O Ivanu Cankarju

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Josip Vidmar. O Ivanu Cankarju. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1976.COBISS[1]


Slovenska moderna[uredi]

Vsem našim velikim predstavnikom tedanjega časa okrog leta 1900 Je v vseh območjih kulturnega snovanja skupna ena poteza, eno hotenje. Slikarji so zavrgli domačo tradicijo svojih predhodnikov in si prisvojili impresionistični slikarski koncept in način, ki je takrat vladal v Evropi: muziki so iz zakasnelega klasičnega in domače romantične ga komponiranja prešli k moderni melodiki in harmoniki, ki so ju našli nemara pri Brahmsu, Dvořaku ter Hugonu Wolfu. Arhitekt Plečnik se je šolal pri dunajskem mojstru Wagnerju, se pravi pri enem izmed novatorjev v tej umetnosti, ki se je v vsej Evropi odvračala od oblikovalnega dogmatizma in iskala novemu življenju novih, ustreznejših oblik. Oba znamenita igralca, Borštnik in Verovšek, ki sta izšla iz naših gledališko diletantskih razmer, sta jasno začutila odrski okus novega časa in se odločila za naravno oblikovanje odrskih likov, ki se je v odporu zoper patos pričelo uveljavljati po evropskih gledališčih. In naposled primer literarnega in kulturnega zgodovinarja Ivana Prijatelja: isto stremljenje po evropskem razgledu in podoben skok od diletantskega, rodoljubnega zgodovinarstva k modernemu, kritičnemu, na znanstveni metodi zasnovanemu zgodovinopisju, kakršno se je izvajalo v kulturni Evropi. Skratka, v vseh območjih prodiranje iz ozkih, zaostalih meja slovenskega kulturnega kroga v Evropo, v svet, v sodobnost, k višjim in širše veljavnim oblikam ustvarjanja.

Isto hotenje je značilno tudi za predstavnike literature, se pravi slovenske moderne. In kolikor je literatura bolj kakor druge umetnosti povezana z umskim snovanjem, z mislijo, z zavedno orientacijo v svetu, toliko so tendence časa v nji bolj določno razumljive. in kakor nam impulzi v drugih umetnostih mečejo luč na temno dogajanje, tako nam lahko literatura ostreje pojasni smisel snovanja v drugih umetnostnih območjih, zato se mi zdi važno posvetiti preobrazbi, ki jo je povzročila moderna v literaturi, čim večjo pozornost. V ta namen pa je treba v zgodovini naše književnosti seči nazaj, nemara tja do Prešernove smrti.

S tem ne nameravam trditi, da je zgodovinski prelom v naši književnosti povzročila Prešernova smrt. Ne, njegov konec se samo časovno ujema z velikim političnim in socialnim prevratom, ki ga je sprožilo revolucionarno leto 1848. Ta dogodek je vidna ločnica tudi v zgodbah naše literature. Kajti pred njim imamo znamenito, visoka umetniško in, lahko rečem, po svojem duhu evropsko pesniško delo Franceta Prešerna, po revoluciji pa se prične literatura, :ki jo je napovedal Fran Levstik s svojim »Martinom Krpanom«, zlasti pa s »Popotovanjem od Litije do Čateža« v letu 1858. Razlika teh dveh literarnih svetov je očitna. Izraža :se ne samo v tem, da Prešeren poje Togenburgu, o Danteju, o Mojzesu in o Tassu, vtem ko govori Levstik o Martinu Krpanu, o Mrtolazu in o doktorju Bežancu, marveč je vsebovana predvsem v duhu obeh svetov. Prešeren je v svoji poeziji visokoumen evropski intelektualec in njegova pesem govori evropsko, tudi ko govori o domačem življenju; Levstik pa je ljudski človek in njegov najvišji dosežek, »Martin Krpan«, je kristalizacija ljudske miselnosti in ljudskega duha, ki je v Levstiku našel samo svojega zavednega tolmača, ne pa .tvorca, ki bi ,bil iz te ozke kolektivne sfere našel pot v širši evropski ali človečanski duhovni svet, kakor jo je našel Prešeren.

Tak je bil začetek te literature pod Levstikovo zvezdo. Njegovi učenci in nasledniki so mu ostali zvesti. Pisali so večidel ljudsko literaturo v njegovem smislu in literaturo za ljudstvo v njegovem smislu,in sicer hote, programatično. Pri tem so našli oporo in potrdilo v splošnem stanju naše narodne stvari. Tega pojava si ne znam razlagati drugače kakor z nacionalno političnimi in socialnimi posledicami revolucije 1848. Z osvoboditvijo tlačanov je nastal za Slovence, včerajšnje tlačane, položaj, ki je od njih terjal tako narodna zavest kakor politična misel. Razviti so se morali v narod, v moderno družbeno razslojen in organiziran kolektiv, zgrajen na množicah, ki naj bi bile prebujene in osveščene, dasi so bile šele pravkar osvobojene in so tako rekoč šele stopile v aktivno politično življenje. Ta naloga je bila odločilna tudi za naša kulturo, zlasti spričo našega nevarnega položaja med mogočnimi in agresivnimi tujimi narodi. In vse zavedne energije naroda so se ji posvetile. Tako tudi literatura, ki ni postala samo ljudska, marveč je bila, kakor že rečeno, kratko malo pisana za pritezanje množic k narodni stvari. Postala je buditeljska.

Pri najboljših pisateljih je ta literatura hotela osveščati naše ljudstvo s tem, da mu je zanimivo in prikupno, nekoliko romantično pripovedovala o njegovem življenju. Nedvomno je opravila veliko delo, toda njena umetniška vrednost je vsekakor skromna, kajti ostala je snovno in mentalno povsem v domačih mejah, v nezahtevni človeški problematiki in v preprosti domiselnosti. Zato ni čudno, da je bil spor o veličini Prešerna in Koseskega sploh mogoč, da je bil dokončno razrešen oziroma odstavljen z dnevnega reda šele v osemdesetih letih in da je šele tedaj mogel Levstik prvič izreči vse svoje dokaze zoper Koseskega. In prav tako je še v osemdesetih letih Levcu, Stritarjevemu učencu, pri oceni Gregorčiča najvišji kriterij za pomembnost tega pesnika dejstvo, da so njegove pesmi ponarodele, se pravi, da so postale prirodna last ljudstva. Skratka, do osemdesetih let se naša literatura giblje v zaprtem in zaostalem mentalnem svetu, iz katerega ni prodrl noben pisatelj, niti ne Stritar, čeprav je živel na Dunaju in čeprav je v svojem kritičnem delu kazal nekoliko zakasnelo zanimanje za evropske literarne in socialne pojave svojega časa.

Osemdeseta leta pa so v marsikaterem oziru vendar značilno in važno desetletje. Predvsem je zanje značilen že omenjeni zaključek spora glede Prešerna in Koseskega; v istem desetletju se zaostri spor glede svetovnonazorskih stališč med taborom Zvonovcev in katoličani, seveda zaradi agresivnosti drugih; naposled pa je tu nastop Antona Aškerca, po Prešernu prvega pesnika, ki se je skušal prebiti iz zaprtega slovenskega umskega kroga in prodreti v svet evropske misli. Vsa ta znamenja nas opozarjajo, da se je naše narodno življenje bližalo neki zrelosti, neki notranji konsolidaciji, spričo katere so se kulturne energije pričele osvobajati buditeljske tlake in si iskati izhoda v Evropo, v svet, v svobodno in široko miselnost. Aškerčev poizkuse je sicer zaključil z bolj ali manj domačim kulturnim bojem zoper cerkev in religijo, toda bil je prva lastovka pred pomladjo.

Dokončna utrditev našega narodnega življenja pa se je manifestirala šele v naslednjem desetletju, v devetdesetih letih, in sicer najočitneje z nastankom vseh treh političnih strank, ki so do prve svetovne vojne in preko nje, do druge katastrofe, obvladovale naše politično življenje. Pojav strank je znamenje, da so se med Slovenci izoblikovali razredi, da se je narod družbeno razslojil. Ta utrditev in dozorelo st pa sta vplivali tudi na kulturno zavest, k,i se zdaj ni hotela in se ni mogla več zadovoljevati z buditeljstvom in z ozkim okvirom domače miselnosti. Od tod silni izbruh energij, od tod na vseh območjih umetnosti stremljenja po evropski širini, po pristni umetnosti in resnični znanosti, po svetovni in sodobni miselnosti, od tod odklanjanje in ostra kritika vsega starega, zlasti rodoljubnega, vsega, kar nosi pečat tradicije in navade.

S takim duhom je nastopila moderna. Mladi pesniki so se predvsem odvrača1i od vsega, kar je rod literatov po Stritarju nakopičil hladnega, privajenega ali brezpomembnega. Hoteli so predvsem pristnost in pomembnost, ki so ju srečavali v evropski literaturi simbolistov, dekadentov in novoromantikov. Iz tega razloga jim je celo ugajalo, da jim je bil dam vzdevek dekadentov, kakor so se tudi sami radi imenovali. Zaradi pristnosti so uvedli tudi svobodni stih, ki so ga polnili z novo, moderno vsebino. Tu so zlasti spočetka bili celo namenoma problematični in za naš zaostali svet vede in hote spotakljivi, da ne rečem pohujšljivo svobodni, zlasti v erotiki. To posebnost so hkrati z novodobnim čustvovanjem in mišljenjem žejno sprejemali od svojih evropskih vzornikov, od Baudelaira, Ver1aina, Verhaerena, Richarda Dehmla, Wilda in drugih. In treba je priznati, da je bila njihova duhovnost zelo zgodaj resnično novodobna in svetovljanska, seveda z individualnimi razlikami. Najbolj nemara pri Župančiču in Cankarju, medtem ko Kette in Murn tega razvoja žal nista mogla dočakati.

Cankar in Zupančič, ki sta svoja prijatelja preživela, sta v svojem kasnejšem razvoju hodila vsak svoja pota, ki pa se v nekaterih značilnostih ujemajo. Ena izmed njih je vprašanje svetovnega nazora. Ne eden ne drugi se ni nikoli zaplel v tako imenovani kulturni boj, ki je v njunih mladih letih vihral pri nas. Religija zanju kratko malo ni eksistirala. Njuna misel se je dokončno odtrgala od krščanske mitologije in si svobodno iskala lastne razlage sveta in življenja. Zato jima je bila vsaka diskusija z verniki nesmiselna. Ustvarjala in izpovedovala sta svoje nazore mimo dnevnega trušča in nad njim. Druga njuna skupnost je odnos do domovine, do narodne stvari. Zanimivo je, da sta se oba z obema zgodaj umrlima tovarišema spočetka ogibala domovinski temi. Verjetno zaradi brezdušne izrabljenosti tega predmeta v tedanji nedavni preteklosti. Toda kot bridka realnost našega življenja ju je to vprašanje vendarle zaposlilo, da sta se morala vrniti k njemu, Cankar v črtici »Rue des Nations«, ki je verjetno nastala šele leta 1902, Župančič pa povsem rahlo šele v zbirki Čez plan. Pozneje te teme nista več opustila, toda obravnavala sta jo oba resnično prizadeto, iskreno osebno in nedvomno evropsko, kakor pred njima samo Prešeren in morda še Jenko.

V vsem ostalem pa sta se razhajala in opravljala vsak svojo misijo, kakor sta vsakemu od njiju ukazovala njegova narava in življenjska usoda. Cankar je bil nenavadno komplicirana osebnost, v kateri so se na povsem izjemen način družili najrazličnejši in celo nasprotujoči si elementi. Svoje umetništvo čuti večkrat kot nekako zavrženost ali izobčenost, hkrati pa tudi kot strašno dolžnost, kot pokornost demonu ali višjemu ukazu, ki mu nalaga, da naj trga iz svojega srca najtišje skrivnosti in jih sporoča svetu,

Po svoji duhovni strukturi je spiritualist in sanjar, po svojem izvoru otrok – ne proletariata – temveč trške revščine. Kot tak je bil vernik filozofije hrepenenja s političnim prepričanjem socialista, dasi je bil življenju notranje tuj in posebno tuj zdravemu življenju, ki ga je često celo enačil s fi1istrstvom. Po svojem umetniškem nagonu je bil hkrati izpovedovalec sanj in družbeni kritik ter satirik, ki je svoj čas in našo sredino, predvsem pa sebe sodil z globokimi notranjimi kriteriji. Po svojem temperamentu nemiren, labilen je padal iz skrajnosti v skrajnost, iz ljubezni v razdraženost, iz visoke samozavesti v malodušnost. Po svojem daru je predvsem poznavalec človeškega srca, v katerem je pregledal in preromal premnoge kamrice in hrame, da nam je naposled ustvaril veliko, ganljivo in vseodpuščajočo vizijo človeka, kakršno je našel na dnu svojega in slehernega človeškega srca.

Ta vizija, ki je v svojih razsežnostih nemara skromna, po svoji dinamiki pa nenavadno intenzivna, je duša Cankarjeve umetnosti, njena trajno pričujoča inspiracija. V nji je iskati vzroka, da so temu umetniku dragi ponižani in razžaljeni, med katere šteje tudi svoj narod, da mu je življenjska uspešnost sumljiva, v čemer je tako pretresljivo podoben Prešernu, da mu je sumljivo celo zdravje, ki ga z uspešnostjo vred šteje skorajda k filistrstvu, in da sovraži mogočnike. In isti privid terja v njem samem najstrožje izpraševanje vesti, neizprosne račune s samim seboj. Vsa njegova literatura je etično kritična, ne da bi bila moralizatorska.

Njegova beseda poje v nekoliko svečani kantileni, v kateri pripevajo njegovim zgodbam misli in okus fin de siècla, našega malega sveta in neki, skoraj bi dejal, pobožni pripev tega romarja, ki hrepene obrača svoje oči k neki sveti skriti gloriji.

Spričo tega očitujeta Cankarjeva proza in drama vse artistične tendence njegovega časa in se v glavnem, se pravi z intermezzi in recidivami, razvijata od verizma ali naturalizma v poudarjeno subjektivistično oblikovanje in v izrazit lirični simbolizem, kakor se v vsebini njegovega dela slišijo odmevi velikih vzornikov te dobe, kakršni so Ibsen, Nietzsche, Oscar Wilde, Verlaine in zlasti Baudelaire. Razumljivo je, da je bil za Cankarjevo občinstvo skok od regionalnega pripovedništva do takega evropskega in sodobno revolucionarnega subjektivizma ter simbolizma resnično ogromen in da je slovenski svet stal pred tem novim, nekako očarljivim in hkrati pohujšljivim umetniškim pojavom strune, da ga ni mogel ne razumeti, a tem manj sprejeti in priznati. Ta novost je bila kriva, da mu je naša družba soglasno očitala nihilizem in popolno brezidejnost in še pomanjkanje slehernega patriotizma ...

Župančič je pesnik – evropski intelektualec. To je vznesena osebnost, ki nam v zanosnih stihih govori o svojem bujnem notranjem življenju, o svojih »visokih hipih«, o svojih burnih »prebujenjih«, o posvečenih trenutkih »sredi vsega«. Njegova predstava o svetu je dinamična, polna svetle, žareče in drveče energije, ki mu je zdaj duh, zdaj materija, zdaj duh in materija hkrati. Kretnja njegovega življenja je polet in potrebe njegove duše so luč, širna prostranost, jasna, svobodna zavest in stik s središčem vsega. Bivališče njegovega duha so vedre sinjine, presijane s svetlobo kakor so prispodoba tajnemu snovanju v njem podzemski svetovi, kjer se bodoče reke pojoč zbirajo za izbruh na luč in zemeljsko površino. Gesla tega poeta so pogum in ponos in kristalna misel. Njegova pesem je pričevanje o sijajnem in visokoumnem človeku, ki je z zanosom in doživetjem »prispeval idejam, hitečim z dobe elektriko preko njegove glave«. Njegova misel ali predstava o svetu se giblje na meji med panvitalizmom, panteizmom in materializmom: mistike ne pozna, marveč samo skrivnosti, in ne pozna nikakršne onstransko utemeljene pobožnosti, temveč samo pobožno sprejema in preživlja visoke in dragocene stvari življenja. V vsem je Župančič novodoben duh in pravi evropski človek. In njegovo pesniško in metaforično gradivo je do kraja prežeto s sodobno vednostjo o svetu in naravi, ki nam jo je dala moderna znanost. Iz tega materiala je ustvaril prvi po Prešernu nov pesniški jezik, ki je poleg individualnih razlik prispodoba vsemu, kar je evropski duh po Prešernovih časih razrešil in si osvojil.

Oba poglavitna predstavnika moderne sta pripravljala naš sedanji čas in naše novo življenje. Če nam je dal Cankar moralno tenkočutnost, nam je dal Župančič zanos duha. In če nas je Cankar s svojo kritiko družbe in s svojim priznavanjem socializma opozoril na veliko družbeno dogajanje v našem stoletju, mam je dal Župančič misel in govorico razvitega evropskega človeka dvajsetega veka, pogum in energijo. Oba sta nas vodila in spremljala v našem velikem zgodovinskem dejanju osvoboditve, oba nas spremljata in vodita še danes. Njuna beseda se spaja s pesmijo njunih dveh tovarišev: tihega, v nianse zamaknjenega in otožnega Murna in razmišljajočega, živega in zvočno pojočega Ketteja v eno samo bogato in globoko človeško celoto naše literarne moderne. In če se ob tej četverici živo zavemo pesmi sladko in vzhičeno čustvenega Lajovica in njegovega strožjega in trpkejšega tovariša Kreka, če si predstavimo bujno vizionarnost Jakopiča, fino in zastrto liriko Jame, nekoliko rezko erotiko Sternena, če pomislimo na Groharja, ki lovi na svoja platna pravljično barvite prikazni stvari, in če vstane pred našimi očmi čista in odlična arhitektura Jožeta Plečnika, moramo priti do prepričanja, da je bila moderna v celoti najmogočnejši izbruh stvarniških energij tega naroda, kulturni dogodek in kulturno dejanje, ki je raven naše umetniške ustvarjalnosti dvignilo v občestvo razvitih narodov.

Začetki[uredi]

Govoreč o prvih letih Cankarjevega pisateljevanja nameravamo opisati smeri in globine najvažnejših čustvenih in miselnih tokov, ki se prelivajo v začetkih njegovega dela. – V začetku vsega človeškega duševnega življenja stojita dve prikazni. Ob eni ali drugi izmed njiju se predramita misel in zavest slehernega človeka. To sta ljubezen in smrt. Smrt prebuja misel o večnosti in vesoljstvu, ljubezen – misel o človeku in življenju. Obe misli se srečujeta v razglabljajočem jazu, ki je po duhu doma v vesoljstvu cin čigar telo je z neštetimi čutnimi vezmi priraslo na zemljo. Do intimnosti s samim seboj se je Cankarjev duh prebudil ob ljubezni. Misel na smrt in vprašanje po končnem smislu življenja nista zapustila sledov v njegovem mladostnem delu. Imel pa je oster čut za pravo človeško življenje. Prestopki zoper lepoto in pravo človečnost, lastni in tuji, so ga navdajali z bolečino in ogorčenjem. Bil je človek, :ki živeč razmišlja, ne razglabljač, ki živi v premišljevanju. Usoda njegovega umetniškega življenja mu je določala notranjo pot, ki se vije jasno in z zakonito smotrnost jo pred opazujočim očesom. Za ljubeznijo ga najprej prevzame misel in bolečina poklica in ga zaposlijo odnosi med njim, umetnikom, ter okolico. Iz teh razmerij se ustali v njem enotno in določno življenjsko razpoloženje in se razodene podoba njegove duševne strukture. Sledeč tem pojavom njegovega življenja bomo pozorni na njegove umetniške dosežke, s čimer bomo hkrati nuditi rodi kritiko njegovih literarnih začetkov, zlasti obeh prvih knjig Erotike in Vinjet.

I[uredi]

Kakor že rečeno, je Cankarjevo prebujenje v zvezi z ljubeznijo, ki je bistvena in skoraj edina vsebina pesniške zbirke Erotika, čustva, ki jih ta knjiga izpoveduje, so značilna za vrsto dogodkov Cankarjevega erotičnega življenja ter predstavljajo v dani zaporednosti izrazito in razločno zgodbo njegove ljubezni v treh poglavjih: ljubezenska sanja, izkustvo, razkroj.

Njegovo prvotno, skoraj še deško čustvo prvega cikla »Helena« si zelo ugaja v namišljenih in izmišljenih ter, če le mogoče, žalostnih položajih. Podobne sentimentalne sanjarije so značilne za prvo ljubezen, ki skoraj mora biti nesrečna in žalostna – kdo jih ni preživljal? Cankar jih izpoveduje naivno in zaupljivo in se vdaja njih sentimentalnosti z opojem. Spremlja jih s harmonijami, ki so v tem ozračju nekako običajne: nočno nebo, melanholična luna, zvoki klavirja. gradovi v oblakih, plesna dvorana, rože, zefirji in še mesečina, jesensko nebo in vihar, ki podi oblake. To čustvo je skoraj brez vzroka polno žalosti, ki je tolikšna, da išče utehe v misli na smrt in v sanjarijah o žrtvovanju samega sebe za ljubljeno dekle. Vse bitje je tako polno tega prvega, da mu je misel na smrt radost in olajšanje in za nedolžno domišljijo sploh edini izhod, ki ga vidi, ki si ga upa videti.

Razumljivo je, da je v teh zgodnjih čustvih osebnosti, ki je komaj mogla jasno čutiti samo sebe, tudi malo svojskega. Oseben je le rahli dih nekakšne sladke sanjavosti in nenavadne odkritosti, niti ne še zavedne volje do odkritosti. V teh lastnostih je tudi vrednost tega sicer ne ravno pomembnega uvodnega cikla. Izvzeti pa sta pri tej sodbi uvodna in sklepna pesem, ki sta nastali nekaj let kasneje in ki izražata kasnejši Cankarjev pogled na prvo ljubezen in ocenitev njenega pomena za njegovo življenje.

Iz drugega cikla zveni poleg prve bolečine rahla užaljenost in celo želja po maščevanju nad njo, ki ga je izdala. Začujejo se prvi očitki, rahli in bridkejši, prvi razdor, prvo okušanje, porogljivost, prvi fantovski zmagoslavni ponos in prva frivolnost, nedolžna in šaljiva. Sem in tja se oglasita tudi prejšnja žalost, ki nima vzroka, in otožnost. Tak je v prvi izdaji celoten cikel; tudi pesmi, ki v drugo izdajo niso sprejete. Njih mesto zavzame v novi redakciji skupina Anici. Duh in slog prve polovice drugega cikla sta življenjsko in oblikovno nadaljevanje »Helene«. Cankarjeva osebnost se pričenja tu kazati bolj določno in to v človeških in umetniških posebnostih. Kakor se prvič pojavita njegov humor in fantovska objest, tako nudi besedilo prve čisto njegove stihe, kakršni so na primer tile: »Vse davne, pozabljene (pesmi…) kot plašne, polnočne sence (nad mano plavajo) in trudni obraz mi hladijo (ljubeče bele roke ...)«.

Toda vse to je šibko in brez prave življenjske resničnosti. Glede te je Aničina skupina rezek prelom brez prehoda. Tu je Cankarjeva erotika docela svojska. Čustva so tu prvič popolnoma edinstvena ter v njegovi osebnosti, značaju in življenjski usodi utemeljena. Njih vsebina je opoj, zasopla in svetla strastnost in omama,ki sta nekako dvignjeni iz čutne in krvne prvobitnosti v neki neznan, nekoliko tuj svet. Zaradi tega se zdi, da udarja njun plamen nekam previsoko, v neko ekstazo, ki ni do kraja življenjsko pristna. Tako je čustvo naj značilnejše pesmi te skupine »Jaz sem te čakal«, nekoliko manj čustvo pesmi »Daj, da poljubim tvoj beli vrat«, v prihodnjih pa se zagon poleže in se skoraj izravna s tonom drugih ciklov. Zakaj takoj za tema dvema pesmima se pričenja pogrezanje – prva nezvestoba in prvi kes. Res da še oboje zelo nedoločno in kakor v sanjah naznačeno, toda resnično in z bolečino doživljeno. Poslej se izražajo sama nova, določno življenjska čustva: zavest razdora med ljubeznijo in poslanstvom in obupavanje nad prihodnostjo ljubezni, prvo jasno in obtožujoče priznanje: »Oblatil sem ljubezen tvojo čisto«, novo zagotavljanje ljubezni navzlic vsemu, izmučeno iskanje tolažbe pri ljubici, tolažbe, pokoja in – pozabe od »poti neznanih brez pokoja«, ki »leže temne in strašne« pred njim in po katerih »hodi s hitrim korakom smrt«. Cikel se zaključi s smrtno utrujenost jo od življenja in s prvim obupom nad seboj, z »velikim bankrotom« njegove erotike.

Tudi izraz je tu oseben in svojevrsten. Pokaže se z vso določnostjo kasnejši sanjavi in nekoliko nedoločni tvorec Cankar, ki mu življenje rado prehaja v blodnje in blodnje v življenje, ki se zaradi tega rad izraža v simboličnih vizijah in prividih namesto v čutnih predstavah in resničnosti in ki zategadelj prevzema le neko plast naše duševnosti, ne da bi z njo vred ali celo pred njo vznemiril tudi čutnost in kri. Tudi glede tega se zdi najznačilnejša pesem te skupine prav »Jaz sem te čakal«.

Življenjepisno je Aničina skupina pravzaprav povratek v razpoloženje »Dunajskih večerov«, v umetniško-razvojnem smislu pa je njih anticipacija, pa tudi nadaljevanje, tako da predstavljajo po vsebini »Dunajski večeri« vendarle zadnjo obliko Cankarjeve erotike – njen vnanji razkroj. Zdi se, da je smisel erotičnega iskanja edinstvena žena in edinstvena ljubezen. Kdor ju ne najde, se ne upokoji. Toda kdo ju najde? Zakonita zveza, v katero se zateče tako marsikdo, je često njegovemu snu le prispodoba, s katere varljivim videzom si prenekateri prikrije in končno tudi maji svoj srčni nemir. Cankar je bil za tako rešitev preveč jasnoviden v svoji notranjosti in njegovo vnanje življenje je postavljalo takemu izhodu preveč ovir. Obsojen je bil na iskanje. Blodil je in se končno predal vetrom. Svoje življenje v erotični zapuščenosti popisuje v petih podobah dunajskega življenja. To niso več lirske pesmi, kakor tudi že nekatere prejšnje ne, marveč so večidel novelistično predstavljeni življenjski položaji, ki jih sem in tja spremlja lirska meditacija. Ozračje tega življenja je zgoščeno podano v mučni in dušeče opojni sopari simbolne in vizionarne pesmi »In dviga in širi se vroče obzorje«, ki je med najkrepkejšimi pesmimi Erotike. Značilna je za Cankarjevo v neko simbolno usmerjeno enostranost, ki sem jo opisoval zgoraj in ki dela njegove umotvore bolj živo abstraktne nego preduhovljeno življenjske. Vse konkretne stvari te pesmi so simboli in so nekako breztelesne in brezsnovne sence, ker učinkujejo bolj s svojim smislom kakor s svojo čutno stvarnostjo.

V prvi izdaji se je ta izvrstna pesem končavala z izrecno izpovedjo Cankarjevega odnosa do lastnega erotičnega razpoloženja. Osredotočeno je bil izražen v stihu: »V srcu mojem strah in stud«. Ta izpoved je nepotrebna, zakaj odnos je itak izražen v tonu pesmi. Stopnjevanje in določno izpoved najde čustvo studa in strahu, žalosti, kesanja zaradi nepopravljivega greha nasproti lastnemu erotičnemu instinktu v zaključnih dveh pesmih cikla. Prva izpoveduje v primeri z izgubljenim tavanjem njegovo duševno stanje in odrešitev, ki mu jo pošlje božje usmiljenje s »predsmrtnim mirom«. Druga je veliki bankrot vse življenjske volje ,in strastno koprnenje po edini rešitvi, po edinem, s čimer se je mogoče odkupiti za oskrunitev samega sebe, hrepenenje po »poslednji noči«, po smrti:

ah nagni se k meni, ti zaželjena,
ti mirna poslednja noč!

Res je čustvo, ki živi v teh dveh pesmih, nekoliko pretirano, zaneseno, in življenje ga ni še utegnilo potisniti v prave meje. Zato sta pesmi nekam nedoločni. Vendar je v njiju toliko resnice, da pričujeta o globokem elementarnem obžalovanju in studu in da vzbujata prepričanje, da je Cankar v vseh zablodah in v vsem erotičnem tavanju vendarle ohranil podobo ljubezni v svojem srcu čisto. V vsej njeni neomadeževanosti jo pokaže, ko se poslednjič ozre na svojo ljubezen in jo s pobožno mislijo poslednjič blagoslova v pesmi, ki zdaj zaključuje cikel »Heleni«:

prišla si, Bog sam je prišel s teboj …
… sveto hrepenenje, ki si mi ga dala,
gori zdaj v meni vse dni in noči …

Ostala mu je zdaj in vse do konca resnično:

v nelepem življenju sled Neizrekljivega,
sredi večne smrti sled Večno živega.

V izrazu so »Dunajski večeri« prehod od začetnega, dovolj neosebnega načina do tistega, ki je kot izrazito oseben označen pri pesmi »Jaz sem te čakal«. V pričujočem ciklu ga je dosegel in morda do najvišjega pritiral v pesmi »In in širi se vroče obzorje«. Ta pesem, »Jaz sem te čakal« in pa »Iz moje samotne, grenke mladosti«, ki zaključuje prvi cikel, so trije dosežki čistega osebnega, vizionarno simbolnega sloga in so hkrati najpomembnejše pesmi zbirke, ki bodo svojo vrednost obdržale. Prišteti bi jim bilo, toda gotovo šele v drugi vrsti, bravurno brezbožno »V bogatih kočijah …«. ki predstavlja s »Sulamit« višek Cankarjeve mladostne objesti. Nadalje satiro »Sultanove sandale« ter »Svečanost v Varšavi«, pisano spet v onem simboličnem slogu. Te, kakor tudi neimenovane drugih ciklov, imajo pomen samo kot celota, kot zaupljiva in iskrena, navzlic zanesenosti iskrena, dasi ne popolnoma dozorela izpoved Cankarjeve čustvenosti v času, ko se je prebujal ob erotičnem življenju, ki je šlo svojo žalostno in vendar človeško pot od prebujanja in sanj v iskanje in okušanje in odtod v razočaranje, resignirano blodnjo in bolečino kesanja v srcu,

II[uredi]

Vzporedno z Erotiko in drugimi pesmimi so nastajali listki, ki jih je Cankar sam zbral v Vinjetah, in oni, ki jih imamo danes zbrane v drugem zvezku njegovih zbranih spisov. Kažejo nam Cankarjevo duševnost širše kot Erotika ter izpovedujejo poglavitne smeri njegove miselnosti in prebujene plati njegove neerotične čustvenosti, skratka: izražajo njegovo tedanje duševno življenje v celoti.

Neposredno so zvezani z Erotiko samo listki, ki govore v lirski ali prozorni epski obliki o potih njegove ljubezni. Bistveno novega ne povedo, le povest »Ob smrtni postelji« (Zbrani spisi II) osvetli neka lika natančneje razdvoj, ki je najostrejša bolečina njegove mladosti, to je razdvoj med zahtevami človeške narave in zahtevami pisateljskega poklica. Poznamo ga že iz pesmi »Na mojo pat ne trosi rož… «, poznamo ga tudi iz pesnikove korespondence z Anico Lušinovo in iz uvoda k nji, ki ga je napisal J. Glaser (LZ, 1926, str. 345/346). V nekoliko splošnejši obliki bo tu še govor o tem prevažnem poglavju Cankarjevega življenja. Nekaj več vpogleda v njegov erotični okus nudijo črtice ljubezenske vsebine, če ni morda sklepanje o erotičnem okusu tvegana in če ni stvar kratko mala taka, da označujejo ti listki samo njegov tedanji splošni pisateljski okus. Zakaj zdi se, da je nagnjenje k bravurnosti, zlasti k bravurnosti v grehu, k romantičnosti in sentimentalnosti, h groteski, abnormalnosti in bizarnosti značilna za njegov splošni okus teh prvih let.

Vsekakor je erotika vsaj v notranjem življenjepisu, ki ga sestavljajo nekatere izmed črtic Vinjet in drugega zvezka, manj važen pojav. V lirični prozi tega časa prevladujejo beležke o notranji orientaciji do umetnosti, do samega sebe, do življenja v splošnosti, do slovenske literature in do domovine. Najpomembnejše in najintenzivnejše je vsekakor ustvarjanje razmerja do poklica in da samega sebe. Razumljivo je, da izjave o tem življenju, izrečene v liričnih in polliričnih črticah, ne predstavljajo zaokrožene in zaključene podobe njegovega notranjega snovanja. Toda so dovolj značilne in so često napisane z genialna jasnovidnostjo, da vendarle odpirajo dosti globok vpogled v dogodke, ki potekajo med njegovim jazom in umetniškim nagonom, med človekom in umetnikom. Prvi blisk v to temo je simbolična »Čudna povest«, ki je v glavnem sicer satira na slovensko literaturo. Toda tik pred sklepom ima mesta, ki izpoveduje notranji odpor zoper umetnost, ki zajeda in uničuje v njem vse ostalo življenje, in izpoveduje bolečino človeškega bitja, v katerem se je naselil demon: »Sovražim te iz dna srca … [govori ženski, ki predstavlja njegovo umetnost] … Vrni mi dušo! Vrni mi dušo! Čemu sediš poleg mene, kadar sanjam o svoji nedolžni, pozabljeni ljubici? … V svoji zlobnosti si mi iztrgala duša in moje telo je gnilo, brez misli, brez sanj, brez ljubezni … Vrni mi dušo! Vrni mi dušo!« Bolj dostopna in razumljiva postane ta bolečina, ko poseže iz notranjosti v vnanje življenje. To se zgodi v \povesti »Ob smrtni postelji«, kjer se pokaže umetnost kot moč, ki mu brani v srečno urejeno življenje, ker mu zapira pot da meščanskega poklica in s tem do žene, do lastnega doma, do prisrčnih odnosov do soljudi in celo do miru in zadovoljstva v samem sebi. – »Vedel je sam, da z njimi [s sanjami] uničuje resnico, da jo dela malenkostno in brezpomembno, da si krati vedé vsako srečo in zadovoljnost.« Toda navzlic temu »je ljubil svoje sanje, potapljal se je vanje mnogokrat vedé, s sladko razkošnostjo, kakor bi užival nekaj prepovedanega. A bal se jih je obenem … Prišli so trenutki, da se je prestrašil svojega stanja.«

Podobna razdvojenost se kaže tudi še v »Jutranji cigareti«, vendar se zdi, da je tu človeška bolečina nekoliko mirnejša in da se zmaga pričenja nagibati od življenja k sanjam: »Zvečer se bojim, da pride k meni prijatelj izza mladih let. Pride skoro vsak večer. Moja desnica seže pa peresu, ali on mi položi nalahko svoje prste na roko in kri mi oledeni do srca. Moje sanje, moje misli leže v okovih … Njegova glava sloni na maji rami. ‚To je zdaj tvoje življenje, pot je zaraščena na obeh straneh, s trnjem, seženj visokim …‘ Našteje mi natanko in po vrsti vsa moja razočaranja, vse moje grehe. Brez vzroka in krivde nisem izgubil niti kaplje krvi. Roka, ki je metala v blato moje upe in sanje, je bila moja. Jaz sam sem se ranil in osmešil …« To je glas človeške bolečine v njem, ki se oglaša vsak večer. »A zjutraj sem sam … Kar se je doslej godilo z menoj, se je skladalo popolnoma z mojo naravo. Zato je nemogoče, da bi ostavil staro stezo ter obrnil na desno ali na levo. In čemu je sploh treba spremembe? … Kaj je na tem, če pada kri iz srca? Nič … Kaj je na tem, če sedi moja ljubica na vrtu in poljubuje mojega prijatelja? Nič … Kaj je na tem, če so padli v morje moji cilji? Kaj je na tem, če mi pljujejo ljudje v obraz? Nič, nič, nič … « To je še bolečine polna resignacija človeka, ki se odpoveduje s stisnjenimi zobmi vsemu, da se lahko vda svojemu umetniškemu snu. Tri leta kasneje pokaže njegovo razmerje do ‚sanj‘ v epilogu k drugi izdaji Erotike novo podobo: »Sanje, sanje! Preteklost, prijatelji, pol lepa, pol strašna, ki si jo kličem v spomin, kadar je treba, da sem sebe vesel … V sanjah je bilo moje resnično življenje, ne ono, ki se je vleklo po lužah; to sem zatajiti in ga ne poznam več, ni bilo moje. Stran, strahovi! Vse, kar imam lepega in dobrega iz svoje preteklosti, je vzraslo iz sanj, iz tega mojega pravega življenja, ki je moja velikovredna lastnina in ne lastnina dneva, ki daje in jemlje.« To je, kakor se zdi, poraz človeka, ki je hrepenel in sanjal o preprosti človeški sreči in končna zmaga sanj, zmaga demona.

