Ob Pretnarjevem priznanju

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

V podelitveni protokol spada, da nagrajenec mimo zahvale še kaj pametnega reče. Ali pa vsaj zabavnega. Ker nas je smeh ob pojavu virusa minil, ob pojavu protivirusne strahovlade, ki ukinja temeljne civilizacijske postulate, najbolj boleče svobodo, pa nam je popolnoma zamrl na ustih, mi ostanejo samo še resne besede na resne teme. Izredno stanje, v katerem se nahajamo, poriva na stran večino letošnjih lirikonskih tem (o potopisu, avtorski samovšečnosti, reprezentativnosti, spolski in drugačni kulturni občutljivosti). Iz moje osebne kulturne prtljage, ki jo hvaležno prenašam naokoli, se ponujajo pospletenje literarne dediščine in slovenistične infrastrukture, prepoznavno po predponi wiki, gradnja zbirke 6000 partizanskih spomenikov na Geopediji, zgodovina domačega kraja na Wikiknjigah in strokovni diskusijski forum Slovlit, ki mi je priskrbel naziv ambasador slovenske književnosti in jezika. Spodobi se mi spregovoriti o tej svoji nagrajeni »prostočasovni dejavnosti«.

Začenjam s spominom iz študentskih časov na podelitev nekega priznanja Dušanu Pirjevcu. Sprejel ga je s komentarjem, da ga priznanje čudi, ker podira njegovo samopredstavo o tem, kako da je »pred svojim časom«. Če bi bil res pred svojim časom, bi ga priznanje lahko doletelo šele po smrti, ne pa že zdaj. Po drugi strani pa mu je bila nagrada dokaz, da se prelomne ideje primejo veliko prej, kot si upamo želeti, kar me spominja na spoznanje ob utopičnih romanih: vse kar se je zdelo pred desetletji utopično v pomenu 'neuresničljivo', 'nedosegljivo', je danes del vsakdanje realnosti. Žal velja enako tudi za predstave ob pojmih antiutopija oziroma distopija. Mislece danes prej kot neuresničljivost bega in skrbi prehitra uresničljivost utopičnih ali antiutopičnih idej.

Kaj ima z utopičnimi socialnimi aspiracijami opraviti strokovni diskusijski forum Slovlit, ki ga dnevno moderiram od leta 1999 dalje. Reč traja že 20 let, kar je predolgo, da bi šlo skupaj s pojmom prelomnosti. Primernejše nalepke zanj bi bile vztrajnost, dnevna nadležnost, zlasti pa neinštitucionalnost. Čeprav forum ni registriran med javnimi mediji (pravzaprav ni registriran nikjer), ga razumem kot javni servis, ki finančno ne bremeni nikogar (če odmislim stroške, ki jih ima z vzdrževanjem poštnega strežnika Inštitut Jožef Stefan, kjer so mi prijazno nudili podporo tudi v drugih računalniških rečeh). Obstaja po zaslugi akademskih privilegijev urednika, dovolj časa in svobode, iz česar se poraja iluzija strokovnega poslanstva oziroma poklicanosti za informacijsko in komunikacijsko oskrbo jezikoslovno in literarnovedno zainteresirane strokovne srenje.

Morda se bo komu zdelo nespametno in celo nevarno, kar bom rekel, češ da zmanjšujem vrednost in ugled našega dela, a bom tvegal: Slovlit imam za nekakšen laboratorij, v katerem se preizkušajo trajnost, vplivnost in verodostojnost strokovnih dejavnosti, za katerimi ni ne državne subvencije ne komercialnega interesa. Trdim, da je v odprti in ozaveščeni družbi in v času blaginje taka nevezanost jamstvo za eksistenco vsega, kar imamo radi in za kar mislimo, da je na tem svetu skupnosti potrebno.

Nagrada za Slovlit se je zgodila v čudnem času, ko iz skrbi za svoje malo življenje sprejemamo zelo nenavadne odločitve in se jim podrejamo, zato preprosto ni mogoče molče mimo teh posebnih okoliščin. Cesar v Martinu Krpanu bi jih povzel s stavkom: "Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse narobe gre." Reflektiral sem jih v uvodu v svoje nedavno redno ponedeljkovo spletno predavanje o slovenski književnosti, ker pa se ne tiče samo mojih študentov, ampak akademske sfere v celoti in perspektiv zahodne civilizacije, ki se je znašla na prelomnici, sem povezavo na refleksijo objavil tudi na Slovlitu. Kritiziral sem pretirano akademsko protivirusno opreznost (pretirano glede na to, da se še kar skrivamo za zasloni, medtem ko so štacune, bifeji in cerkve že odprti):

»Nisem si mislil, da bodo kolegi humanisti, ki načelno svarijo pred "alienacijo", ki naj bi jo prinašala elektronska komunikacija, tako hitro in zavzeto preklopili nanjo. Pohvalim, stran s predsodki! Hkrati pa se mi zdi, da na univerzi in na Filozofski fakulteti ni prave zavzetosti za vrnitev v normalno življenje. Še cerkev se je izkazala bolj stvarno, ko je odprla svoje hrame (in ni bila deležna nikakršne vladne kritike), medtem ko mi še kar načrtujemo izpite na daljavo. […] Kaj se to pravi, da so gostilne odprte, šole pa ne! Želi akademska sfera pokazati svoj konformizem in lojalnost aktualnim oblastnim zapovedim? Je morda kriv večji delež hipohondrije in strahu pred smrtjo med izobraženci?« 

Nenavadno, kajne, da jaz internetnik kličem po vrnitvi v »normalno«, to je nedigitalno življenje. Takole pravim: oboje je potrebno, digitalizacija filoloških vsebin, ki so nam tako kot pripovedovanje zgodb v Boccaccievem Dekameronu pomagale preživeti karanteno, kakor tudi dogajanje naših strok v živo. Forum Slovlit ponuja prostor za artikulacijo kritičnih misli svojim 1730 naročnikom doma in po svetu, pa tudi tistim zunaj skupnosti, spodbuja diskusijo o strokovnih rečeh in pomaga iskati poti naprej, v tem trenutku zlasti stran od oblastnega strahovanja, stran od zatiranja svobode izražanja in protiintelektualskega vzdušja v družbi. -- Miran Hladnik