O dveh verzijah romana S poti. Razlike, prikrite v vrsticah.

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Matija Ogrin je slovenski literarni kritik, publicist in literarni zgodovinar, ki deluje na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede na ZRC SAZU. Proučuje starejšo slovensko literaturo, kot literarni zgodovinar pa se ukvarja predvsem z zgodovino recepcije in vrednotenja slovenske literature. Zadnji dve leti (2007-2009) ureja Zbrana dela Antona Martina Slomška. Od leta 1996 pa ureja zbirko Sidro pri založbi Družina. Izdal je vrsto monografij: Literarno vrednotenje na Slovenskem. Od Frana Ramovša do Izidorja Cankarja. Ljubljana: Študentska založba, 2002.Cobiss


Študija O dveh verzijah romana S poti. Razlike, prikrite v vrsticah, je bila objavljena v publikaciji Slavistična revija, let. 56 (2008), št. 19-33.[1]


Povzetek članka[uredi]

V začetnem delu študije O dveh verzijah romana S poti. Razlike, prikrite v vrsticah, avtor nekako opiše poučen roman S poti, kakor ga sam imenuje. V članku je odprto vprašanje obeh verzij romana, njunih notranjih razlik in pomenskih implikacij, ki te razlike razklenejo.

V nadaljevanju izvemo, da se je problem obeh verzij romana z vso nazornostjo odprl ob pripravi kritične izdaje tega romana v sklopu Elektronskih znanstvenokritičnih izdaj Slovenskega slovstva(e-ZISS). Le-ta zbirka izdaj si je kot osrednji cilj zadala prenos ekdotičnih načel. Iz tiskane knjige preide v elektronski medij. Odpre se vprašanje, kako izdati besedilo, ki obstaja v dveh, od samega avtorja nedvoumno potrjenih verzijah.

Matija Ogrin, vseskozi skuša najti odgovor na vprašanje, kakšno vlogo imata obe avtorizirani predlogi pri konstrukciji kritičnega besedila izdaje. Avtor razprave tako želi nakazati, da ne gre le za pragmatično vprašanje brez globljih dilem, ampak da zadeva ob globje plasti literarnovedne metodologije. Vsekakor pa ima posledice pri možnih interpretacijah romana.

Izidor Cankar dogajanje postavi v mesta, v katerih so domovali meceni klasične italijanske kulture, katere zagovornik je bil tudi sam. Benetke, Milano in Firence so kraji, v katerih Fritz bega med mislimi na po njegovem dolgočasno zaročenko, bledo in plavolaso Estero, umirjeno meščanko, ki jo Izidor Cankar naredi za poosebljenje bidermajerske kreposti in zvestobe, ter avanturami z zanimivejšimi ženskimi liki. Čeprav gre za leposlovno delo, je Izidor Cankar roman S poti zasnoval kot zgodbo, v kateri je razgrnil svoj svetovni nazor in tudi bistvo svoje umetnostnozgodovinske teorije.


Ključni pojmi[uredi]

Tekstna kritika: je veja jezikoslovja, ki se ukvarja u odkrivanjem napak v besedilih in rekonstrukcijo izvirnega besedila

Ekdotika: načelno in praktično ukvarjanje z besedilom, usmerjeno k izdelavi določene kritične izdaje

Teorija predloge znanstvenokritične izdaje: je tista verzija besedila, ki jo urednik izbere kot svojo predlogo; kot predlogo za končno kritično besedilo danega besedila

Akcidentalije: naključne lastnosti nekaterih stvari, ki niso pomembne: raba ločil, pisanje besed skupaj/narazen, raba velike začetnice, druga pravopisna in oblikoslovna določila

Substancialije: bistven, osnoven: sem spadajo pomenotvorne prvine

Izidor Cankar (1886 - 1958): avtor romana S poti, slovenski pisatelj, umetnostni zgodovinar, kritik, prevajalec, diplomant. Bil je bratranec Ivana Cankarja

Analiza članka[uredi]

Avtor s svojim člankom posega na področje literarne zgodovine, saj se dodobra poglablja v delo Izidorja Cankarja. Delo Izidorja Cankarja S poti je slovenska literarna zgodovina večinoma označevala bodisi za »esejistični« bodisi za »dekadentni« roman. Oznaki se med seboj niti ne izključujeta, čeprav se pomensko ne prekrivata povsem. V obeh primerih gre (med drugim) tudi za uvrščanje Cankarjevega pisanja v širši evropski kontekst. Esejistični roman, kakor ga imenuje tudi sam avtor, kmalu postane eno najpogosteje omenjenih in branih proznih besedil iz dobe slovenske moderne in obvezna sestavina šolskega branja.