Hkrati s temi odnosi do umetnosti in do lastnega realnega življenja nastaja v njegovi zavesti še odnos, ki ga poslej z bolestno trdovratnostjo spremlja na njegovi poti. To je razmerje do družbe, do družbe ‚poštenih in koristnih‘ ljudi. Potreben in koristen človek pa je za Cankarja isto kot ‚filister‘. Genezo tega razmerja je sicer nekoliko samoobtoževalno, a vendar z veliko točnostjo opisal v avtobiografski povesti »Ob smrtni postelji«. Njegov sanjam vdani junak Zadnik opazi najprej, da ga »je bilo vpričo drugih sram svojih čudnih misli, četudi je bil sam zase v naj idealnejših trenutkih skoro ponosen nanje« … Sram zaradi tega, ker je čutil, da so prav te misli poglavitna ovira na poti do družbenega položaja in do ugleda. čim dalj se jim vdaja, tembolj opaža spremembo v vedenju drugih ljudi do sebe. »Prej so ga vabili in govoriti z njim … sedaj pa so se ga ogibali, zdelo se mu je, kakor bi se mu za hrbtom posmihali in skomizgali z rameni …« Odgovor njegovega srca je takle: »Prigovarjal si je, da stoji … nad vsemi drugimi, navadnimi ljudmi, in zato si ni hotel priznati, da se pomiluje na dnu duše sam, da nevede zavida drugim njihovo mirno življenje z določenim namenom in trdnimi dolžnostmi …« Začelo je kaliti v njem sovraštvo do sveta, »ki ga je vrgel hladno iz svoje srede …« Z ironijo in izsiljenim zaničevanjem se je obračal od ‚filistrske golazni‘ – od vsakdanjih ljudi … »Ako bi bil mogel hladno misliti, razlagal bi si bil lahko sam, da ga ne jeze njihovi dolgočasni …, temveč edino to, da jih svet uvažuje kot potrebne in koristne, medtem ko prezira njega, brezdelico.« Kakor so te besede morda iz samoobtoževalne gorečnosti nekoliko pretirane, so v bistvu vendarle resnične, zlasti če družabnemu položaju, za katerega tu gre, prištejemo še bolečino človečnosti, ki zaman hrepeni po preprosti človeški sreči, bolečino, s katero je tako drago plačal svojo pravico oziroma svoj križ: izpolnjevati umetniško poslanstvo. Zato je v Cankarjevem tedanjem in morda tudi kasnejšem sovraštvu do filistra nedvomno nekaj izkrivljenega, nekaj pretiranega, nekaj notranje slabotnega. Razburjata ga filistejski mir in samozavest, ker sta mu osebno nevarna in vznemirljiva. Obreguje se obnju in ju skuša omajati in spraviti iz ravnovesja za vsako ceno – ne, ker sta prisad na telesu človeštva, marveč ker sta ga užalila in mu prizadela bolečino s tem, da sta se tako brezbrižno in brezčutno odvrnila od njega. V tem je nedvomno nekaj osebnega, maščevalnega ter na vsak način nekaj nesvobodnega in v višjem svetu malenkostnega. Cankar bi se nam zdel večji in lepši, če bi bil v tej stvari mirnejši in bolj brezbrižno ponosen.

V neposredni zvezi z razvojem teh odnosov do umetnosti in do okolice je del Cankarjeve tvornosti, ki zavzema tu, kakor tudi kasneje v vsem njegovem delu pomemben, prepomemben obseg. To je njegova satira. V prozi prvega časa zavzema tretjino vsega gradiva. Nanaša se na vse življenjske pojave, ki zaposlujejo njegovo pozornost. Predvsem tedaj na literaturo. Poleg literature zasmehuje politiko in politike, vznemirjajo ga pa tudi drugi bolezenski in nelepi pojavi v življenju naše družbe. Podroben pregled teh satiričnih spisov nudi zanimivo sliko. Izmed vseh satiričnih listkov tega časa se morda en sam nanaša na čisto osebne, človeške lastnosti. Vsi drugi so posvečenj boleznim literature, politike in družbe. Če ga glede tega vzporedimo z Molièrom, čigar smeh velja v veliki večini osebnim slabostim in le sem ter tja tudi družbenim, se nam pokaže Cankarjeva duševnost v neki izraziti opredeljenosti. Literatura, politika in družbenost spadajo v neke abstraktnejše plasti človeškega življenja in tvorijo pomemben del tako imenovanega javnega življenja. Cankar je nekoč imenoval svojo umetnost »kritiko življenja«. To misel bi bilo skorajda vsaj glede njegove satire popraviti in jo imenovati »kritiko javnega življenja«. Njegova nadarjenost in jasnovidnost v tem svetu abstraktnejšega življenja pa priča o njegovi duševnosti, da je nekako enostranska, s posebno razvitimi organi za spoznavanje polrealnih in polabstraktnih plasti človeškega sveta. Ta nekoliko abstraktni ustroj duševnosti se kaže tudi v bistvenih lastnostih njegovega simbolno vizionarnega pesniškega sloga, v njegovi splošni zasanjanosti, morda celo v usodah njegove ljubezni, v preostrem nasprotju med njegovimi človeškimi in umetniškimi potrebami kakor tudi v nestrpnem ter nekako osebnem sovraštvu tega realno nesposobnega sanjača do prekonkretnega in v življenju uspevajočega filistejca.

V obravnavanih kompleksih je iskati pojasnila osnovnemu Cankarjevemu življenjskemu razpoloženju – pesimizmu, ki je očiten v veliki večini njegovih del. Leta 1897 je napisal v črtici »Glad« (Zbr. sp. III.) besede, ki zadevajo vprašanje pesimizma in optimizma in vprašanje polnega umetniškega odnosa do življenja: »Kako krasno je življenje, z vso podlost jo in plemenitostjo, z vso svetlobo in umazanostjo! A jaz stojim sredi njega slab in utrujen, in moje srce je temno in razjeden od muke je moj obraz.« Važni sta v teh besedah dve stvari: obseganje življenja v celoti in v njegovih elementarnih kakovostih in pa Cankarjev čustveni odnos do njega, odnos radostne ljubezni. – Leta 1899 pa govori v epilogu k Vinjetam o velikem tekstu, ki da je »strašen«. To zaradi duševnega uboštva, ki je »razlito kot umazano morje po ;vsi naši mili domovini«. »Pri nas ni nikjer ne duše ne srca; vse javno in privatno življenje je udušeno v konvencionalnih zunanjostih, v smešnih malenkostih in obzirih. – To je tekst. – Kadar zasije kje slučajno žarek svetle idealnosti, žarek čiste duše … tedaj se vzdignejo glave korektnih filistejcev, vzdigne se vsa naša tradicionalna zabitost, vzdignejo se hripavi glasovi od vseh zelenocvetočih pokrajin slovenskega nazadnjaštva, – in ubita je še komaj porojena svobodna beseda.« Življenje, ki ga Cankar obsega v tej izjavi o svojem bodočem velikem tekstu, ni samo narodnostno omejeno, marveč je premaknjeno iz individualno človeške plasti v neko ravnino, v kateri se dotikata družba in osebnost, in ta ne v svoji elementarni človečnosti, marveč osebnost kot izvor »svobodne besede«, torej osebnost kot pojav javnosti in družbe. Življenje je tedaj gledano v neki manj prvobitni ploskvi, v abstraktnejši sferi javnosti in družabnosti, in čustva, ki jih vzbuja, so žalost, obup in sovraštvo. – Leta 1902 si je končno zapisal Cankar v svojo beležnico: »Pesimizma se ne morem otresti – kakor nosa ne; ali naposled – pesimizem rode razmere; – naj se te spremene, spremenil se bom jaz.« Tu ni več govora o življenju kot takem, tu se omenjajo samo še »razmere«, pojem, ki čisto določno označuje samo še neke komplekse javnega in družbenega življenja, neke zakonitosti sekundarnega in abstraktnejšega življenja, in te se z vso določnostjo proglašajo kot vzrok – pesimizma, tega ne ljubezensko radostnega in ne polnokrvnega umetniškega odnosa do življenja.

Neka vzporednost je v premikanju teh pojmov in čustev očitna. Smer pojmovnega gibanja, ki gre od »življenja« do »razmer«, in smer čustvenih odnosov, ki se spreminjajo iz optimizma v pesimizem, sta v vzročni zvezi. Odvisnost med končnim območjem pozornosti in pesimizmom je v naravi stvari, zakaj javno življenje je nujno bolj grobo in surovo kakor življenje med ljudmi kot osebami, posebno pa je življenje družbe skoraj vedno in povsod trdo in neizprosno do izrednega in genialnega posameznika. Težje pa je morda odgovoriti na vprašanje, zakaj se je ravno Cankarjeva pozornost obračala od celotnega in osnovnega življenjskega oceana proti abstraktnejšim družbenim plastem, kar ga je nujno vodilo v pesimizem. Gotovo je nekak odgovor na to vprašanje, če se ugotovi vsa nelepost razmer v njegovem času; toda iste razmere so zadevale tudi njegove vrstnike. Bolj kot to dejstvo pojasnjuje Cankarjevo smer okoliščina, da mu je prizadel najhujšo bolečino njegove mladosti ravno ta polosebni, poljavni svet razmer; bolečina, ki je mišljena, je poraz njegovih človeških želja pred zahtevami poslanstva in s tem porazom zvezano Cankarjevo osebno in človeško ponižanje v družbi. Vendar se mi zdi, da oba odgovora in samo vprašanje resnično pojasnjujejo tisto, kar je izvor vsega – to je osnovni in prvotni, od življenjskega izkustva neodvisni sklad njegove duševnosti. Razvoj njegovega sloga, ki gre iz objektivnega realizma v subjektivizem in simboliko, dejstvo, da so vse najpomembnejše pesmi Erotike ustvarjene v simbolno vizionarnem slogu, in pa smisel njegove satire dajejo nekako upravičenost domnevi, da ta slog in ta smer pozornosti organsko ustrezata njegovi duševni strukturi, ki mora biti po vsem tem nekako enostranska in s svojim težiščem v nekih manj prvobitnih, družbeno človeških ravninah zasidrana.

Po vsem tem bi se dal njegov pesimizem v tedanjih razmerah opredeliti kot prirodno razpoloženje njegove duševnosti, katere pozornost se je po lastni zakonitosti premaknila od elementarnega človeškega življenja proti družbeni sferi, za katero je bila obdarjena s posebno občutljivost jo in jasnovidnostjo. Pesimizem, ki ga je vpijal v tej sferi, je na žalost često prenašal tudi v sfero elementarnega življenja ter mu je tako kazal krivo ogledalo. Vendar je ostal v marsikaterem delu resničen umetnik, se pravi, človek odnosa do življenja, ki je izražen v besedah: »Kako krasno je življenje, z vso podlostjo in plemenitostjo, z vso svetlobo in umazanostjo!« Bil je sposoben vzljubiti sleherno življenje in vzbujati radost in optimizem celo v tako melanholičnih snoveh, kakršna je snov Hiše Marije Pomočnice.

Razumljivo je, da umetnik Cankarjevega notranjega sklada ni mogel v podedovanem realnem slogu ustvariti izrazitih umetnin. Prav tako je jasno, da čista umetniška dela ne nastajajo med iskanjem. Prva dva zvezka njegovih del vsebujeta stvari, ki so nastale deloma v izvajanju tradicionalnega sloga; in ta je bil njegovi naravi tuj; deloma pa so nastajale v času intenzivnega iskanja lastnega izraza. Zato nudita le malo umetniško polnega, dasi sta korak za korakom primer nastajajoče veličine. V dovolj doslednem realizmu je lepo izvedena samo povest »O čebelnjaku« , vendar je psihološko dokaj preprosta in v pripovedovanju mestoma okorna. Posebno mesto zavzema »Jadac«, ki se urnika iz realnosti v polresnično pravljičnost eksotičnega juga. Toda njegove vrline so bolj v spretnem pripovedovanju in efektni ter bravurni poanti, kakor v prodornosti umetniškega instinkta. Glede tega je bogatejša sanjarsko resnična »Jedna sama noč«, ki jo je navdihnil spomin na mater, spomin, ki mu je poslej dajal domislekov za najbolj prisrčne stvari. Tako na primer za najbolj intimno in osebno črtico Vinjet: »Moja miznica«, ki pomeni morda v Cankarjevi prozi prvo združitev globokega umetniškega instinkta s primernim pisateljskim znanjem v oseben slog. Ta črtica je izpraševanje vesti samemu sebi. Nekaj globokega in svetega, človeškega in duhovno organskega je v tej skesanosti, v tem nenadnem zaznanju prave človečnosti in lastne grehotnosti v luči, ki jo vrže na človeške stvari živ spomin na pokojno mater. Tu se zdi, da je Cankar kot umetnik prvič našel globoko podtalno zvezo med dvema pojavoma življenja.

Poleg te podrobnejše kritike je bila neke vrste kritika podana s prejšnjim ugotavljanjem in opredeljevanjem Cankarjeve notranje enostranosti. Predstava, ki jo imamo o polni umetniški osebnosti, je vsaki enostranosti nasprotna. Tako tudi enostranosti, ki je usmerjena in osredotočena na abstraktnejše, splošnejše in – morda nekoliko, če lahko rečem – bolj idejne plati življenja. Toda to je misel za splošno kritiko Cankarjeve osebnosti, ki jo bo z zanesljivostjo mogoče izreči šele po kritičnem pregledu vsega njegovega dela. Obdržali pa jo bomo v zavesti in jo sproti preiskovali ob posameznih umotvorih. Morda nam bo služila v oporo in orientacijo. Nastala je v premišljanju nad prvima zvezkoma njegovih zbranih spisov, zato je ostala še dokaj nedoločna in morda celo nejasna.

III[uredi]

Podoba Cankarjevega zgodnjega pisateljskega dela bi ne bila popolna, če ne bi razboru njegove mladostne lirike in prvega pripovedništva sledil še razbor njegove zgodnje dramatike. Sestavljajo jo tri dela: Romantične duše, Jakob Ruda in Za narodov blagor. To omejitev opravičuje dejstvo, da morajo veljati Romantične duše, ki so njegov dramatski prvenec, za matico obeh naslednjih dram; Jakob Ruda je sicer z njima v rodu samo po človečnosti, komedija Za narodov blagor pa je nastala neposredno iz politične polovice Romantičnih duš. Zato predstavljajo vsa ta dela navzlic tolikšni različnosti izrazito in zaključeno celoto.

Cankarjevo izpovedovanje samega sebe se v njih pomembno izpolni in to v obeh načinih, ki ju ima umetnik na razpolago in ki ga šele v svoji skupnosti pojasnjujeta do kraja. To sta: izpoved, ki jo vrši z izbiranjem snovi in z razdeljevanjem pozornosti, skratka z vsebinskimi sredstvi, in pa bolj nezavedna, a tem globlje v notranje osnove posegajoča izpoved, ki jo opravlja s svojevrstnim načinom oblikovanja.

Vsebinsko prinašajo izmed vseh treh del najvažnejše dopolnilo dosedanjemu ugibanju lirično satirične Romantične duše. V duševnosti glavne osebe opisuje Cankar prvič v svojem delu neko notranjo urejenost, ki je v veliki meri značilna zanj osebno in ki je morda celo temeljna lastnost njegove duše. Imenuje jo »romantičnost«. Opisana je kot izročenost nekemu »vedno istemu hrepenenju«, ki se ga človek ne more braniti; kot zasanjanost v neko drugo življenje in kot nezadovoljnost z vsem dejanskim svetom; kot odtujenost življenju, ki ga (romantičen) človek »živi le na videz« in ki »nima z njegovo dušo nobenega opravka«, čeravno se zelo trudi, da bi jo potopil vanj; kot usoda, ki izvira iz teh svojstev in ki povzroča, da stoji romantik često »najglobokeje v blatu, a gleda v nebo in sanja o lilijah«; in naposled še kot nasprotje normalnemu človeku, čigar vera je, »da obstoji človek samo iz telesa« in da je »naša dolžnost in edini smoter vsega našega nehanja negovati to telo …« 

Te izjave podajajo nekaj glavnih potez Cankarjeve duševne fiziognomije. Najgloblja izmed njih označuje Cankarja kot skrajno nasprotje »normalnemu človeku«; v njegovih instinktih živi miselnost normalnosti v obrnjeni obliki: »človek obstoji samo iz duše«. To je smisel njegovega intimnega odnosa do sveta. Iz te osnove je mogoče razumeti njegovo vztrajno zanikanje resničnosti in njegov pomanjkljivi smisel za realnost. »V sanjah je bilo moje resnično življenje, ne ono, ki se je vleklo po lužah.« Ta osnova pojasnjuje tudi njegovo brezbrižnost do lastnega dejanskega življenja. Zakon njegove narave je pretirana je nebrzdana spiritualistična orientacija. Zdi se, da je v razumljivo skrivnostni zvezi z njegovo bolehnostjo, ki je bila mučna za dušo in telo. S svojim enostranskim smislom za vse duhovno in idejno in z neznatnim za vse, kar se da zaobseči z besedo »narava«, spominja na dva velika bolnika evropskih literatur, na Schillerja in na Schillerjevega vnetega častilca – Dostojevskega.

V njegovi umetniški tvorbi so iz teh razlogov predstavljene večinoma samo duševne sile. Organsko naravnega in strasti krvi ni upodabljal. Pozna jih samo kot ideolog in moralist. Če jih uprizarja, jih zato, da jih odklanja, ne zato, ker bi njihova brezna privlačevala njegovega duha. Značilen vpogled v to njegovo opredeljenost nudi njegova erotika. V Romantičnih dušah se pokaže v prav njegovi osvetljavi, zoperstavljeni sta telesna ljubezen in duševna, pri čemer je duševna prava in dobra, telesna neprava in zla. Tega svojega mladostnega pojmovanja ni pisatelj spremenil nikoli. Poznal je ljubezen samo kot dobro ali kot zlo, nikdar pa je ni videl kot veliko in čisto strast in še manj kot tisto neopredeljivo moč izven dobrega in zlega, ki nedeljiva izvira iz telesno-duhovnih osnov našega bitja in ki lahko ustvarja nova bitja iste duhovno-telesne elementarnosti. Ostal je glede tega vedno isti idealni mladenič, ki je v ljubezni malce sentimentalno in naivno iskal nekega duševnega razsvetljenja in dviga, nečesa, kar je nekoč pomenil banalizirani izraz »harmonija duš«. Ljubezen mu ni bila nikoli elementarno prestopanje duševnih in telesnih meja lastne osebnosti iz moči in hkrati iz nagona in zakona vsega živega, kar pomeni možu.

Duševnost, ki je Cankarju edina realiteta, ima pri njem popolnoma svojevrstno vsebino. To ni ne človekoljubni patos Schillerja ne moralna in skoraj histerična obsedenost Dostojevskega, marveč je nekakšna moralizujoča in čustvena sanjavost in hrepenenje. Tako sanjari in hrepeni v Romantičnih dušah Mlakar, tako gre v neki sanjarski depresiji v smrt Jakob Ruda in celo Ščuka živi, dokler ga vidimo, v neki odsotnosti, osredotočen na misel o vstajenju in maščevanju. Delujočega in budnega ga ne vidimo več. Vse te junake resnično vodi eno samo hrepenenje, ki se mu ne morejo upirati. Tako sanjarsko hrepenenje je tudi bistveni živec Cankarjevega življenja. Podobo tega vzgona je pričel Cankar ustvarjati že v Romantičnih dušah. Sanjarstvo glavnega junaka in njegove ljubice z njeno nravjo in usodo predstavlja prvi osnutek njegove najbolj osebne stvaritve, Tu se prvič pojavi to doživetje in beseda zanj: »hrepenenje, ki se mu ni moči braniti«. To doživetje se je kasneje pojasnilo kot hrepenenje brez cilja in smotra in se strnilo v privid, ki je napol abstrakcija, napol podoba iz sanj, simbol hrepenenja, skoraj brezkrven in docela prozoren, pa vendar topel in točen izraz Cankarjeve edinstvene človečnosti: Lepa Vida.

Človek takega življenjskega čustva pozna dvoje nasprotnih razpoloženj, .ki se rezko menjavata. To sta zamaknjena zanesenost, polna opoja in samozavesti, in razpoloženja upada, streznitve, razgledovanja po svetu in po lastnem dejanskem življenju, ki ga navdaja z malodušjem in obupom. Zdi se, da je bila ena izmed poglavitnih umetniških in človeških nalog tega tvorca, zbližati ti dve skrajnosti svoje duše, ki sta se mu ob koncu življenja resnično strnili v pogled, ki vidi v globinah pojavov podobe iz sanj, v veličastno, ne samozavestno in ne malodušno pozabo samega sebe in v svečano melanholijo, polno neke močne, toda vdane in žalostne vere v odrešenje.

Zakon melanholične plati Cankarjeve duševnosti je bila vse življenje Lepa Vida: simpatija pogumne in samozavestne polovice pa mu je bil v tem mladostnem času Zaratustra. Kolikor je mogoče n prav že tu pisati o njegovem razmerju do Nietzcheja, je treba reči, da menda nikoli ni imel globljega razumevanja za njegovo sanjo o nadčloveku ali vsaj, da v njegovem delu ni videti takega smisla. Opazil je na Zaratustri bolj revolucionarno gesto kakor novo formulacij o človeške čistosti. V svojem boju z ozkosrčno in topo družbo je rad zatrobil preplah s tem imenom, ki je vznemirjalo. Toda osebnosti teh prvih dram, ki se zdita v rodu z avtonomnim človekom, sta sicer neodvisni in superiorni človečnosti, toda prva se izživlja v ironiziranju črede in uhaja iz dejanskega življenja v čustveno sanjarstvo, Ruda pa se konec koncev celo pokaže kot skesan grešnik in moralist. Avtonomnost Mlakarja in Rude je pravzaprav boemstvo in edini odklon od običajne človeške poti je za Cankarja v teh dveh dramah kvečjemu »genialno blato« …

IV[uredi]

Po vsem tem je treba govoriti o Cankarjevih prvih treh dramah še kot o samostojnih orgnizmih, ki so po zakonih svojih oblik izraz tvorčeve notranje urejenosti. Romantične duše so kot delo tipičen prvenec. Njih bolezen je stremljenje zaobseči čim širše komplekse, če mogoče vse, kar je v srcu nakopičila življenjska izkušnja. Toda preveč je v njem nagonov, čustev in stremljenj in preslabotna je še oblikovalna moč, da bi jih mogla združiti v celota, kakor so enotno živele v njem. Zato je drama kot umetnina zelo nepopolna, hkrati pa za Cankarja izredna značilna. V vsebinskem smislu celo bolj kat marsikatero njegovo kasnejše delo.

Kakor nekatera njegova zrelejša dela obvladata dramo dve moči: lirična in satirična. Nagon izpovedati skrivnosti in sanje srca ter volja dati duška ogorčenosti nad nelepostjo našega javnega življenja, v tem primeru – politike. V Romantičnih dušah se nista zlili v eno, marveč snujeta vsaka zase in se celo treta druga ob drugi. Zato so podobe, ki jih ustvarjata, ostro ločene in žive v dveh svetovih, ki ju spaja edina skupna in prav zaradi tega izkrivljena in neorganska stvaritev obeh moči – glavna osebnost, Mlakar. V njem je Cankar osredotočil lirično izpoved svoje romantične intimnosti, mu dal neka genialno vzvišenost nad okolico, svoj prezir do politikujoče povprečnosti in ga z bravurno satirično gesto kot ironika in zasmehovalca črede postavil v nemogoč položaj političnega vaditelja. V tej osebnosti se vrši osrednji konflikt drame kot boj med romantiko ali hrepenenjem po življenjski čistosti in - ne morebiti sebično in nepošteno politiko, marveč politiko sploh. Razne faze tega boja, ki se kažejo v dovolj ponavljajočem se odlaganju in povzemanju politične dejavnosti, so popolnoma odvisne od plime in oseke Mlakarjevega romantizma, ki pa ga spet določa usoda njegove ljubezni da romantične Pavle Zarnikove. Mlakar in ta eterična predhodnica Lepe Vide sta svoj svet, ki je ginljiv v mladostni nežnosti in naivnosti in je zlasti v ljubezenski zgodbi neresničen in sanjansko zanesen. To je Cankarjeva mladostna sanja o »idealni« ljubezni, ki pa ume biti zelo okrutna do nemogoče ciničnega skrunilca – Stnena.

Politični svet Romantičnih duš ima dve središči, tuje v Mlakarju in pravo v Delaku, glede katerega moramo Cankarju verjeti, da je hinavec in tiholazec. Ostali politiki so malenkostni in zbegani omejenčki, malce neznačajni, malce zvijačni, toda vse iz onemoglosti in praznosti. Njih interes je hrepenenje po mandatih občinskih svetnikov in podobnih časteh. Kadar pa je Cankarju potrebno, ve kateri izmed njih povedati stvari, ki so popolnoma izven njegovih možnosti … Dve mejni človečnosti tega sveta sta dve ženski. Svetu romantične čistosti stoji najbliže priležnica Olga, breznu popolne toposti in umazanosti pa gospa Makova – prava cankarska zlobnost, ki pa je nekoliko groba, dasi verodostojno izvedena. Vsa politika je predstavljena s posmehom, ki pa je bolj zadržan kakor polet sanj. Zato je slika politike v podrobnostih rahleje pretirana kakor podoba romantičnega sveta. Kot celota pa dobi politika še nenaravnejši obris v svojstvih gospodarja položaja, Mlakarja, in v tem, da jo Cankar prienačuje antiromantiki ali, z drugo beseda, življenjski nečistosti.

Ta pretiranost v obe smeri ni samo posledica začetništva, marveč je vsaj deloma v zvezi z njegovo vrojeno nebrzdanostjo, ki je značilna za vse sanjarje, in vsaj deloma tudi z njegovo duševno enostranostjo, zaradi katere je imel vedno malo smisla za prirodnost življenjskih prizorov. Zamišljal jih je bolj zaradi njih idejnega smisla, kakor zaradi njih pomenljive igre, ki lahko v umetniški urejenosti in harmoniji ponazori skrivnost življenja. Ta pa niti od daleč ni vsa v njegovem človeško pojmovanem smislu.

V[uredi]

Druga Cankarjeva drama Jakob Ruda je eno izmed ne prav mnogoštevilnih njegovih del, ki imajo v predmetu malo ali nič osebnega. To je umetnina vživljanja, ne umetnina preobražanja lastnih izkustev v tuja življenja. Verjetno je, da mu je snov dala resničnost, ki pa mu ni dala vse inspiracije za delo. To je dobil menda deloma tudi v literaturi; predvsem pri Ibsenu. V drami so se ohranila razpoloženja, ki določno spominjajo na ne povsem pristno mistiko ali vsaj misterioznost kakega Rosmersholma. To so ostanki prvotne muzikalne in neopredeljive vsebine, o kateri pravi v nekem pismu, da mu je bilo v drami »glavno neko temno, nejasno pričakovanje, ki obvlada z vso silo junaka Rudo ter ga naposled – z jako neznatnim zunanjim povodom – zavede v samomor«. V sedanji obliki drame se to temno, nejasno pričakovanje pokaže samo tu in tam v razpoloženjih, pri odločitvi Rudove usode pa so ga skoro docela nadomestile ali vsaj nadomestiti hotele določnejše moči. Toda prav v teh silah, ki naj bi napravile Rudov pogin nujen, je ostala drama slabotna in neprepričevalna. To je v osrčju dela, v njegovem osnovnem konfliktu.

Ruda je izgubljen že v začetku drame. Preden se prične zaplet njegovih poslednjih dni, izpove sam: »Zame je vse izgubljeno … jaz potrebujem nekoga, ki bi mi povedal, da bi se spalo najlažje tam doli, – globoko doli med skalovjem, na mehkem mahu, na dnu vode.« Spoznal je, »da nima življenje zanj nobenega pomena več«. Ne usmrti se, kakor bi nam Cankar vsaj za trenutek hotel sugerirati in kakor bi dramatska oblika prav za prav zahtevala, ne zaradi tega, ker je razglašen za blaznega, kajti kdo ne vidi, da je ta razglasitev vse prej kot dokončna, ne zaradi kesanja nad nameravanim zločinom zoper hčer, ne zaradi bodoče revščine in sramote, skratka zaradi ničesar ne, kar se je v tej drami zgodilo ali pripravljalo, marveč edino zaradi smrtne moralne preutrujenosti in izčrpanosti, ki ju je prinesel v dramsko zgodbo iz neznane preteklosti. Ker pa ga je pravzaprav zlomila preteklost, kaj pomenijo tedaj v njegovi usodi dogodki drame? Ruda pravi nekje o sebi: »V meni je še iskrica življenja; kadar dogori, potem se odpočijem.« To iskrico je morda zadušil in izčrpal moralni napor, ki ga od Rude zahtevajo dogodki dela. Kvečjemu to in ni:č več. Izčrpal pa bi jo bil tudi vsak drug ali pa bi ugasla sama od sebe. Zato je drama brez pravega konflikta, kajti boj med življenjsko voljo in hotenjem po pravem življenju je le navidezen. V resnici je življenjska volja Jakoba Rude mrtva in moralno stremljenje se ima boriti z umirajočim nasprotnikom, kolikor se ima sploh z njim boriti. Toda ta boj je le epizoda, le stranska bolezen tega umirajočega organizma. Razmerje med Rudovo usodo in danim dramskim dejanjem bi se dalo kvečjemu formulirati še tako, da je nameravana kupčija s hčerjo zadnji dogodek, ob katerem ta pojemajoči ogenj močneje zagori in nekoliko hitreje ugasne, ugašal pa je zato, ker mu je kratko malo zmanjkalo goriva. To pa je že samo po sebi za dramo premalo, tem bolj kvari delo dejstvo, da se Cankar sam tega ne zaveda ali pa da se celo napol zaveda tega ter skuša z vsem naporom stvar pokazati drugačno, kakor je v resnici.

Te središčne napake, ki dela dramo resnično »nezrelo«, kakor jo je označil pisatelj sam, ni mogoče zagovarjati kot stilno posebnost umetnosti, ki ji gre za »miselne ali etične tendence«, marveč jo je moči razumeti samo kot nezadostno obvladanje uprizorjenega življenja in dramske oblike. To ni ideološka nepazljivost do realnosti, kajti kakšno tendenco pa Jakob Ruda ima? Marveč je še vedno nemoč mladega avtorja, predstaviti resničen dramski konflikt v dejanju, ki je organski nosilec v boj zapletenega življenja.

Cankarjeve stilne posebnosti se v Rudi kažejo najbolj-izrazito v predstavljanju oseb. Ruda sam je s svojim problematičnim bremenom preteklosti in s svojo še bolj problematično zaljubljenostjo v mrtvo ženo in z domom, ki se mu podira nad glavo, kakor tudi s svojo ne povsem jasno moralno utrujenost jo in iskanjem nekoga, ki bi mu povedal, naj se usmrti, in s svojim skoraj neokusnim obljubljanjem samomora – dokaj literarna in bolj izmišljena kot prepričevalna osebnost. Vendar je v njegovih moralnih mukah često veliko sugestivnosti, mestoma celo veličine, pa tudi njegova plemenita in nekoliko genialna neodvisnost tli živa in resnična v vsej njegovi osebi, ki je postavljena še popolnoma v meje naravnih možnosti. Preko teh gotovo udarja Rudov prijatelj, ali kar že je, Dobnik. Slutim, da tiči v njegovi osupljivi sigurnosti, s katero govori Rudi samemu in drugim o nujnosti njegove smrti, nekaj Zaratustrovega nauka o umetnosti pravočasnega umiranja. Vsekakor je ta figura ideološko zarisana v neko pretirano in celo brutalno odkritosrčnost. Kot soroden lik mu je postaviti ob stran s težkim moralnim odklanjanjem predstavljeno in preobteženo Marto. S podobnim čustvom in deloma s posmehovanjem je opisan Broš, srdito je karikirana Alma, vesela karikaturica je učitelj Justin. V naravnih mejah sta zasnovana pravzaprav samo Ana in Dolinar – zopet Cankarjeva ljubezenska sanjarija – ki pa tudi gresta vsak skozi svojo nenaravno situacijo v sklepnih prizorih z Rudo. V tej mešanici naravnega in nekoliko pretiranega, objektivnega, spet s sovraštvom in posmehom deformiranega, v tej neenotnosti in neenakomernosti oblikujoče volje je izražena ista nestalna, enostransko moralizujoča in vendar umetniška narava, kakršna se je odkrila v vsebinskih sredstvih. Gotovo je, da poleg središčne prelomljenosti tudi ta neenakomernost omejuje vrednost druge Cankarjeve drame, ki vsebuje že mnogo uspelega in ki predstavlja v primeri z Romantičnimi dušami bodisi v ustvarjanju verodostojnega konflikta in dejanja, bodisi v umetniški brzdanosti in meri, bodisi v enovitosti zajetega življenja pomemben napredek.

VI[uredi]

Iz neromantične polovice Romantičnih duš je nastala komedija Za narodov blagor, ki je satira na našo domačo politiko. Satiro je šteti med kočljivejše literarne načine. Njeno bistvo je karikiranje, posmehljivo pretiravanje izbranih značilnosti. V njenem poslu je nekaj resnice in nekaj neresnice. Resnice, kolikor mora kljub pretiravanju ostati zvesta originalu; neresnice, kolikor pretirava. Zvestoba originalu je za satiro, ki hoče biti učinkovita, velike važnosti. Brez nje je odtrgana od življenja, je posmehovanje nečemu abstraktnemu, izmišljenemu; podobnost življenju pa ji daje tisto vznemirljivost, ki ji je kot neki pravični nepravičnosti in resni posmehljivosti lastna.

Cankarjeva satira se obrača zoper slovensko politiko. Karikira jo kot celoto in ne govori zoper neko stranko, marveč zoper bistvo tedanje politike v splošnem, zoper politično miselnost, ki je bila v našem življenju tedaj merodajna, zoper način in tehniko političnega gibanja in zoper njeno namišljeno predstavnost za ves narod. Snov in neposredno pobudo mu je dal notranji spor v eni izmed tedanjih strank. Uporabil je glavne obrise tega dogodka in jih popolnoma predelane nanesel na celoto našega političnega življenja. Pri tem se mu je primerilo, kar se pri takem posploševanju lahko dogodi, da je značilnosti te epizode brez ostre kritičnosti nanesel na splošnost, da mu je ušla resničnosti izpred oči in da je zato nastala satira, ki v marsikateri zelo važni potezi ni več karikirana resničnost, temveč potvorjena resničnost. Kajti če je spor med Grozdom in Grudnom, ki nastane zaradi rivalstva pri bogatem in vplivnem Gorniku, karikatura naše tedanje politične razdvojenosti, potem je treba reči, da ji manjka resnična podlaga. Površno in nepravilno bi bilo misliti, da bi tak razkol mogel nastati iz malenkostnih ali osebnih nesoglasij. Pripravljal se je marveč dolga leta in je bil ter ostane navzlic vsem nelepostim in vnanjim banalnostim in nesrečam, ki jih je povzročil, življenjska nujnost razvitega naroda, potreba, ki izvira iz globokih instinktov za ustvarjanje smotrnih skupin v celoti človeštva. Če je tedaj pojmovati Za narodov blagor kot satiro te razdvojenosti in njenih vzrokov, potem je neresnična tam, kjer bi ne smela biti, in se obrača zoper tisto kal naše politike, ki je morda v vsem notranjem političnem življenju tega naroda edino nedotakljiva. V tem jedru je naša komedija satira brez originala, gola duhovitost in kombinacija brez boleče osti; je krivica.

In vendar je gotovo, da je Cankarjev posmeh v marsičem le točen in resničen. Tak je povsod tam, kjer ugovarja zoper politične manire, zoper politično tehniko, zoper atmosfero, ki jo je politika pri nas ustvarjala, skratka, kjer ugovarja zoper njene najbolj konkretne izraze. V teh je bilo in je pri nas in povsod neznansko umazanosti, plitkosti, grobosti in vsakršne gnusobe, ki so jo vnašati vanjo ljudje. Stržen politične ločenosti pa je čist in je prvobitnega porekla. Tega Cankar v svoji satiri mi upošteval. Zato je neresničen tudi glede razmerja, ki obstoji med politično idejo in političnim voditeljem. Kajti navzlic vsem možnim zlorabam je konec koncev le voditelj odvisen od ideje in ne obratno. Prav pa je imel v bičanju voditeljskega absolutizma in v karikiranju tistih omejenčkov, ki se v politiki izgubljajo in ki jih ta slabotnim duhovom tako nevarna moč sama spreminja v karikature. Tako je delo kljub Cankarjevi posebni nadarjenosti za ta način in kljub njegovi duhovitosti kot satira v velikem zgrešeno, vendar v podrobnostih učinkovito. To je vzrok, da nas primeroma malo vznemirja in da ga bolj uživamo kot duhovitost in posmeh nečemu, kar je le napol resnično in kar nas le redko osebno dirne.

