Ob 160-letnici Slovenskih večernic

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Ob 160-letnici Slovenskih večernic  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Ob 160-letnici Slovenskih večernic
Jezik slovenski
Žanr jubilejni članek
Klasifikacija
Predmetne oznake za Koledar Mohorjeve družbe 2020
Jurčičeva povest Grad Rojinje je izšla v Slovenskih večernicah 1866

Slovenske večernice niso samo ime popularne knjižne zbirke, ampak so drugo ime za slovensko množično bralno kulturo. Projekt slovenstva je bil po zgledu drugih narodnih gibanj 19. stoletja meščansko liberalskega značaja, vendar njegov uspeh temelji tudi na ljudskoprosvetnem aktivizmu, ki ga je gojila Mohorjeva družba. Z nekaj nostalgičnega pretiravanja bi lahko rekli, da je slovensko nacionalno konstituiranje uspelo prav zaradi srečne sprege dveh konkurenčnih družbenih principov: liberalske stave na svobodnjaško nastrojenega izobraženega posameznika in katoliške kulturne oživitve vaških skupnosti.

Da je imela Mohorjeva družba nacionalni program, izpričuje naslednji citat:

Slovenci i v izobrazbi za drugimi narodi nočemo zaostajati. Saj se ravno po Mohorjevih knjigah poučuje in izobražuje ter navdušuje za dobro in lepo naš narod v svoji celoti! V revni gorski koči, kjer hlapec in gospodar ob brleči slabi luči prelistujeta in družini na glas bereta Mohorjeve knjige, kakor v složnih mestnih hišah, kjer tudi staro in mlado z veseljem sega po naših spisih: povsod izpolnuje naša družba isti namen: bralcem bistriti um in blažiti srce! (Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1900, 133)

Za začetek nekaj enciklopedično čvrstih podatkov. Slovenske večernice so jedrna publikacija letnega knjižnega svežnja Mohorjeve družbe za svoje člane. Mohorjeva se je rodila leta 1851, Slovenske večernice pa izhajajo (po zgledu dunajske knjižne zbirke Abendstunden 'večerne ure') od leta 1860. S 170 zvezki v 160 letih so Slovenske večernice naša najstarejša knjižna serija. Tudi drugi narodi imajo podobne edicije, vendar jih Mohorjeva daleč prekaša po nakladah: od 25.000 izvodov leta 1875 se je naklada dvignila na 90.000 leta 1913, zato je realno računati, da je na začetku 20. stoletja mohorjanska knjiga prišla domala v vsako slovensko hišo, približno tako kot so danes vseprisotni mobiji, radio in televizija. Številke so fantastično velike tako v primerjavi s kulturno razvitejšim nemškim govornim območjem kot v primerjavi z izdajateljskimi podjetji po slovanskem svetu, pa naj je šlo za katoliške edicije ali za edicije meščanskih matic. Matica slovenska je npr. začela izdajati knjige šele leta 1864, nekaj let za Slovenskimi večernicami, in to v precej skromnejših nakladah.

Mohorjeva družba je bila tako uspešna zato, ker je znala pritegniti nov sloj bralcev, to je kmečke bralce, ki so jih drugje kulturno zanemarjali. Podoba beroče kmečke družine, ki je rada krasila naslovnice družinskih časopisov, je kljub temu programski mit: polovico naročnikov so namreč sestavljali izobraženi Slovenci (obrtniki, uradniki in šolajoča se mladina), pravih kmetov je bilo za dobro četrtino. Ne le med bralci, ampak tudi med naročniki je bilo že v 19. stoletju več žensk kot moških.

Danes književnost tekmuje za pozornost s številnimi drugimi mediji, zato so naklade neprimerno nižje od nekdanjih. Slovenske večernice so z naklado blizu 2000 izvodov vendarle visoko nad današnjim slovenskim povprečjem.

Nagrobnik Janeza Ciglerja v Višnji Gori

Prva leta je zvezke Slovenskih večernic po zgledu leposlovja v društvenem Koledarju napolnjevalo leposlovno blago kratke dolžine in prevedeno iz drugih jezikov, prevladovala je koledarska povest. S sedmim zvezkom leta 1863 pa se je pod naslovom Deteljica ali življenje treh kranjskih bratov francoskih soldatov pojavila prva »celovečernica«, tj. samostojno daljše pripovedno besedilo domačega avtorja Janeza Ciglerja. Poudarimo, da je bilo skoraj dvakrat daljše od zgolj 20.000 besed obsežnih povesti in romanov, ki jih je tisti čas pisal Josip Jurčič, največji slovenski pripovednik 19. stoletja, in je zahtevalo ustrezno večjo bralsko kondicijo. Dolžina proze je potem na Slovenskem vztrajno rasla, pri Mohorjevi pa je obseg 80–130 strani (danes bi rekli, da gre za kratke romane) postal standard večerniške povesti.