Izidor Cankar je roman S poti objavil dvakrat. Sprva, v nadaljevanjih, v reviji Dom in svet leta 1913, nato pa leta 1919 v knjižni obliki. Pojavi se še poznejša izdaja romana v Sloveniji, ko leta 1960 izide v elitni zbirki Kondor. Ravno ta izdaja in kasnejša izdaja Franceta Koblarja (s kritičnimi komentarji je opremil zbrana dela Izidorja Cankarja, S. Gregorčiča, F. Bevka, I. Preglja) konec 60. let, sta odprli vrata odtlej izdanim ponatisom in izdajam. F. Koblar kasneje zbere poglavitne vire, ki osvetljujejo zunanjo genezo romana, ter najde razloge za utemeljeno domnevo, da je Izidor Cankar pisal roman postopoma – po delih, kakor jih je objavljaj v reviji Dom in Svet. Pisal je med pripravami na doktorat, ko je bival na Dunaju. Zunanje ogrodje romana pa naj bi Cankar naslovil na svoje potovanje iz leta 1912, v Laino ob Comskem jezeru.

Izidor Cankar je besedilo romana za knjižno izdajo predelal. Vsebinsko ga je okrajšal za nekaj odstavkov, na več mestih pa je posegel v tekst z večjimi oziroma manjšimi slogovnimi, oblikoslovnimi in pravopisnimi spremembami. Tukaj F. Koblar navaja, da je Izidor Cankar črtal le omenjene večje odstavke. Koblar je Cankarjev izpust teh treh odlomkov komentiral z besedami, da je Izidor Cankar "črtal nekaj mest, kolikor so motila organizem dela in tudi njegovo najbolj osebno čustvovanje, in kolikor se niso ujemala z občutkom takratne njegove javne osebe" (France Koblar, 1969: Spremna beseda). Po teh besedah, naj bi šlo le za nekaj večidel stilističnih posegov, ki pa s vsebinsko strukturo puščajo roman nedotaknjen.

Sredi 20. stoletja se pojavi »theory of copy-text Tujko slovenimo z izrazom »teorija predloge«. Določno obliko tej teoriji je dal W. W. Greg v eseju (Greg, 1950), kjer na področje tekstne kritike postavi metodološki mejnik. Izraz »copy-text« pomeni v angl. verziji tisto verzijo besedila, ki jo urednik izbere kot svojo predlogo; kot predlogo za končno kritično besedilo danega teksta. Avtor izpostavi bistvo Gregove teorije, ki pravi, da je predloga v besedilu razlikovanje med akcidentalijami in substancialijami. Na podlagi izkušenj, kmalu spoznajo, da avtorji med popravljanjem in predelovanjem svojega dela, več pozornosti namenijo substancialijam, kakor akcidentalijam. Če bi se pri Izidorju Cankarju ravnali po slednji metodi, bi verjetno sprejeli prvo objavo (Razlike so predvsem: 1913: govoriti slovensko, 1919: govoriti slovenski).

Avtor se v članku spopada z več ključnimi problemi. Naleti na problem, kajti doslej ni bilo najdeno rokopisno gradivo, ki bi pojasnjevalo potek Cankarjeve predelave romana za knjižno objavo, zato ni mogoče z gotovostjo trditi, kdo je dejansko odgovoren za spremembe, ki v njih zadevajo akcidentalije.