Kot umetniška enota in kot dramatsko delo pa je bolj zaokroženo in bolj trdno zgrajeno kakor Jakob Ruda. Vendar ima še pomembne pomanjkljivosti. Predvsem je dovolj očitna fikcija Gornik, povzročitelj razdora, ki ga ob koncu drame likvidira strah pred Ščukovim uporom. Prav tako je fiktivna Grozdova slepost glede Gornikovega razmerja do njegove stvari, zlasti pa še do njegove nečakinje, ki mu jo tako nemogoče vsiljuje. Toda kakor je Gornik samo neokreten tehničen pripomoček, je Grozdova zadeva psihološka neresničnost, ki je nastala iz zadrege za nadaljnji potek dejanja, iz nejasnega ocenjevanja situacij in pa deloma iz veselja do ostrega [pretiravanja, ki se v tej satiri nekajkrat doživlja preko prave meje. Tudi Grudnovo razmerje do žene in do njene igre z Gornikom je taka nejasnost in skoraj neokusnost.

Za enoto celotne komedije pa je najbolj problematično vprašanje Ščukovega ponižanja, »človekoljubne klofute«, ki jo dobi od Grozda in ki ga vrže iz tečajev. S tem momentom je zadet tudi dobršen del zadnjega dejanja. Dve dejanji in pol tretjega potekajo dogodki v realističnih mejah kljub temu, da je realnost v njih često karikirana. Prizor z zavezovanjem čevlja pa dramo mahoma prelomi in se zasadi vanjo kot nekaj tujega. Kajti ta prizor ni več karikatura, marveč je simbol, abstrakcija, tako je realno nemogoč. Prav tako pa je simbol tudi Grozdovo somnambulno stanje po tem prizoru. To je za jasen čut težka stilna nelogičnost, ki moti in slabi učinek, namesto da bi ga stopnjevala. Najboljši zagovor ji je doslej napisal urednik zbranih spisov, ki jo utemeljuje takole: »… kadar gre umetnosti za miselne in etične tendence, tedaj vedno zapušča pot naturalizma in se ne meni mnogo za zunanjo verjetnost dogodkov ter jo nadomešča z notranjo resničnostjo apriorno zamišljenega sveta.« Satira je apriori tendenčna umetnost. Toda ali je mogoče zanikati, da ima svetovna literatura tudi realistične in simbolične satire, dà, da ima celo naturalistične? Tako so tudi prva tri dejanja Cankarjeve satire vse do imenovanega prizora karikaturno realistična. Ta pa je z večino poslednjega dejanja simboličen. Ali je pri tem res preskok iz stila v stil nujna posledica tendence? Ali se ne bi moglo Ščukovo ponižanje izvršiti v realnih, pa čeprav pretiranih prizorih? Zato občutimo ta nenadni simbolizem kot napako. Vzrok mu ni moralna tendenca, marveč druge lastnosti Cankarjevega mladostnega naturela. Njegava bravurna nedisciplina, njegova nekoliko abstraktne usmerjena nrav, ki često ustvarja sheme in simbole stvari namesto njih vernih prikazni in ki tu prvič v pomembnejšem delu išče poti do osebnega simbolno realnega sloga, v katerem je kasneje ustvaril več obsežnejših spisov.

Tako je bilo naše pojmovanje in naš občutek tej satiri s stališča družbe, v kateri smo rasli in živeli: toda delo je treba pogledati še drugače. V zadnjem dejanju pravi Grozd Gorniku, da se ne boji ničesar, razen tega, kar je novo; in iz Ščukovih oči, pravi, da ga je v usodnem trenutku pogledalo nekaj novega. Zaključek zadnjega dejanja, v katerem nastopi narod kot ulična množica, nam vzbudi slutnjo, kaj je razumeti, kaj je videti v tem novem. Danes, v času ogromnih socialnih bojev, v času, ko se nov družbeni razred bori za moč in premoč na svetu, nam je novo, ki ga zasluti in se ga zboji Grozd, bolj razumljivo. Kakšna je Cankarjeva satira s stališča tega novega elementa? Ali je verna in pravilna ali ne? Zelo lahko je mogoče, da ta sloj že danes občuti vse maše dosedanje politično snovanje kot vrsto zdrah v ozkem meščanskem krogu in da bo na vse naše strankarsko življenje preteklosti tudi v bodoče gledal tako, kakor gleda Cankar v tej svoji igri. Ali ni tedaj drama Za narodov blagor vendarle verna in kot satira osnovana po neki globlji resnici, četudi nauk prihajajočega razreda trdi, da so stranke predstavniki razredov?

VII[uredi]

Kakor je povsem naravno, vsebujejo Cankarjevi pisateljski začetki le malo izkustvenih elementov in so zaradi tega dovolj neosebno preludiranje, čeprav so kajpada v nekem smislu le črpani iz njegovega življenja. Vendar se zdi v njih njegovo pravo bistvo še neprebujeno. Snovi prvih njegovih večjih del, Romantičnih duš, Jakoba Rude in satire Za narodov blagor, morajo vsakogar prepričati, da so po večini gradiva tvorbe fantazije ali vsaj samo opazovanja, ne doživljanja. Prav tako podobo pa kažeta glede tega tudi njegova začetna proza in lirika, kakor je tudi ta trditev na prvi pogled paradoksna. Toda njegova mlada lirika je po večini še zelo splošno in neosebno pesništvo, ki se znajde na trdnejših in konkretnejših tleh šele v ciklu, posvečenem Anici. Kajti prav usoda te ljubezni je poleg materine smrti prvo dejstvo v njegovem zavednem in neotroškem izkustvu, ki je usodno učinkovalo ne le na njegovo življenje, marveč tudi na razvoj njegove miselnosti, na njegovo spoznanje samega sebe in s tem na vso podobo njegovega dela.

Do tega dejstva sega njegovo splošno iskanje. Tu se pritiplje do sebe in se prične izpovedovanje, ki pa je v začetku še vedno iščoče. Sprva črpa iz doživljaja samo lirika. Razbor zahteva že hladno misel. Zato se pripovedništvo dokoplje do psiholoških osnov tega pomembnega dogodka nekoliko kasneje. Tako pridemo iz leta 1898 v leto 1900, 1901 in celo v 1902.

Ljubezenska skušnja, ki jo je Cankar doživel na pragu življenja in dela, je svojevrstna in za njegovo naravo nenavadno značilna. Njegovo čustvo morda niti ni bilo tako nenavadno globoko, toda konec razmerja ga je zadel v času, ko so se mu jele odpirati oči, in svet se mu je v marsičem osvetlil določneje.

Zgodbo te svoje ljubezni je popisal in globoko raztolmačil v Tujcih, ki so po njegovi izjavi izrazito avtobiografsko delo. Slivar, junak te povesti, se odreče ljubezni zaradi neke malodušnosti, ki ni utemeljena samo z obupnim gmotnim položajem, marveč globlje, z osnovami njegove narave. Njegov življenjepis nam ga kaže kot zasanjanega in vase zatopljenega človeka, ki je docela nenadarjen in nesposoben za tisto, kar se v navadnem pogovoru imenuje življenje. Vsak resen stik z resničnostjo ga porazi, dokler se naposled ne zave, da je tujec v življenju in v tej grdi, trdi in naporni resničnosti. To tujstvo je tudi Cankarjevo čustvo v življenju. Izpoveduje ga neštetokrat: »Moji duši nedostaje nečesa važnega, to je instinkt za družabnost. In ne samo to. Zdi se mi, da moja duša ni od te zemlje. Rodila se je nekje drugod in zdaj hrepeni po rodnem kraju. Ne, jaz nimam najmanjšega zanimanja za težnje in ideale človeštva, niti ne za navadne vsakdanje krasote in prednosti zemskega življenja … Očitno je – moja duša ni na svojem mestu in telo ji je samo v nadlego.« 

S tem čustvom in s to zavestjo kajpada ni mogoče živeti normalnega, rednega in zdravega življenja. In Cankar je storil prav, da se mu je odrekel. Če ga glede ljubezenske usode primerjamo s Prešernom, ki je doživel elementarno tragedijo, da je njegova ljubezen zadela na neljubezen in ostala brez odziva, se nam pokaže Cankarjeva osebnost v prvinskih in nagonskih človeških stvareh, ki so zapletene v ta doživljaj, skoraj nekako izpodrezana in pomaknjena v neko manj prvobitno sfero, kamor je pomaknjena tudi drama njegove ljubezni, ki je pravzaprav umrla na neki tuji ravnini.

Usoda njegove ljubezni je pristna manifestacija človeške narave, ki jo vedno bolj jasno in prepričljivo čutimo kot osnovo Cankarjeve osebnosti. To je duhovno visoko razvita, v vsem prirodnem ali neduhovnem pa šibka človečnost, ki živi neznansko subtilno notranje življenje, njeno razmerje do sveta in resničnosti pa je nepozorno, malomarno. Njen pravi svet so sanje, sanjarije. »Moj svet je bil drugačen. Moj svet je bil svoboden, daleč stran od zemlje in v prvi vrsti daleč stran od ljudi. Telo ni živelo v njem. Tavalo je bogvekod; jaz se nisem brigal zanj.« (Jesenske noči.)

Ta Cankarjev odnos do sveta, ki je nekaka skoraj religiozna odsotnost in izgubljenost, kali neka nestrpna užaljenost zaradi brezobzirnosti življenja do tega mesečnika, ki tava po njegovih trdih potih. Ta užaljenost pa dela Cankarja samega krivičnega do življenja in nesposobnega za objektivno prikazovanje sveta, kar je naposled krivo, da je nekako nepopularen in pri »življenju« nepriljubljen.

Kajti kako je mogoče odklanjati in zanikati ocean preprostega in dejanskega življenja? Razumljivo je ogorčenje nad njegovimi izrodki, strah pred njegovimi boleznimi, posmeh njegovim slabostim; ogorčujejo, bojé in posmehujejo se pri pogledu nanje vsi pisatelji in misleči ljudje. Toda skorajda vsi pisatelji izbirajo svoje osebe, v katerih kažejo usodne in velike pomenljivosti polne dogodke, večidel iz nepregledne množice tistih normalnih in koristnih ljudi, ki žive in se pehajo v »življenju«. Taki so Nehljudov, Vronski, oba Karenina, tak je Andrej Bolkonski, Pierre Bezuhov, taki so Dickensovi in Balzacovi junaki, Karamazovi in Hamsunova Izak, Gustav in drugi. Vsi Cankarjevi junaki, a gotovo vsi človeško dragocenejši ali vsaj Cankarju dragi, so outsiderji, umetniki, boemi in odrinjenci, če niso do malega vsi pokazani prav kot žrtve življenja: kot bolniki, socialno upropaščeni po krivdi družbe, kot zavrženi in pohojeni ljudje, ki se jim godi krivica. Vzroki za to Cankarjevo ravnanje se bodo pokazali v prihodnjem poglavju. Tu pa zdaj vnovič opozarjam na življenjsko sfero, na življenjsko plast, v kateri se vrši njegovo snovanje. Res da je vse Cankarjevo delo tega časa zelo prepojeno z lirizmom, toda tudi njegov lirizem se nanaša na stvari in vprašanja, ki so vse prej kot pojavi naravnih življenjskih osnov.

VIII[uredi]

Kaj Cankar pravzaprav označuje z besedo »življenje«? V monologu, v katerem se Slivar kmalu v začetku Tujcev prereka z bodočim političnim prvakom, mladim advokatom, mu vrže tale stavek: »… Vi, ki se imenujete življenje, ste ubili nekoga, ki je bil tako lep in tako poln življenja.« Kdo so v tem primeru tisti, ki se imenujejo življenje? Tipično cankarska prvaško filistrska družba. Toda stvar ni samo ta, da se ta družba sama imenuje življenje. Tudi Cankar često uporablja pojem »vsakdanjega življenja« kot sinonim za družbo. Proti koncu Tujcev stoji tole mesto »… bili so tisto življenje, ki ga on ni mogel in ni smel živeti, tista ,družba‘ so bili, ki ga je bila pehnila iz sebe«.

To zamenjavanje življenja in družbe je komaj razumljivo. Upravičeno ni na noben način. Tudi Tolstoj na primer v Vojni in miru neprestano ironizira družbo, toda ta svet je v njegovi zavesti ostro ločen od življenjskega morja, v katerega se potaplja z mojstrstvom in z veliko naslado. Cankar za poezijo tega elementa nima smisla. Manjkajo mu tiste plasti, ki v osebnosti ustrezajo tej osnovi vesoljnega življenja. Brez tega posrednika pa je stik z njim nemogoč. Zato često govori o družbi, ko hoče govoriti o življenju, in mu obrača hrbet, ker ga je bila ogorčila in užalila družba. Pospešuje pa to zmoto v njem bolečina svežega izkustva, zakaj prav ta čas so njegovi računi z družbo in življenjem posebno zapleteni. Družba mu je pravkar, pri njegovem prvem nastopu, pokazala kot umetniku veliko nerazumevanje, pahnila ga je iz sebe kot negotovo in neugledno eksistenco; življenje mu je zaprlo pot do doma in sreče, da, do najskromnejše blaginje; razdrla se mu je ljubezen, zastopnik priznanih v družbi mu je prevzel nevesto.

S tem večjo strogostjo in brezobzirnostjo odkriva družbi obličje, ki se skriva pod masko in ki mu je iz človeških ozirov zoprno. A najtežji račun ima z njo zaradi filistra, ki je njen tvorec in pravoverni član in ki mu je bil »ugrabil« nevesto. Šele ko se je to zgodilo, se je pravzaprav zavedel: »Ta človek (filister) je poleg mene od mojih prvih dni; zakrival mi je luč in vodil moje korake po temnih stezah v globoka brezdna … « pravi v »Jesenskih nočeh«, ki v simbolni obliki opisujejo začetek njegovega boja s filistrstvom. Zdaj ga je spoznal in ga razbira vse globlje in globlje. Njegova notranja podoba se mu pokaže takale: »To so stroji – nič drugega kot stroji … Kar je vzvišenega in nesebičnega na njih, je hinavstvo …« (Jesenske snoči). Taki so vsi ti dostojni in trezni udje človeške družbe. Kajti družba je ogromen stroj, ki razčloveči vsakogar in ki vsakomur odvzame vse osebno in edinstveno. »Kdor je med nami dostojen, trezen in pameten človek (se pravi filister), se je vdal in se je moral vdati vsem pravilom in zahtevam družbe … izmed teh pa jih je brez števila, ki so mislili na tihem, da je … družba ničvredna in da so njem zakoni smešni in okrutni obenem. Brez števila jih je, ki so vedeli …, da je vse njih delo v tej družbi škodljivo, in da so v tistem trenutku, ko so stopili v nje smrdeči stroj, ubili svojo dušo in kar je vrednega na nji.« In vendar so storili ta korak.

Dostojen, trezen in pameten človek postane poslej v Cankarjevih ustih psovka. Kajti »človek, ki ne dela in ne misli ne sebi na veselje in ne v blagor ljudi, je ostudnejši od psa na cesti, ki se kratkočasi na svojo resnično in srčno radost in ki živi vsaj večji del svojega dne po svoji volji …« (Profesor Kosirnik).

Mogočno oporo nudi Cankarju pri tem družabno kritičnem poslu Zaratustra. Izkoriščujoč Nietzschejeva dognanja o družbi, se zajeda vse globlje in globlje v njene moralne osnove. »Nikogar ne briga, da ni več sam svoj, da se je odrekel svoji volji, … dovolj mu je, da je prodano vse, kar živi poleg njega. Drevo raste in se razvija po svoji volji; človek pa si je dal obrezati vejevje in se počuti dobro pri tem, – zakaj odslej je nemogoče, da bi zrastel hrast čez vrbo … « (Kralj Malhus). Najtočnejši izraz družbe je država. Zato se dotakne tudi te. »Iz škodoželjnosti so si ustvarili državo,« zato, »da ne bi hrast rasel čez vrbo«. In ta svoj smoter družba tudi dosega: »Stvari so urejene dandanes za srednje pametne, srednje močne, srednje poštene ljudi. Vse je lepo nivelirano… Preko polja gladi kosa postave in klas, ki bi se vzpel previsoko, zgubi prešerno glavo. Strahovito dolgočasno je! … Naturno brezobzirno moč zapirajo in preganjajo … zgodovina velikih mož je dovršena – finis! Nobenega Kristusa več, ne Husa, ne Napoleona … « (Hudodelec).

Tako priliva resnični in upravičeni kritiki družbe in filistejstva očitno satirično pretkane sodbe, jih z veliko vnemo in dialektično spretnostjo zagovarja in grehe obeh razglaša tudi za grehe življenja«. Poleg tega pa pri vsaki priliki in često tudi v nepravi čas dela izpade zoper filistra, ga zasmehuje, sramoti in se bije z njim, čeprav ve, da je filister nesmrten, ker je enak večno človeškemu »policijsko-farizejskemu samozatajevanju«. »Jesenske noči«, »Ponižana umetnost«, »Spomladanska noč«, ki je izrazit pendant k »Jesenskim nočem«, »Melanholične misli«, »Kralj Malhus« in »Profesor Kosirnik« so vsi docela posvečeni filistru in filistejskim osnovam družbe, v ironiziranju katerih je še srditejši groteskno pretirani »Hudodelec«. A tudi črtica »Kako je gospod adjunkt rešil svojo čast« govori o sramotnem suženjstvu filistra in tako tragična novelica, kakor je »Šivlija«, razkriva njegovo nečloveško topost in brezčutnost. Tudi Nikolaj Nikič se giblje na meji filistejstva in kadar se nagne na njegovo stran, zazvene v Cankarjevem pripovedovanju ironični toni, kakor mimogrede tudi neusmiljeno popade davkarja, ki se v »Popotovanju« pojavi le za trenutek. Zelo mogočno pa je filistrska družba zastopana v Tujcih, kjer jo Cankar riše in biča v najrazličnejših oblikah, v katerih se po njegovem mnenju pojavlja v življenju. Tu jo tudi najdoločneje istoveti z osnovno gmoto življenjskega oceana.

IX[uredi]

Iz vesoljnega filistejstva vidi Cankar za posameznika samo dva izhoda. Enega mu kaže Zaratustra, ki se zlasti v Knjigi za lahkomiselne ljudi često oglaša med njegovim razmišljanjem. To je pot neodvisnega, docela izločenega človeka, ki pozna samo sebe in svoja nagnjenja. Ta pot je kajpada Cankarjevi neaktivni in življenjsko nemočni naravi pogodu bolj samo kot gesta in bravuren izziv meščansko-filistrski miselnosti. Njegovo srce pozna pravzaprav samo eno obrambo zoper življenje, kar se zelo nazorno pokaže v »Nezadovoljnosti«. Ta meditacija opisuje v Cankarjevem duhu nekaj takega kakor so ,Budove preobrazbe‘, ki vodijo v nirvano. Cankarjeve ga preobrazijo v testo, iz katerega namerava zaradi ironije priklicani, zopet ničejansko navdahnjeni hudič napraviti ,novo človeštvo‘. Preobrazbe so štiri, vse jih povzroči nezadovoljnost. Prve tri vodijo vzporedno s prej opisano izzivalno miselnostjo, ki naj bi kazala pot iz zadušne soparice filistejstva. Četrta, ki je vrhunec objesti in prešernosti, pa je hkrati tudi preobrat na njegovo pravo pot, ki edina more ustrezati njegovi naravi.

Hudič mu je dal vsega: užitek, bogastvo in razkošje. Tedaj se Cankar zave poslednjič: »Ničesar mi nisi dal!« – pravi hudiču. – »Kar imam, so samo otroške igračice … Ali ne vidiš, da želim nedosegljivega? Daj mi, kar je nedosegljivo! Daj da vidim, kar je nevidno, in da slišim, kar je večno nemo, in da čutim, kar je breztelesno! Daj mi, da želim, kar ne vem, da želim, daj mi, daj mi, česar-ne moreš dati!« Ali ni s to željo Cankar vnovič zavrgel ,vseh krasot in prednosti zemskega življenja‘? Ali ni vnovič zavrgel vsega dosegljivega, vidnega, slišnega in otipljivega? Obrnil je vnovič – ,življenju‘ hrbet in iztegnil roko za svetom nedosegljivega in breztelesnega, za svetom hrepenenja in sanj. »Obsodili smo tako imenovano življenje, ki je samo slučajna, surova in nevredna posoda resničnega življenja. Resnično življenje je umetnost, in umetnost je nijansa«… je sanja (Ob zori). »Sanje sanje! … V sanjah je bilo moje resnično življenje, ne ono, ki se je vleklo po lužah … « (Epilog drugi Erotiki).

Vse Cankarjevo mišljenje in čustvovanje je v obravnavanih predelih tako enotno in tako očitno osnovano na svojski urejenosti njegove narave, da se zdi popolnoma trdno in harmonično. Toda že pri vprašanju po notranji zadovoljivosti njegovega mišljenja naletimo na prav značilne izjave. V meditaciji »Odložene suknje«, v kateri te suknje simbolizirajo nazore, naletimo na naslednje mesto: »Zavedal sem se, da sem bil odložil svoje stare suknje prezgodaj in da stojim zdaj nag sredi mraza in zime. Kar visi zdaj na meni, Je pajčevina brez vrednosti … moderna – a gorka ni. In tiste stare suknje so bile gonke …« V črtici »Ob zori« pa priznava takole: »Prepričani smo bili, da je naše spoznanje resnica, ali da ta resnica nima toliko odporne moči, da bi se ubranila prvi sapici zlagane vsakdanjosti …« In ko se pojavi vsakdanjost, toda ne zlagana, marveč trda in nedvomna, »nas je bilo sram in čutili smo se neskončno osmešene«. To je priznanje intenzivne zavesti o nemožnosti in nezadostnosti njegovega odnosa do sveta.

V obeh navedenih izjavah gre za misel, za tolmačenje nekih čustev, ne še za dejanski čustveni odnos kot tak. Toda tudi o tem mora Cankar spregovoriti z vso odkritost jo: obrnil je svetu hrbet. Kako se to odziva v njegovem srcu? »Samota mi je na razpolago in nikomur ne pride na misel, da bi mi jo zavidal … A kaj je to, – povejte mi, kaj je to? Sam sem se odločil od ostalega sveta …, ker je tako zahtevalo moje srce. Toda meni je težko in grenko, in kadar ležem zvečer na posteljo, mi teko solze na vzglavje. Ustvarjen sem za temo, ali ta tema me duši in ubija …« (Jesenske noči). Ali ni ta bolečina že hrepenenje po svetu, ki ga je zapustil, vsaj nekoliko hrepenenja po še tako rahli skupnosti z ,vsakdanjim življenjem‘ po človeškem občestvu, ali ni vsaj rahel urnik iz sanj? Da, tudi iz sanj. Kajti niti sanje niso nedotakljive, tudi v sanjah se tajé nevarnosti in neleposti, kakor se tajé v življenju.

Tujci v precejšnji meri razkrivajo to dvolično naravo sanj. Slivar, v katerem je Cankar nakopičil zelo mnogo lastnega izkustva in ki je morda sploh utelešena Cankarjeva nepodjetna in nemočna sanjarska polovica, se po dolgem sanjarskem življenju prebije do tegale čustva nasproti sanjam: »Vse tiste sanje … o poti navzgor so same otročarije; sam se je sleparil z njimi, da bi pozabil na svoje resnično življenje … Gnusne so tiste sanje, ker so neodkritosrčne, lažnive in ker so mu branile, da bi se trezno ozrl, da bi se privadil življenju in da bi si ga vsaj za silo olepšal, kolikor bi bilo pač mogoče. In gnusne so, ker so ga zapeljale, da se je zaljubil sam v sebe; oblatile so s svojo pijanostjo njegovo pošteno srce, tako da ni ljubil s čisto in zaupljivo ljubeznijo nikogar več, razen tistega ovenčanega, velikega, prešernega Slivarja,ki so ga bile ustvarile in ki so ga kazale njemu, nizkotno pohlepnemu, v lažnivem zrcalu. Ali je to morebiti odpad od sanj? To komaj. Toda na vsak način je s to izpovedjo, ki prav gotovo vsebuje mnogo osebnega, edinstvena pomembnost življenja v sanjah, če že ne preklicana, pa vsaj omajana in prizadeta. Storjeno je priznanje, da je sovražno čustvo do življenja vsaj deloma krivično in da je vsaj deloma izviralo tudi iz užaljenosti. Ustvarjena je možnost novega iskanja, novega sporazuma z življenjem. Dokler ni najden, bo Cankarjevo življenje mučno, kaotično in neuravnovešeno, kakršna je prav gotovo ta razrvana doba njegovega življenja.

X[uredi]

Izkustvo v poklicu in v življenju navaja Cankarja še na druga pota. Razglabljanje o pravem življenju ga privede do misli na pravega človeka, ki ga najde v umetniku; razmišljanje nad umetništvom in nad krizami v poklicu pa mu odpre pogled na skupnosti in globoke mistične vezi med narodom in umetnikom. Po tej poti se njegova misel prebije do usodne narodne celote, iz katere izhaja. Njegovo srce, ki je kakor ustvarjeno za te višje plasti čustvovanja, prevzame nova bolečina, ki je novo življenje. Iz tega novega življenja pa zraste novo delo, ki je začetek pomembne teme v Cankarjevem pisateljstvu.

»Obsodili smo tako imenovano življenje, ki je samo slučajna, surova in nevredna podoba resničnega življenja. Resnično življenje je umetnost, in umetnost je nijansa …« pravi Cankar v črtici »Ob zori«, ki je s svojim nasprotjem med prozornim pajčolanom sanj in trdimi koraki življenja najtočnejši izraz njegovega življenjskega občutka v tisti dobi. Če je resnično življenje umetnost, ni težko uganiti, kdo je Cankarju pravi človek. V »Popotovanju«, ki nam daje o tej stvari največ pojasnil, opisuje Cankar umetnika – kajti to je zanj svobodni in visoki človek – takole: »…globoki, nemirni pogled, – pogled jastrebov … pogled ljudi, ki žive svoje resnično življenje samo zase, kadar jih nihče ne vidi …« Imenuje jih tudi »zaznamovane ljudi« in pravi o njih: »Le redki so … rojeni v … božji uri. In njihove oči so zmerom odprte in odprte so njihove duše in njih strune pojo neprestano.« 

Morda še določneje se vidi Cankarjeva misel o umetniku iz odnosov Nikolaja Nikiča do obeh izbrancev, do Dioniza in Rekarja. Nikič je v Cankarjevem delu skoraj edinstvena oseba. To je skoraj edini »mirni, resni in pošteni človek«, ki ni kratko malo filister, dasi ni daleč od njega in dasi ni ne umetnik ne žrtev življenja. Zato je v svojem čustvovanju uvaževanja vreden. Ko se poslavlja od Dioniza, »mu je težko in bi rad izpregavaril ljubeznivo besedo, toda ženira se, kakor da bi stal pred človekom, večjim in plemenitejšim od sebe«. Z drugim izbrancem mu gre takole: »Ali kadar se je [Rekar] zasmejal, je zasijala v njegovih očeh in na vsem obrazu vesela, zaupna razposajenost, in v takih trenutkih se je Nikolaju zdelo, da bi ga prosil oproščenja, da bi se kakor koli ponižal pred njim.« In še: »Čutil je globoko zaničevanje do tega človeka in pljunil bi mu bil najrajši v obraz. Ali obenem mu je bilo pri srcu, da bi pokleknil predenj ter ga prosil, naj ostane …« In ko glavi obeh izvoljenih padeta, »se je čutil majhnega in neznatnega, ker je mogel biti srečen in ker je mogel živem …«.

Tako čuti da umetnikov dobri Nikič. Življenje pa ravna s temi izbranci drugače. »Vsakdanjost jih sovraži in brutalno življenje jih preganja. Ali oni hodijo svojo pot z lahko nogo in veselim licem … Življenje posluša besede, .ki jih jeclja sámo komaj v sanjah, ki jih govori samo časih opolnoči in samo polzavedno, in življenje se razžaljeno upira ter ubija ljudi, ki so bili rojeni v božji uri, in dela njihova, rojena v božji uri …« (Ob zori).

To je splošna misel o umetnikovi usodi. Toda v razpravljanju o tem predmetu postane Cankar tudi določneje slovenski in se dotakne tudi greha, ki ga je narod zakrivil nad svojimi umetniki. Filozofijo tega greha, ki se v našem življenju javlja tudi kot proslavljanje brezpomembnih veličin (Iz življenja odličnega rodoljuba), razvija v Tujcih mlad advokat, ki govori Slivarju tele besede: »Ali res mislite, da potrebujemo umetnosti in da je sploh pri nas prostora zanjo? Saj nimamo niti svojega življenja, kako naj bi imeli svojo umetnost? … Če hočete biti velik umetnik, saj ne morete biti naš!« Kakšno je življenje umetnika v narodu, katerega voditelji tako sodijo o umetnosti, si ni težko predstavljati. Hkrati so pa to že tudi zelo resne besede o narodu samem.

Toda to razmerje med umetnikom in življenjem ter umetnikom in njegovim narodom ni edino in tudi ni odločilno. Cankarju je važnejša neka skrita, tajinstvena odvisnost med njima, ki razodeva vso veličino tega stanu in njegovo brezdanjo demoničnost. Umetnik živi v nerazložljivem stiku z nevidnim srcem narodnega življenja in vsa njegova usoda je odvisna od zdravja tega srca. Na tej misli je zgrajeno »Popotovanje Nikolaja Nikiča«. Novela je bržčas nastala pod vtisom, ki ga je na Cankarja napravila vest o Kettejevi smrti (Dioniz) in o tragičnem koncu slikarja Petkovška, ki ga najbrž slika v Rekarju. Ta dva dogodka, ki v zgodovini naše umetnosti, žal, nista osamljena, sta v njem zbudila predstavo o nujnem poginu vseh izbrancev tega na smrt obsojenega in umirajočega naroda. »Bilo mu je, kakor da je videl ves ubogi, zaničevani, od teže stoletij utrujeni narod – kakor da je videl zadnje ostanke tega na smrt obsojenega naroda …« – »Drevo je suho in preperelo; gospodar je ukazal, naj se poseka«, opisuje Cankar Nikičev privid in se vede ali nevede v izrazu rahlo nasloni na znano Prešernovo pismo, »Na koncu vej, na vršičku in ob deblu pa poganjajo še zmerom zelene mladike; z nenaravno silo se muči trudno drevo, da bi se rešilo svoji usodi, ali mladike poganjajo in se suše, le redkokdaj se prikaže osamljen cvet in odpade, če zapiha najlažji veter … Vse večne misli ostanejo neizgovorjene, vsa večna dela neporojena, vse tiste misli in vsa tista dela, iz katerih bi morda vzcvetelo novo življenje …« Tako je usoda slovenskega umetnika dvakrat brezupna.

Ista misel se z veliko trdovratnost jo pojavlja tudi v Tujcih. Delavnost kiparja Slivarja vežejo nerazumljive spone. Nadarjen in bogat v notranjosti, ne dovrši vse življenje ničesar in pogine zaradi neke nepojmljive plahosti. »Čutil je dobro, odkod ta plahost, in globoko je bil žalosten vsled tega spoznanja.« Spoznanje pa je bilo tole: »Z obema nogama stojim v tej zemlji trdno in ukopano … odtod plahost in neodločnost.« – Kajti ta zemlja, narod te zemlje, je obsojen na smrt. Z njim je obsojen tudi njegov umetnik. Videti je, da je ta žalostna misel Cankarja mučila dovolj dolgo. In zakaj je ta narod obsojen na smrt? Ali ne tudi po lastni krivdi?

»Kdor ne zahteva od življenja ničesar, je gnusna golazen, ki ima vsakdo pravico, da jo stre s petó … Da, prijatelj, poznam cele narode, ki so taka gnusna golazen in ki bodo zaradi tega jutri ali pojutrišnjem strti s peto. Taki narodi kvečjemu tožijo, moledujejo, jokajo in prosijo, a ne kriče nikoli in nikoli ne udarijo … topé se kakor breznov sneg in zginili bodo. Krščanska skromnost jim koplje grob.« (Nezadovoljnost). Vedel je, kako se je veseli in krepki narod polagoma pomehkužil in pohujšal pod vplivom krščanstva in njegovih hlapčevskih naukov. Vedel je, da bi ga zunanje nesreče in nadloge same ne mogle nikdar napraviti takega, kakršen je danes, temveč da je bilo treba tistega strupa, ki se mu je bil polagoma zalezel v dušo ter ga naposled tako vsega razjedel, da mu ni več moči ozdraviti … da ga ni danes naroda, ki bi bil tako do kosti pobožen, hlapčevski in plah, takó Bogu udano na smrt pripravljen …« V teh trditvah je marsikaj prevzetega od Nietzscheja in marsikaj je izrečeno iz mladostne objesti, toda o ponižnosti je pisal Cankar še nedolgo pred smrtjo, da bo ugonobila ta ,najlepši narod‘ na svetu.

Od Levstikovih časov ni nihče razglabljal o usodi slovenskega naroda s tolikšno skrbjo in bolečino in – navzlic vsej mladi bravurnosti – s tolikšno resnobo kakor ta šestindvajsetletni poet, ki beden in zapuščen životari in strada v tujini. To so njegove prve besede o tem predmetu, toda že so izrečene s čustvom, ki je silnejše od čustva, s katerim spremlja lastno življenje, in so izgovorjene z zavestjo, ki mu poslej daje pravico in strašna dolžnost, skrbeti in trpeti za ta narod kot njegova vest in njegovo osrednje srce.

Samo to srce je lahko pomirilo v sebi tolikšno bolečino s tako brezumno ljubeznijo, kakor je to storil Cankar v lirični črtici »Rue des nations«: »Hodil sem po široki cesti, cesti narodov, in tam so stali visoki domovi. Hodil sem, neznanec, brez doma, moje srce pa se je stiskalo in širilo od velike, bolečine in radosti polne ljubezni do matere, ki nima doma; ne dal bi te ljubezni za vse bogastvo domov, ki so stali tam ob cesti tako bahato … Bil sem vesel in ponosen, zakaj ni je bolj sladke in radostne ljubezni ad ljubezni sinov, ki nimajo od svoje matere drugega, nega to sladko in rodovitno ljubezen, vredno prostranega doma in vse te široke in ponosne ceste.«

XI[uredi]

Dejansko življenje in umetništvo, družba in filistejstvo, umetništvo in narodna usoda so vprašanja prejšnjih poglavij. Izbrana niso samovoljno, se pravi po važnosti, ki jim jo pripisuje tuja misel, marveč po Cankarjevem zanimanju zanje in pa sili, s katero jih je v tem času preživljal. Večina izmed njih ima svoj izvor neposredno v duhovni enostranosti njegove narave ali vsaj v posebnem položaju, ki ga ima človek take narave na svetu. Druga pa opozarjajo na njegova posebno duševno urejenost s svojo abstraktnostjo in splošnostjo.

Pisatelj tako enostransko duhovne narave, kakor se nam je pokazal Cankar v tej notranji biografiji, skoraj ne more biti epik in sploh ne tvorec v tako imenovanem objektivnem načinu. Njegov pravi način je lirika, predvsem meditativna. Če pa vendarle ustvarja tudi v drugih strokah, je ideološki, in sicer je vedno pretežna satiričen, često pa tudi nezavedna pristranski in realnejšemu življenju krivičen. Morda mu je satira poleg miselne lirike najnaravnejši izraz.

Štiri najobsežnejše povesti obravnavane skupine njegovih del imajo naslednje vsebine: Tujci pripovedujejo o poginu umetnika, ki je sin obsojenega naroda, ki je »tujec« v življenju in ki ga pahneta iz sebe njegov narod in življenje samo. »Popotovanje« govori o poginu, ki je nujen samo zaradi tragične pripadnosti temu narodu. »Kralj Malhus« pravzaprav ni povest, marveč razmišljanje o družbi, državi in človeškem rodu, ki je samo za silo razvrščeno v nekako primitivno fabulo. In naposled »Jesenske noči«, ki so alegorično simbolen opis Cankarjevega razpoloženja do filistejstva. Edina daljša povest tega časa, ki govori o resničnem »življenju« in ne o duhovnih in idejnih problemih višjega ali splošnega reda, je »Smrt kontrolorja Stepnika«.

