O Jurčiču v njegovem letu

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Kako velik je Josip Jurčič. Ob 140-letnici njegove smrti[uredi]

Zakaj Josip Jurčič ni le ena od tem literarne zgodovine, ki ji ob primernem času posvetimo nekaj predavanjskega prostora in se mu tako oddolžimo, ampak je pisateljska osebnost, ki je med 40 slovenskimi klasiki zato, ker izstopa bolj kot drugi. Razlogov je cela vrsta, sam bom pokazal le na njegov prispevek v žanrih kmečke povesti iz zgodovinskega romana, preveril njegovo prvenstvo med slovenskimi romanopisci in izmeril njegovo slavo med sodobniki.

Pa začnimo s kmečko povestjo, enem od dveh kapitalnih pripovednih žanrov v 19. stoletju. Zaradi izpostavljene vloge Krjavljeve gostilniške družbe v Desetem bratu si površno predstavljamo, da je Jurčič veliko pisal o kmetih. Pa je tega v resnici malo, vsaj v daljši pripovedni prozi, ob kateri se je merila pisateljska kondicija in profesionalnost. Napisal je samo eno daljšo kmečko povest, to je Sosedovega sina (1868), v času, ko takih pripovedi še ni bilo; pred njim je eno objavil samo Valentin Mandelc. S Sosedovim sinom je Jurčič postavil vzorec za žanr kmečke povesti, ki je v naslednjih desetletjih rojeval stotine besedil. Ponavljati pa nasledniki Jurčičevega sporočila iz te povesti niso mogli, ker je bilo preveč pogumno. Jurčič je namreč v Sosedovem sinu uspešno poročil revnega bajtarjevega sina Štefana s premožno kmečko nevesto Smrekarjevo Franico, kar se v realnem življenju ni dogajalo in je celo v izmišljenih literarnih ljubezenskih razmerjih strašno redko. Lahko bi rekli, da je bila ena od nalog leposlovja, kazati na nemožnost porok, ki bi družile revne in bogate ženine in neveste, kaj šele ženine in neveste iz različnih družbenih stanov. Ko je Anton Koder nekaj let pozneje obnavljal táko nesimetrično ljubezensko zgodbo v idiličnem romanu Marjetica (1877; tam je bil bogat on in revna ona), je moral zgodbo končati z nevestino smrtjo. Pa za njim Tavčar in še marsikdo. Jurčič je bil, če sklenem, za razliko od naslednikov v žanru zaupljiv do pridobitnih sposobnosti revnih slojev in je slovensko družbo gradil s pomirjanje socialnih nasprotij, ki izvirajo iz premoženjskih razlik. V tem je bil podoben nemški vaški zgodbi (Dorfgeschichte), čeprav se je tako kot drugi slovenski avtorji krčevito trudil, da bi se slovenska literatura kolikor mogoče razlikovala od nemške.

Bolj kot po kmečki povesti je Jurčič poznan po zgodovinskem romanu. Pisal je v tem žanru več in je z 12 besedili na petem mestu na lestvici več kot sto zgodovinskih pripovednikov; ker je bil bolj kratke sape (v 19. stoletju so bila besedila precej krajša kot pozneje), je po volumnu svojega zgodovinskega pripovedništva šele tam okrog 20 mesta. Zgodovinsko prozo je začel pisati leta 1964 in do konca 60. let napisal sedem zgodovinskih povesti in potem še štiri, kar ga je napravilo za najvidnejšega avtorja v žanru. Že skraja je prejel nagrado Mohorjeve družbe za povest Jurij Kozjak, kar je bila prva slovenska literarna nagrada.

Leta 1873 je bil Jurčič prvi slovenski zgodovinski pisatelj, ki je svoj zgodovinski roman podnaslovil s stremljivo oznako roman: Ivan Erazem Tatenbah, »izviren historičen roman iz sedemnajstega stoletja«, čeprav ga je bilo komaj za 23.000 besed, manj od polovice normalnega romana. Njegov konkurent Alojzij Carli Lukovič je bil z Zadnjimi dnevi v Ogleju (1876) tri leta prepozen, da bi kandidiral za zgodovinsko romaneskno prvenstvo, vendar je pokazal dvakrat večjo pripovedno kondicijo od Jurčiča. Kdo danes pozna Carlija? Nihče.

Jurčiču je izraz roman imponiral in ga je namenil tudi svoji Lepi Vidi, čeprav je bila še krajša od Erazma, komaj 21.000 besed, šele z Rokovnjači, ki jih je dokončal Kersnik, in s posmrtnim in nedokončanim Slovenskim svetcem in učiteljem se je resneje spogledoval z normalno romaneskno dolžino.

Ob Jurčiču je bilo še več zgodovinskih pripovednikov. Prvenstva mu sicer nihče ne more odvzeti, zaslužijo pa vsaj omembo zaradi svoje pisateljske kondicije. Obsegovno znamko 40.000 besed so presegli mohorjanski pisatelji Jernej Dolžan 1868, zatem 1873 in 1877 Franc Valentin Slemenik in 1876/77 Josip Podmilšak (Andrejčkov Jože). 1881 je Anton Bartel povedel s 65.000 besed dolgo povestjo. Najbolj poznan med Jurčičevimi konkurenti na področju zgodovinske proze je bil pa Anton Koder, črna ovca slovenske literarne zgodovine. Že po Jurčičevi smrti je leta 1883 in 1884 objavil dva izrecna romana, Luterance in Kmetski triumvirat. Z njima je pokril belo liso med zgodovinskimi temami, ki jih Jurčič ni utegnil pokriti, tj. protestantsko tematiko in tematiko kmečkih uporov. Na sumu imam, da je literarna zgodovina tako zelo pljuvala po Kodru ravno zato, ker se je bala, da bi Jurčiču odvzel nekaj slave. Očitala mu je, da je Jurčiča posnemal in še marsikaj drugega, vendar je pisal čisto spodobne tekste v čisto spodobnem jeziku.