Žanrsko sta se na prvem mestu izmenjavali zgodovinska in kmečka povest, sledile so biografije, krajepisi, potopisi, etnološka in humoristična literatura. V okviru zgodovinske povesti so bile posebej popularne turške povesti. Večernice so izpolnjevale trojno vzgojno poslanstvo: versko, domovinsko ali nacionalno in gospodarsko.

Z množično razširjenostjo Slovenskih večernic se radi pohvalimo, vendar je treba dodati, da je hkrati vzbujala pomisleke. Zaupanje v regulativno moč množice je precej svežega datuma, v zgodovini so raje bolj zaupali prosvetljenim posameznikom kot množici, ki so ji pripisovali nagonsko obnašanje in jo označevali kot neizobraženo, neobvladljivo, dojemljivo za idejno in komercialno manipulacijo in brez okusa. Uredniki so si zato prizadevali brzdati pripovedno privlačnost in jo podrediti jasni prosvetni tendenci. Moto Slovenskih večernic »v poduk in zabavo« ima poučnost na prvem mestu. Z namenom kultiviranja množice so skušali pritegniti najboljše domače pisce. Tako najdemo med večerniškimi avtorji klasike Josipa Jurčiča, Frana Erjavca, Janeza Mencingerja, Ivana Cankarja, Frana S. Finžgarja in Ivana Preglja.

Renomirani avtorji so se za popularnega mohorjanskega bralca trudili pisati preprosteje, omejevali so se v jezikovnem in slogovnem eksperimentiranju ali se mu odpovedali in se prilagajali katoliško konservativni idejni platformi založbe. Za Ivana Preglja pravi literarni zgodovinar Franc Zadravec, da je hotel »ustvariti moderen realističen roman, ki bi bil za široko občinstvo, za ljudstvo, hkrati pa bi imel njegov osebni pečat«. Ivan Cankar je bil velik literarni inovator, svoje mohorjanske pripovedi pa je umerjal po idejnih vodilih založbe in ni odstopal od njih.

Ivan Pregelj

Veliki avtorji so samosvoji, zato je včasih prišlo do nesporazumov, npr. ob izidu Pregljeve povesti Mlada Breda (1913, SV 67). Zaradi senzacionalnih motivov, značilnih za kolportažno literaturo, zlasti zaradi motiva neznansko zlobne tašče, je bila deležna ostre vsebinske kritike: »Ta ženska mi je napravila povest tako odurno, da sem jo prebral samo zaradi dane besede. Vzemimo, da bi se izkotilo kje tako bitje. Naj se. Jaz ne maram njene fotografije, tudi v najlepšem okviru ne.« Kritika je bila toliko hujša, ker jo je zapisal duhovnik Fran S. Finžgar, pozneje dolgoletni urednik pri Mohorjevi. Pregelj, ki je Finžgarjevo mnenje cenil, povesti v svojih Izbranih spisih ni ponatisnil. Izid vsakega novega zvezka Slovenskih večernic je bil deležen kritiške pozornosti. Očitki, ki so jih kritiki izrekali, so se največkrat nanašali na jezikovne in slogovne pomanjkljivosti, vsebinska kritika, kakršno je izrekel Finžgar ob Preglju, je bila redka.

Zveneča so tudi številna druga imena avtorjev večerniških povesti: Josip Podmilšak, Ferdo Kočevar, Jakob Sket, Fran Detela, Engelbert Gangl, Ivan Lah, Ksaver Meško, Ivan Trošt, Joža Lovrenčič, Josip Kostanjevec, Matija Malešič, Fran Milčinski, Ivo Šorli, Fran Jaklič, Narte Velikonja, Ivan Zorec, France Bevk, Janez Jalen, Stanko Cajnkar, Alojz Rebula, Lojze Kozar, Pavle Zidar.