Krajše stvari obravnavanih zbirk razpravljajo večinoma o umetnosti in življenju, o rodoljub ju, o pravem človeku in omahovanju med zahtevami družbe ter zahtevami vesti; le malo jih zopet govori o ljubezni in navadnejših življenjskih pojavih in še te so često posejane s satiričnimi drobci in z obtoževanjem družbe in življenja. V razpredeljevanju moralnih kakovosti je Cankar tipičen ideolog: Vse, kar pripada »življenju«, je nravno manj vredno, človeško dragoceno in pomembno je tisto, kar pogine, propade in je izvrženo.

»Popotovanje Nikolaja Nikiča« je tipično delo te kaotične Cankarjeve dobe. Zasnovano zaradi pravkar omenjene, fantastične in prisiljene misli o zvezanosti umetnika z usodo narodne celote, se razkroji zaradi te misli same. Kajti kako naj umetnina pokaže tako zraščenost genija z narodom? Iz tega razloga mora biti osnovna misel pokazana kot spoznanje neprizadetega Nikiča, katerega življenje in ljubezen brez povoda in potrebe stopata v ospredje in silovito razdirata enotnost dela, ki je ostro razdvojeno.

Zbirka Ob zori nima iščočega značaja te dobe; večina njenih novelic govori o »življenju« in le »Ob zori«, »Odložene suknje« in »Rue des nations« so miselno lirske. Prva in zadnja sta dragocena bisera Cankarjeve umetnosti, ki je nedosegljiva v subtilnosti duhovnega sveta. Od ostalih je omeniti posebno »Smrt kontrolorja Stepnika«, ki je Cankarjev pendant k »Smrti Ivana Iljiča« Leva Tolstoja. Novela je strahotna in okrutna, toda psihološko pogodljiva in stvarna, dasi mestoma prehaja v pošastno grotesko, v čemer se zelo razlikuje od resne monumentalnosti ruskega dela. Pretresljivo delo je »Šivilja« in razvojno zanimivo »Pred gostilnico«, ki po strukturi in mišljenju že pripravlja kasnejšo »Skodelico kave«. V črticah, kakor sta »Mimi« in »O gospodu, ki je bil Tončko pobožal«, se pričenja prebujati tako imenovano socialno pripovedništvo, ki izvira iz socialnega sočutja in ogorčenja nad krivicami te vrste.

Črtice 1900/1901 so razen »Jesenskih noči« polemični podlistki, »Jesenske noči« pa so navzlic poučnosti glede Cankarjevega snovanja kot umotvor nejasne, razblinjene in malo okusno alegorične. V škodo pa jim je tudi prerahla zgradba.

Osrednja knjiga te dobe je Knjiga za lahkomiselne ljudi. Štiri meditacije, dve satiri in tri, štiri pripovedne novele. Glavna slabost meditacij je neorganiziranost in razblinjenost. Morda najbolj strnjena je »Nezadovoljnost« in še ta je dovolj dolgovezna in dela vtis, kakor da se ponavlja. Pripoved je v teh razmišljanjih često samo pretveza, včasih celo samo hudomušna šala. Zanimiva so za poznanje Cankarjevega razvoja, duhovita in polna resničnega notranjega življenja in presenetljivo nove in svobodne miselnosti, toda njih zrahljana oblika dela često vtis improvizacije in nepredelanosti. Nobena izmed njih ne dosega dragocenosti črtic »Ob zori« in »Rue des nations«. Manj pomembni sta obe satiri: rodoljubarska »Iz življenja odličnega rodoljuba« in groteskno fantastični »Hudodelec«. Za vse te črtice je značilna drzna fantastika in še drznejša miselnost, \ki pogosto učinkuje kot mlada in nekoliko pretirana objest. Krepkejše oblikovanje se očituje v pripovednih črticah. Mojstrski je tragični in kot mora težki »Križev pot«, ki je navzlic obtoževanju redko strašna in pretresljiva povest, a tudi »Krona« in »Iz predmestja« sta črtici, ki dokazujeta globoko včutevanje, smisel za drobno tragiko, dozorevajoč in osredotočen izraz.

Tujci so naposled prvi Cankarjev poskus obsežne proze in prvi poskus strniti najvažnejše dele izkustva v umetno pripovedno enoto. Pri prvencu je omejitev morda najtežja in najredkejša stvar. Tudi Cankar je tukaj hotel preveč. Preden jim je prišel sam v sebi resnično do jedra, je skušal v osebi kiparja Slivarja združiti vse skušnje svojega mladega življenja in vsa nova čustva ter občutke, ki so se komaj predramili v njem. Za osnovo te osebnosti je izbral dve ne povsem jasni misli, dve slutnji svoje notranjosti. To sta občutek tragične spojenosti s »tisto ubogo, daljno zemljo«, ki ga »dela plahega, nemirnega in neodločnega«, in pa zavest »tujstva« v življenju sploh. Toda niti teh dveh poglavitnih moči ni mogel strniti v sprejemljivi in jasni osebnosti.

Zaradi vsake izmed njiju je Slivar zapisan poginu in vendar se ne pogubi določno in prepričevalno ne zaradi prve ne zaradi druge in niti ne zaradi obeh hkrati. Marveč pogine – vsaj duševno in kot umetnik, kajti to je najvažnejše – zaradi neke nerazumljive letargije, o kateri nas Cankar zaman prepričuje, da je dediščina, ki jo je prejel po svoji domovini. Tudi se za trenutek vsaj zdi, da jo hoče Cankar tolmačiti še kot razdvojenost med Slivarjevo naravo, ki ima korenine v domači zemlji, in njegovim zavednim okusom, ki hrepeni po tuji lepoti. In še tretji poskus razlage: da je ta letargija nujno stanje umetnika, ki živi in dela brez odziva. Vse te utemeljitve so – razen poslednje, ki pa je prešibka, preabstraktne, da bi pojasnile Slivarjevo nemoč kot pomemben ali tragičen pojav. Vsa krivda zanjo pade na Slivarja samega in vsiljuje se vprašanje, zakaj sočustvovati in skrbeti za tega velega, prezgodaj onemoglega človeka.

Poleg tega se Cankar brez kritike vdaja satiričnim težnjam. Obtožuje življenje sploh; zlasti pa razmere v domovini. Ne glede na to, da je tvegano zaradi take osebe, kakršen je dejansko predstavljeni Slivar, kogar koli obtoževati, se vprašujem,. zakaj naj bi bilo življenje očetovsko do človeka, ki je do življenja - tujec? In še – kaj sme od življenja pričakovati človek, ki »ne ljubi s čisto, zaupljivo ljubeznijo nikogar več, razen … svečanega, velikega, prešernega« – samega sebe? Satirični izpadi proti »domovini« so sami zase bolj upravičeni. Toda če bi Slivar ostal doma, bi ga naposled tudi tu umorilo njegovo življenje. In ali bi ga »uboga domača zemlja« tu delala manj plahega in neodločnega?

Kakor je povest nepredelana v temeljnih stvareh, tako je nepotrebno zdrobljena tudi glede svojega osrednjega motiva – glede rojstva. Najširša opredelitev »tujca« je podana v Slivarjevi misli o umetnikih in literatih v domovini, ki da so tujci, ker »ne žive, marveč mislijo o življenju«; »domačin« pa je v tem širokem smislu človek, ki nima svojih misli; njegove besede so kakor zrak …« Vendar se tujstvo pojavlja v knjigi v neštetih ožjih pomenih. Slivar se čuti tujca med domačimi veličinami, ki jih zopet smatra za tujce na rodni zemlji; ob priljudnem Bajtovem kiparskem delu se zave svojega umetniškega rojstva; . udi svoje sanje čuti kot svetu tuje; tujec je kajpada tudi, ker živi med drugim narodom; meseci mlade ljubezni so edini čas, ko ni tujec na svetu; kasneje se zave, da je vendarle ostal tujec; nekoč se mu tujstvo pokaže kot značilnost »polovice našega naroda tam doli«: naposled se zave, da je tujec povsod, zlasti med svojimi rojaki v tujini … itd. itd.

To neprestano premikanje in prestavljanje osnovnega pojma zelo stopnjuje vtis neodgovornosti in neprejasnjenosti, ki ga povzročajo omenjeni važnejši nedostatki. Iz teh razlogov je delo kot celota in enoten umotvor zgrešeno, vendar je tudi tako pomemben začetek. Pomembnejši začetek pa so Tujci kot psihološki material. Tu se kaže neodvisno, čeprav morda še ne dozorelo razglabljanje o svojskem, težko melanholičnem, a izrazitem notranjem življenju.

Obravnavana doba Cankarjeve notranjosti je doba iskanja, ne toliko idejnega, kolikor tistega, ki se skuša najprej dokopati do samega sebe, nato pa priti do jasne zavesti o lastni naravi ali vsaj do lastnega izraza te narave, kakor jo instinktivno intenzivno občuti. Zato je njegovo delo tega začetnega časa zelo neenakomerno in se zdi spočeto v neki vročici, ki mu ni dala do dovršene oblike. Toda v današnji idejno iščoči dobi je prav na primer Knjiga za lahkomiselne ljudi zopet aktualna. Tudi zbirka Ob zori vsebuje stvari, ki jih ni mogoče sprejeti drugače kakor z živim zanimanjem. Umetniško pa so »Ob zori«, »Rue des nations«, »Križev pot« pravi in čisti kristali v gmoti tega dela, ki je povsod pristen izraz svojevrstne, velike in dragocene, duhovno enostranske človečnosti Ivana Cankarja. V tem izrezu svojega dela je predrl do svojih osnov in se pričel resnično izpovedovati.

Marginalije[uredi]

I[uredi]

V uvodu v tretji zvezek Zbranih spisov Ivana Cankarja obravnava urednik Izidor Cankar bratrančevo stališče do tedanjih umetnostnih gesel, zlasti do gesla l’art pour l’art, ki je bilo v pisateljevih časih zelo aktualno. Cankar je to smer ali to estetsko misel odklanjal, poroča urednik. Ker pa ni dvoma, da je geslo l’art pour l’art v nekem smislu le razumno in da imamo danes drugačen odnos do tega načela kot Cankarjev čas, bi se mi zdelo potrebno natančno opredeliti, kako in koliko ga je Cankar odklanjal, sicer bi se lahko komu zdelo, da ga je odklanjal v njegovem razumnem pomenu ali da ga je odklanjal morda tudi pojmovanega v duhu našega časa.

Zaradi smisla tega gesla in zaradi razlike v odnosu našega in Cankarjevega časa do načela l’art pour l’art se mi zdi koristno sledeče pojasnilo. Ta misel o umetnosti se lahko kakor vsaka druga nanaša na notranji odnos umetnika do umetnosti, lahko pa meri tudi na razmerje med umetnostjo in družbo ali :z drugimi besedami: na pomen umetnosti za življenje. Ta dva aspekta je zelo jasno opredelil Anton Lajovic v svojem članku »Misli o umetnostni politiki«. Če se zavemo tega razlikovanja med intimnim in vnanjim odnosom do umetnosti, nam postane mahoma jasno, da sta lahko pravilni obe na videz nasprotujoči si trditvi o umetnosti, da je namreč umetnost v internem odnosu umetniku sama sebi namen, da pa je pri tem hkrati lahko na zunaj koristna.

Umetnost je izražanje, izpovedovanje, izpovedovanje tudi ko upodablja. Povsem umljive je, da gre ustvarjajočemu umetniku, zlasti v času intenzivnega dela, samo za izraz hoče se izraziti, izpovedati, ne glede na to, kakšno korist bo imelo od povedanega življenje. Umetnik noče učiti ali propovedovati, umetnik samo izraža in uprizarja življenjske pojave, v katere je prodrl s svojim duhom in ki so zaposlili njegovo srce.

Umetnik je lahko tudi prepričan, da ima umetnina, ki jo ustvarja, čisto nedvomen praktičen smoter. To je mogoče zaradi tega, ker je prežet z nejasno zavestjo, da je njegovo delo zagotovo pomembno. Večji del pomembnosti vsake umetnine pa leži v tem, da je umetniška, ne v tem, da prinaša nova spoznanja ali nove odgovore na večna vprašanja. In ker je dvojno pomembnost umetnin, notranjo in zunanjo, včasih težko razlikovati, ju celo umetnik lahko zamenja, da vidi važnost v posebnih, ravno za njegovo umetnino značilnih dognanjih; od tod do praktičnega smotra pa manjka en sam korak. Toda vse to je samo stvar misli. Pri delu pa se pravi umetnik popolnoma presadi v življenjski prizor, zbran na izražanje tega, kar ga tira k delu, »kar ima na srcu«, kakor pravi Ivan Cankar. V tem smislu je mogoče reči, da opravlja izražanje zaradi nujnosti izražanja kot takega, ne pa zaradi poučevanja ali propovedovanja takih ali drugačnih idej. In to v bistvu pomeni geslo lʼart pour l’art.

Prav tako je verjetno, da je vsak resnični duhovni doživlja], kakršen je jedro umetnine, važen, pomemben in koristen za življenje in da je umetnina tem bolj.koristna, čim večji ali višji je doživljaj, ki je njena vsebina. Vendar je koristnost umetnosti značilnost, ki zadeva le njeno vnanjo funkcijo, l’art pour l’art pa je misel, ki govori o odnosu umetnika do nastajajoče umetnine. O bistvu te nam zato nemara pove več kot misel o njeni koristnosti. To je razvideti tudi iz tega, ker je vsaka kritika, ki obravnava umetniška dela glede njihove koristnosti, skrajno nezanesljiva, vtem ko bi bila kritika, ki bi raziskovala čistost nastanka umotvora, zanesljivejša in bolj prepričevalna. Misel o obeh odnosih do umetnosti je Anton Lajovic združil v eno: »Dasi ima umetnina, ko je vtelešena, socialno funkcijo, je vendar za razmerje umetnika do porajajoče se umetnine kategorični imperativ geslo: lʼart pour lʼart.«

Ker se obe gesli glasita zelo ekskluzivno, se zdi marsikomu potrebno odločiti se v svojem premišljevanju ali celo pri svojem umetniškem snovanju ali za eno ali za drugo, čeprav se načeli po gornjem tolmačenju v resnici ne izključujeta, Pri tem pa so mogoče še nove zablode, ki resnično tudi nastajajo. Kakor je mogoče ne videti, da l’art pour l’art zadeva samo notranji odnos, načelo koristnosti pa samo vnanjo funkcijo in je zaradi tega mogoče zagovornika ene misli po krivem smatrati za nasprotnika druge, tako je mogoče, da geslo l’art pour l’art kdo nanaša na vnanjo funkcijo umetnosti, načelo koristnosti pa vnaša v notranji odnos umetnika do dela. Prvo bi pomenilo, da je umetnost za življenje brez pomena ali da to bodi, da bodi sama zase; drugo pa bi se reklo, da umetnik ustvarja svoje delo z mislijo, kako naj bo za življenje koristno, da naj tedaj ustvarja namensko. Seveda je jasno, da spada umetnost, ki je brez pomena za življenje, v pozabo, umetnik pa da pri ustvarjanju posluša vase in kvečjemu upa ali morda celo veruje, da bo življenje našlo v njegovem delu tak ali drugačen koristen smisel.

Kakor posamezne osebnosti omahujejo med temi zablodami in razumnim pojmovanjem stvari, prav tako kolebajo med jasno resnico in obema zmotama posamezne dobe. Cankarjev čas se je nagibal h golemu artizmu: naš čas pa se izrazito približuje tendenčnosti ali v razmerje med umetnikom in njegovim delom vrinjenemu načelu koristnosti.

Tega razlikovanja med obema odnosoma do umetnosti in še razlike med obema dobama, med Cankarjevo in našo, bi se moral jasno zavedati zgodovinar, ki piše našemu času o Cankarjevem; in ni samo, da bi se moral tega zavedati, marveč bi moral pri razpravljanju o Cankarjevem stališču nasproti obema aspektoma vse to tudi upoštevati. Da je Cankar sam pri iskanju jasnosti v teh umetnostnih vprašanjih nekoliko taval, je razumljivo zaradi časa, ki je napak razumel larpurlartizem in ki je zaradi tega za edino pravo umetnost proglašal umetnost golega artizma. Naravno je skoraj, da je v takih časih zamenjal razumno tolmačenje s krivim in ga seveda zavrgel. Če upoštevamo duha časa, se nam bodo zdele njegove izjave, kakrkšni sta naslednji dve, čisto razumljive: »Pojavljajo pa se dandanes na svetu ljudje, ki so artisti in nič drugega kot artisti; zaklicali so v deželo tisto laž, da je umetnost sama zase, slekli so ji vse ideje, dognali formo do vrhunca ter zavozili vso stvar naposled resnično tako daleč, da se razen literatov ne zanima za leposlovje živa duša več …« In pa: »Načela l’art pour l’art so se prijeli z vsem navdušenjem le oni literatje, ki niso vedeli in ne vedo povedati ničesar.« Tu je enačenje larpurlartizma z golim in v bistvu nesmiselnim artizmom popolnoma očitno. Ti dve izjavi ne izražata tedaj protesta zoper pravi larpurlartizem, marveč le protest zoper goli in prazni artizem. In spet le v primeru z golim artizmom velja misel, ki jo piše Cankar v tistem času bratu: »Vse kar pišem zadnje čase je tendenciozno; v drami ali noveli povem tisto, kar mi je najbolj pri srcu in kar bi v članku ali v eseju ne mogel tako jasno in odkrito povedati. Pripovedovanje kake ljubezenske zgodbe brez namena in pomena, ni drugega kot navaden babji trač …« A kako je Cankar le še iskal svoje dokončno stališče v teh vprašanjih, nam pokaže mesto, ki nam govori o njegovem odnosu do teh stvari precej drugače kakor navedeni trije citati: »Malo jih je, ki pišejo zato, da dajejo odduška svojemu srcu, da pripovedujejo, po čem je hrepenela v težkih urah njihova duša, ko je trkala pol predrzno, pol plaho na vrata velikih skrivnosti.« Namen in pomen umetnosti mu je zdaj v tem, da daješ odduška svojemu srcu in da pripoveduješ o hrepenenju tvoje duše pred vrati velikih skrivnosti, skratka v izražanju samega sebe in svojih globljih doživetij, pri čemer ni videti prostora za misel ali skrb o tem, kako koristna bodi taka spoved za življenje in svet.

V izvajanju urednika Izidorja Cankarja se mi zdi, da ni natančnosti glede teh odtenkov, ki je v stvareh umetnosti dandanes neogibno potrebna. Zdi se mi celo, da je v njegovih izvajanjih očitno netočno in nedognano gledanje na to problematiko. Njegove besede, s katerimi razpravlja o pisateljevem pojmovanju umetnosti, se na primer glase takole: »Vendar pa resnik nikoli ni bil pristaš tistega skrivnostnega, ne vem kako resničnega ali vsaj čemu dobrega nazora, ki bi se smel imenovati esteticizem in ki je po njem umetnik le tvorec neke nekonkretne, a vse osrečujoče lepote, hkrati pa božanski videc večnih resnic, ki nimajo z dejanskim narodnim miselnim, etičnim, verskim, političnim stanjem nobene prave zveze, razen če niso morda neka neopredeljiva korektura tega stanja in vseh ostalih narodnih življenjskih funkcij.« Kasneje ,pa pravi še takole: »Tako je podredil sedaj – gotovo pod vplivom ruske in severnjaške literature – svoj pesniški dar idejam, ki so se mu zdele za splošno blaginjo dobre.« 

Tu očitno ni razlikovanja in ostre opredelitve obeh umetnostnih načel, za kateri gre. Poleg tega menim, da pomeni izraz »podrediti svoj pesniški dar idejam, ki se zde za splošno blaginjo dobre«, toliko kot princip o koristnosti umetnosti, ki vsiljuje korist v intimni umetnikov odnos do dela. V tem mnenju me potrjuje zlasti misel o vplivu ruske, posebno pa severnjaške literature na, Cankarja. S severnjaško literaturo misli najbrže predvsem na Ibsena. In dela tega dramatika res povečini kvari poudarjena tendenca ali nepravilno pojmovanje »umetniške službe življenju«. Navedena štiri Cankarjeva mesta o tem predmetu pa kljub vsemu ne dopuščajo takega dokončnega tolmačenja, zlasti ne tista, ki so bila pisana za javnost in ki so tedaj skrbneje premišljena. Dve od njih govorita zoper vnanji larpurlartizem, ki ga Ivan Cankar in njegov urednik enačita z golim artizmom in to upravičeno. Četrto, najlepše in najintimnejše mesto pa razločno govori o notranjem odnosu med umetnikom in njegovim delom. In o teh besedah je treba ugotoviti, da so velike skrivnosti, o katerih govore, na vsak način nekaj popolnoma drugega in drugorodnega v primeri z idejami, ki se zde dobre za splošno blaginjo in katerim naj hi bil Cankar po urednikovem mnenju podredil svojo umetnost. Popolnoma jasno pa je, da so kot doživetja velikih in razsvetljenih osebnosti gotovo tudi globoko važne in pomembne in, če hočete, koristne za življenje, ne da bi to nameravale ali hotele biti.

Poleg njegove osebne, že poudarjene nejasnosti glede teh umetnostnih vprašanj očitam uredniku še to, da svoje nedognano mnenje o teh stvareh podtika tudi Ivanu Cankarju, ki je, kakor je iz njegovih navedb razvidno, omahoval med obema načeloma in si ju skušal razjasniti, dasi je verjetno instinktivno vedel za pravo resnico. Ta urednikova pomota pa se nam pokaže težja oziroma bolj daljnosežna, če se zavemo, da se naša doba zmotno nagiba k utilitarizmu ali praktično tendenčnemu pojmovanju umetnosti in da bi se dal Cankarjev izrek o njegovih literarnih sodobnikih z neznatno spremembo takole uporabiti za kar točno karakterizacijo današnjega časa: »Načela tendenčne in koristne umetnosti so se oprijeli z vsem navdušenjem Je oni literati, ki niso vedeli in ki ne vedo povedati ničesar …« Glede urednikove zmote pomeni to sodobno stanje literature toliko, da bo njegovo nenatančno tolmačenje Cankarjevega odnosa do umetnostnih vprašanj današnji čas, če le mogoče, pojmoval še bolj ekstremno utilitaristično, kakor je samo na sebi, kar bi moglo mimo nepravega razumevanja Cankarjeve miselnosti in njegovih del roditi veliko literarnega pohujšanja.

II[uredi]

V uvodu v osemnajsti zvezek Cankarjevih Zbranih spisov sem nekoč naletel na takole urednikovo misel: »V skladu s svojo narava, ki ni taka, da bi pojave življenja mirno sprejemala in jih nato objektivno umetniško obnavljala, marveč jih kritično ogleduje in jih nato subjektivna pretehtava glede njih idejnega pomena, si je Ivan Cankar ustvaril obliko, ki jo zelo rad uporablja v svojih malih črticah: uvodoma popisuje idejno vsebino stvari, o kateri hoče govoriti, in nato svojo tezo pojasnjuje z dogodkom.« Ta poudarjeno racionalna razlaga Izidorja Cankarja se nanaša na vrsto Cankarjevih krajših stvaritev, ki so izredno dragocene in ki predstavljajo enega izmed vrhov celega njegovega opusa. Zato se mi zdi, da jo je treba pregledati in preudariti nekoliko natančneje. Črtic tega tipa sem naštel v osemnajstem zvezku kakih osem. Med njimi je tudi znana »Skodelica kave«, ki naj nam služi za primer.

Kakor pravi tudi Izidor Cankar, je povsem očitno sestavljena iz dveh delov, iz miselnega uvoda in iz dogodka. Za problematiko zvrsti in našega primera so važna vprašanja: kaj sta ta dva dela, kateri je bistven, se pravi kateri od njiju polneje ustreza poglavitnemu nagibu, iz katerega je črtica nastala, in 'kateri od njiju samo pojasnjuje ali kako drugače spremlja osrednjo vsebino. In naposled: iz česa je delo nastalo? Zakaj ga je Ivan Cankar hotel ali nemara moral hoteti spisati? Katera notranja moč je bila tu odločilna in je delo ne le povzročila, marveč ga tudi napolnila z njegovo edinstveno vsebino?

O eni stvari skoraj ne more biti dvoma. V »Skodelici kave« je bila odločilna Cankarjeva potreba izpovedati neko krivdo in bolečino nad njo, obtožiti se, nemara kratko malo spovedati se ljudem, zadostiti prvobitni potrebi obremenjenega srca, ki težko nosi svoj greh samo, in ki se skuša s priznanjem im s spovedjo, če 'že ne odkupiti, pa si vsaj olajšati muko zavesti o storjenem. Ta potreba samoobtožbe je delu vsebina in mu je narekovala taka, kakršna je, njegov ton, ki daje tej izpovedi malone značaj religioznega dejanja. Pobuda in začetek je moralna bolečina, ki jo Cankar poudarja kar s tremi ali štirimi opisi v tej kratki črtici.

O tem čustvu je povedati, da je povsem spontano, tako po času nastanka kakor Po svojem izvoru. Pojavi se neposredno po grehu: »Od sramu mi je stopila kri v lica«. To je njegova prva oblika neposredno po dejanju. »Tri ali štiri leta kasneje mi je v tujini tuja ženska prinesla kavo v sobo. Takrat me je izpreletelo, zaskelelo me v srcu tako močno, da bi bil vzkriknil od bolečine.« Kasneje nam poda splošnejše pričevanje: »Včasi počiva, (bolečina ali :krivica) dolga leta, kakor da je bila ugasnila v srcu … se utopila v nemirnem življenju. Nenadoma pa … pade v dušo težak spomin, zaboli in zapeče s toliko silo, kakor da je bil greh šele v tistem trenutku storjen.« In naposled nedoločneje: »Težak in pretežak, do zadnje ure krvaveč je greh, ki je ostal v srcu kakor spomin brez ... oblike. Le sam sebi ga človek izpoveduje, kadar strmi v noč in mu je odeja na prsih težja od kamena.« Ta bolečina je začetek in vzrok povesti.

Kakor se je pojavila v trenutku, tako je tudi zavrela v tem srcu brez kakršnekoli pomisli. »Le malo je grehov napisanih v katekizmu (ali v kazenskem zakoniku) in še tisti niso poglavitni,« pravi Cankar spričo tega, katerega se izpoveduje in ki je nenapisan. Bolečine ali kesanja tedaj ne povzroči ne taka ne drugačna, tako ali drugače utemeljena moralna zavest, še manj seveda misel in še manj kak katekizemski ali kazenski nazor, Sproži se sama po sebi in se gospodovalno pojavi v srcu samo zaradi občutljivosti ali rahločutnosti človeškega bitja, kakršno pač je. Te občutljivosti ni mogoče razložiti z ničimer v zavesti živečim, pa tudi ne z okoljem niti z družbo niti s tako ali drugačno vzgojo. To je očitno ena izmed osnov osebnosti, za katero gre, in spada med apriorna svojstva, ki sooblikujejo Cankarjev zavestni svet in ki odločilno nalagajo njegovemu miselnemu življenju reševanje problematike, ki je v zvezi z njo.

Od »greha« do izpovedi je minilo kakih petnajst let in ves ta čas živi bolečina v pisateljevem srcu svoje življenje. Pojavlja se in izginja zmeraj enako pekoča in silovita In drami njegovo misel, da si jo pojasnjuje in razlaga, pa tudi da se ji zoperstavlja in se boni z njo. V takem notranjem snovanju je dozorela do stopnje, na kateri si je mogla ali morala dati duška in se izraziti.

Če tedaj gledam na nastalo delo kot na izpoved, ki se je rodila liz bolečine in notranje stiske, se mi zdi, da je bistveni del tega rešilnega poizkusa priznanje o storjenem grehu. Predvsem je treba dejanje priznati. Izpovedati se. To stori Cankar z zgodbo, s konkretnim opisom greha. Napisan je nenavadno pozorno, notranja skopost, lapidarnost in natančna premišljenost so v njem občudovanja vredne. Treba je to umetniško dognano pripoved primerjati z zgodbico, ki jo je nekoč povedal Heleni Justinovi in ki je ohranjena v njenem poročilu, kakor sledi: »Nekoč sem sedel pod streho. Nenadoma se na lestvi prikaže mati in me vpraša, ali bi kaj jedel. Odgovoril sem ji, da belo kavo in bel kruh. Seveda tega pri nas ni bilo nikoli. Imeli smo samo »zaroštan« močnik, prežganko in krompir. Čez nekaj časa mati zopet pride in mi prinese kavo. Jaz pa, neumen fant, pravim tedaj: »Zdaj pa ne maram!« Tiho je izginila mati s kavo in kruhom. Nikdar pozneje nisem smel videti kave v skodelici. Še danes jo pijem samo iz kozarca ... Nikoli nisem smel videti skodelice kave, ker so vedno stopile predme žalostne materine oči.« Treba j e to zgodbo primerjati z napisano in vsakomur mora postati jasno, koliko umetniške (pozornosti je Cankar posvetili temu delu svoje črtice. Prva stvar je izpoved, je priznanje.

Taka, kakršna je, bi ta napisana zgodba navsezadnje lahko obstajala tudi povsem samostojno. O miselnem uvodu tega nikakor ni mogoče trditi. Iz tega je čisto vnanje razvidno, da je uvod odvisen od zgodbe in da je napisan k nji in za njo, ne pa narobe. Še bolj postane to očitno, če se poglobimo vanj. Ni samo, da iz njega sploh ne izvemo, za kakšen greh gre. Vse, kar nam pove o njem konkretnega, je povedano z besedami: storiti krivico človeku, ki ga ljubiš. To izvemo in še sodbo, ne, ugotovitev, da zanj ni odpuščanja, in še, kako tak greh skrivnostno in neodjenljivo grebe po človeškem srcu. Greh sam pa se nam razkrije šele v zgodbi.

Kljub vidnim znakom nekakšne premišljene zgradbe v njem dela uvod vtis improvizacije. Njegova osnovna struktura je sicer opazna: najprej uvodne besede z opredelitvijo in usodnimi značilnostmi greha, nato notranji dialog: dva poizkusa zagovora in dve zavrnitvi. Vtis irnproviziranosti izvira predvsem i!z vsebinskih elementov te enote. Ko bereš te meditacije, imaš občutek neke skesane, več, skrušene osuplosti človeka pred grehom, ki je na videz tako neznaten, ki pa se je naselil v njem tako globoko, da ga ni mogoče ne odkupiti ne izbrisati z ničimer, in ki je tako boleč, kakor nemara niso boleči niti najtežji grehi. Osupel in skrušen stoji pred tem pojavom in si ga skuša razložiti in razjasniti, improvizira iz globoke stiske rojeno pomembno moralno misel o pravičnosti srca, o njegovi nad vse katekizme in kazenske zakonike vzvišeni razsodnosti in nezmotljivosti, hkrati pa se obtožuje, in to celo preko mere, ne da bi si mogel svojo bolečino razjasniti do kraja. Toda ko tako spremljamo njegov pridušeni notranji dialog in poslušamo njegove zagovore in samoobtožbe, govorjene pretresene in z vdano začudenostjo, se pisateljevo gledanje neopazno prenese v nas same in, ko se zgodba začne, jo sprejemamo s pravičnostjo in strogostjo sodnika in izpovednika – njegovega srca.

Tako predstavlja uvod pripravo za pravi sprejem zgodbe, kateri je ves posvečen in od katere je po svojem smislu popolnoma odvisen. Razen misli o morali srca, ki jo obravnava za spoznanje širše, ni v njem nobene objektivne misli, zlasti ne take, da bi bil zaradi nje mogel nastati, pa tudi ta edina je bolj ali manj improvizirana razlaga tega, kar se godi v pisateljevi notranjosti. Še manj je seveda mogoče, da bi bila črtica v celoti nastala zato, da bi ,pojasnjevala‘ to misel. Ne. Nastala je iz boleče potrebe po izpovedi, ki jo je bilo treba opraviti do kraja, do zadnje odkritosti o vsem, kar na greh je in kakor ga je pisatelj občutil. Ni tedaj zgodba pojasnjevanje idejne vsebine stvari, marveč je »pretehtavanje stvari glede njenega idejnega pomena«, samo miselno čustvena priprava na zgodbo, ki je bila zahteva bolečine.

Odvisnost Cankarjeve misli od njegovega čustva se v tej črtici kaže še v subtilnejši obliki. Pravkar sem mimogrede dejal, da se v nji obtožuje preko mere. Kje in kako? Kdor bo pozorno bral »Skodelico kave«, bo z občudovanjem opazil, kako nedvoumno in jasno poda Cankar v nji, da se tako izrazim, materin moralni položaj. Obup in revščina in skrbna, na vsako žrtev pripravljena, nežna ljubezen do sina so podani z dvema preciznima zarisoma resnično mojstrsko. In kako ravna Cankar z drugo osebo te zgodbe, s samim seboj? S svojim moralnim položajem, ki spričo vsega, kar je živel in kar ga je obdajalo ter ga poniževalo in mučilo, nikakor ni mogel biti rožnat, s tem položajem se ne ukvarja, marveč ga z neko nejevoljo nad svojim poklicem ironizira malone obsoja: »Pust in zlovoljen ... sem se vrnil pod streho, da bi pisal, kako sta se ljubila Milan in Breda in kako sta bila onadva plemenita, srečna in vesela.« Ali je v teh ironičnih besedah zares do kraja pravičen? Toda to čustvo, naj je pravično ali ne, se odraža tudi v miselnem uvodu, kjer meditira za Oscarjem Wildom: »Srce ve, da zavratnež ubija s pogledom, z mečem junak, in rajši bi dalo odvezo meču, nego pogledu.« Da s to mislijo aludira na svoj greh, dokazuje še mesto v »Črticah«, kjer se spričo popolnoma analognega dogodka povsem nedvoumno obtožuje s podobnimi besedami, da je »na skrivoma zabodel in umoril človeka z buciko, namesto da bi ga bil v poštenem boju mahnil z mečem«.

Ni dvoma, marsikaj si lahko človek očita spričo dejanja, kakršno je opisano v »Skodelici kave«. Gre za greh nad ljubeznijo, svojo in materino, gre za trenutno brezčutnost nasproti iskrici sreče, ki jo da materi možnost, da bi z žrtvijo ugodila, monda celo rahlo osrečila sina. Toda zavratnost, namerna, premišljena zloba? Vendar je Cankarjeva bolečina nepomirljiva in zato je tudi taka njegova samoobtožba, strastna, pretirana, pregnana. Moglo bi se reči, da je kot sodba in misel zgrešena ali »nepravilna«. Toda ravno taka in nemara samo talka je veren izraz resnice njegovega srca, konkretnega kesanja, ki ga na skrivaj kakor vsepovsod tudi tukaj hrani občutek neke nejasne, globoke krivde pred življenjem, kakršnega pri Cankarju srečujemo tako pogosto. Ta občutek pa spet ne izvira ne iz misli ne iz ničesar drugega. temveč je apriorno dejstvo njegove osebnosti. Tako sledi Cankarjeva misel njegovemu čustvu in tako je njegova umetniška iskrenost že drugič odstrla pred nami vpogled v osnove njegove osebnosti. Ni tedaj »idejna vsebina stvari«, za katero gre, zvezda vodnica njegovemu pripovedovanju, marveč so njegove ideje in misli razlaga in pojasnjevanje in, če hočete, bogatitev prvotnega čustva, ki ga hoče izraziti, v tem primeru – muke vesti. Z drugimi besedami, izpoved ni ilustracija, marveč je bistvo in ves miselni napor je razlaga in priprava nanjo, ne da hi mogel imeti samostojno življenje. Tem manj more biti smisel te umetnine, s katero se ravno tak, kakršen je, veže v nenavadno harmonično enoto in celoto.

Prepričan sem, da je vloga misli v »Skodelici kave« kljub njeni razsežnosti in tehtnosti, ki lahko povzročita zmoto, kakršno smo srečali pri Izidorju Cankarju, umetniško vzorna. Taka iz čustvenega valovanja nastala misel, ki je malone improvizirana, je edino prava celo v tako imenovanih objektivnih delih. Tako razumem besede, ki sem naletel nanje pri tako zelo izrazitem objektivistu, kakršen je Stendhal, ko piše v svojem znamenitem pismu Balzacu, ki je takrat pravkar objavil oceno njegovega dela: »Pripovedovati skušam jasno in verno, kar se dogaja v mojem srcu.« Tako razumem nekoliko težko formulacijo Gerharta Hauptmanna, ki v svojih »Vpogledih in razgledih« govoru o vlogi misli v drami: »Treba je razlikovati: mislečo misel in mišljeno misel. Obstoji mnenje, da je v drami redkokdaj ali da ni nikoli dovoljeno formulirati mišljenih misli. Besedo naj ima misleča misel, v skrajnem primeru misel pri njenem nastanku ali šele komaj rojena, še neokopana in še z nepretrgano popkovino. Morda tudi slepo rojena misel, ki prvič široko odpre oči ...« Misel, ki je zaživela v uvodu v »Skodelico kave«, je tu prvič široko odprla oči.

