O slovenski planinski literaturi

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
O slovenski planinski literaturi  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika O slovenski planinski literaturi
Jezik slovenski
Subjekt slovenščina
Žanr odgovori Jerneju Ščeku za knjigo o duhovniku in planincu Francu Setničarju pri Goriški Mohorjevi družbi
Klasifikacija

Začniva s komentarjem Vašega citata: “Pri vsej pomembnosti planinstva za Slovence je leposlovje čudna izjema. Kar nič se ne moremo pohvaliti z obsežnostjo in kvaliteto s hribi zaznamovanih ubeseditev. /.../ Ni se mogoče znebiti občutka, da je bila planinska tematika zanemarjena iz nekam podzavestnih razlogov.”

Trdim, da so včasih izbiro planinske tematike v literaturi razumeli kot kulturno tvegano odločitev. Slovence je povezovala z romanskim in germanskim življem v alpskem prostoru na severozahodu in jih oddaljevala od varnega zavetja slovanskega genskega zaledja na jugovzhodu. Zato je pisatelj Ivan Pregelj še leta 1919 svaril, naj »ločimo strogo med slovenstvom in alpstvom v Slovencih«, svaril je torej pred tem, da bi slovensko kulturo v celoti poenačili z alpsko. Treba je dodati, da je bil Pregelj katoliški pisatelj.

Planinska literatura je zelo širok pojem, zato najprej definirajmo naše in Vaše raziskovalno polje. Kako literarna veda razumeva in definira to literarno zvrst?

Planinska literatura je, kot smo zapisali v geslo na Wikipediji, zbirni izraz za vse pisanje in objave na temo hribov, gora, planin, alpinizma itd.

Katere žanre, vrste in oblike obsega?

Združuje leposlovje (planinske povesti, romane, novele, pesmi ...), planinsko strokovno literaturo (vodnike, zgodovino planinstva), publicistiko (planinske potopise, eseje, dnevnike, spomine, biografije, ilustrirane monografije ...) in planinske spletne dnevnike in spletne forume, ki v določeni meri spadajo že v zvrst vsakdanjega sporočanja in zasebne komunikacije.

Nekateri ločujejo med planinsko, gorniško in alpinistično literaturo. Kako Vi definirate te tri pojave in ali se Vam zdi ta delitev smiselna?

Za publiciste s tega področja je delitev seveda smiselna: s pridevnikom planinski označujejo pohodništvo po markiranih poteh, z izrazom gorniški merijo na brezpotja in turno smučanje in pod izrazom alpinistični razumejo plezanje, odprave (ekspedicije) in alpinistično oz. ekstremno smučanje. Za splošnega bralca, za bibliografske popise in bibliotekarske razporeditve knjig na policah pa je verjetno taka klasifikacija prepodrobna in prezapletena. Moti me, kadar dobijo ti izrazi vrednostni predznak, kot da bi stopnja športne zahtevnosti cilja določala tudi kvaliteto pisanja o njem in bi bila torej planinska literatura manj vredna od gorniške, ta pa manj vredna od alpinistične. Izrazov se prehitro primejo tudi politični predznaki: v polemičnem zavzemanju za en ali drugi izraz se je zgodilo, da je kdo pridevnik planinski že jemal kot relikt iz socialističnih časov, čeprav sega zgodovina izraza daleč v 19. stoletje. Pred nekaj desetletji je bila v rabi oznaka turistovski roman, plezariji se je reklo visoka turistika – glejte, kako hitro se spreminja jezik.

Skok v zgodovino, zato, da bomo lažje in boljše razumeli sedanjost. Kdaj se slovenska planinska knjiga prvič pojavlja? Kakšen je duhovni in kulturni kontekst nastanka in čemu takrat slovenski človek “na sončni strani Alp” potrebuje tovrstno izpoved?