Roman S poti je bil za znanstvenokritično izdajo v sklopu projekta e-ZISS pripravljen v več stopnjah. Izvedena koalicija je odkrila 460 razlik med obema verzijama. Predvsem so razlike presegale pravopisno in slogovno raven, kar precej pa jih je posegalo v vsebino romana. Revialna (1913) in knjižna izdaja (1919) sta si torej različni. Tiskarskih napak v obeh verzijah je bilo najdenih 34. Ostali so pravopisni in oblikoslovni popravki, seveda so pa spremembe na tem področju takšne, da z gledišča sodobnega knjižnega jezika nekatere pomenijo izboljšavo, druge ne … Pri tvorjenju samostalnika je bodisi avtor, bodisi urednik, predpono iz- večkrat spremenil v s- (izprehod/sprehod). Naslednja skupina so slogovni posegi, ki pa sicer predstavljajo svobodno slogovno izbiro. V knjigi se kažejo predvsem na primerih pojavitve imena mest: Benetke spremeni v obliko Venezia, Florenca v Firenze … Tretja raven pa je vsebinska, katere vsebine so ključnega pomena. Ravno te spremembe dokončno napravijo razliko med obema verzijama romana, čeprav je teh sprememb bistveno manj kot slogovnih, okoli 30. V teh primerih ena zamenjana beseda ali zveza modificira vsebino stavka: naslonil je glavo na (1913 - njene prsi), (1919 - njeno ramo).

Največja skupina popravkov pa so avtorjevi vsebinski posegi na ravni stavka in povedi. V več kot 20 primerih je Izidor Cankar celoten stavek črtal ali pa ga nadomestil s kratko besedno zvezo. Vsi takšni popravki so bili namenjeni spremenjeni karakterizaciji obeh osrednjih oseb. Nekje so razlike precej očitne. V revialni obliki je drugo poglavje to, kar je v knjižni izdaji prikazano v tretjem poglavju. Toda glavne vsebinske popravke je moč razumeti, kakor, da so naravnani k temu cilju. Nato se avtor opredeli: za akcentalije bi kot predlogo sprejeli besedilo iz prve objave (1913), za substancialije pa bi sprejeli knjižno predelavo (1919). S tem se odpre vprašanje, kje je meja med akcidentalijami in substancialijami.

Za odločitev, da je kot glavno predlogo sprejeta zgodnejša verzija, obstaja več razlogov. Najmanjšo težo ima razlog, da je v knjižni verziji opaziti nekatere pravopisne in slovnične popravke, ki jih je zaznamoval jezikovni vpliv življenja tedaj in je zato verzija v DS na teh mestih jezikovno čistejša, čeravno vsebuje več tujk. Drugi upoštevanja vreden razlog je, da je verzija iz DS dandanes razmeroma težko dostopna in v knjižni obliki ni bila nikdar natisnjena. Tudi ta argument sam zase ni odločilen. Končno pri tej odločitvi ni brez pomena, da more bralec knjižno verzijo (1919) brati tako v samostojnem kakor v primerjalnem prikazu in je s tem avtorjeva zadnja volja v izdajateljskem smislu upoštevana.


Obvelja torej dejstvo, da je razlik med verzijama 460. Avtor članka razvrsti razlike v tipologijo, ki obsega, poleg naključnih tiskarskih napak, slogovne in vsebinske avtorjeve posege. Večji vsebinski popravki se gibljejo okoli števila 30, tri, z idejnega gledišča pomembne odstavke je avtor iz knjižne verzije scela izločil, štiri stavčne dodatke je izbrisal iz revijalne in jih pustil v knjižni verziji.

Roman S poti spada v tisto obdobje Cankarjevega literarnega in kritiškega delovanja, ko se je pisatelj od tradicionalne (neotomistične) misli obrnil k formalizmu. Čeprav gre v bistvu za romaneskno besedilo, pa se z njim in skozenj, kot tenkočutno ugotavlja Matija Ogrin, pravzaprav udejanja Cankarjev literarnoteoretični in literarnokritiški razvoj. "Obrat od tradicionalne misli k formalizmu med 1910 in 1916 se torej ne zgodi v pravi estetiki kot filozofiji umetnosti: med tema letnicama ni estetskih razprav, temveč leposlovna proza z vrhom v romanu S poti. [...] Menimo torej, da je Izidorja Cankarja vodila v formalizem specifična vsebina ali značaj njegove umetniške, pisateljske narave" (Ogrin 2001: 25).