III[uredi]

V članku »Goethejev Werther« je izrekel Thomas Mann o odnosu med Goethejem in junakom njegovega romana takole misel: »če naj pesnik popiše smrti zapadlo, za življenje predobro ali prešibko človeško bitje, mu ni treba drugega, kakor podati samega sebe, pri tem pa izločiti svoj ustvarjalni dar, ki mu je opora in palica, ki ga vabi po stezi življenja naprej in … ki ga usposablja za izpolnjevalca življenja. Goethe se ni ustrelil (kakor se je Werther), ker je imel spisati Wertherja in še to in ono povrhu.« Ta umetnostna misel, ki se nanaša na posebno literarno zvrst, in to nemara na zvrst, ki je po svoji intimni zvezi s pesnikom posebno očarljiva in zanimiva, je povedana tako preprosto in naravno, da se ti zdi umljiva sama po sebi, čeprav v resnici govori o nekem pisateljskem aktu, ki se ne opira na njegovo življenjsko vednost in sposobnost vživljanja, marveč neposredno na njegovo izkustvo v sebi samem in s samim seboj, pri čemer je njegov jaz po usodi opredeljen kot smrti zapadlo, za življenje predobro ali prešibko človeško bitje. Ta zvrst seveda v literaturi eksistira in verjetno je njen evropski rodovni začetnik očarljivi danski kraljevič Hamlet.

Vendar tukaj ne gre ne za ugotavljanje te zvrsti ne za njeno rodoslovje. Ravno tako pa tudi ne za dejstvo, ki bodi omenjeno le mimogrede, da je namreč Thomas Mann v navedenih besedah podal nekakšno posebno dubleto svoje davne misli, zapisane v noveli o Toniju Kroegerju, kjer je dejal, da mora biti in da je v umetniku nekaj izvenčloveškega ali nadčloveškega, da se lahko svobodno igra s človeškimi stvarmi in z njimi uprizarja dogodke. Naravno je, da je druga misel treznejša in mirnejša, čeprav seveda nikakor ni neposredna negacija prve. Ne, niti za ugotavljanje niti za preciziranje tega tu ne gre. Zanimivejše se mi zdi v luči Mannove misli ozreti se na izrazitega našega predstavnika literarne zvrsti, o kateri govorim. Ozreti se na njegove spise, ki so s tem kompleksom v zvezi. V mislih mi je seveda Ivan Cankar, ki je kot izrazito subjektivističen pisec tudi v svoje objektivne stvaritve vnašal veliko svojega osebnega izkustva. In ne samo to: v njegovih delih je veliko usod bitij, ki so zapisana smrti tako zaradi svoje šibkosti kakor zaradi tega, ker so za življenje predobra. V nekaterih od teh, kakor na primer v osebah Hiše Marije Pomočnice niti ni avtobiografskih elementov in je v njih občutna samo Cankarjeva afiniteta do njihove usode, do njihovega umiranja. V številnih delih te vrste pa je avtobiografski element očiten in to predvsem v spisih, ki govore o mladosti njegovih oseb. Križev pot ali spomin Petra Novljana na butare in na podajanje opeke so tipični primeri njegovega nagnjenja do podobnih snovi in njegovega intimnega uporabljanja lastnih občutkov ali lastne preobčutljivosti v trdotah življenja.

Na podoben način je ustvaril tudi v nekaterih večjih delih vrsto svojih poraženih junakov. Med temi je predvsem imenovati Maksa Krnca iz Kralja na Betajnovi, ki je kljub svoji pasivni odpornosti že skoraj tragična figura; iz enakega testa pa sta tudi Martin Kačur in Jerman iz Hlapcev, ki sicer nista zapisana fizični smrti, ki pa sta oba moralna poraženca, in treba je reči o obeh, da sta izgubila boj, ki sta ga v resnici komaj pričela. Njuno junaštvo je kratke zdržljivosti. Preobčutljiva sta in prešibka zanj. Dejstvo, ki nas s posebno logiko opozarja na drugo konkretno dejstvo Cankarjevega življenja, na to, da se je boril junaško in sorazmerno odporno, da pa se je vendarle njegova bojevitost naglo in nepričakovano izčrpala po letu 1910., se pravi po njegovi vrnitvi v domovino. Tako je njegovo delo malodane anticipacija tega življenjskega dejstva, ki si ga je mogoče razlagati s Cankarjevo telesno neodpornostjo. O tej poroča Izidor Cankar v predgovoru k XVIII. zvezku njegovega zbranega dela: »V zadnji dobi Cankarjevega pisateljskega dela, zlasti prva leta po preselitvi z Dunaja v Ljubljano, ga je večkrat obhajala težka telesna obnemoglost, naveličanost, malodušnost. Na zunaj je skrival svojo bolno utrujenost in v sebi krotil razjedajoči obup, a vendar je s petintridesetimi leti včasih pomislil in zapisal, da je ,starec‘« 

Vse doslej omenjene Cankarjeve osebe so v glavnem ustvarjene na način, ki ga je opisal Thomas Mann, kakor smo navedli. Vse so dovolj objektivirane in čeprav črpajo svojo živo snov v mnogočem iz avtorja samega, so vendarle zadosti ločene ali odtrgane od njega, da lahko žive samostojno, sorazmerno jasno in prepričevalno življenje. V vseh je Cankar tudi izločil svoj ustvarjalni dar in nam jih predstavil kot ljudi brez umetniških sposobnosti. Pri nekaterih drugih svojih osebah, ki so zapadle smrti, ker so predobre ali prešibke za življenje, pa je ravnal drugače. Pri njih je njihovo zapisanost smrti povezal pri enih bolj :pri drugih manj z njihovim ali, kar je isto, s svojim ustvarjalnim darom, kar pa ima za njihovo umetniško prepričevalnost in za sugestivnost njihovih usod težke posledice. Med te njegove osebe je šteti Slivarja iz Tujcev, deloma Petra Novljana, Štefana Poljanca, ki je sicer satirična parafraza Cankarjeve teme o smrti zapisani generaciji, in še deloma Grivarja iz Novega življenja, ki ga pravzaprav zadene samo moralni in umetniški poraz.

Seveda je stal Cankar pri snovanju Tujcev pred drugačno nalogo kakor Goethe s svojim mladostnim romanom. V Wertherju gre za usodo njegove ljubezni, v tem ko si je Cankar v Tujcih postavil za nalogo podati usodo nekega umetniškega delavca, če ne kar usode slovenskega umetnika sploh. Ta je v svojem narodu nerazumljen in kratko malo nepotreben, povrhu pa je kot sin na smrt obsojenega naroda nebogljen in sam v sebi razkrojen zaradi smrtnih strupov, ki jih je prejel s svojim rojstvom. Za ponazoritev umetnikove usode med Slovenci bi bilo nemara dovolj pokazati razmere in odnose med občinstvom in umetnikom; za ponazoritev druge teze o obsojenosti umetnika obsojenega naroda pa pravzaprav ni sredstev in upodabljanje Slivarjeve duševne onemoglosti nikakor ni zadostna in prepričevalna pomoč pri tej nalogi. Rezultat Cankarjevega prizadevanja je tukaj v najboljšem primeru vtis, da gre pri tem kiparju za obrobno komaj umetniško figuro, kakršnih jih v vseh časih in kulturah zmeraj veliko obletava svetli medij umetnosti, skratka za ambicioznega neumetnika ali polumetnika, ki kot človek zgrešene poti kljub svoji drami komaj zasluži naše globlje zanimanje.

V ta del Slivarjeve usode je Cankar vložil marsikak moment iz svojega intimnega umetniškega življenja, od katerih se v bistvu nobeden ne more ujeti s psihiko njegovega neproduktivnega junaka, ki je sicer preslaboten za življenje, toda ne, ker bi bil predober ali prežlahten zanj, temveč ker je sam v sebi zgrešeno in zmedeno bitje. In v to bitje se Cankarjev ustvarjalni dar, ki je bil njemu vsekakor opora in palica, ki ga je neumorno vabil po stezi življenja naprej in ga usposabljal za izpolnjevalca življenja, v to bitje se ta dar ni dal vključiti, še manj pa se je mogel vključiti v usodo tega jalovega junaka kot moment, ki naj bi ga pognal v samomor. V .tem je osnovna neskladnost Tujcev in pravzaprav vseh Cankarjevih junakov, pri :katerih v uporabljanju avtobiografskih momentov ni izločil svojega umetniškega daru.

Poleg avtorjevega ustvarjalnega daru vsebuje Slivarjev značaj še lastnost, ki jo Cankar malone enači z umetništvom, vsekakor pa mu je pogosto spremljevalka umetništva. Na vsak način je zelo očitna posebnost številnih njegovih izbrancev, To je tujstvo v življenju. Kadar govori o njem subjektivno in v zvezi s seboj, je ta moment pri njem prepričevalen in organsko zrasel z njegovo osebnostjo. Kadar pa ga hoče prenesti v objektivne like, v svoje osebe, ne zna ravnati z njim njegovi naravi ustrezno, pripisuje mu pa – dovolj samovoljno – posebnosti, češ da daje njegovim osebnostim izredno vrednost in dragocenost. S čim je na primer pomemben Peter Novljan razen s svojo otroško čistostjo, zlasti pa s tem, da se je rodil na cesti kot tujec temu svetu? Ravno tako pa je tudi Gospa Judit tujka življenju in spet ne, in sicer kakor in kadar se hoče Cankarju. Toda tujstvo ji očitno daje v njegovih očeh poseben sijaj. Tako tujstva igra v Tujcih in v značaju Slivarja pomembno in važno vlogo in treba je reči, da to res ni v prid ne delu ne usodi njegovega junaka. Cankarjevo tujstvo je njegova preosebna in njemu samemu dovolj nejasna stvar. Nekakšno dokončno jasnost o njem je nemara dosegel šele v Grešniku Lenartu, se pravi tik pred koncem svoje pisateljske in življenjske poti. In v vseh likih, v katerih hoče pred tem dati objektivno podobo tej svoji demonični odmaknjenosti od življenja, je ostala sama tujek, tuje telo, ki se ne more in ne more organsko vključiti v živo tkivo tuje psihike. Tako tudi v Tujcih, v katerih se neskladnosti tendence v življenjski zgodbi pridruži še ta neasociativni element. To dejstvo in pa predstavljanje umetniškega daru, ki je v resnici vsepovsod in tudi v Cankarjevi domovini, če je res, kar naj bi bil, življenje ohranjujoče načelo, predstavljanje tega daru kot usoden in smrtonosen moment, globoko razkrajata tako Slivarjevo osebnost kakor organizem dela v celoti, ki je zaradi tega brez prepričevalnosti in brez prave logike, samo artistično enervantno in celo mučno.

IV[uredi]

O Cankarjevih Podobah iz sanj so pri nas pisali sorazmerno malo. Knjiga je zaključek in nekako dognanje njegovega dela, kar je posebno razvidno iz njenega artističnega značaja, se pravi iz njene skrajne dematerializiranosti in popolne prosojnosti vsega življenjskega in snovnega, česar se dotakne njena pripoved ali njena sanjska misel. Skratka, obvladati moraš celotno nemajhno gradivo Cankarjevega stvarstva, če hočeš ob tej knjigi podati sintezo njegovega umetništva, kakor bi bilo prav in potrebno. Nekaj piscev si je izbralo ožjo in lažjo nalogo, razbor njegove miselnosti, ki je velikopotezno izražena v zaključku knjige. Tam izpove Cankar, čeprav ne prvič, pred obličjem smrti, ki mu izprašuje vest, svoj znani moralno nazorski triptih: mati, domovina, bog, s katerim so nekateri gorečneži dokazovali njegovo katoličanstvo, hoteč s tem reševati našo katoliško domovino. Podobno ožjo in lažjo nalogo sem si tukaj izbral tudi jaz, ker želim ob istem zaključku knjige pregledati Cankarjevo misel z drugega stališča, a nikakor ne v zvezi zrečenim triptihom, temveč ob besedah Smrti, ki je v njegovem zapisu glasnica samega večnega sodnika.

Besede, za katere mi gre, bodo tu navedene nekoliko okrajšane, ne da bi bil s tem njihov smisel kakorkoli prizadet. Glase se: »žela sem veličastno žetev, na brezmejnih njivah sem jo žela … Zasmilil se ti je ta ali oni zlati klas, ki je padel … Nisi pomislil, da to zlato klasje, ki je bilo pokošeno in povezano v snope, ni umrlo, temveč da bo obrodilo tisočkratno življenje! Pomislil nisi, da nikoli še nobena solza ni bila potočena zastonj, da nikoli nobena kaplja krvi še ni bila prelita zastonj!« Za te besede mi gre, ker so velike ali vsaj daljnosežne in ker so važne Cankarju samemu, saj jih je položil v usta božji dekli, izvrševalki najvišje pravičnosti. Zato si tudi skoraj ni mogoče misliti, da bi se bil zadovoljil z nepretehtanim ponavljanjem fraze, ki jo stoletja in stoletja vztrajno ponavljajo vsi tabori sveta, vredni in nevredni. Nikakor, treba je verjeti, da je tu, ko govori na koncu svoje vojni posvečene knjige in tako rekoč na koncu svojega dela in življenja in skoraj na koncu vojne same, da govori, kar govori, iz intimnega, polnega prepričanja in z vso odgovornostjo do svoje zavesti in vesti. In ravno zaradi tega si moramo glede teh besed naposled le odgovoriti na nekaj bistvenih vprašanj, saj je od izida te knjige preteklo več kot petdeset let, polnih dogodkov, dramatike in strahot ter vsakršnega izkustva in preizkušenj.

Predvsem: o katerih žrtvah pravzaprav govori Smrt v svoji obtožnici? Nobenega dvoma seveda ne more biti, da predvsem o padlih in žalujočih v vojni, ki je Cankarja prizadela do dna srca in zaradi katere je njegova knjiga nastala. Božja dekla govori sicer o brezmejnih njivah, vendar tri žrtve, od katerih je Cankar dvema napisal nekakšne osmrtnice, celo imenuje z njihovimi resničnimi imeni: Miklavca, Valenčiča, Berceta, kar nas navaja na vtis, da govori predvsem o žrtvah te vojne, če ne že kar o naših bližnjih, domačih, slovenskih padlih in žalujočih. Toda ko spregovori o smislu potočenih solz in prelite krvi, utemeljuje svojo misel nenadoma s smislom vseh žrtev sveta, in to ne samo sedanjih, temveč tudi nekdanjih, saj pravi, da »še nikoli nobena solza ni bila potočena zastonj in nikoli nobena kaplja krvi ni bila prelita zastonj«. Ne vem, ali je ,zastonj‘ prava beseda na pravem mestu. Pravzaprav hoče namreč reči: ni bila prelita ali brez smisla ali brez haska ali brez koristi, ikajti določeno je, da bodo žrtve obrodile tisočkratno življenje. Toda katerim žrtvam velja ta obljuba?

Po Cankarju, se pravi po besedah Smrti, velja pravzaprav vsem žrtvam vseh časov in dežel. Razpravljati o tej misli se mi zdi skoraj nepotrebno in bi bilo podobno ugibanju o božji previdnosti ali, če hočete, o materialističnem determinizmu ali o spiritualistični predestinaciji ter o njunem nasprotju, o čemer je skorajda vse potrebno povedal že I. Kant v svojem poglavju o antinomijah človeškega razuma. In tudi če besed Smrti ne raziskujemo do teh njenih zadnjih nasledkov, se mi zdi njihov smisel vsekakor nesprejemljiv in potreben omejitve. In naposled še to: kako je z žrtvami velikih naravnih katastrof in kaj je s krvjo, ki ni bila prelita, in z ljudmi, ki niso odšli s sveta kot žrtve? Razen če vštejemo med žrtve vse živo v tistem smislu, ki ga vsebuje Stalinova, pred nedavnimi leti izrečena sentenca, da navsezadnje zmeraj le zmaga smrt. Vse to vodi, kakor vidimo, bogvedi kam. Zagotovo pa je res, da je Cankarjeva misel o opisani posvečenosti vseh, vseh žrtev moralno zelo nejasna in celo nevarna.

Cankarjevo čustvo in misel sta se v obravnavanih stavkih vendarle nanašala predvsem na žrtve prve svetovne vojne, zlasti seveda na naše. In četudi je tako, je treba tudi tako omejeno njegovo misel postaviti v prave meje. V vsak boj in v vse procese, v katerih se točijo solze in preliva kri, so zapletene vsakršne človeške osebne in splošnejše moči, dobre in zle, napredne in nazadnjaške, pa tudi povsem nevtralne ali nedolžne ali nezavedne. Žrtve padajo v vsakem spopadu na obeh straneh in usoda ne izbira, temveč kosi, kar pač pride v njen doseg, in se ne briga, kateremu taboru kdo pripada, dobremu ali zlemu. In če je tako, ali je mogoče žrtve obeh taborov enačiti? Ali morejo biti in so res žrtve te in one plati enako plodne za bodoče »tisočkratno življenje«? In ali potemtakem res ni bila nikoli nobena kaplja krvi – take ali take – prelita zastonj? Ali smemo tako enačiti človeške stvari, pa četudi gre za kri in žrtve našega življa? Ni lahko reči, da tega ne smemo, kajti to se navsezadnje pravi zanikati smisel življenju in bitju mnogim in mnogim ljudem. In vendar – ne smemo drugače. Zakaj, to bi pomenilo konec vsakega vrednotenja, vsake dolžnosti in vsake odgovornosti. In tega resnično ne smemo ne priznati ne sprejeti.

In še jasnejše bo vse to, če to abstraktno razmišljanje prenesemo v konkretno resničnost, v kateri in zaradi katere je nastala Cankarjeva knjiga. Tabora tedanjega svetovnega spopada sta bila že takrat za vsakega razvitega človeka pri nas jasna. Nas, Slovence, je zgodovinska usoda pahnila v tistega izmed njiju, ki je bil nasproten našim težnjam in vsemu, kar se nam je zdelo za človeštvo vsaj napredno, če ne odrešilno. Boriti smo se morali na strani sovražnega tabora. V bistvu so bili res vsi naši ljudje žrtve in dvakratne žrtve tisti, ki so morali dati življenje za zavrženo stvar centralnih moči. V tem smislu so bili vsi naši ljudje po nedolžnem škodljivi stvari človeškega napredka. Seveda je imela ta škodljivost že takrat vsakršne odtenke od tistih, ki so v svoji zaslepljenosti vneto in zvesto branili habsburški prestol, mimo tistih, ki so se brez misli pokorili zakonom stroja, v katerega so bili vključeni, do tistih, ki so želeli storiti ali ki so storili vse, kar so mogli, za uničenje osovražene monarhije in za nastanek nove države, med katere je spadal tudi Cankar sam. Toda ali so bile res žrtve vseh tako različno orientiranih naših ljudi enakovredne pred našo zavestjo, pred zgodovino ali pred tistim, čigar dekla in glasnica je Smrt? Ali je mogoča misel, da smo v velikanskih katastrofah, kakršna je bila na primer prva svetovna vojna, vsi samo žrtve neznanih usodnih sil, in to enake žrtve? Pomisel, ki se morda tudi nekako svetlika v Cankarjevih besedah, o katerih govorim, in ki je kljub vsemu popolnoma ne dopustna, o čemer nas je tako temeljito poučila druga svetovna vojna.

In vendar je Cankar, ki je bil nekoč prodoren analitik slovenske miselnosti ali miselnosti, ki so živele med Slovenci, zelo verjetno, skoraj nedvomno vse to videl in vedel. Vprašanje pa je, ali je imel in mogel imeti moralno moč govoriti vse to svojim ljudem v obraz kljub bolečinam in trpljenju, ki so jih prenašali. In vrhu tega je jasno, da bi ničesar takega ne bil mogel objaviti. In vendar, ali morejo in smejo biti ti momenti razlog za enačenje vsakršnih žrtev tedanjega časa in vseh časov, kakor to dela v svojem ogovoru Smrt? Včasih se ti hoče zazdeti, da Cankar nekako neodvisno govori samo o vrednih žrtvah in da ravno tako neodvisno nevrednih sploh ne jemlje v poštev. Toda njegovo korenito posploševanje: nikoli, nikoli, nobena solza, nobena kaplja krvi? Potem se ti spet zdi, da je dopustil, da sta ga spričo krvave katastrofe preplavila človečanska groza in usmiljenje. In da se je pričel oklepati vsakršnih vizij sub specie aeternitatis, katerih ena je tudi ta njegova Smrt. Morda se mu je iz usmiljenja do neizmernega trpljenja zahotelo pred obličjem večnosti vse razumeti in v žalovanju nad vsem vse odpustiti? Kdo bi to vedel, kdo bi se znašel v zapletenih vzgibih tega tako kompliciranega srca. Za nas, bralce, ostane zapisano njegovo nerazložljivo in nesprejemljivo vserazumevanje in vseodpuščanje pred obličjem večnosti, ki ju je trideset let pozneje v popolnoma preglednih okoliščinah in v popolnoma prejasnjenem položaju med Slovenci v Strahu in pogumu ponovil Kocbek, ter jima dodal še izenačenje kakor Cankar sub specie aeternitatis, toda zaradi osebnih simpatij do metafizične orientacije zločinskega tabora, medtem ko je Cankar storil, kar je storil, iz ljubezni do naroda in iz usmiljenja do človeka, in to v popolnoma izjemnih okoliščinah in v posebnem življenjskem položaju.

Ta položaj je treba imeti pri presoji opisane njegove zablode, ki ne oziraje se na vse ostaja zabloda, živo pred očmi, če mu hočemo biti pravični in če si hočemo biti psihološko vendarle na jasnem o zaključku Podob iz sanj in o tej knjigi v celoti. Po njegovi vrnitvi z Dunaja leta 1910 je v njegovem delu prišlo do globoke spremembe, do očitnega preloma. Njegova bojevitost se je nemara zadnjič izbruhala v Hlapcih, v satirični drami, ki je že hudo prizadeta z dramaturško povsem nesprejemljivim in nepotrebnim sentimentalno liričnim petim dejanjem. Po tem času se njegova pisateljska pozornost obrne od družbenopolitične problematike in se v glavnem posveti lastni notranjosti: spominom, intimnim izpovedim in priznanjem in vsakršnemu romanju po katakombah lastnega srca in človeške duše.

Takrat nastane vrsta njegovih kratkih, pretresljivih črtic, ki so samoobtožbe in obtožbe človeka, s katerim pa je spet zmeraj obtožen tudi sam. In tako se zvrste njegovi spomini na mater, ki so posebno boleči, njegov avtobiografski fragment Moje življenje; visoka pesem religije hrepenenja, posvečena nekdanji Cukrarni: Lepa Vida; njegova nemara najmučnejša spoved: Grešnik Lenart, in število krajših stvari, med katerimi so prav posebno dragocene obtožujoče živalske črtice, če je prav te tako globoko duševno tajnovidne zgodbe in drame v malem imenovati s tem imenom. Vse to delo priča složno o skoraj pobožni moralni zbranosti, polni neke melanholije in kesanja, o posebni zamišljenosti v skrivnosti človeka in v pota in zmote lastnega življenja, o izpraševanju vesti s sklonjeno glavo. Izidor Cankar nam tudi poroča o pisateljevem tedanjem stanju, da je bil utrujen, telesno izčrpan in po njegovi lastni izjavi star ter poln smrtnih slutenj, ki so se tako kmalu uresničile. In v tem stanju nahrumi nanj usoda z izbruhom evropske in svetovne tragedije. Ali se je mogel tak še spoprijeti z viharjem, ali je mogel sredi vsesplošne krvave drame s svojo razboljeno vestjo trdo razbirati krivo od nekrivega za svoj mučeniški narod? Ali kako naj bi bil celo sodil žrtve, prelite solze in kri? Ne, zatekel se je v podobe iz sanj, polne bolečine in groze, v skrite kamrice človeškega srca, k izpraševanju po zadnji resnici, v svečane vizije, polne usmiljenja do človeka, ki ga je hkrati obtoževal zaradi njegove uničevalnosti, v nadzemske fantazije in v prizore zemeljskih strahoto In mogel je govoriti samo še o grozi in o svoji žaluj oči ljubezni in iz te se je rodila tudi usmiljena in tolažilna, toda strašna misel o tem, da nikoli nobena solza in nobena kaplja krvi ni bila prelita zastonj – misel, ki je ne mi ne človeški rod ne more in ne sme ne potrditi ne sprejeti.

V[uredi]

Literatura je kakor vsaka umetnost zakladnica živih spomenikov zdavnaj umrlih osebnosti. Njeno sredstvo je jezik, je beseda, ki je izmed vseh umetniških sredstev najbolj živo. Besede so polne sto in stoletne tradicije in zgodovine. Vsak tvorec ima možnost začeti novo poglavje v tradiciji jezika ali vsaj nekaterih besed. Pravi tvorec jih celo ustvarja, ali pa jim izvablja nove smisle. Nekatera beseda stoji stoletja pripravljena, polna vsebine in nerazkritih pomenov, dokler ne pride nekoč poet takega notranjega sveta, da zasluti vse njeno bogastvo, ki lahko izrazi razsežne komplekse njegove osebnosti. Dvigne jo, in kamen, ki so ga zidarji zavrgli, postane vogelni kamen, nekaka osrednja beseda.

Pri marsikaterem piscu je mogoče imenovati dve, tri besede, ki so na ta način posebno značilne zanj in v katerih se je osredini] in izrazil važen del njegove narave. Kitajski mislec Laotse, ki je svojo modrost razložil v enainsedemdesetih pesmih, jo je razvrstil okrog dveh besed: smisel – življenje. Župančič je dejal, da je osrednja beseda Prešernove poezije in njegovega življenja – ljubezen. In morda se ni motil.

Nekoč sta mi prišli v zavest dve besedi Ivana Cankarja. Nato sem se ozrl, da bi ga glede tega s kom primerjal, in sem naletel na dve čudno sorodni in različni besedi pri Goetheju. Pri teh dveh parih besed in pri njunih mojstrih sem se na kratko zadržal.

Cankarjevi besedi sta hrepenenje in sanje. Izrekel in ponovil ju je tisočkrat od prvih korakov, ko si je govoril: »Sveto hrepenenje, ki si mi ga dala, gori zdaj v meni …« in še: »v sanjah je bilo moje pravo življenje...« pa do Podob iz sanj, v vsej dolgi vrsti spisov, med katerimi je nekako posebno njegova Lepa Vida, dramatska pesem o hrepenenju, ki mu je bilo religija. In v to delo, ki je kristalizacija njegove duhovne narave, sta zopet uvrščeni dve pesmi, obe posvečeni »roži čudotvorni« in obe prepojeni s sanjami: »V sanjah sem jo videl …«, »daj, o Bog, o, daj mi sanj …«, »in nebesa dala so mu sanje …«.

Goethejevi besedi sta, kakor že rečeno, pri vsej različnosti nenavadno analogni Cankarjevima. Glasita se Streben in Einsicht. Posebno pogosto se v njegovih avtobiografskih potopisnih in naravoslovnih delih ponavlja Einsicht. Tudi z Eckermannom govorita o nji in Goethe jo često vpleta v svoje razmišljanje pred famulom. Druga centralna beseda Streben je v zvezi s prvo pravzaprav bistvo Faustovega duha, kar oglašajo tudi angeli, ki neso njegovo dušo v nebo:

Wer immer strebend sili hematit, Den kðnnen wir erlösen.

Ne glede na to, da jo lahko često srečaš v vsej Goethejevi prozi in liriki, dajeta že ta dva stiha, s katerima pesnik opraviči in odreši Fausta, glavno osebo drame in svoj jaz, besedi Streben, s katero se odkupi, osrednjo pomembnost v njegovem delu in življenju.

Na prvi pogled vsebujeta ta dva para besed: hrepenenje in sanje ter Streben in Einsicht pri vsej nedvomni tipičnosti za oba avtorja, neznatna navodila za spoznanje njunih osebnosti. Zdelo se ti bo da sta Cankarjevi besedi nekoliko mehkobnejši, skoraj ženski, nekako slovansko nebogljeni v primeri s čvrstima, moškima besedama nemškega genija. Toda sleherna beseda, zlasti taka ki je bila kakor te štiri izbrana za središče velike tvornosti, skriva pod površino plasti, v katerih se nam pogled razmakne in razširi.

Hrepenenje in Streben. Slovenska beseda je v rodu z izrazi za rahlo bolestno stanje. Bolezen je trpljenje, je trpnost. Hrepenenje je pasivno in bolj pomeni biti v oblasti neke privlačne moči, kakor sam hoteti k nečemu. ,Stremljenje‘ (Streben) vsebuje kretnjo iz volje ali moči. – Hrepenenje je vzpon čustva, stremljenje – vzgon volje. Hrepeneč človek zre v svoj smoter in tava za njim, stremeč upira vanj oči in stopa k njemu.

Taki sta gibalni moči, ki se skrivata v tem paru besed. Deloma njun smoter in deloma način izživljanja vsebuje drugi par: sanje in Einsicht. Človek ,sanja‘ z zaprtimi očmi. Einsicht prihaja od gledati, videti. Ni naključje, da si je to besedo, ki je Goetheju in samo njemu resnično nadomestovala besedo spoznanje, izbral ravno on, ki ga njegov Poznavalec H. St. Chamberlain opisuje kot genija, čigar centralni organ je bilo oko. Ne spoznanje, Einsicht, samo to nazorno gledanje in čutno videnje je način in smoter Goethejevega stremljenja. Cankarjevega hrepenenja način in smoter so sanje. Ne sanjarije, marveč sanje, gledanje z zaprtimi očmi. Kam gleda njegov pogled? Navznoter. Oko gleda v svet, grabi za daljnimi zvezdami in skuša s prometejsko voljo obseči vesoljstvo. Zaprto oko se razgleduje po temah in prostranstvih notranjosti, ki jih, tajnovidno, hoče pregledati do dna.

Tako se nam polagoma iz teh štirih besed prikazujeta osebnosti obeh tvorcev: obraz slovenskega sanjača in tajnovidca src, vase zatopljenega tujca v svetu, nebogljenega, hrepenečega in svojemu hrepenenju sveto vdanega romarja Cankarja in velikega poznavalca narave, njenega vidca in ljubljenca, prometejsko neustrašnega in neumirljivega raziskovalca in magika Goetheja. Razkrivata se nam njuni poti. Določneje razumem zdaj Cankarja, ko nam govori iz svojega izkustva: »Vsak hram v velikem domovanju človeškega srca ima skrite duri v drugi hram … in ta v tretji … in še nadalje, brez konca, iz kapelice v kapelico, iz ječe v ječo, iz skrivnosti v skrivnost; vsake stopnice, še tako temne in strme, vodijo le do drugih stopnic, temnejših in strmejših, iz globočine v globočino, iz mraka v mrak.» In jasna mi je Goethejeva pot po znanostih: Philosophie, Juristerei, Medizin, katerim je treba dodati kot najvažnejšo magijo ali naravoslovje vseh panog, od anatomije do nauka o barvah in luči.

Naposled ju vidimo na koncu njunih poti. Hodila sta brez počitka, oba neumorna, prvi z veliko vdanostjo, drugi z velikim ognjem, prvi s hrepenenjem doseči sinji cvet, čudotvorno rožo svojih sanj, drugi s stremljenjem obseči, zapopasti, ugledati skrivnost sveta. Pred prvim se odpirajo človeška srca. Njegovo notranje oko je tajnavidno, prikazujejo se mu podobe iz sanj, polne globokega spoznanja o človeku: »Le tistemu, ki je bil neustrašen, zadnje resnice željan, posegel v lastne globočine, le tistemu se razgrnejo vse prispodobe, se odpro katakombe v srcu brata,« kozmos v srcu človeka. In onemu drugemu, od katerega si je mož hrepenenja prav v tem sklepnem stavku izposodil besedo o prispodobah (alles Vergängliche ist nur ein Gleichnis), se pred neustrašenim skoraj brezbožnim očesom razgrinja vnanji kozmos, in njegov duh, ki je prehodil pota zemeljske narave in pota, nebesnih teles ustvarja vizije, polne velike nazornosti, polne tistega spoznanja, ki mu je sam izbral ime: Einsicht.

Taka ju kažeta besedi, v kateri sta strnila največje komplekse svojih osebnosti. Duh teh dveh besed, ki bosta za zmeraj zvezani z njunima človečnostima, preveva vse njuno delo in življenje. Samo ta dva para besed sta pravi posodi za njuni biti, sta prava izraza za veliko usodno moč, ki je ustvarila oba, romarja in Prometeja, in ki, izrazita, na prvi pogled vidna, sama od sebe sije iz njiju, da je ni moči ne skriti ne ponarediti, kakor je ni bilo mogoče pridobili. Mogla sta ji samo služiti.

VI[uredi]

Nekaj časa že prebiram in prebiram dela Ivana Cankarja, pisatelja, ki mu je bilo na predvečer dvajsetega stoletja naloženo težko breme slovenskega pripovednika in dramatika. In ker v sedanjih bednih časih naše literature veliko premišljamo o njeni usodi in o njenih bodočih možnostih, zlasti njenih tako imenovanih objektivnih zvrsteh, med katere spadata predvsem drama in roman, se mi je ob spisih tega pisatelja razvilo nekaj misli, ki segajo v neko važno, skoraj bi dejal vitalno problematiko teh literarnih oblik pri nas. Da, zdi se mi, da je ta problematika v nekem smislu odločilna ali celo usodna za našo literaturo teh dveh zvrsti. In Cankarjevo delo, ki je – ne bom trdil, da v dramatiki, – pač pa v pripovedi dovolj problematično, je dobra ilustracija za problem, o katerem mi je govoriti.

O njem je pred dobrimi sto leti s tedanje perspektive govoril že Fran Levstik v »Popotovanju«- Ker je stal na naravnem in zdravem stališču, da naj bi »Slovenec videl v knjigi Slovenca, kakor vidi svoj obraz v ogledalu«, je menil, da bi morala biti naša dela pisana »V domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja«. Toda »slovenski dramatik bi le same kmečke značaje lahko obrazil po življenju in po naravi … Pa samih oračev in mlatičev bi se … naveličali kmalo.« Gospoda pa je »vsa potujčena«. »Skorajda ravno tako malo snovi imamo za roman, ali dejal bi, da tukaj nam stojita odprti vsaj dve poti … Vzeti bi se moral kak veljaven domačim. in :k njemu bi se vrstile druge manj pomenljive osebe, kakršnih nam bi ne zmanjkalo tako hitro (Ribničani, vojaški begunci, lov na vojake, rokovnjače, deseti bratje) …« 

To Levstikovo razsojanje o možnostih za slovensko dramo in slovenski roman je seveda znano vsakemu omikanemu Slovencu in vsi vemo, kako je postalo literaren program za dolga desetletja mnogim našim najvidnejšim pisateljem. Navedel sem ga, dasi v zelo skrajšani obliki, zaradi tega, ker mi je važna Levstikova zavest o omejenih možnostih za objektivno književnost pri nas, zavest, ki v nekem smislu še vedno preganja tudi dandanašnjega literarnega misleca. In ravno ob Cankarjevem delu si bo literarni kritik to zavest utrdil. V sto letih se je naše življenje sicer v marsičem mogočno spremenilo, ostalo pa je dejstvo, da v naši književnosti ne more in ne more nastati pravi roman in da se slovenska drama giblje večidel v pretesnih mejah, ki so očitno na poseben način določene z omejeno raznovrstnost jo našega življenja in z njegovimi fizičnimi razsežnostmi.

Od Levstikovega »Popotovanja« do nastopa Ivana Cankarja je minilo štirideset let, v katerih se je slovenski živelj razvil sam v sebi in v katerih je zavojeval razne predele življenja, ki jih poprej ni obvladal. Začel se je družbeno razslojevati in Slovenci so začeli zavzemati položaje in poklice, ki jih dotlej sinovi tlačanskega ljudstva niso bili deležni. V kmečkem in obrtniškem ljudstvu je pričelo nastajati malomeščanstvo najskromnejše vrste, zbirali so se prvi tenki sloji domačega razumništva, ki je prevzelo poklice, katerih register lahko najdete v seznamih oseb skoraj vsake Cankarjeve drame in v neobstoječem seznamu oseb, o katerih govori njegovo celotno življenjsko delo. Socialna lestvica slovenskega življa je v njegovih spisih opredeljena s kmeti, delavci, trgovci, dacarji, učitelji, notarji, sodniki, župniki, župani, profesorji, advokati in političnimi voditelji, ki se :rekrutirajo iz treh ali štirih od navedenih poklicev. Poleg njih se v njegovih podobah našega življenja pojavljajo še tragični umetniki, vagabundi, obsojenci. Najvišja ženska intelektualna raven je pri njem podana z učiteljico in seveda z ženami imenovanih predstavnikov malomeščanstva.