Najprej se je, tako kot vse drugo pisanje, planinska tematika pojavila na straneh časnikov, koledarjev in revij, potem šele v knjižni obliki. In najprej se je pojavila v nemščini (npr. Valentin Stanič, Neue Reise auf den Glockner, Salzburgischer Intelligenzblatt 1802), potem šele v slovenščini. Spočetka so bile v slovenščini bolj kot praktični vodniki zanimive leposlovne predstavitve gora. Začelo se je s pesmimi (Slomškov Gorski ovčar iz leta 1833), v prozi pa s prevednimi pripovedmi iz lovskega ali planšarskega življenja (Sprava, 1859, Cipsarjeva družina ali cesar Maksimilian na Martinjipeči, 1861). Izvirne pripovedi dolgo niso imele nič s planinsko tematiko. Tavčarjeve pripovedi Med gorami s podnaslovom Podobe iz l.[oškega] pogorja (1882) še niso planinska literatura, tudi ne Planinska idila Pavline Pajkove ali Gorski potoki Frana Maslja Podlimbarskega (oboje iz leta 1895), ker govorijo pač o kmečkem življenju v hribovitem delu domovine in nimajo zveze z motivi in temami, ki jih danes spravljamo pod oznako planinski. Prvo izvirno in nekoliko obsežnejše pravo planinsko delo, z motivom divjega lova, je povest Viženčar (1881) Antona Kodra. Bolj kot to zanimivo delo grdo popljuvanega pisatelja je vsaj po imenu poznana Moja hoja na Triglav (1897) Janeza Mencingerja. Mimogrede: Janez Mencinger je bil s svojo parodijo na Kodra prvi krivec za Kodrovo pozabo. Za planinsko tematiko je zaslužen celovški časopis Kres. Tam je izvirne planinske povesti povesti objavljal Matej Tonejec - Samostal, npr. Večerni pogovori v gorskej koči, Planšarica in pastir, Straža pri ovcah. Večina teh tekstov je urejena in prosto dostopna na Wikiviru. Nedavno smo našli tudi prvi pri nas izdani planinski vodnik Berggänge: an der kärntisch-krainischen und krainisch-steirischen Länderscheide. Napisala ga je ljubljanska Nemka Alba Hintner v Laibacher Zeitung 1900 in ponatisnila v knjižici – kot je razvidno iz naslova, je bila brošura v nemčini.

Ali lahko zgodovino slovenske planinske knjige razdelimo po obdobjih? Kako?

To nam še ni padlo na misel, da pa se. Ke so mi ljube mehanične delitve, bi napravil predalčke za literaturo pred 1900, 1900–1950, 1950–2000, po 2000. Vendar predalčkanja take sorte nimajo ravno velikega ugleda. Pod obdobji si ponavadi predstavljamo romantiko, realizem, moderno, ekspresionizem ... postmoderno itd., vendar se jaz periodizacije take vrste ne bi lotil. Njena duhovnozgodovinska določila so namreč preveč špekulativna, slogovna pa nerelevantna. Seveda se da za kakšnega Juša Kozaka povedati, da je njegov Beli macesen (1926) ekspresionistični roman, vendar so take oznake za planinsko povest in za drugo žanrsko literaturo postranskega pomena. Iskanje realističnih, ekspresionističnih, modernističnih elementov npr. v popularni knjigi Slavka Savinška Izpod Golice (1928), in iskanje primernega predalčka zanjo bi bil lahko zanimiv akademski mentalni trening, pravega haska po od njega ne bi bilo, saj planinsko žanrsko literaturo podrobneje klasificiramo raje po motivih in temah (plezalska, planšarska, ekspedicijska, smučarska) ali po dogajališčih: iz Julijskih Alp, iz Karavank, iz Dolomitov.

Msgr. Franc Setničar je bil začetnik slovenskega zimskega alpinizma in je v Planinskem vestniku objavljal do izbruha 1. svetovne vojne. Kako z vidika literarne zgodovine razumevati specifiko gorniške literature z začetka 20. stoletja?

Od preloma stoletij do prve svetovne vojne je izšlo tako malo planinskih del (samostojno pa sploh ne), da o kakšni specifiki tega časa ne bi znal povedati nič uporabnega.