Pa smo pri poglavju Jurčič in sodobniki oz. kdaj je sploh zaslovelo Jurčičevo ime. Danes je Jurčič po stopnji svoje slave ali »prepoznavnosti«, kot bi se moderno reklo, med slovenskimi književniki visoko, ni pa prvi. Bolj slavni od njega so Cankar, Prešeren, Župančič, Gregorčič, Tavčar, Levstik, Trdina, Jenko in Boris Pahor. Tako je danes. Če pa pogledamo, kako je bilo v času njegovega življenja, se izkaže, da je bil Jurčič za časa življenja, v 70. letih 19. stoletja daleč najbolj poznano pisateljsko ime. Po njegovi smrti je v 80. letih prvo stopničko zasedel Ivan Tavčar.

Ko pogledamo od blizu, na kaj se nanašajo številne omembe Jurčiča v časopisju, ki so mu priskrbele prepoznavnost, se pokaže, da se je to zgodilo po zaslugi njegovega uredništva liberalskega dnevnika Slovenski narod. Na dnu vsake številke časnika je bilo 1875–1879 zapisano, da je J. Jurčič njegov solastnik in urednik. Trdim, da je Jurčiču zelo pomagalo k literarni »prepoznavnosti« njegovo novinarsko in uredniško delo. Tisk je bil monopolni medij, česar ni bilo v tisku, pač ni bilo širše poznano. Ime Frana Levstika, ki je danes slavnejši od Jurčiča, za življenja v časopisih tako rekoč ni bilo zapisano, po zaslugi literarne zgodovine je zaslovel šele precej po smrti.

Prvi romanopisec. Jurčič je bil dovolj samozavesten in drzen, da je prvi med slovenskimi pripovedniki svoje besedilo upal označiti kot roman, natančneje izvirni roman oz. izviren roman (pri rabi določne/nedoločne končnice še danes nismo vedno gotovi in enotni). Zgodilo se je, kot je to splošno poznano, leta 1866 pri pripovedi Deseti brat in dve leti povrhu še pri Cvetu in sadu. Manj je poznano, da je imel Jurčič pri tekmovanju za roman konkurenco. Bil je to časnikar Jakob Alešovec, ki je istega leta 1866 svoj tekst tudi podnaslovil z vrstno oznako Roman. Gre za pripoved Ein Held der Sternallee, »Roman aus der Gegenwart« [Junak iz parka Zvezda, roman iz sodobnega življenja], ki je izhajal v Laibacher Zeitung. In kot da bi tekmoval z Jurčičem, je 1868. leta objavil še Laibacher Mysterien: Sittenroman aus der Gegenwart [Ljubljanske skrivnosti, roman nravi iz sodobnosti]. Ker je Alešovec v tem času pisal še v nemščini, ki so jo slovenski izobraženci obvladali enako ali bolje od slovenščine, sta se deli izgubili iz zgodovinskega spomina. Jurčičevega prvenstva z njima ne bomo problematizirali. Prvič zato, ker sta bila Deseti brat in Cvet in sad bolj romaneskna, tj. dvakrat daljša (66.700 in 50.300 besed) od Alešovčevih, drugič zato ker so datumi izidov v korist Jurčiču. Held der Sternallee je začel izhajati 9. maja 1866 in je izhajal do junija, ko je izšel še v knjižnem natisu, medtem ko je Deseti brat izhajal v snopičih zbirke Cvetja iz domačih in tujih logov od konca februarja (»Pred nekaj dnevi se je razposlal 29. zvezek "Cvetja iz domačih in tujih logov."« piše v SG 1. 3. 1866) do velike noči v zadnjih dneh aprila, ko je izšel drugi del romana kot 30. zvezek zbirke. Tretji razlog za Alešovčevo diskvalifikacijo pa je nemščina. Za tolažbo naj bo Alešovcu, da je pred Jurčičem odkril feljtonsko objavljanje v nadaljevanjih, nemški tisk je bi v tem pogledu naprednejši od slovenskega.

Še o Jurčiču kot prvem novinarju. Spet je tu njegov tekmec Jakob Alešovec. Službo pri Slovenskem narodu je Jurčič dobil v začetku julija 1868; prej je živel od avtorskih honorarjev. Jakob Alešovec pa se je preživljal z različnimi službami, od 1867 živel »kot svobodni književnik«  (SBL). Od novinarstva je živel od 1869, ko je začel izdajati časopis Brencelj. 1870 je bil sourednik nemškega časopisa Triglav in njegov lastnik. Nelogično je, da je razumniški krog Nove revije leta 1993 novinarsko nagrado poimenoval po liberalskem Jurčiču namesto da bi jo po nazorsko veliko ustreznejšem Jakobu Alešovcu, ki si je bil z Jurčičem kot novinarjem nasprotnega političnega tabora v laseh.

10. junija 2021