Pri tem je sloj teh novih ljudi, ki so se pojavili tudi v književnosti, predstavljal resnično zelo tenko plast v naši družbi. Dopuščal je pisatelju-opazovalcu pravzaprav majhno število individualnih različic. Zato ni čudno, da so njihovi portreti v Cankarjevem delu sorazmerno stereotipni, kar vnaša v njegovo delo monotonijo, podobno shematičnosti ali vsaj ponavljanju. Pri tem pisatelju se nehote često spomniš na Levstikovo prognozo, ki se tam nanaša sicer na kmete, ki pa jo nemara smemo prenesti tudi v Cankarjev svet: »pa samih dacarjev in učiteljev (ali katerih koli predstavnikov malomeščanstva) bi se tudi naveličali kmalo«. To tem prej, ker je ta sloj številčno neznatnejši od kmečkega, pri tem pa po svoji naravi gotovo manj zanimiv, čeprav se seveda tudi v njem lahko izraža ne samo osebna moralna problematika, temveč tudi tisto skrito snovanje v narodnem občestvu, ki mu pravimo razslojevanje družbe. Ni pa v Cankarjevem opusu skoraj nobenega resničnega intelektualca razen Cankarja samega, ni znanstvenika in pravzaprav tudi ne umetnika, ki bi bil osvetljen v posebnih umetniških težnjah in v poklicni problematiki, niti ni v njem višje razvitega razumnika, ki bi živel z duhovnimi interesi časa in človeštva. Vseh višjih poklicev pa je bilo tedaj med Slovenci resnično tako malo, da bi bilo njih upodabljanje v literaturi malone podobno nediskretnemu portretiranju znanih in vidnih osebnosti.

Družbeni razvoj, o katerem je v svojem delu pričal Ivan Cankar, je postal po njegovem času veliko hitrejši in intenzivnejši. Slovenski živelj je vdrl v časih stare Jugoslavije, posebno pa v osvobodilni vojni in revoluciji ter po njima, v najrazličnejše nove in nove predele življenja. Od poljedelca do mornarja in pilota, od kovača do finega in precizijskega mehanika in strugarja, od učitelja do znanstvenika v evropskem pomenu besede, od povprečnega izobraženca do svetovno razgledanega razumnika in od zavednega državljana do diplomata, državnika in političnega misleca, vse te življenjske prostore in oblike je napolnilo življenje naših ljudi. Danes je polno in bogato, četudi prekriva te predele še vedno z zelo tenkimi plastmi. Ta razmah je tako buren, da mu literatura kratko malo ne more slediti; ukvarja se skoraj izključno s kategorijami ljudi in življenja, ki so nam znane iz davnih dni. To je inercija, ki jo je mogoče opravičevati samo s tem, da je naše osvajanje sveta preburno, da je še neutrjeno, kakor je v naši zavesti še neutrjeno osnovno dejstvo naše družbe, to namreč, da kmet ni več njen absolutno večinski član. In še opravičilo: potreba po distanci, se pravi po časovni razdalji od dejstev, ki je za nastanek literature bistvenega pomena.

Da, tako se je naše življenje razmahnilo in razcvetelo, ne da bi nam naša literatura kaj prida poročala o tem. Kje je vzrok? Gotovo v nerazgledanosti piscev oziroma v njihovi neosveščenosti. Toda poleg tega objektivnega momenta tiči za tem zaostajanjem nekaj, kar je v zvezi z elementarnimi odnosi med življenjem in literaturo, z odvisnost jo literature od življenja. Ko sem pravkar govoril o razširitvi našega življenja, sem pripomnil tudi, v kako tenki plasti prekriva te razmaknjene nanovo osvojene predele. Zdaj pa se ozrimo, kako se nad predeli sveta razlivajo morja velikih narodov in začutili bomo razliko, ki je sicer predvsem številčna, vendar je za nastanek literature izredne važnosti, če hoče tudi ona obseči ves ta prostor. Za pisca romana o mornarskem življenju ni dovolj, da eksistira v svetu, v katerem živi, deset ladij z ustreznimi posadkami. Ne, potrebna je neka polnost življenjskega sektorja, za katerega gre, neko obilje ali bogastvo, iz katerega lahko pisatelj zajema in v katerem se njegova domišljija razživlja svobodno, ne da bi zadevala ob meje. In to velja za vse odseke življenja, da, celo za naravo kot tako. Kdor se hoče o tem prepričati, naj si prebere Cankarjevo mohorsko storijo V samoti in Tolstojevo moralistično povest Gospodar in hlapec, ki sta obe postavljeni v isto elementarno dogajanje, v snežni vihar. Toda kolikšna je razlika med njima, in to ne samo zaradi individualnih posebnosti obeh pisateljev, marveč tudi zaradi razsežnosti in silovitosti narave, v kateri potekata oba dogodka.

Nisem sicer povsem prepričan o širši veljavnosti postopka za ustvarjanje značajev, kakor ga iz svoje izkušnje opisuje Gorki v knjigi O literaturi, kjer pripoveduje, kako je opazoval ljudi in njih posebnosti ter jih sestavljal ali, kakor bi se reklo danes, montiral v značaje svojih osebnosti; sem pa trdno prepričan, da je življenje za literaturo preredek sok, ki ga je treba zgostiti na ta način, da pisatelj iztisne sto in sto življenj, če ga hoče dobiti dovolj za eno samo ustvarjeno življenje. Ali pa je to mogoče pri nas, zlasti v življenjskih predelih, ki jih je naš rod šele osvojil in jih prekril kot tenka plast? Cankarjev primer kaže, da obstoje za pisca, ki se giblje v takih življenjskih prostorih, resne nevarnosti. Nekatere od njih sem označil s karakteristikami kakor: stereotipnost, shematičnost oseb in nagnjenje k alegoriji in simbolizmu.

Pred razširjenimi sferami našega življenja naša sodobna književnost ni v veliko boljšem položaju, kakor je bil Cankar pred slovenskim življenjem svojega časa. Znašla se bo pred istimi težavami in nevarnostmi in se je že znašla pred njimi, kajti koliko živih vrtnic je treba iztisniti, če hočeš dobiti čašico rožnega olja? Še bo v naši literaturi padanja v obe skrajnosti, v prekomerno faktografijo, ki sega po vnanjostih in po značaj ih ljudi, pobranih iz konkretnega življenja, ali pa v negacijo vsega konkretnega, enkratnega, se pravi v alegoriko in simboliko.

Toda vsa ta dejstva niso samo negativna, marveč imajo za našo literaturo tudi pozitiven pomen. Koliko književnih del velikih narodov obtiči v zanimivosti ali slikovitosti njihovega širnega življenja in kako težko se pisatelji teh narodov prebijajo do tistega, kar je v literaturi edino važno, do človeka, do njegovih velikih problemov, do osebnosti, v katerih se križajo moči in težnje naroda in časa. V majhnem narodu so skušnjave življenjskega gradiva veliko manjše. Tu se je laže dokopati do bistva in smisla, ki nam ga ne zakriva pisani videz stvari. Mislim, da je bodočnost naše literature iskati nekje v bližini te zavesti. Bistvena, vroča in vznemirljiva, globoka človeška problematika, le v simbolni, temveč v najpreprostejši, toda živi in verni obliki brez slepeče vnanjosti; skratka, polna in skopa, taka bodi naša literatura. Človek, lep, beden in pretresljiv, podan v svoji celoti, kakor je verno, prepričevalno in pretresljivo podano njegovo srce v nekaterih najboljših, resnično klasičnih črticah Ivana Cankarja. Taka bo nekoč naša literatura, ko se bo burni razvoj našega življenja unesel, in skopost našega življenja ji bo v pomoč.

Nazor[uredi]

Videti je, kakor da se prva doba Cankarjevega posmrtnega življenja zaključuje. Zbrani spisi, ki se polagoma nagibajo proti koncu, ustvarjajo pregled in razgled preko njegovega dela in obsežna osebnost Ivana Cankarja, v kateri je lahko našlo potrdila toliko različnih ideologij in miselnosti, postaja jasnejša in v svoji razvojni poti razumljivejša. Prav tako postaja polagoma razvidno, katerih misli in spoznanj se je poet dotaknil le mimogrede in katere so ga kot izraz in smisel njegovega bistva spremljale vse življenje. S tem se končuje doba slepega in nenadzorovanega izkoriščanja njegove avtoritete, doba, v kateri smo se večidel neupravičeno nanj sklicevali vsi, ki smo zagovarjali to ali ono miselnost, vsi: katoličani, svobodoumniki, socialisti, tolstojevci, neokatoličani, marksisti in ničejanci. To anarhično izrabljanje velikega pisatelja je poleg naravne zahteve po jasnosti še posebno stopnjevalo potrebo po temeljitem in stvarnem razboru njegove osebnosti in miselnosti, po razboru, ki bi nepristransko in prodorno razložil iz Cankarjevega življenja in dela njegovo osebno prirodo in tisti , ki je zapustil v njegovi življenjski tvorbi najglobljo sled, ki je tedaj najbolj ustrezal njegovi naravi.

Te naloge se je v nekoliko ožjem smislu lotil v uvodu k XIII. zvezku Cankarjevih Zbranih spisov urednik Izidor Cankar. V ožjem smislu pravim zaradi tega, ker njegov namen ni docela tak, kakršnega si želi idealna potreba, marveč je aktualnejši in morda zgodovinarsko konkretnejši, ker skuša razbrati, koliko so upravičeni razni poskusi, ki hočejo vtakniti »Ivana Cankarja celega in takega, kakršen je, v program katerega izmed politično kulturnih krogov«, oziroma v katerega »izmed idejnih okvirov tedanjega ali sedanjega marksizma, naprednjaštva ali katolištva«. Kako aktualen je ta poskus, je videti iz odziva, ki ga je zbudilo urednikovo razpravljanje zlasti v katoliškem tisku. Ta aktualnost je nekako nadomestilo za določnejšo in manj relativno opredelitev Cankarjevega svetovnega nazora, ki ga bo prej ali slej treba opisati ne glede na glavne miselne orientacije našega tedanjega ali sedanjega življenja in celo ne glede na poglavitne evropske miselne tokove njegove dobe. Vendar je poskus prof. Cankarja važen začetek. Zdi se mi potrebno, posvetiti mu vso pozornost, kajti tudi to razpravljanje v ožjem obsegu se mora dotakniti marsikaterega velikega in zanimivega problema v Cankarjevi osebnosti.

Ali preden si ogledamo urednikovo raziskovanje kot tako, moramo opomniti, da mi razvrstitev snovi in neka opazna nedoločnost izvajanj vzbujata vprašanje, ki si ga je najbrž zastavil marsikdo in ki nas takoj povede v središče problematike tega uvoda; to vprašanje je: zakaj razglablja prof. Cankar o Cankarjevem svetovnem nazoru ravno na tem mestu njegovega življenja in dela? Nekak odgovor daje urednikova nekoliko nezgodovinarska in ne prav evidentna trditev, da so z zaključnim letom 1909 »vse bistvene sestavine Cankarja pesnika in človeka gotove« in da je s tem dana zanesljiva osnova za »psihološko in idejno analizo historičnega pojava, ki ga predstavlja Ivan Cankar«. Ta odgovor gotovo ni izčrpen, kajti izbira trenutka za to razpravljanje ima najbrž čisto poseben vzrok. Kdor namreč pozna prvo urednikovo opredelitev pisateljevega svetovnega nazora, ki jo je formuliral v slavnostnem govoru ob petdeseti obletnici Cankarjevega rojstva, mu bo tu nedvomno prišla misel, da je skušal sedaj svojo nekdanjo trditev o Cankarjevem katoličanstvu, ki je svoj čas vzbudila odpor, utemeljiti in dokazati. Kajti nekateri pojavi v Cankarjevem življenju obravnavanega razdobja, zlasti pa njegova nepričakovana vrnitev v naročje cerkve, so taki, da vsaj na videz govore v prilog urednikovi tedanji trditvi, pri kateri očitno vztraja še danes.

Ta nekdanja urednikova izjava ali trditev, ki je docela izolirana in nepripravljena v slavnostnem govoru učinkovala zelo rezko, vpliva tu v splošnem razboru Cankarjevega nazora dokaj preprosteje. Vendar je še vedno dovolj pristrastna in nestrpna, oziroma urednik je še vedno nekako nemirno zaljubljen vanjo, da še danes nima popolnoma svobodne sodbe ne za bistvo svoje trditve ne za stvari, ki jo kakor koli zadevajo, se pravi, ki se dotikajo Cankarjeve miselne opredeljenosti. Zato vsebuje ta uvod k XIII. zvezku Zbranih spisov marsikako neskladnost, ki jo je treba ugotoviti in po možnosti popraviti.

I[uredi]

Kakor sem že omenil, je prof. Cankar omejil svojo nalogo na vprašanje, kateri izmed poglavitnih treh ideoloških smeri našega tedanjega in sedanjega življenja je Cankar pripadal in kako, koliko je pripadal eni, dvema izmed njih ali vsem trem. Kakor to nalogo si je opredelil tudi one tri smeri, za katere gre, in sicer: »marksizem, naprednjaštvo in katolištvo«. Na tej osnovi se loti razbora in govori najprej o Cankarjevem odnosu do marksizma. Njegovi izsledki so naslednji: »Ivan Cankar ni le član socialno-demokratske stranke, ... on je od vsega početka socialistično usmerjen.« Ta njegova usmerjenost ni bila zgolj »občutljivost za socialno krivico ... in tudi ne samo volja, pomagati siromaku ter morda reformatorsko poseči v sedanje socialno stanje, marveč želja po popolnem revolucionarnem prevratu«... Toda potrebno je tudi »vedeti, da so bile miselne podlage marksizma pesniku po naravi in dejansko tuje ... in da jedro njegovega oznanila ... ne le ni skladno z materialistično filozofijo socialne demokracije, marveč da ji je tudi nasprotno«. Kajti »marksizem«, pravi prof. Cankar in to tudi prepričevalno podpre, »je ekonomski materializem«, Ivan Cankar pa je »spiritualistični idealizem«, ki ima v sebi celo določne »kali idealističnega anarhizma, a ni v ničemer soroden marksistični filozofiji«.

To je jasna in pravilna podoba Cankarjevega odnosa do socializma oziroma marksizma. Odtod se urednik okrene h katolištvu. Cankarjeva filozofija ima nedvomno značaj, ki ji ga pripisuje urednik, značaj idealizma. Navzlic temu je Cankar spočetka izrazito sovražen veri in cerkvi. Polagoma pa predre njegova misel »v religiozno čustveno in miselno ozračje«. V tem času prične družiti tudi svoje »socialno-revolucionarne predstave s Kristusovim pojavom in reki evangelija«. Religiozno razpoloženje, ki nastaja v njem docela brez vpliva katolištva, ga nekako zbližuje z njim. Katolištvo mu je »sorodno tudi po spiritualističnem in etičnem ocenjevanju človeka«. Ali »vse drugo mu je v tem taboru zelo neprikladno«. Vendar se je proti koncu življenja Cankar baje imenoval karoličana, »toda to katolištvo ni bila dogmatično verno in ni bilo zasidrana v organizaciji cerkve, marveč v zgodovini slovenskega naroda«.

Tako prispe urednik do svoje stare teze o Cankarjevem katolištvu, ki je z izjavo vred, s katera je rajnki pisatelj utemeljeval svoje »katolištvo«, bolj potrebna natančnejšega premisleka, kakor se morda zdi uredniku samemu. Vendar je profesorju Cankarju treba priznati, da so do tod vsa njegova izvajanja strogo stvarna in, razen zaključne trditve o Cankarjevem katolištvu, zanesljiva premišljena. Ko pa dospe njegova analiza do te točke, vrže na tehtnico svojega razsojanja Cankarjeva »versko regeneracijo« v Sarajevu, in sicer s kretnjo, ki se mi ne zdi več docela preudarjena, zaradi česar vnaša v raziskovanje nejasnost in v zaključke – pa bodisi da so samo naznačeni – netočnost.

Ko namreč zaključi razbor Cankarjevega odnosa do marksizma in katolištva, se ozre urednik še po razvojni črti pisateljevega osnovnega življenjskega čustva. Tu ugotovi naslednji potek: V početku je Cankar pesimistično razpoložen. Značilna za ta rani čas je v njem vera v etična dolžnost, hkrati pa tudi vera v nujni pogin vsega plemenitega in še vera v nesmiselnost tega propadanja. Kasneje, in sicer prav v času obeh knjig tega zvezka Za križem in Kurenta, pa »se njegov nazor bistveno dopolni«. V njegovi miselnosti se pojavi klica optimizma, kajti Cankar se preveri, da je »vsako čista trpljenje plodno, v njem je odrešilna moč sveta in poroštvo osebnega zveličanja«, kakor formulira Cankarjevo novo vero urednik. Ta vera je hkrati prvi korak v religiozni in metafizični svet, s katerim ostane zvezan tudi poslej. In urednik pristavlja z vso voljo do objektivnosti: »važno je, da je že sedaj, l. 1908, živel« v tem religioznem razpoloženju. Kajti približanje k cerkveni veri se izvrši šele proti koncu l. 1909.

Nato poda popis tega dogodka, kakor mu ga je sporočil Cankarjev brat, ki je bil tedaj v Sarajevu. Cankar je opravil spoved in obhajilo. Ko zaključi urednik tudi to sporočilo, preide k posledicam. Zopet ugotavlja urednik z vso voljo do objektivnosti: »spreobrnjenje v pravem pomenu besede to ni bilo«, toda Ivan Cankar se je poslej do konca dni vendarle na svoj posebni način imel za katoličana. In še: »cerkvenega življenja ... ni živel več, ostal je socialist, njegova duševna struktura se ni bistveno spremenila, toda gledal je poslej brez primere jasneje značaj katoliške organizacije...« Vse to je docela zanesljivo in točno. Nato pa sledi trditev, ki v tej zvezi že ni več tako docela preprosta in sama po sebi umljiva, kakor je izrečena: »religiozno čustvo se je še poglobilo v njem in viden je porast njegovega optimizma, ki dobi transcendentalne temelje«.

Če bi ta trditev samo ugotavljala to dejstvo, ji ne bi bilo mogoče oporekati, kajti vse to se je v Cankarjevi notranjosti v onem času res godilo. Ker pa je spravljena v vzročno zvezo z dogodkom v Sarajevu, je upravičena zahteva po določnejši utemeljitvi in je upravičen celo ugovor. Ali ni urednik sam poudaril, da se je Cankarjev optimizem pojavil vsaj že leto dni pred Sarajevom in da je imel že tedaj »transcendentalne temelje«? Vsaj to zadnje gotovo ni posledica zbližanja s cerkvijo. Vprašanje pa je, ali nimata prav tako tudi poglobitev religioznega čustva in porast optimizma svojega vzroka kje drugje. Ali ni mar kratko malo tako, da se neko novo čustvo ali razpoloženje posebno bujno razcvita ravno v začetku? Ali ni mogoče, da bi bil Cankarjev sarajevski korak sam posledica, ne pa vzrok poglobitve in porasta? Ali se ni zelo podobno, le da z večjo trajnost jo, tako godilo tudi Levu Tolstoju, ki je nekaj let vztrajal pri vestnem cerkveno-verskem življenju, ko se je v njem oblikovala nova religiozno-moralistična orientacija?

Še manj kontrolirano in iskani resnici še manj v korist pa govori prof. Cankar, ko tik za tem nekoliko neprevidnim formuliranjem posledic sarajevskega dogodka preide h Kurentu, in sicer s temile besedami: »Vse to je razbrati tudi iz ,Kurenta‘«, ki je bil razen zaključnih treh sonetov napisan pred Sarajevom! Dvomim, da bi bile te besede mišljene resnično v navedeni zvezi; da pa ustvarjajo tak videz, je nedvomno. Zlasti še, ker so neposredno zvezane z naslednjim tolmačenjem Kurentu priloženih treh sonetov, ki so resnično nastali v Sarajevu kakih štirinajst dni pred Cankarjevo spovedjo: »Upanje in vera (ki ju izraža zaključek ,Kurenta‘) sta dobila nato še svoje slovesno potrdilo v ... sonetih, v katerih se strinjata dva doživljaja, nenadna pozna ljubezen, kateri je posvečena knjiga ,Za križem‘..., ter verska regeneracija v Sarajevu, in v katerih pravi pesnik z upapolnim zanosom, kakršnega dotlej ni bilo opaziti na njem: ,V nečisto noč ... zapel je glas od angelskih poljan – en žarek je iz večnosti poslan, svetlobe večne slavno oznanenje.‘ Ta žarek ni poslej nikoli več popolnoma ugasnil.« – Ta zaključek urednikovega uvoda ne dela samo Kurenta in njegovega poglavitnega razpoloženja odvisnega od sarajevskih svetotajstev, marveč ovrača tudi prejšnje urednikove primeroma točne ugotovitve o neznatnih posledicah Cankarjevega kratkega približanja cerkvi in vzbuja v bralcu, zlasti v trohico nezaupljivem, tembolj pa kajpada v pristranskem, vtis, da je svetli žarek veselega upanja prisijal v Cankarjevo življenje in mišljenje kot posledica sarajevskega doživetja, lot žarek milosti, ki ni v njegovem srcu nikoli več ugasnil. Skratka, da je dal sarajevski zakrament Cankarju veselo vero v smisel življenja za vse dni do konca.

II[uredi]

Tak vtis dela ta poetični zaključek urednikovega uvoda. In ta vtis prav gotovo potvarja resnico, in sicer ne le glede na pomen sarajevskega doživljaja v Cankarjevem življenju, marveč tudi glede na njegovo važnost v Cankarjevem delu obravnavanega razdobja. Čisto rahlo je urednik šele v ta zaključek uvedel po njegovi razlagi manj važen faktor, ki je morda v resnici najbolj odločilno posegel v Cankarjevo tedanje razpoloženje in snovanje. Ta faktor je »nenadna pozna ljubezen«, kateri je posvečena knjiga Za križem in ki ji je urednik napisal kratko zgodovino že v uvodu k XII. zvezku. Zgodovina te ljubezni se začudo ujema z zgodovino Cankarjevega optimizma. Poleti leta 1907 se je Cankar v Ljubljani zaljubil »z vso močjo zrelih in že malo utrujenih moških let«. Nato je odšel na Dunaj, kjer je pričel pisati Novo življenje – knjigo, v kateri se je prvič pojavila sprememba njegovega osnovnega razpoloženja, ki jo prof. Cankar označuje kot »bistveno dopolnitev Cankarjevega življenjskega nazora«. Novo razpoloženje je sooblikovalo knjigo Za križem in tudi Kurenta, ki ga zopet zaključuje posvetilo isti ljubezni. Zgodovina tega optimizma pa je hkrati zgodovina Cankarjevega prodiranja v religiozni svet, kakor je pokazal urednik sam.

Te ugotovitve šele resnično pojasnjujejo položaj in dajejo dogodkom Cankarjevega življenja dokaj drugačno razlago in posameznim pojavom v njem čisto drugačne poudarke, kakor jim jih daje urednikovo opisovanje. Moment, ki ga prof. Cankar omeni V svojem razboru le mimogrede, postane nenadoma osrednji pojav. Zrela ljubezen je tista moč, ki je dala pisatelju novo življenjsko inspiracijo. (Ali ni tudi njegov mladostni pesimizem nastal in se hranil od ljubezni, od nesrečne ljubezni do Ane Lušinove?) Dala mu je veselje do življenja, vero v njegov smisel in je sprostila v njem moči, ki so se v življenjski nezadoščenosti zakrknile. Med temi močmi je bila tudi religioznost, ki jo navzlic vsej brezbožnosti razodevajo tudi Cankarjevi zgodnji spisi. Zdaj si je priznal osrečujočo lepoto sveta in žitja, in vsaka slast koprni po nesmrtnosti, kakor pravi Nietzsche. Zato ljubezen tako često spremljajo religiozni pretresi. Tembolj velja to za tako poudarjeno religiozno osebnost, kakor je bil Ivan Cankar.

Novo optimistično in življenje priznavajoče razpoloženje je raslo v njem s tisto močjo, s katero je bilo prej zatirano. In v kipečem porastu teh moči je prišel pesnik v Sarajevo. ,Tam ga je prevzela resnoba in vedra zbranost katoliške duhovščine, med katero se je gibal. Kaj je naravnejšega kakor to, da se je religiozno čustvo, ki se je bilo nakopičilo v njem in ki je priganjalo k dejanju, k izrazu in k umstveni razlagi, oklenilo teh spoštljivih mož in izrazov njihove religioznosti, ki je bila v mladosti tudi njegova.‘ Cankar je storil poskus, ali dejanje ga ni zadostilo; zato ga ni več ponovil. Njegova čustva so si morala poiskati čisto osebno realizacijo in čisto svojo razlago in izraz. To je vse in to je edina naravna razlaga teh Cankarjevih doživetij, ki so ga sprijaznila z življenjem, in teh njegovih dejanj, ki jim urednik nikakor ni dal prave osvetlitve.

Prof. Cankar je v svoji razlagi omenil seveda tudi ljubezen, toda kakšen naj bo psihološki: učinek te omembe na bralca, če je opravljena v enem samem stavku, in še to v zvezi z »versko regeneracijo v Sarajevu«, ki je v bistvu samo zanimiva, a nepomembna, in ki ji je navzlic temu posvetil tolikšno pozornost in ji dal ta gromki naziv »verske regeneracije«. Ta regeneracija ni bila nič drugega kakor eden izmed mnogih tipajočih prijemov v temo, ki jih je Cankarjeva duša pri tej regeneraciji njegovega življenjskega veselja morala storiti, da je našla svojo pravo, svojo osebno pot. Važnost, ki jo je pridal urednik temu dogodku ne le z dolgim popisom, marveč tudi s krivo razlago, pa ne postavlja Cankarjevega obhajila samo po krivem v središče notranjega preroda, ki se je v bistvenem izvršil pred sarajevskimi dnevi, marveč nasprotuje tudi urednikovim dokaj objektivnim in pravilnim izvajanjem o učinkih »regeneracije« in krivo osvetljuje in dela nejasen tudi ves razbor Cankarjevih odnosov do poglavitnih treh orientacij v našem javnem življenju, do marksizma, naprednjaštva in katolištva. Kajti če trdi, da se je zaradi sarajevskih doživljajev v Cankarju poglobila religioznost in zaradi te tudi optimizem, ne pa obratno, in da žarek upanja, ki je tedaj posijal v njegovo življenje, v njem ni nikoli več popolnoma ugasnil, potem se mora vsakomur zdeti, da je bil pisatelj navzlic vsemu med onimi tremi orientacijami v globini duše najbližji katolištvu, zakaj katolištvu bi bil po tej razlagi dolžan hvalo za obnovitev življenjske radosti, ki ga je nosila do konca dni in ki mu jo je v resnici posredno ali neposredno dala »nenadna, pozna ljubezen«.

III[uredi]

Tako se po dolgem ovinku vračam k osrednjemu vprašanju urednikovega uvoda, k Cankarjevemu odnosu do poglavitnih treh orientacij našega javnega življenja, nasproti marksizmu, naprednjaštvu in katolištvu. Zastranitev je bila potrebna samo zato, da so se iz razpravljanja izločili vsi sugestivni vplivi in nejasnosti, ki jih je urednik vnesel vanj s krivim poudarjanjem in napačnim tolmačenjem – ponavljam – zanimivega, toda za njegovo poglavitno vprašanje v bistvu nevažnega sarajevskega dogodka v Cankarjevem življenju. šele zdaj si lahko ogledamo tudi raz bor sam.

Tu pade pozornemu bralcu najprej v oči tole. Ko govori profesor Cankar o načrtu za svoje raziskovanje, omeni in našteje tri kulturne orientacije. Razpravlja pa v resnici samo o dveh izmed njih: o marksizmu in katolištvu. Naprednjaštvo je prezrl popolnoma. V tem je nov važnejši nedostatek njegovega poskusa. Znano mi je sicer, da je o Cankarjevem odnosu do liberalizma že govoril v svojih uvodih, zlasti v uvodu k III. zvezku Zbranih spisov, v katerem navaja Cankarjeve besede iz leta 1900 o gnilem slovenskem naprednjaštvu. Očitno je bil pri sestavljanju pričujoče analize zaradi tega preverjen, da je svojo dolžnost nasproti temu faktorju že izpolnil. Ali tega po mojem mnenju ni storil.

Pojmi, na katere se oslanja ta analiza – marksizem, naprednjaštvo in katolištvo, so zelo neopredeljeni ter nestalni in zahtevajo pri uporabi veliko pozornosti. Dejstvo, na katero hočem s tem opozoriti, je razvidno na primer že iz tega, kako jih uporablja urednik, ki govori o njih v splošnem uvodu zdaj kot o »politično kulturnih krogih,« zdaj samo kot o »idejnih okvirih«, Poleg tega ima v konkretnem svetu, to je na nekem kraju in v nekem času, vsaka življenjsko aktivna doktrina drugačno podobo kakor v abstraktni formulaciji. Tako je bilo in je nedvomno tudi z našim marksizmom in gotovo je, da je bil tedanji slovenski socializem le približen in morda dokaj naiven posnetek osnovne ideologije.

Celo stare in docela izdelane doktrine, kakor je katoliška, doživljajo neprestane metamorfoze in lahko se na primer reče, da se današnje slovensko katolištvo dokaj razlikuje od katolištva predvojnih časov.

To prožnost katolištva ugotavlja samo mimogrede tudi urednik, ki govori na XII. strani uvoda o nekem »katoliškem kritiku, vzraslem v času naturalistične literature«.

Vseh teh različnosti urednik ni mogel upoštevati. Okraj šal in poenostavil si je svojo nalogo na ta način, da je pri marksizmu in katolištvu predvsem pokazal Cankarjevo stališče do čiste doktrine, s čimer je dal svoji analizi v nekem smislu morda celo trajnejše in zanesljivejše osnove. Ni pa upravičeno, da ni prav tako storil tudi pri naprednjaštvu, da ni tudi tu, kakor pri socializmu in katolištvu, spregovoril o njegovem bistvu in o Cankarjevem odnosu do tega. Kajti če pravi v III. zvezku, da je »kulturno jedro slovenskega svobodomiselstva ... obstajalo iz prave materialistične filozofije«, je jasno, da ne govori o esenci te duhovne smeri, marveč samo o njeni trenutni in konkretni slovenski spaki. Materialistična filozofija prav gotovo ni in ni bila idejna osnova svobodomiselstva, če ga namreč ne motrimo kot politično stranko jalovega slovenskega meščanstva in samo kot trenuten pojav, marveč kot idejno smer, kakor je prof. Cankar motril katolištvo in marksizem.

Resnična osnova svobodomiselstva je individualistična svobodoumnost, se pravi odklanjanje dogmatizma, vseh privzgojenih in pricepljenih nedotakljivih resnic, in zavest, da ima vsak človek pravico, če ne dolžnosti, graditi si in preustvarjati svoj svetovni ali religiozni nazor po zahtevah svoje narave. Ta svobodoumnost ne zanika religioznosti, a zanika religije, kolikor niso svobodno izbrane, ne zanika ne duha ne resnice, marveč odklanja vsako prisilno vero bodisi v duha, bodisi v materijo, zavrača enkratno razodetje in veruje v trajno vršeče se razodevanje, v katerem učestvuje vsakdo, ki svobodno in iskreno išče svojo resnico. Iz tega razloga odklanja prav tako katolištvo kakor marksizem, ki postaja dogmatičen, in priznava samo svobodo duha, strpnost in spoštovanje do vsega resničnega, iskrenega in globokega.

Če bi si bil prof. Cankar slovensko nekdanjo in sedanjo svobodomiselnost razložil kot časovno in krajevno obliko te velike in ne smrtne človeške orientacije, kakor je na primer onega že omenjenega katoliškega kritika opredelil kot »V času naturalistične literature vzrasli pojav katolištva«, bi bil popolneje izvršil nalogo, ki si jo je postavil z uvodno delitvijo našega kulturnega življenja na tri smeri. Več. Lahko bi bil tudi bolje opredelil Ivana Cankarja samega. Kajti če spoznaš njegov svojevrstni položaj v obeh dogmatičnih kulturnih krogih, med njima in nad njima, dasi se jima je nekako prišteval, ti postane jasno, da je bil v jedru ravno tipičen in čist predstavnik protidogmatične kulturne miselnosti, ki se ji le zaradi družbe, v katero bi s tem zašel, ni mogel nikoli prištevati.

Ivan Cankar je bil edinstvena človeška osebnost in si je svobodno in neodvisno ustvarjal svoj nazor; bil je svobodoumen mislec in je veroval v neodvisnost človeške pameti. Ni pa bil ne svobodomislec ne naprednjak, se pravi, ne pristaš modnega filozofskega materializrna – pred tem ga je obvarovala njegova apriorna religioznost, ne onega posebnega pokreta »svobodne misli« – pred tem ga je obvaroval njegov okus, ne stranke in ne družabnega kroga, ki se je v njegovem času med Slovenci imenoval naprednega in ki je bil nevreden hranitelj in zagovornik velike svobodoumniške ideje, kakor je bil nemara naš tedanji socializem naiven zastopnik marksistične miselnosti.

Izrazita osebnost ima vedno tudi izrazito svoj in edinstven nazor in v naravi človeške duše in družbe je utemeljeno, da žive najodličnejši ljudje v svojem času posebno izločeni in osamljeni s svojimi nazori.

Taka je bila tudi usoda Ivana Cankarja. Živel je izoliran, četudi se je skušal pridružiti temu ali onemu kulturnemu gibanju; ali navzlic temu, da ga je vleklo v občestvo, ki vedno sloni na dogmah, je ostal protidogmatski. Živel je globoko vdan samo nagonu in zakonu svoje narave, ki mu je velevala in dajala pravico iskati resnico po docela osebnih potih. In manj važna je za nas njegova resnica kot taka, kakor pa gesta njegovega življenja, gesta svobodnega duha. Ta duh svobode, ki je najvažnejše sporočilo njegovega življenja, pa ga hkrati v našem vprašanju označuje kot človeka, ki more biti v strogo dogmatskih kulturnih orientacijah, kakršni sta marksistična in katoliška, le nepravoveren spremljevalec.

IV[uredi]

Kaj je bil tedaj Ivan Cankar?

Če si hočemo točno odgovoriti na to vprašanje, moramo popraviti še eno važno slabost razbora, ki ga je izvršil prof. Cankar. Če izključimo iz svojega razmišljanja nejasnosti in nedognanosti, ki zadevajo sarajevski dogodek in njegove posledice, vsebuje sicer urednikova analiza Cankarjevih odnosov do marksizma in katoličanstva pravilne ugotovitve, ne pa pravilne ocenitve dognanih dejstev. Od tod urednikovo trdovratno in ponovno poudarjanje Cankarjevega katolištva, ki dela vtis, da je bilo katolištvo prevladujoča smer pisateljevega življenja. Vsemu temu bi se bil urednik lahko izognil, če bi bil upošteval, da sta marksizem in katolištvo sicer oba tako ideologija kakor politikum, da pa sta oba oboje v različni meri; da se sicer oba pojava v svojih področjih srečujeta na isti ravnini, da pa sta po svojih bistvih zasidrana vendarle vsak na svoji. In isto velja tudi za svobodoumnost. To dejstvo je treba jemati pri odgovoru na vprašanje, ki smo si ga zastavili, v poštev. Kajti človek, ki naj ga imamo za katoličana, mora biti v drugačnem razmerju do katolištva, kakor do marksizma nekdo, ki naj ga priznamo za socialista, ali svobodoumnik do svobodoumja. In s to mislijo, ki je urednik ni popolnoma upošteval, se lahko lotimo svojega vprašanja.

