On

Iz Wikiverza
Skoči na: navigacija, iskanje

Dušan Beg: »On«[uredi]

(Ženski svet, let. 2, št. 2, februar 1924, str 43)

<poem> Ž njim sem se sestal… Vedro lice in mirne otroške oči sem gledal pred leti – še zdaj ukovan sem, še zdaj vrti se pred mano. Si res to moj bratec, ali je duh Samo tvoj priplaval? … Naj stisnem rôko ti! Tak suh in koščen izraz… Kak nemirne so tvoje oči, telo kak drgeče… Oprosti mi – sedi in se počij v zavetju varnem.

  *     *
     *

Prek usten ironski nasmeh. »Pozabil sem, bratec, kaj je življenje. Ha – ha, ni to smešno? Ne glej me kot čudež in oznanenje! Še diham, ko drugi. – Po zakonu pride za zimo pomlad, se spaja s poletjem – nato pa objame jesenski nas hlad in zima prihaja…

Glej z mano je bilo takisto: spomladi je bilo… Takrat mislil sem nežno in čisto – poln vere in upa. Resnico sem čutil v poletju. Prezgodaj počival sem, bratec moj, v toplem objetju ob tihih večerih… In glej, ob tem žitju jasnem zdrgečem na rahlo. Zaslutil v zatišju sem krasnem hladen korak jeseni. Kako mi je bila misel uporna, kako so se mišice krčile! Sila čutom pokorna »Stoj!« je ukazala. Stoj, o sladko poletje žarno, trajaj mi večno! Prek zakonov hodi, glej varno imaš tu zavetje. Zastonj! jutro za jutrom slana je na vrt padala… Zdaj zadnja je cvetka pobrana – vse sanje, sanje… <poem>


Analiza


Osrednja tema pesmi je minljivost življenja - veselje ob srečanju z dolgo izgubljenim bratom (začetno navdušenje), zavedanje kako minljivo je življenje (»...pride za zimo pomlad se spaja s poletjem...«, »...objame jesenski nas hlad...«, »...jutro za jutrom slana je na vrt padala...«) ter zavedanje, da je vse izgubljeno (»Nič ni bilo doživeto, sanje niso bile izpolnjene...«). Zgodba je postavljena v obdobje med vojnama oz. v povojno obdobje. Predvidevamo, da sta bila brata ločena prav zaradi vojne, izgubila sta sled drug za drugim, po koncu pa se znova sestaneta. Sedaj je vse mimo, sta »varna« (»...sedi in počij v zavetju varnem...»), vendar se zavedata, da sta žal »zamudila življenje« in nista nič doživela, kar ju strašno razžalosti. V pesmi lahko prepoznamo dva lirska subjekta: avtor ter njegov brat, ki pripovedujeta o svoji občutkih ob zavedanju kako minljivo je življenje in kaj sta v življenju zamudila. Do tega spoznanja ju pripelje srečanje po dolgih letih, ki sta jih preživela vsak sebi . Pesem je sestavljena iz dveh delov, vsak del sestavljajo svobodni verzi, ki dajejo navodila za ritmično pravilno branje. V prvem delu opisuje srečanje dveh dolgo izgubljenih bratov (predvidevamo, da govor avtorja), drugi del je sestavljen iz dveh poddelov – prvi poddel je govor brata, drugi poddel govor avtorja. Pesem vsebuje kar nekaj metafor, ki vplivajo na čustveno zaznavo bralca pesmi, kot npr. »jesenski hlad« (metafora za starost),  »sladko poletje žarno« (metafora za mladost), »jutro za jutrom slana je na vrt padala« (metafora za hitro »bežanje« dnevov), »zdaj zadnja je cvetka pobrana« (metafora za konec življenjske poti)... Z anaforo (»Kako mi je bila misel uporna, kako so se mišice krčile!«) – avtor še bolj poudari svojo zgroženost; geminacija (»...vse sanje, sanje...«) – bralec se zamisli in sočustvuje z avtorjem, naredi konec še bolj teatralen; retorično vprašanje (»Ha-ha, ni to smešno?«) – vemo, da ni smešno (da je pozabil življenje); vzklik (»Ne glej me kot čudež in oznanenje!«) – da občutek, da brat avtorja prosi naj ga ne gleda tako zgroženo in naj verjame svojim očem (da se je resnično vrnil), paralelizmi (»Stoj!... Stoj, o sladko...«) – še z zadnjimi močmi se poskuša upreti »bežanju« dni. Pesem vsebuje pretrgano rimo (abcb). Ni prave metrične enote, ritem je neenakomeren, kar se sklada z neenakomernostjo vsebine pesmi (v začetku veselje nad srečanjem, ki mu sledi razočaranje nad minljivostjo vsega.