Zbirka je bila tako zasidrana v splošni slovenski zavesti, da se je njeno ime poobčilo. Večernice so sicer nedeljske in praznične popoldanske maše, molitve in pesmi ob tej priložnosti, od 1860 dalje pa se je izraza prijel še pomen večerniške povesti. Pleteršnikov slovar 1894 novega literarnega pomena besede večernica še ni evidentiral, danes pa pri izrazu večernice najprej pomislimo na leposlovje. Dobili smo célo besedno družino: večerničar, večerničarka 'pisec oz. pisateljica večernic', večerniški (literatura, pripovedna dela, povest, morala, idilika, roman, slog, jezik, pisatelj …), večerničarski. Večerniška povest je uslovarjena in pomeni pripovedno prozo, 'napisano v preprostem slogu, navadno s poučno vsebino'.

O Slovenskih večernicah in večerniški literaturi je bilo napisano prgišče diplomskih nalog, znanstvenih razprav in člankov, izraz večernica si je sposodila nagrada za najboljše mladinsko delo. Fenomen Slovenske večernice je dobil svoje geslo v slovenski Wikipediji, na Wikiviru pa jih s študenti slovenistike ob sodelovanju Digitalne knjižnice Slovenije sistematično urejamo, seveda le tiste, katerih avtorji so že 70 let pokojni in so zato v javni lasti. Tale priložnost me je spomnila, da je zdaj na vrsti za pospletenje Jan Plestenjak (stari oče poznanega pevca z enakim imenom), čez dve leti bosta na razpolago opusa Ivana Zorca in Alojzija Remca, čez tri leta Janko Mlakar, na večernice Ivana Matičiča, ki je umrl leta 1979, in Julije Bračič († 1994) pa bodo zasloni morali še počakati.

Slovenske večernice so pred »ločitvijo duhov« sledile svojemu katoliškemu kulturnemu poslanstvu na način, ki se zdi v primerjavi z današnjo nazorsko ekskluzivnostjo (mislim na poenostavljeno rdeče-črno opozicijo) nenavadno odprt. Med avtorji je bilo na začetku veliko duhovnikov, vendar že v prvem zvezku zbirke leta 1860 najdemo tudi liberalsko usmerjene vajevce Janeza Mencingerja, Ivana Tuška in Frana Erjavca; za Erjavca bi lahko rekli, da je bil kar hišni avtor Mohorjeve. Večerničar Josip Jurčič je bil član mladoslovenske liberalske srenje, nekaj let pozneje urednik liberalskega glasila Slovenski narod. Jurčič je bil pri Mohorjevi celo nagrajen: 1864 je dobil prvo slovensko literarno nagrado (takrat so temu rekli »darilo«), sto goldinarjev za povest Jurij Kozjak, slovenski janičar. Večerničarja Fran Levec in Fran Zbašnik sta bila urednika eminentnega slovenskega literarnega časopisa Ljubljanski zvon, ki je bil liberalsko profiliran. Večerničar Josip Vošnjak je bil pomemben liberalski politik, večernice so prinesle pravno besedilo Ivana Tavčarja, prvaka slovenskih liberalcev, večerničar Ivan Cankar je kandidiral na listi socialistične stranke.

Pavlina Pajk, prva večerničarka

Avtoric je bilo med večerničarji, tako kot tudi sicer v slovenski in svetovni književnosti prejšnjih časov, malo, zato zaslužijo, da naštejemo vse po vrsti, poznane in manj poznane. Prva je bila Pavlina Pajk 1885, sledile so Lea Fatur, Julija Bračič, Mimi Malenšek, Joži Munih Petrič, Tita Kovač, Eda Podpečan, Zora Tavčar, Marta Kmet, Irma Ožbalt, Mira Dobravec, Bernarda Kosel.

Nemški okupator je 1941 uničil vse knjižne zaloge Mohorjeve družbe in neznano kam odpeljal njen arhiv. Ker pa je družba v svojem koledarju vsako leto objavljala sezname naročnikov, vendarle lahko rekonstruiramo njeno delovanje. Statistika je dolgočasna, zato naj raje na primeru moje župnije Srednje Dobrave pri Kropi pokažem, kako so Slovenske večernice na deželi skrbele za literarno omiko.

