Okupacija Javornika

Okupacija Javornika
Avtor	Pavle Zidar
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Datum izida	1984
Žanr	avtobiografija, zgodovinski roman
Vrsta medija	tisk
Št. strani	157
Klasifikacija
COBISS ID	30193921

Okupacija Javornika (1984) je roman Pavleta Zidarja, katerega pravo ime je Zdravko Slamnik. Roman je avtobiografski, saj je zgodba romana zasnovana iz niza spominov na pisateljevo otroštvo.

Zgradba in motivi

Roman je razdeljen na tri dele. Najdaljši je drugi del romana, kjer avtor opisuje dogajanje druge svetovne vojne v njegovem domačem kraju. Kot že v številnih zgodnejših delih se tudi v tem romanu Zidar znova dotakne sabotaže, v katereg je bil vpleten med drugo svetovno vojno. Pripoved obsega tudi del življenja, ki ga je zaradi sabotaže preživel v Begunjah. Poleg dogodkov so resnične tudi osebe, ki jih je avtor preimenoval (npr. učiteljica Uhanova Poldka predstavlja njegovo učiteljico Francko Udir).

Na začetku romana je zapisano, da je delo posvečeno dr. Francetu Avčinu in njegovi soprogi Liljani.

Vsebina

Roman se začne s pripovedjo o Slovenskem Javorniku in okoliških vaseh, od koder prihaja glavni književni junak Zvonko. V pripovedi tamkajšnje kraje idealizira, edini objekt, ki vas kazi je bližnja železarna. Opiše tudi svoj vsakoleten obisk tete in strica, ki živita v Koroški Beli. Poleg tega pripoveduje o izstopajočih vaščanih, kot so nekdanji veleposestnik Kúnavec, ki ga je železarna prisilila v prodajo zemlje, invalid Lúžan in Uhanova Poldka, ki je Zvonku pomagala izdelati razred. Slednje nakazuje njegov negativen odnos do šole, ki se jasneje izrazi v drugem delu romana.

Začetek drugega dela romana je umeščen v leto 1941. Sprva opiše težavne razmere v njegovi družini, kjer sta se mama in oče nenehno prepirala. Mama je večkrat grozila, da se bo preselila in sredi prepira začela pakirati svoje stvari. Tudi odnos do sina ni bil ljubeč. Z mamino zanositvijo in rojstvom Elice se je družinska situacija spremenila. Mama je postala bolj ljubeča do sina, ki te ljubezni ni poznal in je ni sprejema. Dalje spremljamo vdor vojne v te kraje. Dogajanje spremljamo z Zvonkove, otroške perspektive. Opazi strah, ki se širi med odraslimi, vendar sam vojne sprva ne dojema kot grožnje. Turobnost se stopnjuje, ko postane jasno, da bodonajverjetneje stopili v vojno proti Nemcem, ki se v romanu najbolj jasno izrazi skozi njegovo učiteljico Marijo Banko, ki jim je v zadnjih dneh pouka pod njenim vodstvom razlagala o domovini in nagovarjala k temu, da se zanjo borijo. Strah je med vaščani vedno bolj naraščal. Polastili so se ga mladi in odrasli, ki so se tolažili s tem, da so Korošci. Zvonko je doma večkrat slišal mamo in očeta, ki sta govorila v nemščini. Kmalu je Jugoslavija uradno vstopila v vojno z Nemčijo. Radia so po novem predvajala Hitlerjeve govore. Tudi šola se je začasno zaprla, pri čemer je Marija Banko naznanila, da so vsi razred opravili uspešno. Tega se je Zvonko, ki je v šoli vse prej kot blestel, razveselil. Kmalu je v vas vkorakala italijanska vojska, ki pa je na tem delu ostala le teden dni, nato jo je nadomestila nemška. Z njihovim prihodom je prišlo do številnih sprememb. Zvonko je bil pozvan, da se mora pridružiti organizaciji Hitlerjugend, nekoliko kasneje sta bila v organizacijo Heimatbund pozvana njegova starša. Mnogi prebivalci Javornika in Koroške Bele so bili izseljeni v Srbijo, veliko domoljubov in komunistov je bilo ubitih. Vse to Javorničane utišalo. Konec avgusta je Zvonko prejel vabilo šole. Vsi učenci so bili uvrščeni en razred nižje. Pouk je sprva potekal povsem v nemščini. Posledica streljanj so bili odhodi in izselitve Zvonkovih sošolcev, po katere je vojska prišla med poukom. Razmere v vasi so se vztrajno slabšale. K temu je pripomogla uvedba živilskih kart, ki družinam niso omogočale dostojne količine hrane. Med ljudmi se je začela širiti lakota.

