Olesja

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Kratka obnova[uredi]

Zgodba se odviva v vasici, ki meji na pokrajino Polesje, kjer je Ivan Timotejevič zaradi službenih obveznosti preživel šest mesecev. V družbi gozdarja Jarmole, ki mu je služil kot sluga in kuhar, je svoj dolgčas preganjal z lovom, ki mu je bil edini opravek in veselje. Nekega hladnega, vetrovnega večera je Ivan med pogovorom z Jarmolo izvedel, da blizu Basovega kota v močvirju za Irinovskim lazom živi čarovnica Manujliha, katero so ljudje zaradi vraževerja izgnali iz vasi. Nekega dne se je Ivan med lovom izgubil in po dolgem pešačenju skozi močvirje prispel do zanemarjene koče, kjer je domovala stara Manujliha s svojo čedno vnukinjo Olesjo. Ivan je izobčenki večkrat obiskal, po vsakem obisku pa ga je Olesja pospremila na pol poti. Med njima se je sčasoma razvilo prijateljstvo, ki je postopoma preraščalo v pristno ljubezen.

Olesja je imela sposobnost prerokovanja in med nekim obiskom je Ivanu napovedala prihodnost, ki se je kasneje tudi uresničila. Kljub babičinem nasprotovanju se je Olesja redno videvala z Ivanom. Le-ta je v tem času hudo zbolel in za dva tedna obležal v postelji. Ob ponovnem snidenju si končno izpovesta ljubezen, ki jo čutita drug do drugega. Zaradi iztekajočega roka službe in hitro bližajočega se odhoda, se je Ivan odločil, da bo Olesjo zaprosil. Olesja je poroko odklonila in ga prosila, naj ji da čas za premislek. Glede na to, da se je zavedal Olesjine nevernosti, jo je Ivan previdno vprašal, ali je njen strah do cerkve tisti, zaradi katerega se noče poročiti z njim.

Ob prazniku sv. Trojice, na dan mučenika Timoteja, se je Olesja odpravila v cerkev, da bi ugodila njegovi želji. Po maši je doživela popolno sramoto, prebrodska dekleta so jo zgrabila na trgu in jo močno pretepla. Ko je Ivan izvedel to strašno novico, je takoj odhitel k njeni koči, da bi videl kaj se je zgodilo. Tam jo je našel vso pretepeno z iznakaženim obrazom. Naslednji dan je vas prizadela huda toča in za vso nesrečo so vaščani obtoževali »čarovnico Olesjo«. Ivan jo je želel posvariti pred razjarjenim ljudstvom, vendar naletel je na prazno kočo. Tam so ostale zgolj korale kot edini spomin na njuno ljubezen.

Analiza[uredi]

Besedilo je glede na vrstno oz. zvrstno opredelitev novela, saj gre za srednje dolgo pripoved, ki je po notranjem stilu dramatična, z osrednjim dogodkom (ljubezen med Olesjo in Ivanom) in malo osebami (Ivan, Olesja, Manujliha, Jarmola). Novelistično zgradbo lahko prikažemo tudi v obliki trikotnika. Zasnova zgodbe je srečanje med Olesjo in Ivanom, dogajanje pa se zaplete, ko pristno prijateljstvo preraste v ljubezen. Novela ima izraziti vrh (Ivanove zle slutnje, ko predvidi Olesjio namero prisostvovanja cerkvenemu bogoslužju – tu je zadnja priložnost, da bi Ivan z aktivnim posegom spremenil nadaljnje dogajanje), presenetljiv razplet (Olesjino ponižanje pri cerkvi) in razsnovo (ločitev in konec ljubezni).

Motivika je zgodovinska (čarovništvo) in vsakdanje življenjska (ljubezen). Ravno iz tega razloga je bila novela objavljena v reviji Ženski svet (izhajala je kot nadaljevanje v vseh številkah letnika 1923), saj prikazuje ljubezensko zgodbo, ki kljub močnim čustvom podleže usodi. Kljub tradicionalni vlogi, ki jo je imela ženska v tistem času, se nam kaže vzorec ženske, ki je še vedno neizobražena, vendar zelo odločna, samozavestna, samostojna, neodvisna od moškega. Pojavi se tudi tradicionalen pogled na vero in determiniranost socialnih razlik, ki nista dopuščali ljubezni med pripadniki različnih slojev. Zaradi tega je bila tematika primerna za bralke, saj so se lahko poistovetile z Olesjo, katero so v uresničevanju ljubezni omejevali družbeni nazori, usoda in močan vpliv cerkve. Vse to je značilno za novejše pripovedništvo 19. in 20. stoletja (v njem je nastala tudi Olesja), katero je vse bolj subjektivno, v nasprotju s tradicionalnim, zato je tudi pripovedovalec personalni, saj pripoveduje o dogodkih, kot jih doživlja Ivan, torej kar izkusi, vidi in sliši. Sklepamo lahko, da gre za notranjo fokalizacijo.