Šolski učbeniki, zbirke in antologije pričajo o tem, da se prej ali slej v stroki ali javnosti izoblikuje zavest o “klasikih” določene zvrsti, obdobja. Vsaka generacija ima svoje idole. Ali je možno (s čim manj krivice) izluščiti “klasike” slovenske planinske literature?

Vsaka selekcija povroča tudi krivice, ki jih odkrijejo in popravijo naslednje generacije, potem ko postanejo pozorne na lastnosti, ki jih predhodniki niso uzrli. Sam na ta način skušam rehabilitirati nekdaj zloglasnega, v resnici pa literarno zelo zaslužnega Antona Kodra. Dva med avtorji planinskih pripovedi imata status slovenskega literarnega klasika, to sta Janez Mencinger in Juš Kozak. Znotraj žanra pa so klasiki, če se omejimo na pokojne, v leposlovju Janez Jalen in Josip Vandot, zunaj leposlovja Julius Kugy in Henrik Tuma, za obe področji pa Janko Mlakar.

Kako uvrščate in mrežite ta literarni “mikrokozmos” v širša gibanja evropske in svetovne literature?

Slovenska planinska literatura je težko primerljiva s podobnimi žanri v drugih nacionalnih literaturah. Ko smo za Wikipedijo pisali gesli planinska povest in planinska literatura, smo z začudenjem opazili, da komaj še kje čutijo potrebo po samostojnem geslu na to temo. Pravzaprav ga imajo za zdaj samo še Poljaki (literatura górska), nekaj več najdemo informacij o planinskem filmu (Bergfilm, mountain film). Planinska povest je v tem smislu nacionalno specifičen žanr. Eden od razlogov za to, da Nemci, pri katerih se je slovenska planinska pripoved zgledovala, nimajo njegove spletne enciklopedične obravnave, je dejstvo, da je bil žanr priljubljen v nacionalsocialističnem obdobju in se je takrat kompromitiral. Med slovenskimi avtorji takih ideoloških zdrsov ni opaziti, čeprav je sem in tja tudi pri nas šlo za konservativno domačijsko literaturo (Heimatdichtung).

Raziskovali ste slovensko planinsko povest ... Katere so njene značilnosti in zanimivosti?

Najopaznejša specifična lastnost planinske povesti je glavna oseba, ki je posebnež, samotar ali čudak, odtrgan od vaške skupnosti, ali pa skrajni individualist, ki v gorski divjini išče svoj duševni mir in jeklení svoj značaj. Pogosta sestavina planinske povesti je ljubezenski trikotnik moški-gora-ženska; junak se odloča med žensko, ki ga vabi v užitek v ljubezni in v udobje družinskega življenja, in goro, ki je prostor uveljavljanja nadosebnih, višjih moralnih principov. V tistem delu planinske povesti, ki pripada žanru kmečke povesti, je gorski svet, posebej planinski pašnik, kraj, kjer se sproščajo socialne napetosti dolinskega vaškega sveta (pač v skladu s pregovorom, da je nad 1000 metri vse dovoljeno) in preizkušajo alternativne in v dolini nezaslišane zveze, npr. ljubezen med preprosto planšarico in študentom iz mesta (celo spolna in predzakonska!).

Hribi so bili prostor nacionalnega potrjevanja in tekmovanja. Tako kot so Slovenci igrali negativne vloge v nemški planinski literaturi (npr. pri Gustavu Renkerju, Pet mož gradi pot, 1936, ali Josefu Friedrichu Perkonigu, Bergsegen, 1930), tako so tudi v slovenski planinski literaturi, npr. pri Jalnu, vloge negativcev pripadle Nemcem.

Za naključno izbran planinski tekst lahko predvidevamo, da bo kratek, da bo imel doživljajsko izhodišče, da bo potopisne ali reportažne narave, idiličen in refleksiven.

Kateri pripovedni elementi in tehnike se najbolj pogosto uporabljajo v naši planinski literaturi? Katere so njene vsebinske, tematske značilnosti?

Po artistični plati planinskega pripovedništva nisem raziskoval, ker je slogovno nestremljivo in v skladu s popularnimi bralskimi pričakovanji. Večinoma gre za tradicionalno fabuliranje.

