O literarnih nagradah pri Modrijanu

Priznanje in pomoč pri uveljavitvi na književnem trgu ali zgolj slava za pet minut? – Odkrito o slovenskih literarnih nagradah

Modrijanova knjigarna, Trubarjeva 27, 10. okt. 2013 ob 18.00, spraševala je Breda Biščak.

Vsako leto oktobra podelijo najpomembnejšo in finančno najzajetnejšo literarno nagrado na svetu – Nobelovo nagrado za književnost. Datumi podelitev preostalih Nobelovih nagrad so bili objavljeni že 8. aprila, dan podelitve književne nagrade pa bodo, kakor piše na spletni strani nobelprize.org, »tradicionalno« sporočili pozneje. Glede na podelitve prejšnjih let in datume, ko bodo razglasili nobelovce za medicino, fiziko, kemijo, mir in ekonomijo, seveda ni težko uganiti, da bo ime Nobelovega nagrajenca za književnost znan v četrtek, 10. oktobra 2013.

Zamik razglasitve povečuje moment skrivnostnosti in dramaturško napetost, poudarja torej ritualno vlogo literarnega nagrajevanja.

Ravno prav! Kajti tega dne bo v okviru Knjigokupa v Modrijanovi knjigarni pogovor o književnih nagradah na Slovenskem.

http://prixlitteraires.livreshebdo.fr je spletna stran, ki sistematično in skrbno spremlja predizbore in podelitve vseh ali vsaj večine francoskih pa tudi drugih pomembnih književnih nagrad. Brskanje po tej strani hitro razkrije neverjetno »rodovitno polje« francoskih nagrad za knjige, zlasti za romane. Vsak francoski pisatelj, ki izda roman pri kolikor toliko ugledni založbi, lahko torej upa na nagrado, morda ne ravno na najstarejšo in najuglednejšo – Goncourtovo. Toda poleg nje je še dovolj drugih, ki lahko avtorjem pomagajo pri uveljavitvi na knjižnem trgu, in pri tem finančna »teža« nagrade sploh ni pomembna – ne nazadnje dobi »goncourtovec« pičlih 10 evrov, pa je to kljub temu najbolj zaželena in najvplivnejša nagrada na Francoskem. Francozi znajo za povrh poskrbeti tudi za promocijo – številne nagrade imajo vsaj dva ali celo tri predizbore. Več kot je predizborov, večji je medijski odziv, zanimanje kupcev pa veča že ugibanje, kdo bo dobil katero nagrado.

Literarno nagrajevanje je očitno povezano z založniškimi (komercialnimi) interesi. Od tod zlorabljena sintagma »ugledna založba«, ki se promovira preko nagrajenih avtorjev; samozaložbe imajo manj možnosti za nagrado. Ker bi bila taka pristranskost, kot jo določa komercialni ali prestižni interes založb, kontraproduktivna, saj prispeva k neverodostojnosti nagrad, v žirije vabijo neodvisne strokovne ocenjevalce, to pa so ljudje z zagotovljeno akademsko eksistenco.

In kako je na Slovenskem?

Zadnjih deset let se na tem področju ni veliko spremenilo: dobili smo še eno nagrado za mladinsko književnost, Desetnico, in nagrado za kratke zgodbe, Dnevnikovo fabulo, a jo je že odnesla kriza. Lani je bilo prvič podeljeno Kritiško sito, nadvse posrečena nagrada za najboljšo slovensko knjigo po izboru kritikov, vendar je bil "prvič" očitno tudi "zadnjič". Še vedno imamo eno samo pravo nagrado za roman, za stvarno literaturo pri nas ni mogoče dobiti nobene nagrade, prav tako ne izbiramo najboljših tujih del.

V pogovorih in razmišljanjih o slovenski sodobni književnosti vprašanje nagrad ni ne novo ne prezrto. Zanimanje za nagrade je veliko, tako med avtorji kakor založniki in literarnimi kritiki, pa tudi med nevoščljivci in anonimnimi »žiranti« v spletnih komentarjih in forumih. Avtor v svoji bibliografiji zlepa ne bo zamolčal, da je prejel kakšno nagrado (če pa je ne prejme, poskuša diskvalificirati »krivično« žirijo, tako npr. podjetni »vzhodnjaki«, Vlado Žabot in Feri Lainšček), z nagradami se ponašajo založniki in svoje nagrajence predstavljajo v katalogih, knjigarji pa s pasicami opremljajo knjige in jih postavljajo v izložbe.

Nagrade gotovo romajo v prave roke (o tem smo žiranti seveda prepričani), vendar večinoma zgrešijo – kupca.