Svojo trditev, da je bil Ivan Cankar v zadnjih letih katoličan, ne sicer »cerkveno-dogmatični vernik ... marveč katoličan, ker je to forma, v kateri se religiozno izživlja naša zemlja in je tedaj njej potrebna in prava«, je prof. Cankar prvič formuliral že leta 1926. To tezo, ki je morda nekoliko vplivala tudi na rezultat pričujočega njegovega razbora, je že takrat opiral na pisateljevo izjavo: »Če bi bil Rus, bi bil pravoslaven, če bi bil Prus, bi bil protestant, ker sem Slovenec, sem katoličan,« v kateri je videl ne le posebno modrost, marveč tudi Cankarjevo organsko spojenost z dušo slovenskega naroda. Izjavo ponavlja tudi v pričujočem predgovoru. Kaj je njen smisel? Priznati moram, da ne vidim v nji ne posebne modrosti, ne bog ve kakšnih drugih velikih svojstev. Kajti kaj se pravi biti katoličan? Ali ne živeti v veri ali vsaj v volji do vere, da so nauki katoliške vere – resnica? Ali je bilo tako pri Cankarju? To vprašanje odločno zanika tudi urednik. Kaj je tedaj s Cankarjevim katolištvom, ki ga urednik tako trdovratno poudarja? Ali je bilo sploh kaj drugega kakor gola ugotovitev, da je to zgodovinsko dana forma za religiozno izživljanje Slovencev? Zgodovinsko dana, a ne edina, sicer bi moral sebe izločiti iz narodnega občestva. Tako ta misel o razmerju med katolištvom in Slovenci še ni katoličanstvo in še daleč ne zadostuje, da bi smeli Cankarja kakor koli šteti med katoličane. Kajti s samim tem priznanjem še ni prav nič rečeno, da je bilo katolištvo tudi forma, v kateri se je religiozno izživljala Cankarjeva duša. Za njegovo versko pripadnost pomeni ta misel prav toliko, kakor bi pomenila ugotovitev, da žive Slovenci med tema in tema dvema vzporednikoma. Tako katolištvo pač ni katolištvo. In če je Ivan Cankar zatrjeval, da je katoličan, ni s tem o sebi povedal ničesar resničnega, ničesar veljavnega, ničesar do kraja premišljenega. Katoličan ni bil, katolištvo je samo priznaval kot naravno ali zgodovinsko dejstvo v življenju svojega naroda.

Dokaj drugačna je stvar pri socializmu. Kakor je katoličanstvo predvsem religija, ki zahteva od svojih pristašev predvsem notranjih vezi, tako je socializem predvsem družbeno gibanje. Kot tako je v prvi vrsti akcija. Nazor in doktrina sta tu manj važna. Poglavitna dolžnost človeka, ki hoče biti socialist ali komunist, je dejansko sodelovanje pri pripravljanju prevrata ali preuredbe družbenega reda. Ali je poučen o teoretskih temeljih marksizma ali ne in ali se strinja z njimi ali ne, je vprašanje, ki je važno kvečjemu šele v taki fazi revolucije, npr. ruske. – Cankar se je javno priznaval k socializmu. Že to je v gibanju te vrste aktivno sodelovanje in sicer čisto drugače kakor pri katolištvu. Mimo tega se je udeleževal življenja v socialno demokratski stranki in je bil celo njen kandidat za državni zbor. S tem je docela izpolnil poglavitno zahtevo socializma in spričo tega je malo važno, ali je bil vernik historičnega materializma ali ne. Zgodovina socializma pozna nešteto odličnih sodrugov Cankarjeve vrste, ki pa jih nihče ne odklanja kot neprave socialiste. In če socializem danes Cankarja šteje za svojega, ima do tega pravico, vsekakor večjo, kakor je tista, s katero ga urednik tako trdovratno prišteva h katolištvu.

Toda tudi socializmu je pripadal Cankar le deloma, samo kot političen človek in še kot človek, ki z občutljivim in pravičnim srcem ve za krivični in nečloveški red v družbi. To njegovo srce pa je poleg tega živelo še življenje in še sto življenj, ki so preintimna in preskrivnostna, da bi jih dosegel hrup družbenih gibanj in prevratov. V teh življenjih je Cankar poznal in ubogal samo glas svoje narave in mu sledil brez ozira na kakršne koli dogme in doktrine. Ta glas mu je govoril, da resnica zanj še ni ne raziskana ne razodeta in da naj jo išče sam in po svojih potih. Ravnal je tako. Bil je svobodoumen duh, svoboden do temeljev svoje narave. Taka je edino prava pripadnost k svobodoumnosti, ki je večna smer velikih duhov, pa če jo V političnem svetu razglašajo in predstavljajo še tako nevredne skupine in stranke.

Opozoril sem že na dejstvo, da posegajo marksizem, naprednjaštvo in katolištvo v dve sferi: v sfero svetovnih nazorov in v politično območje. Če naj glede obeh ravnin odgovorim na vprašanje, ki stoji v začetku tega poglavja, moram reči: kot političen človek je bil Ivan Cankar socialist, kot mislec in kot moralno bitje pa je bil svoboden in napreden um. Katoličan ni bil v nobeni sferi in nikakor. Bil je v najčistejšem pomenu besede napreden svobodoumnik, obdarjen s tisto prvobitno naprednostjo, ki goni kolesje človeških kultur, ki je starejša, kakor sta katolištvo in rnarksizem, in ki bo tudi oba preživela. Obdarjen je bil z naprednostjo samobitnih človečnosti, ki ne morejo v najvažnejših rečeh privzemati nič tujega in že izrečenega, marveč morajo sami izumljati razlago svojemu življenju, pri čemer ustvarjajo nove in nove miselnosti in povzročajo proces, ki ga imenujemo – napredek.

Delo[uredi]

Minilo je pol stoletja, odkar je Ivan Cankar odložil pero za vselej. Vsakršni razlogi, osebni in stvarni pa tudi zgodovinski so krivi, da bomo šele v nekaj letih dobili njegovo delo, zbrano v celoti, dasi že nekaj desetletij razpolagamo s skoraj zadostnim pregledom čez njegov opus, ki ga je zbral in uredil Izidor Cankar. Kljub temu se v tem času nismo povzpeli do kritične sodbe o njegovem stvarstvu, sodbe, ki bi nam dala jasno predstavo o vrednosti njegovega literarne ga dela v celoti in hkrati o vrednosti posameznih njegovih spisov, vsaj poglavitnih. Vendar ni nobenega dvoma, da je za vsakega našega razumnika Ivan Cankar svetal in pomemben pojem naše literarne, kulturne in politične zgodovine. Toda posebna usoda tega umetnika, ki ga je Župančič nekoč ironično imenoval hiperarciesteta, je v tem, da je danes dobro znan in priznan kot političen mislec ali kot »dejstvo našega življenja«, če smem zanj uporabiti karakteristiko, ki jo je o samem sebi nekoč podal Belinski in nemara po njem zase tudi Cankar sam. Vsi vemo, da je bil Cankar slovenski patriot, da je bil socialist, da je bil sovražnik tedanje ječe narodov, avstro-ogrske monarhije, da je videl narodno rešitev Slovencev ali naroda proletarcev v socializmu in v jugoslovanski državni skupnosti, ki naj bi bila urejena kot federacija enakopravnih narodov. Vse to je bil v srcu, v govoru in seveda v pismu. Vemo tudi to, da je bil neusmiljen kritik in zasmehovalec naše domače omejene, oportunistične in poniglave politike raznih veljakov in rodoljubov in ravno tako nepopustljiv kritik slabosti in napak v značaju našega naroda, kakor se mu je razodeval v naši zgodovini in v času njegovega delovanja. Vemo, da je opiral svojo vero v našo narodno bodočnost na voljo in razum ljudstva in da je njegova nacionalna politična miselnost ena izmed osnovnih in vodilnih resnic našega velikega pisma, ki jo je potrdila naša nedavna neusmiljena zgodovina. Moglo bi se reči, da se tega zaveda, da to ve ves slovenski narod.

Drugače je s Cankarjem umetnikom, kar je vsekakor v prvi vrsti bil. Predvsem ne moremo biti prepričani, da ga Slovenci zelo veliko bero, dasi se ta dvom ne opira na zanesljive podatke. Toda taka je splošna sodba o usodi njegove literature. Morda bero samo nekatera njegova dela. Katera? V nasprotju z rečenim je treba priznati, da je njegova dramatika na slovenskih odrih vendarle prodrla, čeprav se spominjamo časov, ko je bila uprizoritev Cankarjevega dramskega dela za vsako naše gledališče tvegano dejanje. Danes je avtor »Hlapcev« odrsko uspešen, zmagovit in živ. A ostala njegova literatura, ki ima tolikšen obseg? Njen večji del je gotovo širšemu bralstvu še vedno težko dojemljiv in sprejemljiv. Inteligenci, ki bi ga mogla razumeti, je v marsičem tuj, zlasti po svojem neprijaznem odnosu do življenja, ki je izrazito črnogled, in to predvsem zaradi njegovega osebnega tujstva na svetu. Toda to tujstvo je povsem individualno in ni v ožjem sorodstvu z alienacijami današnjega človeka. V tem in še v marsičem nas moti njegova subjektivnost, ki je dostikrat pregnana, če je beseda, da nas moti, pravi izraz za ugovore, ki se z njimi človek upira sugestiji tega pisca. V zvezi s tem se je celo utrdilo mnenje, da je Cankar s svojim poetičnim subjektivizmom, ki ga neredko zavaja tudi v »mehkobno žalost« ali v sentimentalnost, za desetletja zaustavil razvoj objektivnega pripovedništva v prozi, ki so ga morali po Tavčarju na čisto novih temeljih zgraditi šele Prežihov Voranc, Miško Kranjec in Ciril Kosmač. Nadalje nekateri Cankarja poveličujejo kot idejno tendenčnega pisca, in sicer eni kot progresivnega socialističnega misleca, kar je gotovo bil, drugi kot idealista, če ne kar kot katoličana, čeprav je njegova religioznost tuja vsemu cerkvenemu in konkretno verskemu, njegova misel pa vsemu katoliško pozitivnemu v naši zgodovini kratko malo sovražna. Še drugim, kakor na primer Lojzu Kraigherju, je nedotakljiv v vsem in kratko malo umetnik brez primere in brez graje. Skratka, o Cankarju eksistira sto najrazličnejših sodb vse do današnjega dne, kar je mogoče razumeti samo zaradi naše splošne nezadostne prakse v ocenjevanju literature. Tega ocenjevanja tako rekoč ni, ker seveda ni tako preprosta stvar kakor ideološka analiza ali kakor samo zgodovinsko uvrščanje v razpredelnico naše literature ali kakor samo bolj ali manj točno in zanesljivo interpretiranje.

In vendar bo treba estetsko oceno prej ali slej izreči, razen če je kdo voljan to nelahko nalogo prepustiti času, o katerem pravimo, da je najzanesljivejši in edini pravični sodnik, četudi je meniti, da je treba to avtoriteto, ki ustvarja sodbe le zelo počasi, priznavati z omejitvami in spričo številnih zgodovinskih primerov njenih stoletnih zablod vendarle previdno. Vsekakor pa se mi zdi, v nasprotju s tem pasivističnim stališčem, dolžnost literature in seveda zlasti kritike pogumno izrekati sodbe o vsem, kar spada v njen svet, kajti samo take sodbe so literarno plodne in za okus časa ilustrativne.

To, kar bo tu sledilo, ni povsem taka sodba o Ivanu Cankarju, temveč zametek nekakšnega širšega kritičnega razmišljanja o njegovem delu. Zametek v velikih in približnih potezah, skoraj brez sistema in morda brez odmerjenih sorazmerij med posameznimi sektorji pesnikovega dela. Kdor ta opus pozna, bo seveda razumel, da poskus takega obsega skoraj res ne more biti dosti več kot zametek, in to že zaradi obsežnosti Cankarjevega stvarstva, ki predstavlja za razbor in kritiko izredno zahtevno nalogo, kakršni ni podobne v vsej naši. književnosti ne po njenih notranjih dimenzijah ne po vnanjem obsegu in ne po kompliciranosti vsakršne problematike v nji, zlasti artistične in psihološke.


Cankarjev opus ni samo zelo obsežen, marveč tudi zelo razdrobljen in pester, in to bodisi po vsebini bodisi po načinu. Obsega znatno vrsto pesmi, z začetnimi in začetniškimi vred kakih več kot tristo, sedem dram in blizu petsto proznih spisov, med njimi kakih petindvajset daljših v obsegu nad petdeset strani, od katerih so nekateri izšli kot samostojne knjige. Veliko število kratkih spisov zajema kakih devetdeset člankov, kritik, polemik in govorov, vtem ko jih ostalih tristo sedemdeset predstavlja čisto literaturo. Med njimi so spisi najrazličnejših vrst: kratke subjektivne, meditativne črtice, razpoloženja, dolg seznam psiholoških in objektivnih pripovednih stvari, naslonjenih na domače življenje, na Vrhniko in Ljubljano, in drugih, ki govore o Dunaju, se pravi o Ottakringu. Med vsemi temi spisi jih je veliko socialno ilustrativnih in tudi tendenčnih, nekaj jih je narodno izpovednih, toda tu so tudi moralno, politično, literarno in socialno satirični spisi, in to v realističnem načinu, v stilizaciji, v groteskni stilizaciji, pa tudi v fantastičnem žanru, ki je Cankarju posebno ljub zaradi široke svobode, kakršno dopušča avtorju. Znatno je število avtobiografskih in tudi neposredno izpovednih tekstov, srečamo pa se v tej množici izbrušenih drobcev tudi s potopisom in celo z umetnostnim esejem (Petkovškov obraz). In čez vse to – mreža stili stičnih variacij od začetnih naturalističnih poizkusov do realizma in od tega do simbolike, alegorije, do humorne ali pošastne groteske, pa vse do sanjske fantastike.

Tolikšna stilska pisanost, ki je kajpada v zvezi z nemirnim okusom fin de siècla, zlasti dunajskega, je kriva, da je ta opus videti kalejdoskopsko raznolik in nepregleden zlasti v predelu krajših spisov, v katerih pa je skoraj gotovo iskati veliko naj dragocenejšega, kar je Cankar ustvaril. Nekoliko si moremo pomagati pri tem s študijem njegove življenjske in pisateljske poti, glede katere so nam jasne vsaj tri stopnje: predigra v Ljubljani, dunajska doba in doba po vrnitvi v domovino. Gotovo so se njegovemu pisateljstvu odkrili na Dunaju širši in jasnejši razgledi in novi predmeti, globlje kritičen pogled na domače življenje, očitno pa je tudi, da se z vrnitvijo v domovino v pisatelju pričenja proces pomiritve ter končnega notranjega čiščenja in zorenja. Toda v slogovnih značilnostih njegove umetnosti je težko odkriti pregleden razvoj, saj pogosto eksistirajo pri njem različni slogi od naturalizma do sanjskega simbolizma hkrati, da, včasi celo v enem in istem delu.

Drugo in učinkovitejšo pomoč pri razgledovanju po tem obsežnem in pisanem delu nam daje dejstvo, da je mogoče v njem ugotoviti nekaj vsebinskih ciklov, po katerih ga je mogoče razdeliti v več manjših in preglednejših enot. Taki cikli so na primer pesniški, domačinski, ottakrinški, domovinski, socialni, umetniško generacijski, avtobiografski, v katerega je vključiti ciklus o materi, šentflorjanski, hrepenenjski, dramatski, antifilistrski, politično satirični ter moralno satirični in še nekateri drugi, na primer erotično pripovedni, ki je zelo obsežen, in splošno pripovedni cikel. Ti motivični in oblikovni cikli niso ostro ločeni med seboj, marveč se prepletajo in segajo drug v drugega, kakor se na primer v Ottakringu oglaša poleg tamkajšnjega ambienta tudi domovinsko čustvo in, kar je še bolj presenetljivo, v istem fragmentu naletimo tudi na silovit izbruh čustva do matere, ki pa se pojavi, če hočete, tudi v Hlapcih: tu seveda objektivizirano. Nobeden od teh motivov nikakor ni omejen samo na daljše ali krajše spise. Čustvo do matere, ki živi tako intenzivno v ciklu »Ob svetem grobu«, mu je bilo na primer tudi navdih za njegov najdaljši spis, za povest Na klancu, v kateri pa se izraža sentimentalneje kakor v lapidarnih črticah.

Pregledati in oceniti vse te in podobne cikle v Cankarjevem delu bi se reklo resnično oceniti ga v celoti. Tukaj bo 'storjen samo poskus, kako po tej poti prodreti do jasnejše sodbe o tem umetniku, pri čemer pa si moramo biti seveda v svesti, da tudi opredelitev ciklov samih ni ne dokončna in niti ne izčrpna. Obravnavati te cikle pa se mi zdi naravno v kronološkem redu, kolikor je določljiv in kolikor se ga je pač mogoče držati.

Poleg te orientacije, ki bi jo lahko označili kot materialno, je treba pri pregledovanju Cankarjevega dela imeti v zavesti še nekaj psiholoških dejstev, ki nam jih posreduje Cankar sam v svojih pismih in ki nam dajejo nekaj vpogleda v delavnico te senzibilne in nenavadno nervozne ter nemirne pesniške narave. V začetku leta 1900 piše med drugim bratu: »Tudi zaradi denarja moram pisati in – čudno! – kar pišem za denar, je navadno najboljše, ker sem prisiljen svoje misli energično koncentrirati ter jih pregnantno izraziti; ako se mi ne mudi, stvar preveč razblinim in zaidem bogve kam...« Drugič mu poroča o Tujcih: »Napisati sem mislil kratko, krepko novelo, a zdaj pišem dolgo povest. Raztegnil nisem vsebine prav nič nenaravno – toda jaz nisem prijatelj dolgoveznih romanov, najrajši povem svojo reč na kratko.« Dve konkretni poročili, ki zelo določno osvetljujeta njegov pisateljski način in njegovo umetniško nagnjenje. To pa pojasnjuje še drugače, zlasti glede subjektivnosti, ki jo opravičuje ne le z osebno voljo, temveč tudi s časovnim (morda malce modnim) okusom: »V noveletah sem si vzel večjo svobodo, kakor doslej vsakdo drugi, – to je vsa moja krivda ... Da pa ima ,subjektivna‘ umetnost veliko opravičenost, – da v naših časih celo daleč prevladuje, – to je znano. Skoro vsi moderni ,črtičarji‘ so ,subjektivisti‘... Popolna ,objektivnost‘ v umetnosti pa je sploh nesmisel.« – Te štiri izjave nas opozarjajo na marsikatero posebnost Cankarjevega dela in nam lahko marsikaj pojasnijo v njem, saj določno govore tako o njegovem nagnjenju do kratkih oblik kakor o njegovem odporu zoper šolsko odmerjenost in hkrati o potrebi po vnanjem, artističnem ali oblikovnem pritisku, ki da stopnjuje v njem koncentracijo, ker se zaveda svoje slabosti: nekakšne težnje k razblinjevanju. In naposled še pripomba o njegovem subjektivizmu, ki se izraža tako v samovoljnosti in kapricioznosti njegove pripovedi kakor v njegovi neobvladanosti, in to zlasti v dveh čustvenih predelih: v ljubezni in v njegovi trajni razdraženosti zaradi odnosa javnosti (in filistra) do njegovega dela in do njegove osebe, odnosa, ki je posredno vzrok tudi za njegovo ljubezensko usodo in ki ga vrhu tega nenehno spodbuja k ekstravagancam in bizarnim bravuram – pour épater les bourgeois. Teh momentov pri pregledovanju Cankarjevega opusa nikakor ne kaže puščati izpred oči.


Po časovnem kriteriju gre med Cankarjevimi cikli vsekakor prednost obsežni skupini njegovih pesmi, zakaj skoraj nedvomno je, da se je njegovo umetniško snovanje začelo s poezijo. Njegovo pesništvo šteje, kakor že rečeno, nad tristo enot in je po svoji vsebini tako, da obsega pravzaprav številne elemente raznih vsebinskih ciklov, kakor "je na primer tudi njegova dramatika vsebinsko raznolika, zaradi česar predstavlja pravzaprav v njegovem delu samo oblikovno skupino. Tako tudi njegova poezija, ki obsega erotične, pripovedne, satirične pesmi različnih tendenc, razpoloženjske pesmi, ki izpovedujejo vsakršna čustva in razpoloženja od prvobitnega neutešenega hrepenenja človeške duše do smrtne slutnje in do črnega moralnega obupa. S pesnikovanjem se je Cankar ukvarjal skoraj izključno samo prva leta svojega umetniškega delovanja. Po drugi izdaji Erotike (1902) je objavil le še neznatno število pesniških stvaritev, ki so večidel nekakšni himnični epilogi, kdaj pa kdaj pa tudi vložki v večje tekste kakor na primer v dramo Lepa Vida. Toda vseh teh pesmi drugega obdobja je komaj kakih deset. S pesmimi, zbranimi v Erotiki, ki šteje nekaj nad štirideset enot, je to pravzaprav sorazmerno skromna bera. In še je med pesmimi Erotike vrsta takih, ki nimajo prave pesniške vrednosti in ki tudi niso čista lirika. V nekaterih med njimi se izraža neka njegova značilna čustvenost, ki jo Cankar sam imenuje sentirnentalnost in ki je ne zelo obstoj na vsebina za dragoceno lirično pesem. V nekaterih drugih pesmih prihaja do izraza tudi čudna paradoksalnost v nadarjenosti tega nedvomnega umetnika, da se mu namreč v povsem lirične pesmi pogosto vpletajo epski motivi, kakor se v njegovi pripovedi zelo pogosto oglašajo intenzivni lirizmi. Ogledati si je samo tako pristno in tipično njegovo lirično pesem, kakršna je »Iz moje samotne, grenke mladosti«, kjer že v drugi kitici naletimo na pripoved, na zgodbo, ki je v bistvu liriki tuja: »Ves še majhen in slab sem zadel na rame trpljenja križ ... « In to se ponavlja vprenekateri pesmi njegove lirike.

Veliko je seveda v njegovi mladostni pesmi tudi konvencionalnega in neizvirnega tako v liriki kakor v epiki, v kateri je podvržen vplivu Aškerca. Najzanimivejša je nemara v zgodnjem poglavju njegove pesniške tvornosti njegova satira, ki se izživlja v posmehu zaostalosti in mračnjaštvu kakor v nezrelem, a kulturnozgodovinsko vendarle zanimivem ciklu zoper Mahniča, ravno tako pa tudi v ironiziranju splošnega hlapčevstva, političnega in umskega tja do »Sultanovih sandal«. Artistično je njegova pesem večidel nezahtevna, zlasti v zgodnjih letih, ko se poslužuje majhnega števila umetnih oblik. Še najpogosteje naletimo pri njem na trio lete in v enem primeru celo na kancon, vtem ko v kasnejših letih goji večidel sonet.

Misliti je, da se je Cankar popolnoma jasno zavedal svoje omejene nadarjenosti za poezijo kot tako in to še preden je izdal svojo prvo Erotiko. O tem vsekakor priča dejstvo, da je že v avgustu 1898 pisal Otonu Župančiču v pogosto navajanem pismu: »A povem ti še enkrat, – v pesmi ni mene; moja stvar je noveleta, morda drama ... pesem ne! To prepustim Tebi in Ketteju ... Na svoje pesmi ,ne dam veliko‘. V prozi imam svoj značaj in svoje barve, – v verzih ne; in to, prijatelj, je veliko!« 


Kljub vsem stranskim motivom je poglavitna vsebina Cankarjeve poezije, vsaj zgodnje, erotika, ki je kaj pada v tej ali oni obliki prisotna skoraj v vseh njegovih delih in malone v vseh njegovih ciklih; popolnoma pa je tej stvari življenja posvečena dolga vrsta njegovih novel in črtic od Vinjet do Milana in Milene, njegove zadnje knjige, ki obravnava ljubezenske probleme. Vsi ti spisi sestavljajo erotični ciklus v njegovem delu.

Pisanje ljubavnih storij označuje Cankar nekje v svojih pismih kot navaden kič, če ne gre v njih za tak ali drugačen psihološki, človeški ali kakršen že problem; in res je praznih ljubavnih zgodb spisal izredno malo, čeprav je ta njegov cikel nepregledno razsežen in čeprav obsega vrsto vsakršnih spisov od preprostejših idil do najbolj zapletenih erotičnih kombinacij. Med to erotično problematiko imamo že zelo zgodaj grozljivo sadistično »Smrt kontrolorja Stepnika«. Večkrat naletimo na motiv o nesrečni ljubezni preprostega dekleta do umetnika, kateremu pomeni samo igračo; motiv, ki Cankarja zasleduje od knjige Na klancu in v katerega se začno zelo zgodaj vpletati avto biografske reminiscence, V tem ciklu srečamo problematično in komaj razumljivo tragično, predsmrtno idilo z Nino, ki jo je Cankar po njeni umetniški vrednosti pomotoma primerjal s Hišo Marije Pomočnice. Tu so povesti o tragikomičnem paru Edvarda in Kunigunde, stavroginsko perverzna »Nespodobna ljubezen«, nekoliko omledno romantični »Brat Edvard« in »Pravična kazen božja« in tako dalje. Potem je tu triptih o Volji in moči umetniških src, groteska v psihološkem slogu Dostojevskega »Mona Lisa«, sentimentalna ljubezenska sanja Milan in Milena in kot zadnja iz tega cikla okrutna ljubezenska igra z nesrečno »Gudulo«.

V vseh teh ljubezenskih zgodbah je Cankar kljub svojemu subjektivizmu pokazal veliko in zanesljivo vednost o zmedah človeškega srca in nenavadno sposobnost za vživljanje v tuje osebe in usode. Ni pa pri tem mogoče prezreti, da je ta čustveni svet marsikje blizu dejstvom njegovega srca in da se njegovo osebno izkustvo kdaj pa kdaj neposredno, vpleta v življenjski element, o katerem govori in fabulira. In treba je ugotoviti, da to ne vpliva dobro na njegovo pripoved. Dela jo včasih zabrisane ali nejasno in včasi skoraj osladno čustveno, sentimentalno. Tako osladnost je čutiti že v povesti Na klancu, pri kateri je njegovo srce prizadeto sicer drugače, vendarle pa tako, da preočitno vpliva na ton njegove govorice in da preočitno izdaja njegovo željo vzbujati usmiljenje in globoko sočustvovanje z nekaterimi osebami. Nobenega dvoma ne more biti, da spadajo med te njegove neobvladane stvari na primer »Jesenske noči«, ki so hkrati sentimentalne in nejasne, ravno tako pa tudi Nina, ki je nastala v težkem času Cankarjevega brezupnega boja za lasten dom, in nemara še njegova nenavadno zamotana povest »Pravica za pravico«. – Ravno tako pa je seveda očitno, da je posmrtno srečanje obeh erotičnih romarjev Milana in Milene na dnu Blejskega jezera ne ravno srečna, sentimentalna domislica, nekakšno nadomestilo nemara ali tolažba za nesrečno ljubezen, katere epizode so se gotovo odigrale ravno na bregu tega jezera. V nekaterih primerih pa ga tudi v ljubezenski noveli premagajo kaprice, katerim je, kakor smo že videli, podvržen in ki se jim kdaj pa kdaj prepušča z bravuro malone do absurda in do .muhastih fantazmagorij, kakršna je na primer »Zaljubljena fantazija«, o kateri pravi nekje, da mu je posebno pri srcu.

Osrednje delo tega erotičnega cikla je vsekakor njegova sorazmerno zgodnja povest Gospa Judit. Predvsem se v nobeni drugi njegovi stvari te skupine ne križa toliko elementov njegovega duhovnega sveta kakor tu. V tej zgodbi, ki jo pripoveduje ženska »brez doma« in ki pravi, da je njen dom neskončno veličastna cesta, se erotika globoko veže z motivom hrepenenja, ki se po Romantičnih dušah tu prvič oglasi z veliko močjo in s plodno svetlobo. In ne samo to. Cankarjeva popotnica, ki sicer nima jasnega značaja, temveč jo označuje samo čustvo hrepenenja, ki je tako sorodno s Cankarjevim, ta popotnica srečuje na svojem erotičnem romanju vse tipične figure Cankarjevega sveta: brezznačajnega rodoljuba, nepotrebnega umetnika, smešnega moralista-filistra in prostaško banalno personifikacijo domovine. Seznanja se s temi pojavi v erotičnih srečanjih, v katerih se ti tipi razkrivajo posebno določno in jasno. In ta srečanja vzbude in utrdijo v nji življenjsko spoznanje, da se ji »hrepenenje nikoli ni izpolnilo v lepoti«, da »se je vse njeno hrepenenje izpolnilo v mlaki« in da, če že ni zlagano hrepenenje samo, potem velja: »napravi se po kateri poti hočeš – cilj je v mlaki!« 

Spričo tega izkustva v ljubezni, ki je, naj bo taka ali drugačna, izraz hrepenenja, pride gospa Judit še do dveh spoznanj. Eno je vsebovano v tejle njeni meditaciji: »Kako grdo, grdo je vse to hrepenenje! ... Treba je … da se človek napije vina in poželjive ljubezni … tako šele vidi lepoto, kjer je umazanost …« In drugo, v svojem jedru pošastno in problematično spoznanje, vserazumevajoče in vseodpuščajoče: »Moje usmiljeno srce je zajokalo nad … vsemi blodnimi, trpečimi. Zakaj nič nečistosti ni bilo v njih. Kaj je nečistost? Brez greha so bili 'Vsi, kakor pijani tavajo proti neznanemu, nikdar dosegljivemu cilju … Nič greha ni v njih in tudi nič čednosti. V omotici so storjena njih slaba in njih dobra dela …« Spoznanje, ki je prav zagotovo problematično. Cankarjeva formulacija nam izdaja, da je v svojem razglabljanju o erotiki ter njeni morali prodrl do svojevrstne oblike znane moralne antinomije o odgovorni svobodni volji in o absolutni ter brezgrešni predopredeljenosti človeškega ravnanja. In ta izraziti moralist in borec za etos življenja se je tu v svoji junakinji vsaj v sferi erotike odločil za brezgrešnost vseh nas, blodnih in trpečih. Resnično kočljiva misel.


Naravno je, da se je Cankarjevo umetniško snovanje od vsega začetka opiralo na okolje, v katerem je živel. In vse njegovo izkustvo izvira kajpada iz domačega življenja in iz sredine, v kateri je odrasel. Ker pa se ukvarja z domačim življenjem pravzaprav skoraj vse, kar je pisal, razen stvari, ki tako ali drugače obravnavajo dunajsko okolje, v katerem je preživel dobrih deset let, je skoraj nemogoče govoriti o domačinskem ciklu, razen če ga omejimo na spise, ki niso ne satirični ne izraziteje socialni ne avtobiografski in ne generacijsko umetniški, se pravi na spise, ki so zgolj epsko fabulativni in ki bolj ali manj samo opisujejo domače življenje. V drugih govori o kmetu, o trškem življenju siromakov in mogotcev, pa tudi o študentovsko bohemskih zakotjih sredi meščanstva. In treba je reči, da najbolje in najstvarneje obvlada trški svet, vtem ko mu je pravo kmečko življenje sorazmerno neznano, študentovsko, bohemsko pa ga večidel čustveno prizadeva tako, da govori o njem neredko s svojo »mehkobno žalostjo«, se pravi sentimentalno. Toda ta sredina, ki ga trajno spominja na težko in grenko mladost, prevladuje predvsem v avtobiografskih in generacijska značilnih spisih. Večji del njegove domačinske epike nam določno razodeva, da o kmečkem življu nima zanesljive vednosti, o čemer nam pričajo dela kakor Križ na gori, »Zgodba o dveh mladih ljudeh« ali celo Aleš iz Razora ter podobne. Prepričevalnejši je, kadar govori o tem svetu s humorjem ali ironijo, kakor na primer v Alešu, kajti humor poživlja tudi njegove kasnejše spise te vrste, kakršni so na primer »Sveti Janez v Biljkah«, »Vojska na Prisojnici«, »Prepir v krčmi«, »Križ in sulica" itd. Toda vse te zabavne povesti se gode tako rekoč vsaj že na robu trškega sveta in se kmečkega življenja komaj dotikajo, kakor je tudi značilno, da so kmetje v obeh njegovih dramah iz tega ambienta, se pravi v Kralju na Betajnovi in v Hlapcih, v bistvu samo statisti.

Poseben tip njegove domačinske povesti predstavljajo nekateri epski spisi, v katerih je zaposlen predvsem s pripovedjo kot tako, kakor na primer v Sosedu Luki ali v nekoliko starejši povesti V samoti, ki jo omenjam tudi zato, ker je primer njegovega epskega realizma, ob katerem je mogoče izmeriti sugestivnost njegove besede, če to zgodbo primerjamo na primer s Tolstojevim Metežem ali Gospodarjem in hlapcem, v katerih Tolstoj obravnava podoben naravni element kakor Cankar; Sosed Luka pa je nazoren zgled moralne problematike, ki spet na primer v Tolstojevih ljudskih povestih zavzema tako enkratne monumentalne razsežnosti. Vendar je treba ugotoviti, da so Cankarjeve povesti te skupine večidel bolj zadržane in ubrane na enoten ton kakor njegova napol lirična proza, pa tudi bolj določne kakor njegove generacijske ali cukrarniške zgodbe.

V nekaterih od teh njegovih domačih povesti se realistiki pridružuje bolj ali manj izrazit fantazijski element, ki jim daje pravljičen in fantastičen značaj. Večja dela tega tipa so »Polikarp«, Potepuh Marko in kralj Matjaž, »Krčmar Elija« in naposled Kurent, ki pa prehaja že v izrazito naddomačinsko simboliko. Izmed prvih dveh je »Polikarp«, ki spada v skupino bolj ali manj fantastičnih šentflorjanskih zgodb, v svojem načinu dovršeno delo, čeprav je imel glede njega Cankar resne pomisleke, verjetno zaradi tega, ker ni v nobenem smislu tendenčen, kakor je temu rekel on, ne kakorkoli angažiran, kakor bi temu -rekli danes. To je čista, fantastično grozljiva fabulistika; zdržana in strogo zgrajena povest, vtem ko je Potepuh Marko nekoliko razrvan in »sredobežen«, pri čemer pa vsebuje čudovito vizijo o kralju Matjažu in plastično in s silnimi barvami naslikan prizor iz kmečkega punta. »Krčmar Elija« je pisan z demonično silovitostjo; vendar kazita delo nekakšna shematika dogodkov in razplet, ki je malone didaktičen. Popolnoma simboličen je Kurent, ki naj bi bil prispodoba umetnika, in to kaj pada slovenskega. Ob tej starodavni prigodi se mi vsiljuje občutek, da sta Kurentova zgodba, zlasti pa njegova pot po slovenski deželi vendarle dovolj samovoljno in nepregledno predstavljeni. Predvsem pa pravljico kazi Cankarjeva sentimentalna poetična monotonost, ki jo dela utrudljivo, kakršno je tudi skoraj vseskoz pregnano stilizirano podajanje dejstev in prizorov iz našega življenja. Sentimentalna poetično st te pravljice izvira verjetno iz Cankarjeve osebne prizadetosti pri tej tematiki, o kateri pravi, da je hotel pokazati z njo žalostno simboliko slovenskega veseljaštva in slovenskega življenja, pokazal pa je z njo usodo umetnika, njegov delež v ljubezni in njegovo vlogo v narodu, ki je malodane obsojen na smrt.

S temi pravljičnimi deli je, kakor že rečeno, v bližnjem sorodu majhna skupina spisov, ki se v njegovem opusu pojavi nekako leta 1905 in ki čez dve leti spet zatone. To je niz povesti in še komedija o dolini šentflorjanski. Sorodstvo je najodločneje dokumentirano prav s »Polikarpom«, ki ga je avtor uvrstil v Zgodbe iz doline šentflorjanske. Vrednost te skupine predstavlja poleg »Polikarpa« komedija o pohujšanju in še fantazija V mesečini, iz katere je ciklus nastal in ki je po svoji poetični pravljičnosti nekakšen domač, očarljiv sen kresne noči, poln poezije, prijazne duhovitosti in ironije, brez sentimentalnega lirizma, v kakršnega zapade celo razbojniški junak Pohujšanja.


V primeri s tem domačinskim ciklom, v katerega pa spadajo še številna Cankarjeva dela, je ciklus, ki bi ga mogli imenovati ottakrinškega ali dunajskega, kljub desetim letom poetovega življenja na Dunaju sorazmerno skromnega obsega. Vanj spada niz krajših povesti in zgodb iz ottakrinškega predmestnega proletarskega sveta, ki je- Cankarju nekako domač, od črtice »Iz predmestja« in »Krone« prek zgodbe o »Zdenku Petersilki« ali o Pavličku (»Pavličkova krona«) ali o bednih prebivalcih »Ulice umirajočih« ter »Gospoda Vavre« in njemu podobnih pa do fragmenta »Ottakring« in do sijajnega in tudi fragmentarnega potopisa Iz Ottakringa v Oberhollabrunn in do kasnih, pekočih spominov na Štefko Löfflerjevo in na izdajstvo, ki ga je zagrešil nad njo. Predvsem pa spada v ta cikel Hiša Marije Pomočnice, ki je po zdržanosti in subtilnosti sordiniranega tona in po vernosti tihe, predsmrtne kantilene gotovo ena od najlepših in umetniško najbolj dognanih Cankarjevih knjig. Ni se mogoče ubraniti vtisu, da je tu Cankar nekako v svojem pravem elementu, ki ustreza njegovi neprijaznosti do življenja, nekje na skrivnostni meji med življenjem in smrtjo, kjer smrt ni strašna, hkrati pa je tudi življenje polno tihe vdanosti in poezije, ki je priprava za slovo brez bolečine in žalosti. Blaga pridušena kompozicija, polna pristnega sočutja in vednosti o prostranstvih na robu življenja. – In še kontrast tej ubrani umetnini: »Ulica umirajočih«, pošastna groteska s socialnim podtonom, polna usmiljenja in groze nad življenjem, ne, nad umiranjem ponižanih in razžaljenih predmestnega proletarskega življa v dunajskem Ottakringu, ki ga Cankar resnično pozna, ki je živel z njim in katerega razume. Vrsto del iz tega okolja je šteti med vzorna dela novelistike, in to ne samo slovenske. In naposled še »veliki fragment Ottakringa« z njegovim strašnim avtobiografskim drugim poglavjem, spisan že na večer pred prvo svetovno vojno. Kratko malo pošasten primer Cankarjeve neusmiljene resnicoljubnosti in njegove neodjenljive notranje potrebe izpovedati se, izpovedati se vsega, tudi najmučnejšega v svojem srcu.