Zaključek[uredi]

Roman Izidorja Cankarja, čeprav postavljen v mesta klasične italijanske renesanse, nam veliko pove o stanju duha v slovenski družbi v zadnjih letih Avstro-Ogrske. Cankar, izjemen intelektualec in sistematik umetnosti, je zagovornik starih sil. Je zagovornik premišljene previdnosti, ki je obenem preprečevala hitrejši kulturni in obenem tudi politični in gospodarski napredek na Slovenskem.Roman S poti tako stoji ravno na prelomnici med starim in novim in lahko bi rekli, da ne bi mogel iziti v bolj primernem času; če je kot podlistek še izhajal v starem redu, je knjižno izdajo doživel po vojni. Roman S poti je tako morda celo edino književno delo, ki aktualizira umetniško-teoretske koncepte in težave tega razburljivega časa, in to je tudi njegova velika vrednost, ki ga še danes dela zanimivega in svežega.

Učinek treh največjih posegov je, da zmanjšajo polarno napetost med likom pripovedovalca, ki je urejen, načelen, etičen, celo asketski, vsekakor pa altruistično usmerjen in zagovarja klasične umetnostne vrednote, in Fritzem na drugi strani, ki je predan neurejenim trenutnim vzgibom, ciničen, egocentričen, pogosto anti-racionalen, v konfliktu sam s sabo in s soljudmi, z njihovim okusom itn., njegova misel o umetnosti pa je polna nezdružljivih, miselnih eksperimentov. Nasprotje med tema poloma je v verziji v Domu in svetu (1913) opazno močnejše kakor v knjigi (1919); hkrati pa je res, da izločeni odstavek o „dunajski peči“ kaže tudi na notranjo razpoko v samem pripovedovalcu in da je s črtanjem celega odstavka to razpoko avtor nekoliko zabrisal. Izločeni odlomki so v tem pogledu še toliko pomembnejši, ker stojijo neposredno na začetku romana in tako osvetljujejo vstop v pripoved; pravzaprav moramo reči, da vsi trije odstavki pomembno sodoločajo perspektivo bralčeve iniciacije v notranja razmerja med pripovednimi liki. Sprememba, ki s tem nastane, nekoliko zmanjša distanco med pripovedovalcem in Fritzem.

Dejstvo je, da z vsemi opažanji tekstnokritična analiza zadeva ob vprašanja interpretaciji romana. S tem pa prihaja na dan tesna povezanost tekstne kritike, literarne zgodovine in interpretacije. Pridemo do zaključka, da sta obe verziji romana S poti različni do te mere, da dopuščata celo nekoliko različni interpretaciji, lahko bi rekli, da proces nastajanja teh razlik dodatno izriše neko avtorjevo intenco, ki pa za interpretacijo ni brez pomena. Menim, da revijalna verzija romana, po skoraj sto letih objave lahko predstavlja popolnejšo in bolj določujočo podobo romana, kakor knjižna.

Vir[uredi]

Matija OGRIN: O dveh verzijah romana S poti. Razlike, prikrite v vrsticah. Slavistična revija LVI/1 (2008). 19-33.

Matija OGRIN, 2001: Teorija in kritiška praksa literarnega vrednotenja na Slovenskem od 1918 do 1945. Doktorska disertacija. Ljubljana: Oddelek za primerjalno književnost Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Literatura[uredi]

Izidor CANKAR, 1919: S poti. Ljubljana: Nova založba.

France KOBLAR, 1969: Spremna beseda. Izidor Cankar: Leposlovje – eseji – kritika 2. Ur. France Koblar. Ljubljana: Slovenska matica. 373–428.

W. W. GREG, 1950: The Rationale of Copy–Text. Studies in bibliography, 1950/51, str. 19–36.

Matija Ogrin: O dveh verzijah romana S poti. Razlike, prikrite v vrsticah. Slavistična revija LVI/1 (2008). 19-33. avtor: Katja Breznik