Skozi celotno zgodbo je prisoten motiv čarovništva, ki se pojavi že takoj na začetku. Pripovedovalec se sreča z njim ob pogovoru s slugo Jarmolo, ki mu pove, da blizu mesta domuje čarovnica z vnukinjo. Ivana vsa zadeva zelo privlači, želi si ju spoznati. Že tu se kaže socialna razlika med Ivanom in preostalim prebivalstvom, katero dojema čarovništvo kot najhujši greh in pohujšanje. To se kaže v pogovoru čarovnice Manujlihe in Ivana, ko z njim deli izkušnjo iz preteklosti, ko so jo vaščani izgnali, ponižali, kar je v besedilu ponazorjeno s pretiravanjem oz. stopnjevanjem: »Ti, pravi, si čarovnica, hudičevka, katoržnica.« To obenem prikazuje vaško miselnost in njihov tradicionalni pogled na čarovnice, ki jih povezujejo z nevernostjo in hudičem. Zanje je to najhujši greh, kar je vidno iz groženj vaščanov, ki za takšno početje obljubljajo hude kazni, poimenujejo jih z metaforama: »Da ti ne odide Sibirija, kaznilnica.« 

V fazi spoznavanja vlada med njima rahla napetost, nesproščenost, drug drugega ne dojemata enakovredno, saj Olesja Ivana zaradi njegovega socialnega statusa v družbi izjemno ceni in spoštuje, kar nakazuje z vikanjem. »Vi ste človek, čeprav dober, vendar slab… Vaša dobrota ni prava, ni prisrčna. Vi niste gospodar svoje besede. Vi se radi postavljate nad druge, a sami se jim ne uklanjate.« S ponavljanjem (Vi) želi ohraniti distanco.

V enem od njunih srečanj nanese pogovor na prerokovanje in vero v usodo. Olesja ima sposobnost prerokovanja, prav tako kot njena babica, ki je Ivanu že napovedala prihodnost, sedaj pa jo Ivan prosi, naj mu jo razkrije še ona. Nekaj časa se upira, saj verjame v zakone čarovništva, da se usode ne sme spraševati dvakrat, kar izraža s ponavljanjem: »Ne, ne, ne sme se….ne sme….«; »Usoda se ne sme dvakrat izpraševati… Ne sme se… « S poosebitvijo »usoda nima rada, da jo izprašujemo«, nakazuje svoje spoštovanje, poveličevanje in brezpogojno vdanost moči usode. Po daljšem prepričevanju mu ugodi, njegova nestrpnost in radovednost se kažeta v priganjanju: »Pripoveduj, pripoveduj, vse, kar veš, pripoveduj!« Med prerokovanjem se pojavi tudi poosebitev »karte pravijo«, kar ponovno izraža Olesjino vraževernost in globoko pripadnost čarovniškemu stanu.

Odnos med Ivanom in Olesjo se pričenja poglabljati, Ivan to izrazi s poosebitvama: »Niti sam nisem opazil, s kako tankimi, močnimi in nevidnimi nitkami je bilo privezano moje srce na to očarujočo, meni nerazumljivo deklico in vsak spomin nanjo mi je stiskal srce s tiho in sladko boljo.« Nadalje s ponovno poosebitvijo: »Nastopil je večer in dolgo sem sedel poleg nje na nizki hrepeči klopčici ter čutil nadležnost svoje bojazljivosti, nerodnosti in nespretnosti.« S tem izraža svoje hrepenenje po njeni bližini, začne se zavedati, da ga nanjo ne veže zgolj prijateljstvo. S primero »Olesjin glas je prihajal do mene kakor sladka muzika«, samo še poudari svojo naklonjenost do nje.

Po ponovnem snidenju si Olesja in Ivan izpovesta ljubezen. Njun odnos postaja vse pristnejši, enakovreden, dojema ga kot del sebe, kar se pokaže skozi njeno tikanje, ki se v naslednjem stopnjevanju prvič pojavi: »Zato, ker ljubim tebe, moj dragi, tebe, moja sreča, moje vse...!« Njuna povezanost se odraža v vse pogostejših telesnih stikih: »Čutil sem, kako je trepelalo pod mojimi rokami njeno močno, krepko, razgreto telo.« Podobno govori o tem primera »njeni strastni poljubi so se kakor opojno vino vlivali v mojo še neokrevano glavo.« 

Vendar njuna sreča ni popolna, Olesja se zave, da ne bo mogla uiti usodi (ženska o kateri je prerokovala Olesja, da bo trpela zaradi ljubezni do Ivana, je ona sama), kar ponazarja primera »vzdihnila je, kakor da bi ji primanjkovalo zraka.« Figura poudari njeno tesnobnost, saj se prične zavedati, da usodi ne bo moč uiti.

