame.« (Glušič 2002: 141)
Literatura
[uredi]- France Pibernik: Čas romana: Pogovori s slovenskimi pisatelji. Ljubljana: Cankarjeva založba. 1983. 83.
- Helga Glušič: Slovenska pripovedna proza v drugi polovici dvajsetega stoletja. Slovenska matica. 2002. 141.
- Andrej Inkret: Spomini na branje. Maribor: Obzorja. 1977. 70.
- Stanko Janež: Poglavitna dela slovenske književnosti. Obzorja. 1992. 409.
- Taras Kermauner: Zgodba o živi zdajšnosti. Maribor: Obzorja. 1975. 92.
- Andrijan Lah: Ocena knjige B. Kitičić: Literarna ustvarjalnost Andreja Hienga. 1981.
- Božica Kitičić: Literarna ustvarjalnost Andreja Hienga Andrej Hieng, Orfeum.