Naročnik kanonik Alojzij Stroj
Naročnik Anton Pogačnik
Naročnik vitez Josip Pogačnik

Leta 1874, ko se pregled začne, sta bila z Dobrave naročnika samo župnik Jakob Poličar in kmet Anton Hrovat. Do 1880 je Poličarju uspelo nabrati šest naročnikov. Ko ga je 1881 zamenjal Jakob Aljaž, se je število naročnikov povzpelo na 15 do 27. Ob imena so začeli pisati tudi stan: najprej posestniki (tj. kmetje), potem učitelj, dekleta, mizar, kmečki sinovi in dijaki. Kot »šolarček« je med naročniki zapisan poznejši kanonik Alojzij Stroj. Med naročnike sta vstopili šola in gostilna, namesto imen gospodarjev so vpisovali kar domača hišna imena. 1885 je učitelj Ignac Rozman naročil poleg šolskega še svoj izvod, mežnarija pa svojega, s poklicem so se izpostavili postajni načelnik, rezervni častnik, cesarsko-kraljevi poštar, železničarski uradnik in 1899 državni poslanec in predsednik prve narodne vlade SHS vitez Josip Pogačnik. Ob koncu osemdesetih let so župnije že tekmovale med seboj v naročništvu:

Knjige družbe sv. Mohora dobi letos v radovljiški dekaniji, kakor je nekdo izračunil: Vsak 11. prebivalec na Dovjem, vsak 15. prebivalec v Gorjah, vsak 16. prebivalec na Koprivniku, vsak 18. prebivalec v Kranjski Gori, na Bohinjski Bistrici in v Zaspem, vsak 20. prebivalec na Dobravi, vsak 21. prebivalec v Kamnigorici, vsak 25. prebivalec v Ljubnjem, v Lescah, v Lešah, vsak 28. prebivalec v Srednjivasi, na Boh. Beli, v Kropi, v Begunjah, na Breznici in na Jesenicah, vsak 30. prebivalec v Gradu, v Radovljici, na Ovšišah, na Koroški Beli, vsak 40. prebivalec v Mošnjah, vsak 62. prebivalec v Ratečah. (Slovenec 14. 12. 1888)

Poverjenik Jakob Aljaž
Osmrtnica za poverjenikom Valentinom Aljančičem

Naslednji poverjenik, župnik Valentin Aljančič, ki je sam naročal kar tri izvode in verjetno plačal trajno naročnino tudi za šolsko knjižnico, se je pohvali s še večjim uspehom:

Naša župnija ima po zadnjem štetju 753 duš, a udov šteje letos 117, dočim je imela l. 1889, ko je pisec teh vrstic prevzel poverjeništvo, borih 17 udov – torej v šestih letih 100 (beri sto) več. (Domoljub 7. 3. 1895)

Kmečki župani so bili kulturno nerazgledani in naročniki med njimi redki. Izjema je bil podjetni župan Anton Pogačnik, ki je bil skozi 20 let zavzet sokolski aktivist, vendar ga to ni oviralo pri branju mohorjank, vplačal je celo dosmrtno naročnino. Med učitelji so bili naročniki skoraj vsi, učiteljica Minka Hacin je 1897 z naročništvom obdarila svojega najboljšega učenca. Družina revolucionarnega učitelja Staneta Žagarja je med 1922 in 1940, ko je služboval na Dobravi, najbrž prebirala izvod, ki ga je prejemala šolska knjižnica.

Aljančičeva poverjeniška vnema je po 1900 nekoliko uplahnila. Težko je reči, ali je bil za ponovni dvig naročnikov med 1916 in 1922 zaslužen njegov naslednik župnik Janez Klavžar ali morda hudi čas prve svetovne vojne in moralne krize po njej, ko so ljudje iskali tolažbe v večerniški fikciji in tako postavili na laž pregovor Inter arma silent musae (Med vojno muze obmolknejo). Na sto duš je prišlo leta 1927 sedem naročnikov, naročena je bila torej skoraj vsaka druga družina. Do druge svetovne vojne so se naročniki pod novim poverjenikom župnikom Rogljem še naprej osipali. Po prvi svetovni vojni imenskih seznamov večinoma niso več objavljali, kot da bi slutili, kako bo leta 2020 po evropski direktivi GDPR sankcionirano objavljanje vsakršnih imenskih seznamov.

Zasluge Slovenskih večernic so bile v izdajanju izvirnega leposlovja in s tem v aktivni podpori domači literarni ustvarjalnosti, zraven pa v posebni pozornosti na kmečkega bralca, ki ga drugje po svetu niso dosti jemali v mar. Čeprav moramo mit o beročem kmetu jemati z rezervo, je več kot četrtina kmetov med bralci v mednarodni primerjavi naravnost izjemen dosežek. Hvalevredno je, da je Mohorjeva objavljala etablirane avtorje, tudi če ti niso bili iz katoliškega tabora, in tako izkazala svojo zavezanost celokupnemu slovenstvu.