Niti ne: za kupce sicer nimamo natančnih podatkov, imamo jih pa za izposojo, in dvig izposoje je vsaj za nagrajenca, v neki meri pa tudi za nominirance, očiten. Povrhu medijska odmevnost prispeva k večjemu nakupu/izposoji naslednjih avtorjevih knjig. Statistika kaže, da se kresnikovci po branosti znajo približati t. i. popularnim avtorjem (tj. Bogdanu Novaku, Desi Muck, Ivanu Sivcu itd.), nekateri (Vojnović) pa so sploh v vrhu. Seveda je treba dodati, da se nekateri literarno stremljivi avtorji na vrh zavihtijo tudi brez kresnikovega žegna, npr. Milekove Cavazza, Boris Pahor; Feri Lainšček je v vrhu s podporo uvrstitve v šolsko berilo, zaradi ekranizacije in tudi zaradi kresnikovih nagrad.

Zakaj potrebujemo nagrade in kakšna je pravzaprav njihova vloga?

Nagrade niso značilne za vsa področja človeškega delovanja, ampak samo za tiste dejavnosti, ki imajo v skupnosti reprezentativno vlogo. Včasih so nagrajevali udarnike, ki so postavljali delovne rekorde, danes pa na področju fizičnega dela to ni več tako običajno, ampak dosežke, za katere je potrebna intenzivna telesna dejavnost, pripišemo športu (tekmovanje žagarjev, gozdarjev, koscev). Tradicionalno je tudi nagrajevanje vojakov; vojaškim nagradam pravimo odlikovanja.

Nagrade niso nadomestilo običajnih načinov plačevanja človekove dejavnosti, ampak le-te dopolnjujejo. Posebej intelektualne dejavnosti (znanstvene, umetniške, pedagoške) si brez vrednotenja, lestvičenja in nagrajevanja težko predstavljamo. Nagrade so reprezentativne na globalni, nacionalni, pokrajinski, mestni ali strokovni ravni. Za literarne nagrade je mogoče reči, da so bile v času, ko je bila literatura osrednja nacionalna kulturnoreprezentativna dejavnost (brez konkurence filma, estrade, športa), pomemembne za nacionalno kulturno samopodobo (identiteto, samozavest). Razvita kvalitetna literatura je bila pogoj za vstop med kulturne narode in argument pri prizadevanju za politično samostojnost. Po inerciji je to do neke mere še danes (tam, kjer jih podeljujejo država ali občine), sicer pa so res bolj v interesu založb.

Nagrajevanje omogoča koncept tekmovanja, ki je poleg pojma napredka in rasti temeljni koncept zahodne civilizacije (kapitalizma). Tekmovanje rojeva zmagovalce in poražence, med njimi odloča merjenje rezultatov, ki je najbolj domišljeno in zato najmanj problematično v športu. Med naštetimi področji je najbolj problematično določanje zmagovalca prav na področju umetnostnih dejavnosti, kjer rezultatov ni mogoče meriti tako kot hitrosti, višine in teže, ker so pač kompleksni. Lahko pa merimo učinek umetnostnih proizvodov na sprejemnika. Problematično je samo, pri kom bomo ta učinek merili: pri široki publiki, pri ekspertih, kombinirano? Podobne težave so v nekaterih športnih panogah (drsanje, gimnastika, ples), ki so povezane z umetnostjo, ali pri kulinariki.

Mar ni pri nas nagrad premalo in ima tudi zato trg premalo spodbud in kupcev?

Tako kot je za nakupovalne centre težko reči, ali jih je premalo, preveč ali ravno prav, težko kaj takega rečemo za nagrade. Če se omejimo samo na tiste, ki so v službi knjižnega trženja, potem lahko sklepamo, da jih je ravno toliko, kolikor si jih ta segment lahko privošči oz. čuti, da mu pridejo prav. Na Wikipediji smo s študenti registrirali in popisali 30 literarnih nagrad + več kot 30 takih, ki so z literaturo povezane oz. se imenujejo po literatih, veliko jih je kratkega daha. Na monografsko raziskavo slovenskih literarnih nagrad pa še čakamo.

Koliko kupci verjamejo, da je nagrajeno delo vredno nakupa in branja?

Odvisno od tipa nagrade. Kjer se eksperti, ki odločajo o nagradah, ponašajo s svojo strokovno ekskluzivnostjo in zanemarjajo ali celo zaničujejo t. i. običajnega bralca, je bralsko nezaupanje v nagrajena dela neizogibno, kadar pa se da beseda tudi publiki, potem je seveda efekt drugačen.

Ali drži, da je za promocijo nagrajenih del in avtorjev narejenega mnogo premalo, in kdo bi lahko naredil več: avtor sam, založba, mediji, knjigarne?