Skupine partizanov, ki so bile sprva poznane kot gošarji in banditi so se razvile v vojsko. V njihove načrte se je zapletel tudi Zvonko. Sinovo vpletenost je slutila njegova mama, ki je omejevala sinove stike z okolico. Vendar ni uspela in Zvonko je izvedel sabotažo na šolo. Druga operacija v kateri je bil vpleten je bil uboj Mice, ki je ubila partizana. Zvonkova naloga je bila, da jo pripravi do tega, da se postavi pred okno, kamor sta svoje puške usmerjala dva partizana. Mica je sumljiv obisk dvanajstletnika prepoznala kot past, v katero se ni ujela. Teden dni kasneje je bil aretiran in kmalu pristal v Begunjah. Ob prihodu v Begunje so jih nemudoma pobrali in jim odvzeli vso lastnino. Nemški pazniki so bili navdušeni nad nemščino, ki so se je naučili v šoli, zaradi česar so bili do njih sprva prijazni. Težava je nastopila, ko so nekega dne peli partizanske pesmi. Bili so kaznovani in tri dni niso prejemali hrane. Ker so imeli nekateri prihranjen živež prejšnjih dni, so hrano skrivali pred ostalimi zaporniki. Kljub temu je prišlo do kraje, katere je bil po krivem obtožen Zvonko. Za kaže ne bil tepen. Nekoč so jih pazniki poslali nabirat listje. Imeli so priložnost za pobeg, ki ga niso izpeljali. S tem so si rešili življenje, saj so jih ob žici najbrž čakali vojaki, ki bi jih postrelili. Kljub temu pa je osvoboditev nastopila hitro. Iz zaporov so preprosto odšli, čemur je sledilo razoroževanje okupatorjev.

Zgodba se konča s časovnim preskokom, ko se po mnogih letih srečata Zvonko in Rajko, ki je bil v zaporu vpleten v kaznovanje Zvonka.

Komentarji

“

Roman je odlično literarno delo in hkrati literarnozgodovinski dokument. /…/ Lahko bi rekli, da je bila to njegova osebna in pisateljska vrnitev na Javornik - v domači kraj, v raj, iz katerega je bil izgnan. Zdaj je bil tu sprejet z vsem spoštovanjem. (Malenšek 2009: 269)

”

Viri in literatura

• Pavle Zidar. Okupacija Javornika. Ljubljana: Borec, 1984.
• Majda Malenšek. Pisatelj Pavle Zidar o Jesenicah, pravzaprav o Javorniku in Javorničanih: Okupacija Javornika. Jeseniški zbornik 2009: deseta knjiga. Jesenice: Gornjesavski muzej Jesenice, 2009. 269–71.
• Helga Glušič. Pavle Zidar. Slovenska pripovedna proza v drugi polovici dvajsetega stoletja. Ljubljana: Slovenska Matica, 2002. 190–98. COBISS

Kritike

• Jože Šifrer. Delo 26/250 (1984). 8.
• Nada Gaborovič. Borec (1984 št. 11). 692–93.
• Aleksander Zorn. NRazgl (1984 št. 15). 438.
• Samo Simčič. Dnevnik (1984 št. 203). 17.
• Slovenko (Franc Knobelj). Železar (1984 št. 33). 10.
• Boris Bogataj. Glas (1984 št.66). 5.
• Janez Povše. PDk (1984 št. 237). 9.
• František Benhart. Sodobnost (1985 št. 4). 401–02
• Aleksander Zorn. Kritika branja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988.