Kaj pa najbolj “tipični” simboli, metafore in drugi jezikovni pojavi?

Slogovno je prepoznaven Janez Jalen z rastlinsko metaforiko in drugimi simboli v naslovih poglavij povesti Cvetkova Cilka (1938), drugače pa, saj pravim, jezikovni ali kompozicijski artizem ni v interesnem področju žanra planinske povesti.

Velikani slovenske gorniške knjige: Tuma, Kugy, Mlakar, Mencinger, Deržaj, Avčin, Jug... Koga bi dodali in ali lahko vsakemu posvetite vrstico ali dve Vaših, osebnih asociacij?

Seznam slovenskih gorniških piscev na Wikipediji sproti dopolnjujemo z imeni, ki smo jih pozabili, nazadnje po vašem opozorilu Evgena Lovšina V Triglavu in v njegovi soseščini: Planinske študije in doživetja (1944, 1946). Trenutno je na seznamu blizu 60 neleposlovnih in 40 leposlovnih del – preveč za opremljanje z asociativnimi nalepkami, pa še prebral nisem vsega, še zdaleč ne, ali pa mi je ušlo iz spomina.

Zanimiv fenomen so sodobni tržaški avtorji: Dušan Jelinčič, Igor Škamperle, Rafko Dolhar ...

Trst je bil svojčas po številu Slovencev pred Ljubljano, od starih Tržačanov, povezanih z gorami, naj omenim le Kugyja, Zorka Jelinčiča in mogoče še Bartola, zato ni čudno, da Trst tudi danes rojeva planinske pisatelje.

Zaplotnikova Pot in Miheličev Klic gora: stebra sodobne gorniške knjige? Zakaj?

Če bi vedeli, kaj napravi knjigo kultno, če bi obstajal recept za take knjige, potem ne bi tratili časa za tiste, ki gredo v pozabo, in bi pisali samo take. Pa recepta ni in tudi odgovora na to vprašanje ne.

Katera znanstvena polja so še odprta za raziskovalce te literarne zvrsti? Katere sence, avtorji in naslovi se bodo raziskovali v bližnji prihodnosti?

Prva naloga je digitalizacija tekstov, ki so že v javni lasti, tj. tekstov, katerih avtorji so že 70 let v grobu, njihova redakcija in postavitev v javni oz. prosti dostop, po možnosti na Wikivir. V poštev pridejo prav vsa besedila, brez kakršne koli vnaprejšnje vrenostne selekcije, saj nas vendar zanima celotna planinska produkcija. Tam bodo na razpolago statističnim obdelavam sloga, tem, imen, prostora itd.

Kaj pa “obmejna” polja oz. literatura, ki se le posredno dotika tematike gora? Kateri naslovi in avtorji?

Planinsko pripovedništvo se je od nekdaj žanrsko povezovalo s humorjem, mladinskim pisanjem, pravljico, kmečko povestjo, živalsko zgodbo, športnim romanom, idilo, pokrajinsko povestjo. Nikakor ne moremo mimo ekranizacij, dramatizacij, uglasbitev (za vse je lep primer Kekec), nekoč morda zaide tudi v računalniške igrice.

Ali obstajajo podatki o najbolj “uspešnih”, najbolj branih knjižnih delih?

Da, Cobiss od leta 2002 vodi seznam najbolj izposojanih knjig; planinskih po moji vednosti ni med prvimi stotimi, kjer gospodari obvezno šolsko berilo, mladinski klasiki in prevedena pogrošna žanrska literatura.

Ali obstajajo knjižne redkosti za bibliofile, ki se posvečajo tej literaturi? Predlagam recimo 1. izdajo v slovenščini Badjurovega vodnika na Triglav V kraljestvu Zlatorogovem (1913), 1. slovensko izdajo Baumbachovega Zlatoroga (1886), Izbrane spise dr. Klementa Juga (1936). Kaj bi se dalo izpostavilt?