Knjiga ima na Slovenskem čudno dvojno vlogo. Kadar obtiči v neodmevnosti, se govori o njeni nematerialni kulturnoformativni naravi, kadar pa je komercialno uspešna, bi jo želeli videti kot ekonomsko dejstvo, ki prinaša denar avtorju in založniku. Za njeno večjo promocijo so zadolženi vsi: avtorju se neredko zdi, da je naredil vse, ko je knjiga iz tiskarne in vpisana v Cobiss, drugi se zadovolji z enim kritičnim odmevom ali dvema. Založbe so neverjetno šlampaste in niti ne pošljejo recenzijskih izvodov žirijam, ki podeljujejo nagrade (izvzete so Beletrina, Modrijan in še katera). Mediji so površni in parazitirajo na omejenem številu razglašenih avtorjev, novinarji knjig, o katerih delajo intervjuje, niti ne preberejo.

Je nagrada sploh dosegla svoj namen, če založnik ugotovi, da je v mesecu po razglasitvi prodal samo deset, dvajset izvodov knjige?

Pri kresniku take slabe izkušnje po mojem poznavanju ni.

Zakaj imajo starši in drugi, ki kupujejo knjige za otroke, tako slab posluh za nagrade?

Najbrž zato, ker so kriteriji, po katerih se podeljujejo nagrade, drugačni od kriterijev, po katerih ljudje izbirajo knjige. Z različnostjo kriterijev ni v načelu nič narobe, le iluzije si ne smemo delati, da bi moral obstajati samo en meter in da bi morala biti branost pogojena z literarno kvaliteto.

In kaj o nagradah menijo avtorji? Je pomembna samo nagrada ali »šteje« tudi nominacija?

To je vprašanje za avtorje. Po mojih izkušnjah šteje oboje, sicer se avtorji ne bi udeleževali natečajev in se izpotavljali psihičnemu pritisku, povezanemu z izbiranjem.

Mora biti nagrada tudi finančno spodbudna?

Je že fino, če nagrado spremlja masten ček, posebej še v družbi, kjer je denar glavno merilo blagostanja, spomnimo se le Prešernovih verzov

Krajnc, ti le dobička išeš,
bratov svojih ni ti mar,
kar ti bereš, kar ti pišeš,
more dati gótov d'nar!

So za nagrajene avtorje vrata založb širše odprta kot drugim, pogodbe pa bolj velikodušne?

To boste založniki bolje vedeli od mene.

Ali bi si nagrade zaslužili tudi drugi ustvarjalci na področju knjige, kot so avtorji priročnikov in poljudnoznanstvenih knjig, uredniki, avtorji spremnih študij, knjižni ilustratorji, uredniki antologij?

Cel kup področij ne pozna nagrad. Nekatera jih niti ne potrebujejo, npr. najbolj prodajana knjiga ne potrebuje porhu še nagrade, pač pa bi bilo lepo videti nagrade za posamezne žanre (krimi, ZF, ljubezenski roman) in tudi za spominsko/pričevanjsko literaturo, ki jo neuki ljudje pogosto predlagajo za kresnika, ker pač ne ločujejo med stvarno literaturo in fikcijo.

Naj na koncu sortiram razloge, zaradi katerih prihaja do kritičnega ali polemičnega negodovanja nad delom literarnih žirij. Polemiko sproži

1. vase zaverovani avtor, ki je užaljen, ker (že spet) ni dobil nagrade, ali avtorjev sočutni prijatelj, ki se solidarizira z avtorjem, ki ni dobil nagrade oz. se mu zdi, ni dobil dovolj nagrad.

2. Objektivizacija, h kateri stremi akademska žirija, zmanjšuje možnost vpliva literarnih klik, saj se žiranti z avtorji ne poznajo, si niso domači ali si mesebojno zavezani.

3. Z merjenjem (rangiranje avtorjev je način merjenja literarne kvalitete) se dogaja desakralizacija literature. Mnogi so prepričani, da umetnosti ni mogoče meriti, ampak da sposobnost presoje pripada posameznikom z nezmotljivim čutom za literarno kvaliteto; nalogo literarnih ekspertov z akademskimi nazivi vidijo zgolj v pripravljanju literarnih večerov, ustanavljanju društev občudovalcev, pisanju pozitivnih recenzij za državne subvencije, sestavi antologij in podobnem servisiranju aktualnih literarnih korifej.

4. Publika je na žirijo huda, ker se nagrade ne določajo po berljivosti, ki je za publiko poglavitni kriterij (npr. kako more biti žirija tako slepa, da ne nagradi biografije Cavazza Vesne Milek, ko pa je knjiga nedvomna uspešnica), ali iz nazorskih predsodkov (npr. gnev mojega anonimnega dopisovalca zaradi nagrade Goranu Vojnoviću, ki da pomeni balkansko uzurpacijo »avtohtone« slovenske kulturne lehe). Ogorčena publika praviloma sploh ne prebere romana, ampak samo kritike in forumske odmeve.

Štiriletno žiriranje pri kresniku je bilo v vseh pogledih poučno, v nekaterih pogledih pa celo lepa izkušnja. --Hladnikm (pogovor) 20:07, 14. oktober 2013 (CEST)