Ivan jo kljub njenim strahovom zaprosi, ona pa ga želi odvrniti od te namere z različnimi argumenti. Zaveda se, da so med njima različni verski nazori, položaj v družbi, vendar podzavestno jo ljubezen vleče k njemu, onstran njenim načelom: »Pa če bi se mene res polastilo nekaj – da bi ti zvezala roke in noge za celo življenje«, s čimer pove, da se zaveda, da bi Ivana njuna ljubezen ovirala v poklicnem in družbenem življenju.

V nadaljevanju se dogajanje stopnjuje do vrha. Olesja Ivana sprašuje o njegovem pogledu na vero in sama pri sebi se odloči, da bo odšla v cerkev. Ivan sluti njeno namero in pri tem ga obdajajo zle slutnje. Kljub temu pusti stvarem teči svojo pot, kasneje pa si očita, da ni preprečil njenega ponižanja. To pokaže s poosebitvijo »zakaj nisem takrat slušal žalostnega nagona svojega srca, ki se – sedaj verujem v to brezpogojno – nikdar ne moti v svojih hitrih tajnih predslutnjah.«

Pomembno vlogo v besedilu ima tudi narava, skozi katero izraža pripovedovalec svoja občutja. Na začetku, ko se počuti osamljenega in se utaplja v dolgočasju, brezdelju, je narava pusta, siva, turobna, v kateri ima vodilno vlogo veter, ki ga pooseblja: »Veter je divjal za hišnim zidovjem kakor star, prezebel gol vrag. V njegovem tuljenju se je slišal bolest, cviljenje in divji smeh. Veter je buhal v prazne sobe in tuleče pečne trobe; zdaj pa zadaj je nekaj zaječalo v beli dvorani, zaječalo globoko, pretrgano, žalostno. Včasih pa se je bogve odkod prikradel ta strašni gost v mojo sobo, mi s hipnim mrazom šinil po hrbtu. Začel sem si predstavljati, kako se bo vlekel ta viharni večer v leta in desetletja, da se bo vlekel tja do moje smrti«.

Tako kot se prebuja pomlad, se tudi v Ivanu prebuja ljubezen do Olesje. Skladno z njegovim počutjem se spreminja njegovo dojemanje narave, ki je opisano z različnimi figurami: »Pokazala se je gola, mokra, topla zemlja, ki se je bila po zimi oddahnila ter je sedaj polna svežih sokov, polna želje po novem materinstvu. Vsa ta noč se je zlila v neko veličastno, čarobno pravljico. Izšel je mesec, njegov svit je čudovito, pestro in tajinstveno pobarval gozd, legal je sredi mraka z nervoznimi, sinje bledimi lisami na lubje debel, na krivenčasto dračje, na mah, ki je bil mehek kakor plišasta preproga. Tanka brezova stebla so se belila rezko in natančno, zdelo se je, kakor da so nametane na njih redkem listju srebrne, prozorne plinaste odeje. Mestoma pa svetloba sploh ni pronikala pod gosto zaveso smrekovih vej. Ležal je gost, naprodiren mrak, samo na sredi je polzel od nekod pramen ter žarko ozarjal dolgo vrsto dreves in metal na zemljo ozko, pravilno pot, tako svetlo, okrašeno in prelestno kakor aleja, nakičena s palčki za svečani izprehod Oberona in Titanije. Midva pa sva hodila, objeta, sredi te smehljajoče žive bajke, brez besede, uživajoč svojo srečo in skrivnostni molk gozda.«

Tako kot se spremeni Ivanovo počutje, se spremeni tudi narava. Ko se Olesja od njega poslovi in zapusti vas, se njuna ljubezen konča, kar se kaže tudi skozi naravo. Narava sedaj ni več lepa, prijetna, idealistična, ampak mračna, sovražna, uničujoča: »Nevihta, ki se je počasi kopičila že ves žarki in neznosno dušeči dan, se je nenavadno srdito znesla nad Prebrodom. Strele so švigale skoro neprekidno, grom pa je tako bučal, da so se tresle šipe v mojih oknih. Okoli osmih zvečer je vihar nekoliko ponehal, pa samo zato, da je potem zopet začel z novim divjanjem. Kar nenadoma se je začelo nekaj posipati z oglušujočim treskom po strehi in po zidovju stare hiše. Planil sem k oknu. Kakor grški orehi, tako debela toča je deroče padala na zemljo in visoko odskakovala.«

Zgodba se konča s simbolom koral, ki so edini spomin, ki Ivanu ostane na njegovo in Olesjino ljubezen (bil je to niz cenenih rdečih zrnic, ki jim pravijo v Polesju »korale« - edina stvar, ki mi je ostala za spomin na Olesjo in njeno nežno, velikodušno ljubezen).

Literatura[uredi]

  • Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.
  • Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović, 1996.