Starejša ko je knjiga, manj izvodov je v obtoku in dragocenejša je za zbiralce. Za Badjurovo Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo!: Kažipot na Triglav, ki jo krasi »27 fotografičnih posnetkov, 1 zemljevid, 3 načrti«, poroča Cobiss, da se nahaja v ducatu slovenskih knjižnic in samo v treh je za izposojo na dom. Prve nemške izdaje Baumbachovega Zlatoroga pri nas ni, 3. izdaja iz leta 1881 je samo v NUK-u, prva slovenska izdaja iz leta 1886 pa ni tako zelo redka, ima jo kar 23 domačih knjižnic. Tudi Zbranih planinskih spisov Klementa Juga je po knjižnicah okrog 20.

Katere knjige bi si zaslužile ponatisa, dopolnjene izdaje, ponovne književne oživitve?

Slab naslov za tako presojo sem. Sam ne bi nič ponatiskoval, ampak postavljal na splet v prosti dostop. Vse.

Bolj osebno: kateri so Vaši najljubši naslovi in zakaj?

Najbolj se človek naveže na tiste tekste, s katerimi se je največ ukvarjal, pa naj bodo dobri ali slabi. Cenimo pač svoj vloženi trud. Sam sem se nekaj več ukvarjal z Jalnom in Vandotom. Sicer pa literature ne berem na način lestvičenja ali odločanja tipa všeč/ni všeč, ampak tako, da poskušam v vsakem tekstu najti razloge za njegovo eksistenco: kaj je hotel sporočiti sočasnim bralcem in kaj sporoča meni.

Pomanjkanje sistematičnega prevajanja svetovne planinske literature: nekoč je za to skrbela legendarna zbirka Domače in tuje gore založbe Obzorja Maribor. Zakaj je danes kljub potencialno številnim odjemalcem tako težko?

Ne vem, ne poznam založnikov, njihovih načrtov in strategij.

V zadnjih letih se na področju gorniške knjige izkazujeta založba PZS in založba Sidarta. S katerimi izzivi se sočajo?

Tudi to je vprašanje za založnike.

Kdo se v Sloveniji je in kdo se še poleg Vas ukvarja s tem žanrom literature? Ali obstaja pri nas specifična stroka, ali se ta žanr poučuje in raziskuje na univerzi?

Na planinsko literaturo se spozna kar nekaj ljudi in za informacije o njej sem hvaležen Francetu Malešiču, Alešu Bjelčeviču, Borisu Štuparju, Mojci Luštrek, Stanku Klinarju, Vladimirju Habjanu, nekaj študentov je napisalo diplomsko delo na temo planinskih avtorjev. Gotovo je še cel kup poznavalcev in ljubiteljev, ki pa jih ne poznam. Predavam pa menda o planinski literaturi samo jaz: nekaj ur na leto si vzamem za ta žanr.

Ali se Vam ne zdi, da so številne aktualne, sodobne gorniške knjige le sad pogodbenih dolžnosti profesionalnih alpinistov? Kljub vsemu je danes v svetu izdajanje te literature v porastu (v italijanščini je vsako leto izdanega in prevedenega ogromno). Kaj bo z gorniško knjigo jutri, v bodočnosti? Ali smo njeni bralci le nostalgični romantiki ali bo zaživela v novi luči?

Ne poznam avtorsko-založniških razmerij.

Ali smo Slovenci razumeli pomen in potencial naše gorske kulture? Menim, da bi morali bolj spodbujati mlade slovenske pisatelje, scenariste in režiserje v smeri kulture gora ...

Gore močno motivirajo za izlete, ture, plezanje, smučanje, kolesarjenje, jadranje, fotografiranje, literaturo, zgodovinopisje, film itd. Spodbudo v obliki državnih subvencij potrebujejo ponavadi početja, ki sama od sebe ne morejo preživeti, kar za gorsko kulturo po moji presoji ne velja. Sicer pa obstaja več nagrad za gorniški film.

Nekaj poskusov slovenske gorniške bibliografije je bilo že opravljenih v preteklosti. Naj omenimo Lovšinovo Slovstvo s posebnim pogledom na vzhodne Julijske Alpe in Karavanke (iz dela V Triglavu in njegovi soseščini, 2. izpopolnjena izdaha 1946), Mundovo Gore v besedi, podobi in glasbi: Slovenska planinska bibliografija (PZS, 1965), Strojinovo O alpski kulturi in književnosti: Gorniška književnost v Sloveniji (PV 1995, 4-8), Klinarjevo Leposlovna žetev zadnjega desetletja (Planinski zbornik, 2003) oz. diplomsko delo Jane Zgubin Pregled slovenskega leposlovja s področja gorništva. Kateri so izzivi, težave in pomen poskusa posodobitve slovenske planinske bibliografije?

Prej kot o težavah bi lahko govorili o prednostih, ki jih imamo danes pri posodabljanju planinske bibliografije. Digitalna knjižnica Slovenije z digitalizacijo starih časopisov osvežuje pozabljeno planinsko pripovedništvo in pesništvo, Wikivir ponuja prostor za redakcijo in postavitev teh tekstov ter njihov sistematični popis, Cobiss je neprecenljiv vir zanesljivih bibliografskih informacij. V zadnjih desetletjih smo tiho posvojili avtorje, ki so pisali (tudi) v drugih jezikih, kot je slovenščina: Alma Karlin, Jakob Alešovec, Louis Adamič ... To nas opogumlja, da počasi v slovensko planinsko zgodovino vključimo tudi danes pozabljene nemške pisce. Slovenska planinska literatura je namreč vzniknila in se razvijala prav iz rivalskih razmerij z nemško.

Gorska kultura ima različne obraze. Veliko smo govorili o knjigi, manj o gledališču, v zadnjih letih pa se krepi filmska industrija, posvečena goram, pustolovstvu, naravi in avanturi. Na Slovenskem za to skrbi Festival gorniškega filma, ki je letos praznoval 10. obletnico. Kako komentirate uspehe filmske industrije na tem področju? Ali smo tudi tu priča porastu spektakla na račun dobre zgodbe?

Ne poznam dovolj, da bi smel presojati. Vsekakor pa moramo planinsko literaturo obravnavati v zvezi s planinskim filmom, saj sta se pojavila vzporedno in se dopolnjujeta. Žanrske predstave se niso oblikovale ločeno, ampak ob literarni in filmski izkušnji skupaj. Začetnik nemškega planinskega romana Luis Trenker je bil hkrati tudi režiser planinskih filmov in igralec v njih. Juš Kozak je napisal planinski roman in scenarij za prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga (1931), Janez Jalen pa ob planinskih povestih tudi scenarij za drugi slovenski film Triglavske strmine (1932). Vandotov Kekec je ponudil junaka in zgodbo za prvi slovenski celovečerni mladinski film (1951) in prvi slovenski barvni celovečerec (1963).

Planinska klasika ne obsega samo leposlovja. Pomen in razvoj alpinizma Henrika Tume (1930), plezalni vodnik Naš alpinizem (1932), vodniki Rudolfa Badjure, Strojinovo Gorništvo (1999) posegajo na področje esejistike in vodništva. Ali gre tu za izrecno strokovno literaturo ali za knjige širšega pomena? Posebno poglavje je Miheličev plezalni vodnik Slovenske stene (1. izdaja?). Alpinisti pravimo, da gre za strokovni vodnik, ki se ga bere kot leposlovje …

Naštete knjige bibliografija uvršča med sociološke, zgodovinske, športne strokovne knjige, ki pa so hkrati slogovno ambiciozne in kličejo vsaj po oznaki esejistika če že ne po oznaki leposlovje. Planinska doživetja so močna tudi zaradi občutij in vzhičenj ob naravnih lepotah. V planincih budijo poetična čustva in nagovarjajo k izbrani ubeseditvi. Izbrana ubeseditev je literarna ubeseditev. Tradicija slogovno skrbnih, tehnično zahtevnih, po domače lepih knjig je na področju planinske literature dolga in močna in zavezuje pisce, ki se odločijo prispevati vanjo svojo knjigo, k vzdrževanju visokih pisateljskih in tipografskih standardov. In prav se nam zdi tako.