Razumljivo je, da je Cankarjevo bivanje na Dunaju, kjer je preživel dobrih deset let, močno vplivalo na prebujenje in zorenje njegovega domovinskega čustva. Njegov odnos do domovine se izraža v dveh smereh: v razumski - in čustveni. Že v njegovi zgodnji, umsko najdrznejši in nemara najduhovitejši Knjigi za lahkomiselne ljudi najdemo začetek njegovega grenkega kritičnega razmišljanja o slovenstvu. Njegova dognanja o njem so vsebovana v meditacijah profesorja Kosirnika, ki se je »ukvarjal s filozofijo in zgodovino« in ki se zaveda, kako se je slovenski »narod popolnoma pomehkužil in pohujšal pod vplivom krščanstva in njegovih hlapčevskih naukov... kako bi ga vse zunanje nesreče in nadloge same ne mogle nikdar napraviti takega, kakršen je danes... Strahovita stoletna bolečina ga je storila dovzetnega za nauk ponižnosti in samozatajevanja..., da ga ni danes naroda, ki bi bil tako do kosti pobožen, hlapčevski in plah, tako bogu udano na smrt pripravljen...«. Taka je njegova zgodnja umska kritika nad lastnim narodom, sodba, ki se stopnjuje samo še v silovitem izbruhu učitelja Jermana v Hlapcih, sodba, ki je v poetu trajno dramila negodovanje in pomilovanje hkrati.

Zgolj čustvena polovica njegove izpovedi o domovini pa ubira svoja pota. Tu se srečamo zelo zgodaj s pretresljivo črtico »Rue des nations«, »ulico narodov«, na kateri ni prostora ne za palačo ne za kočo Cankarjeve domovine. V tujem svetu je gotovo pogosto občutil, da spada z nekaterimi prebivalci Ottakringa slovanskega porekla vred v »vaterlandsloses Gesindel«. Toda to zapostavljanje samo stopnjuje njegovo ljubezen do brezpravnega in ponižanega naroda, o katerem često govori z glasom, ki drhti od prekipevajočega čustva, kakor na primer v obeh »Pesmih« iz Zgodb in v tolikih in vsakršnih njegovih delih vse do Podob iz sanj, kjer je domovina, kakor že prej v Ottakringu, sprejeta v njegovo najsvetejšo in naj dražjo trojico: mati, domovina, bog. Strastnejše in otožnejše domovinske ljubezni, ki iz strahu za bodočo usodo Slovencev tolikokrat vidi mater domovino na smrtnem odru in vendarle upa in veruje in jo ljubi; bolj bolečine polne ljubezni ni najti v izročilih naših piscev.


Moment, ki Cankarja spremlja v obeh domovinah in ki je sploh omogočil, da mu je postal Ottakring druga domovina, je bil socialni položaj njegovega prebivalstva, njegovo uboštvo, lakota, beda, bolezen in ponižanje, ki so bili atributi Cankarjevega življenja doma, njegovih otroških let in prve mladosti. Skratka, Ottakring je bil svet, kakršnega je poznal in kakršnega je od nekdaj občutil kot krivico, storjeno njemu, njegovim in vsem v življenju zapostavljenim. To čustvo je gotovo živ vir za sleherni socialni protest, kakršnega je Cankarjeva proza polna od vsega začetka. Seveda se v njegovi zgodnji prozi, zlasti avtobiografski, socialno čustvo javlja pogosto kot tožba nad življenjem, na Dunaju pa naglo dozori v socialno zavest in v obtožbo družbe, ki v njegovih proletarskih dunajskih zgodbah doseže svoj višek v že imenovani »Ulici umirajočih«. Toda njegov pogled, ki se je v velikem mestu izostril med opazovanjem življenja veliko mestnega proletariata, ne vidi več socialne problematike samo tukaj, temveč jo odkriva tudi doma, četudi se je v slovenskem življenju tistega časa, ki je bilo še družbeno skromneje razčlenjeno, kazala v manj opaznih dejstvih. A Cankar jih je vendarle razbral. O tem priča njegovo znano pismo Lojzu Kraigherju, kjer pravi v zvezi s svojo dramo Kralj na Betajnovi: »Pisati hočem kmečko dramo; tisti vsesplošni bankerot našega ljudstva, posebno po dolenjskih vaseh, je nekaj tragičnega; vrši se počasi in komaj vidno, ali zato je še pretresljivejše. In malokdo vidi, koliko dramatičnega je v tem propadanju; ta strašna pasivnost je nekaj velikanskega. Mislil si boš morda, da pretiravam; ali meni se zdi, da vidim stvari dobro. Pomisli na primer – ali nismo mi vsi – Ti, Zupančič in jaz sinovi bankrotiranih ljudi? Polovica slovenskih študentov na Dunaju je na istem kakor mi!« 

Danes vemo, da je Cankar videl dobro. Proces mu je bil jasen, četudi morda ni vedel zanj sociološkega imena: prvotna akumulacija kapitala. In upodobil ga je z vso njegovo dramatično st jo, tragiko in brutalnost jo v Kralju na Betajnovi, ki je pretresljiv spomenik temu socialnemu gibanju. V istem letu kot drama je nastala njegova najdaljša povest Na klancu, ki je avtobiografska in spominu na mater posvečena in ki kot taka bolj apelira na sočutje in usmiljenje, vtem ko drama ogovarja našo misel in družbeno zavest. Tej govori poleg izraziteje socialnih del tudi veliko Cankarjevih spisov, v katerih je socialna problematika prisotna, ne da bi stopala v ospredje kot poglavitna tema. Kot taka pa nastopi v Hlapcu Jerneju, v katerem je Cankar ob preprostem križevem potu hlapca Jerneja, opisanem s svetopisemsko monumentalnostjo, uprizoril konflikt, ki od nekdaj eksistira med pravicami dela in uzurpirano pravico lastništva in ki je posebno pereč in dinamičen v sodobni kapitalistično-socialistični družbi. Kljub sorazmerni monotonosti ponavljajočih se Jernejevih obtožb in zahtev je delo mogočna priča velikemu družbenemu procesu našega časa in nič čudno ni, da je doživelo toliko prevodov in izdaj na zahodu in vzhodu. In naposled: če govorimo o dosežkih, ki sta jih Cankarju omogočila socialno čustvo in zavest, je treba s posebnim poudarkom omeniti bleščečo in tragikomično socialno satiro »Zgodbo o Šimnu Sirotniku«, ki je v svoji zvrsti resnično redka mojstrovina. Toda ta, s krvavim humorjem pisana groteska, nas vodi v nov in obsežen ciklus v Cankarjevem delu, se pravi k njegovi satiri.


Cankarjevo satiro je treba obravnavati preudarno. V resnici gre za satiro raznih rodov, kar ni očitno samo iz njegovega zrelega satiričnega opusa, temveč tudi že iz njegovih literarnih začetkov, se pravi iz povesti in črtic 1893–1899. Tam naletimo na satiro, ki se ukvarja z javno dobrotljivostjo, z moralo, z našo politikantsko ničevost jo, z raznimi literarnimi prismodarijami, s krivičnostjo družbe nasproti talentu, z nivojem našega javnega življenja, z veličinami našega sveta, skratka, na satiro vseh zvrsti, ki jo je v svojem zrelem ustvarjanju gojil in jo je težko izčrpno opisati z majhnim številom pojmov, kakor: politična, literarna, nacionalna in socialna satira.

Njegov odnos do satiričnega obravnavanja teh pojavov označujeta v glavnem dve stališči, ki ju je obe formuliral sam. V pismu Govekarju, kjer govori o komediji Za narodov blagor, pravi: »Naperjena je proti frazam in frazerjem, ki imajo danes vso oblast v roki. Izraženo je pa vse skupaj tako rezko in jasno, da se bo gotovo marsikdo zgražal, – na moje veliko veselje. – To je najbrž moje zadnje zafrkujoče delo! – Potem se bom spravil na stvari, kjer zafrkavanja ni več treba, temveč vse kaj drugega!« Tako poleti 1900. Nekako osem let kasneje pa je vpisal v poklonjen izvod Zgodb iz doline Šentflorjanske, v katerih še vedno živi zafrkujoča satira, takole misel: »Ko bi jaz tako noro ne bil zateleban v Slovenijo in slovenščino, bi mi nikoli ne prišlo na misel pisati satire. Vsak grm v Močilniku mi je ljubši od vse prostorne tujine, vsak ljubljanski smrkavec ljubši od vseh teh prijaznih, tujih ljudi. Toda žalost je, da človek ne more pokazati svoje ljubezni drugače, nego z nasmehom in s suho besedo. Mislim, da je to prirojeno, kakor izvirni greh.«

Čeprav sta to navidez dve stališči, so v njiju momenti, zaradi katerih je vso ali skoraj vso njegovo satiro mogoče razlagati kot izraz ljubezni ali žalostne ali užaljene ljubezni in kdaj pa kdaj kot izraz sovražne ljubezni do našega življenja in do našega sveta. Edini predmet, pri katerem v njegovi satiri nikakor ni čutiti ljubezni, je filister, katerega preganja iz užaljenega sovraštva in zaničevanja, kakor je razvidno iz tegale pisma Govekarju: »Tako (s pomilovalnimi očmi in vihajočim nosom) gledajo namreč name domalega vsi moji' znanci, kar sam veš. Mene pa to na tihem grize, četudi se jim v obraz smejem... Kadar mu sežem v roke, pljunil bi mu najrajši v lice. Iz tega si lahko razlagaš žolč, ki sem ga prezentiral včasih povsem pohlevnim ljudem. In tega žolča se zdaj ne morem znebiti; jezik mi je ostal grenak in v še tako resni in poetični črtici me prime hipoma pozelenje traktirati z brcami različne duhove...!« Da, filistra resnično ne ljubi vse do zadnjega, kajti celo v Podobah iz sanj, v katerih je vsako negativno čustvo potopljeno v preduhovljeno žalost in bolečino, se še pojavi satirična karikatura filistra, in to v tako mogočni, apokaliptični viziji, kakršno vsebuje črtica »Ogledalo«. Ta nevolja pa je kriva, da so temu čustvu posvečena dela včasi tako neobvladana in nesprejemljiva kakor na primer »Jesenske noči« in podobna.

Vsa druga njegova satira je preduhovita, prehumorna, da bi jo bilo mogoče pripisati sovraštvu, ki je, kakor vsako podobno čustvo, večidel slepo, težko in okorno. Tako duhovita je celo njegova politična satira, pa naj obravnava idejno ali moralno plat politike, kar nam določno potrjuje sijajna komedija Za narodov blagor, pa tudi drama Hlapci, ki je vsaj v svoji prvi polovici spet satira. Podobno se posmehuje naši splošni morali, zlasti našemu svetohlinstvu, na primer v Pohujšanju, ali naši nacionalni poniglavosti v klasičnem »Anastazius von Schiwitzu«. Taka je zvečine tudi njegova socialna satira, zlasti v svojem višku, se pravi v zgodbi o Šimnu Sirotniku, v kateri njegova duhovitost izziva smeh in solze, kakor je temu rekel Gogolj. Klasično delo najvišje mere. Nekoliko drugačna je le njegova literarna satira, v kateri se, kakor v Krpanovi kobili, njegova duhovitost težko bori z ogorčenjem in v katera ustvari njegova bolečina nad odnosom našega sveta do umetnika pošastno groteske »Na otoku«, ki se nekaj let kasneje ponovi v Beli krizantemi kot udav Publikum, in to vendarle v nekoliko ublaženem razpoloženju.


Razumljivo je, da se razen v ljubezenski povesti Cankarjeva subjektivnost najintenzivneje, pa tudi najbolj moteče pojavlja v tistem ciklu, ki bi mu mogli dati ime generacijskega cikla ali pa tudi cukrarniškega, kajti polovica povesti s to motiviko ima za svoje prizorišče ljubljansko Cukrarno. Ciklus se ukvarja z moralno in umetniško usodo njegove generacije in njega samega, kar ga ne prizadeva nič manj živo kakor usoda njegove ljubezni, pa saj je ta navsezadnje posredno ali neposredno odvisna od nje. Skratka, v ciklu gre za najbolj bolečo stvar njegovega srca, ki ji je skušal dati izraza neposredno v lirični izpovedi, pa tudi objektivirano v zgodbah in usodah ustvarjenih oseb.

V pismu Govekarju, v katerem govori o svoji subjektivnosti, pravi o problematiki takega pisanja: »Kadar bom slikal to ,družboʼ, ne bom tako neumen, da bi vrgel na deske deset Cankarjev moškega in ženskega spola.« Kakih sedem let kasneje pa piše v zvezi z Zgodbami iz doline šentflorjanske: »Meni so večkrat očitali, da so si moji ljudje podobni in da so vsi – meni enaki. Zakaj prav isto bi se dalo očitati tudi Maupassantu in Dostojevskemu. Kdo je poet, če ne piše naravnost iz sebe?« Cankar seveda ni imel volje podrobneje govoriti o problematiki, ki je skrita v teh dveh tako nasprotujočih se izjavah, od katerih je v zvezi z generacijskim ciklom posebno zanimiva druga. Nobenega dvoma namreč ne more biti, da so glede tega, za kar tu gre, vendarle razlike med Cankarjem in Maupassantom ali Dostojevskim. Vsaj 'kar zadeva junake tega njegovega cikla. Gotovo ima Cankar tudi junake ali osebe, do katerih je kot avtor samo v takem odnosu, v kakršnem sta do svojih oseb Dostojevski ali Maupassant. Idioti, Razkolnikovi, Karamazovi 'so gotovo Dostojevski: te njegove stvaritve so ustvarjene v posebnih mejah in razsežnostih njegove osebnosni in njegovega duha. Hkrati pa so objektivno eksistentna bitja. Take Cankarjeve osebnosti so tudi nekateri njegovi junaki kakor Jerman, Martin Kačur, Maks Krnec, pa tudi Kantor, župnik iz Hlapcev, Damjan in Mrva iz Lepe Vide in dekleta iz Hiše Marije Pomočnice. Niso pa čisto taki njegovi junaki ne Slivar iz Tujcev ne Štefan Poljanec ne Peter Novljan ne Grivar iz Novega življenja.

Lev Tolstoj je gotovo objektivističen pisatelj. Toda v veliki galeriji njegovih oseb jih je nekaj, v katerih je hotel podati sebe in vsaj svojo osebno problematiko v nekemu času. Take osebe so njegovi Nehljudovi, Olenini, Irtenjevi, Levini, ki so kot stvaritve redoma medlejši od drugih njegovih junakov, zakaj upodabljanje samega sebe je umetniški problem posebne vrste, ki ga obvlada le zelo redkokateri pisatelj. Neuspeh pri takem upodabljanju je tudi Cankarjeva usoda. Imenovani njegovi junaki tega cikla niso ne Cankar ne tisto, kar naj bi bili, ker so preveč Cankar in premalo svoje individualnosti. Njihovo življenje je napol Cankarjevo napol njihovo in ta bitja preživljajo stvari, zlasti odločilne in usodne kakor smrt, v katero Cankarjevo življenje pač ni vodilo, kakor ji je bilo tudi kdaj pa kdaj blizu. Tako se ta življenja s Cankarjevim niso zlila v eno, ki bi bilo resnično: zaradi tega pa nas tudi ne prizadevajo, da ne sočustvujemo ne z junaki ne s Cankarjem, čeprav ga za temi sencami vendarle določno slutimo. Cankar pa nas hoče za vsako ceno le prepričati, zaradi česar se neredko zateka v sentimentalno poetično t, ki ni sprejemljiva ne kot ton ali slog ne kot misel, ki živi v vseh delih te skupine, češ da so vsi junaki s Cankarjem vred poganjki na podrtem in odmirajočem deblu narodnega drevesa. Tako je ostal ta cikel eno izmed najteže sprejemljivih poglavij njegovega življenjskega dela.


Mogoče bi bilo reči, da poseben cikel v Cankarjevem delu predstavlja njegova dramatika. Toda ta bi mogla veljati za cikel samo oblikovno. S svojo vsebino igra dramatika v njegovem opusu posebno vlogo. Skoraj vsi motivi poglavitnih ciklov se iztekajo vanjo in vsi dosegajo v nji nemara svoje najvišje realizacije. Drama ga je privlačila že zelo zgodaj in že zelo zgodaj, leta 1899, se pravi na začetku svoje poti, je vedel z vednostjo resnično nadarjenega umetnika, kakor je pisal v pismu: »Spet sem se z vso navdušenostjo prijel dramatike. Na tem polju moram... napraviti nekaj mojstrskega... Jaz mislim, da je ravno tukaj moj talent in moja moč.« – Zakaj je čutil tako? Nobenega dvoma ne more biti, da se je zavedal svojih slabosti ali da jih je vsaj čutil. Te mu je na primer pomagala brzdati satirična oblika. Toda oblika drame ima še vse drugačne zakonitosti in posebno strogost. V drami si ni mogoče dovoliti niti »razblinjevanja« niti sentimentalnega poetiziranja. Dober dialog je v celoti organiziran in se naravno stopnjuje do svojih viškov, kakor je strogo organizirana tudi zaporednost prizorov, ki se v naravnem poteku drug iz drugega zgoščajo in vzpenjajo do odločilnih dogodkov in dejanj. To so zahteve, ki jih ne povest ne roman ne postavljata tako določno. Verjetno je, da je ravno to privlačilo tega pisatelja, ki je razpolagal s tako izredno ostrim in močnim razumom, s katerim je moral in hotel obvladati svoje strastno čustvovanje ter sanjarjenje.

Dve leti pred navedenim pismom se za nas prične zgodovina Cankarjeve dramatike. Takrat je v izredno kratkem času spisal svoje Romantične duše, ki kot prvenec že zelo določno razkrivajo nekatere značilnosti vse njegove beletristike. Najpresenetljivejše je dejstvo, da se že tu pojavi motiv Lepe Vide ali hrepenenje, s katerim je svojo dramatiko tudi zaključil. Seveda se pojavi ta motiv še v povsem neorganski zvezi s politično satiro in z bravurno Cankarjeva domislico o »hrepenečem« političnem šefu, nekakšnem ciničnem nadčloveku, ki suvereno obvlada svojo okolico. Elementi tega poizkusa pa so vendarle važni elementi mnogih Cankarjevih del.

V naslednjem letu mu nastaja drama Jakob Ruda. Delo je med njegovimi dramami edino, ki pravzaprav ne vsebuje nobenega izrazitejšega Cankarjevega motiva. Po svoji naravi spada v vrsto njegovih »čistih« pripovednih del, se pravi spisov, v katerih ni čutiti nobenega njegovega bolj osebnega problema, kajti tisto, kar naj bi ta drama bita, namreč podoba »razpada tihe, starodavne, sentimentalne poezije v hrupnem, modernem življenju«, je pač premajhno za živ, intenziven odnos pisatelja Cankarjevega tipa, pa čeprav ob svoji temi premišlja, kakor piše bratu: »O nekaterih kmečkih družinah, – ali, če hočeš celo o naši, kakor je bila pred leti, včasih o praznikih – in kakršna je zdaj.« Iz :tega skromnega kompleksa je komaj mogla nastati drama in Jakob Ruda je obtičal v nekakšni ibsenski moralistični ideji o usodi maščevalki in v pridušenem ibsenskem razpoloženju nekakšne grozeče katastrofe in neizprosne razrešitve. To razpoloženje, ki je resnično intenzivno podano, in popolna novost meščanskorazumniškega dialoga, kakršen je bil še Levstiku nemogoč, sta vrlim tega dela, ki pa nima vžigajoče iskre pravega Cankarjevega duha.

Prodor do prave dramske teme se Cankarju posreči šele s satirično komedijo Za narodov blagor. Komedija pa je hkrati prodor v našo življenjsko resničnost. Predvsem v našo politično resničnost. Tej je pričel posvečati pozornost zelo zgodaj, že v prvih začetkih svojega pisateljevanja, se pravi okrog leta 1893. Od tedaj mu je bilo jasno, kako prazno in ničevo je politično mišljenje in ravnanje našega razumništva, kako brezpomembni so naši voditelji in v kako puhlih frazah se izraža vsa njihova modrost. In še, kako je njihovo početje brez načel in brez morale, posvečeno samo osebni koristi in v izjemnih primerih kvečjemu v koristi stranke. Hkrati z njihovimi portreti pa je posnel tudi podobe političnih mušic, ki obletavajo svoje mogočnike. Vse to je plastično in nazorno podano v njegovi komediji, v kateri tudi prvič nastopi upornik in kljubovalec gospodarjem tega sveta, inkarnacija Cankarjevega osebnega uporništva. Igra je delo sijajne duhovitosti rojenega satirika in njegovega zmagovitega humorja, ki gospodari na odru vse do velikega preloma. In če ne bi bil ta prelom hkrati tako rezek preskok iz realizma v simbolizem, bi mogla biti ta naša klasična komedija klasična tudi za svet.

Z naslednjo dramo, s Kraljem na Betajnovi (1902), seže Cankar drugače in globlje v naše življenje in odpre mogočen in tragičen pogled na socialne pojave v njem. Toda o tem je bil tu že govor. Cankar je te procese bridko doživljal na sebi in v usodi svojih bližnjih, kakor kaže vrsta njegovih avtobiografskih črtic iz rane dobe. Zdaj jih je s pomočjo socialistične zavesti, ki si jo je pridobil na Dunaju, doumel in dal »velikanskemu« procesu pravega nosilca resnično velikih razsežnosti, svoj najmogočnejši dramski lik, Kantorja. Ob njem stoje predstavniki družbe, zlasti cerkve in sodne oblasti, kajti družba ščiti in pospešuje to dogajanje, ki je zločinsko in neredko krvavo brutalno. Ta samosilnik ima svojo protiigro v deklasiranem Maksu, v nekoliko boječem, a odločnem uporniku, ki pogine brez zmage ali vpliva na dogodke. Usoda Maksa je v Cankarjevi drami najbližja resnični in veliki tragiki, toda manjka ji veličine in nadosebnega zanosa. Vendar je Kralj na Betajnovi mogočna drama, ki je kljub nekaterim občutnim slabostim in samovoljnostim pristen umetniški izraz velikega socialnega dogajanja, ki nemara ni našlo silnejše upodobitve.


Opisana štiri dela sestavljajo prvi krog Cankarjevega dramatičnega opusa. Med tem in drugim krogom mine šest let, kajti naslednja njegova odrska stvar, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, izide leta 1908. V šestih letih je pisatelj opravil ogromno delo: zbirko Ob zoni, Petra Novljana, Hišo Marije Pomočnice, Gospo Judit, Križ na gori, Potepuha Marka, V mesečini, Na otoku, Polikarpa, Nino. Martina Kačurja, Štefana Poljanca, Krpanovo kobilo, Aleša iz Razora in Hlapca Jenneja, če omejim to na števanje le na najobsežnejše in najpomembnejše stvari. Med njimi je leta 1905 objavil zelo poetično in očarljivo povest V mesečini, ki je začetek šentflorjanskega cikla in s tem prva napoved kasneje objavljene farse Pohujšanje. Vsebina stvari je v tem času doživela pomemben razvoj in iz poetične pripovedke je nastala ostra, duhovita, a vendarle fantastično poetična satira o svetohlinski in do kraja pokvarjeni dolini, ki se mora pokoriti za star, prikrit greh in ki se s hinavskim sladostrastjem vdaja pohujšanju, kakršnega ji prinese razbojnik in umetnik Peter Kobar. V tej iskreči se farsi sta prvo in tretje dejanje resnično mojstrski. Tako tudi še druga polovica drugega, vtem ko je sentimentalna tožba umetnika Petra v začetku drugega dejanja igri v občutno škodo. Toda načet je v nji bridek problem usode velikega umetnika, ki je v majhnem in zaostalem okolju zmeraj pohujševalec. In pokazana je realna superiornost umetnika nad topimi in licemernimi šentflorjanci. Duhovitost, ki jo Cankar razsipa v tej fantastični komediji, je resnično brez primere.

Tri leta pozneje ga konkretni politični dogodki v Sloveniji znova potegnejo na realna tla. Dvojni poraz slovenskega naprednjaštva, politični in moralni, zbudi v njem satirično voljo, ki se znese tako nad političnim dogodkom kakor nad poniglavo breznačelnostjo in neznačajnostjo našega razumništva. Hkrati so Hlapci tudi drama o usodi izjemnega, sebi in načelom zvestega intelektualca, ki kakor njegov predhodnik Martin Kačur sicer ne kapitulira, pokaže pa vendarle neko komaj razumljivo nemoč in malodušje, kakršna ne vodita nikamor. Hlapci so ostra sodba in napad na vse strani, tako na liberalizem kakor na klerikalizem in še na moči, ki stoje za njimi, zlasti na cerkev in na njene politične težnje. Sodba so, polna prebliskov o vrednosti in nevrednosti naroda, ljudstva in njegove zgodovine. Sodba, ki pri vsej črnogledosti kaže pot naprej k osvoboditvi delovnega življa. Tako je ta drama Cankarjev veliki politični credo in njegov veliki obračun z domačo politiko. Kljub presenetljivi šibkosti glavnega junaka in nekaterim sentimentalnim prizorom je drama zmeraj razburljiva, porazna in hkrati osvobajajoča. Je pa tudi zadnje Cankarjevo delo s politično snovjo.

Tretja drama njegovega drugega dramskega triptiha Lepa Vida je po Pohujšanju in Hlapcih nenavadno presenečenje. Po vsebini je to vrnitev k mladostni temi o hrepenenju, ki je bolečina in sladkost in odlika pravega človeka. Vrnitev k temi, ki jo je Cankar najdoločneje in že z jasno predstavo o okolju, v katerem se naj dogaja, napovedal v Nini, kjer je povest o Lepi Vidi lokaliziral v Cukrarno, se pravi v bedo in umiranje, sredi katerih je preživel svoja mlada leta. V drami se srečamo tudi skoraj s samimi starimi znanci: s Poljancem, Dionizom, Mrvo, Vido in drugimi. Med temi izgubljenci in samohodci je doma čudež hrepenenja, ki ga drama poveličuje. Z njim vred pa poveličuje tudi Cankarjevo pravo sorodstvo sanjačev in tujcev, ki so mu sol življenja, zakaj življenje sveta brez poezije, se pravi brez hrepenenja, nima cene. Da, nekoč je v svoji knjigi Gospa Judit v težki uri govoril o hrepenenju tudi drugače: »Zato ti je bilo dano hrepenenje, visoke misli in sanje so ti bile dane zategadelj, da bi ne videl resnice … Bog je velik humorist. Njemu, mogočnemu, je bilo treba mogočnega kontrasta, da se je nasmehnil. Tako je ustvaril človeka in silna množica, milijarda izmučenih trupel drvi zasopljena ... kam? ... Ko bi izginila blodna podoba na obzorju, ko bi se množica ustavila, bi ne bilo več humoristično...« Ali je zdaj ta skeptična misel pozabljena? Ali pa je roža čudotvorna, kakor je videti, v njem resničnejša in pristnejša od vseh pomislekov in dvomov? Vsekakor je eno gotovo: noben pošasten dvom, nobena boleča skepsa Cankarju nista bila prihranjena niti v najsvetlejših predelih njegove misli. Lepa Vida je simbolizem in poezija. Kakor vsak simbolizem je tudi ta problematičen, toda posvečen je najintimnejši Cankarjevi veri. Poetična dikcija je spričo smisla drame razumljiva, saj ji daje svečan prizvok, četudi učinkuje kdaj pa kdaj monotono. Toda ta svečanost intonacije nam govori o njegovi dokončni veri v hrepenenje. S tem sanjskim prividom, v katerem izstopata zlasti dve stari, toda z novo fantastično plastiko podani figuri Mrve in Damjana, se je Cankar poslovil od dramatike. S tem svojim delom pa je tudi že nakazal bodoče smeri svojega umetniškega snovanja.

Iz tega pregleda je razvidna vsa raznovrstnost Cankarjeve drame. Komedijo, dramo, malone tragedijo je obvladal resnično uspešno, in to kot prvi v naši literaturi. Kljub findesièclovskemu dekadentstvu, ki je v vsem njegovem delu zapustilo vidne sledove, je tudi tu skušal obravnavati bistvene probleme našega in kajpada tudi svojega življenja. Pomembnost njegovih pogledov na to problematiko in plastična moč, s katero jih je znal uprizoriti, ga označujeta kot našega prvega dramskega klasika. Seveda ima njegovo delo tudi pomanjkljivosti. Ta nervozni pisatelj je včasih neenakomeren in samovoljen ter kdaj pa kdaj ne zdrži spočetka izbrane oblike, marveč vnaša v splošni slog tega ali onega dela tuje slogovne elemente; včasih se zadovoljuje tudi z rešitvami, ki ne ustrezajo povsem ravni njegove umetnosti. Vrhu tega ni imel v svojem srcu tistega nečesa, kar bi mu bilo dalo moč ustvariti resničnega junaka, zlasti ne tragičnega. Nekaj priložnosti za to se mu je ponujalo v nekaterih njegovih daljših spisih, na primer v Martinu Kačurju, morda v Hlapcu Jerneju in v obeh njegovih realističnih dramah, v Kralju na Betajnovi in v Hlapcih. Toda idealist Martin Kačur pogine nepričakovano sam v sebi, v svojem neprimernem zakonu in v alkoholizmu, ki se mu prične udajati iz malodušnega obupa. Ta junak položi orožje, ne da bi mi vedeli kdaj in zakaj. Boriti v pravem pomenu besede se niti ne prične. Zato je žalosten in morda celo beden pojav, nikakor pa ni tragičen. – Nekaj tragične veličine ima na sebi hlapec Jernej. Njegov dolgi boj v številnih razgovorih je sicer dosleden in nepopustljiv, ni pa dramatičen in še manj junaški. V kakšne nevarnosti se podaja? In kaj mu more groziti? Vtragičen značaj se povzpne ta človek šele na kraju, ko z nevarnim dejanjem, to je s požigom, skuša poravnati svoje račune s svetom, pri čemer ga doleti tragična smrt. Vendar to še ne zadostuje za resnično tragiko. – V Kralju na Betajnovi bi mogel biti tragičen junak samo Maks Krnec. Zapleten je predvsem v zelo neenak boj, vendar bi kljub temu mogel biti tragičen junak, če ne bi ostal ves z vso svojo usodo na popolnoma osebni ravnini. Tistih nekaj socialnih drobcev, ki se kakor medle lučke prižigajo v njegovih replikah, ne šteje in v spopadu ne more šteti. Ta junak je preoseben, ravna in odloča se iz povsem osebnih nagibov in po osebnem okusu. Zato socialni pošasti, kakršna je Kantor, ne more biti zadostna protiigra. V povsem osebnem duhu in okusu poteče tudi zadnji in odločilni pogovor Maksa s Kantorjem. In ta meče svojo senco na Maksovo smrt, ki nam je strašna, ne občutimo je pa resnično tragično. Toda bliže tragiki kakor tukaj Cankar ni prišel v nobenem svojem delu. – In končno učitelj Jerman iz Hlapcev. Spričo svoje neizprosno resnicoljubne in zveste podobe, ki je pretresljiva in ki zbuja ne samo zaničevanje do našega sveta, temveč naše spoštovanje, ostane na koncu igre drama tega človeka popolnoma moralno nejasna in nesprejemljiva. Od kod njegov zlom? Zaradi političnega neuspeha? Potem je na vsak način prezgoden, kajti bitka se je komaj začela. Zaradi nesreče v ljubezni? Ne, 'kajti resnost in težo tega čustva prekliče vendar konec zgodbe sam. Bilo bi nelogično in neprepričevalno. Zaradi materine žalosti nad njegovim brezbožnim početjem? Zaradi namišljene krivde za materino smrt? Bilo bi preosebno, v drami povsem nepripravljeno in nikakor ne v skladu z odločnostjo, ki jo od borca zahteva resno politično delo. Zaradi strahov pred življenjem na Goličavi? Bilo bi skoraj bedno. In niti vsi ti momenti skupaj ne bi smeli biti razlog za zlom in še manj za pomisel na samomor. To jemlje temu junaku tragični značaj in ga približuje zlomu njegovega bednega predhodnika Martina Kačurja.

Ne, do tragike se Cankarju ne vzpne nobena od njegovih oseb. Kljub temu pa je v njegovih dramah vrsta živih oseb, ki bivajo z nami tako trajno, da spadajo k naši živi kulturni sredini. Dve ali tri med njimi pa niso samo podobe naših ljudi, marveč so prave monumentalne dramske inkarnacije življenjskih moči. Taka sta vsekakor Kantor in župnik iz Hlapcev. Vrhu vsega tega nas Cankar obvlada z močjo, s katero ustvarja razpoloženja, in s svojim plastičnim dialogom, ki ga je moral v naši literaturi šele izumiti. Tako predstavlja njegov dramski cikel enega izmed vrhov njegovega celotnega dela, s tem pa tudi vse naše literature. V letih, do katerih smo v pregledovanju Cankarjevega dela prišli z Lepo Vido, se je v njegovem ustvarjanju izvršila znamenita sprememba. Na kratko bi jo bilo mogoče opisati kot nekakšno izčiščenje po intenzivnem vrenju, ki je značilno za vse njegovo dotedanje pisateljevanje. Mogoče pa bi bilo ta proces označiti tudi kot prehod njegove pozornosti od družbenih in drugih vnanjih dogodkov k dogodkom v njegovem srcu. Videli smo v raznih ciklih pa tudi v njegovi dramatiki, kako oblastno se razne težnje, zlasti subjektivistične, vpletajo v vse njegovo snovanje, pa naj bodo oblike, v katerih se to izraža, še tako malo prikladne za ekstemporacije take vrste. V tem času pa nastane v njegovem delu poseben red. Objektivno ustvarjanje mu zdaj ostaja v strogih mejah, vtem ko si njegov subjektivizem najde duška v osebnih, zelo intimnih izpovedih, ki v svojem načinu niso nič manj strogo dosledne kakor je njegovo objektivno pripovedovanje v svojem. S to slogovno čistostjo se odlikuje skoraj vse, kar je spisal v zadnjih sedmih letih svojega življenja. Izvzeti je samo Milana in Mileno in morda še Grešnika Lenarta.

Intimna lirična črtica, v kakršni prihajajo do veljave njegove edinstvene izpovedi, se je pripravljala v njegovi kratki prozi tako rekoč od vsega začetka. Najdemo jo že v njegovi prvi prozni knjigi, kajti že med Vinjetami naletimo na črtico »Moja miznica«, ki je v njih popolnoma izjemna. Za to prvo napovedjo se prično poredkoma vrstiti druge podobne črtice, tako »Jutranja cigareta«, Ob zori v zbirki z istim naslovom, morda »Odložene suknje«, »Rue des nations«, kasneje »Moj kabinet« in še ta ali ona. V času, o katerem govorim, pa smo priče mogočnemu izbruhu neposredne izpovedi, za katerega je značilno, da se razvije ob spominu na mater, kakor je tudi prva izpoved od prej imenovanih, namreč »Moja miznica«, posvečena materi oziroma spominu in misli nanjo. Zdaj se mu ta spomin zlije v cel ciklus "Ob svetem grobu«, v katerem se mu lirična črtica vzpenja više in više. Po tem ciklu nastane skupina črtic iz živalskega sveta, ki dobi naslov »Iz tujega življenja«, nato avtobiografsko »Moje življenje«, ki je pravzaprav spet niz drobnih črtic; nato številne črtice izven ciklov od 1914 do 1918 in naposled Podobe iz sanj, ki so nemara izpolnitev in končni višek te zvrsti. To poglavje njegovega dela, v katero pa je všteti še ljubezensko pravljico Milan in Milena ter Grešnika Lenarta, obsega resnično razburljive izpovedi, ki so včasih čudovite in včasih pretresljive, zmeraj pa človeško pomembne po svoji neusmiljeni iskrenosti, resnicoljubnosti in po bogastvu vsakršne vednosti o življenju in človeku, ki je v zlatih drobcih raztresena po njih. Zato so po svoji človeški veličini, po umetniški dognanosti verjetno najdragocenejše, kar nam je Cankar poleg svojih dram v svojem delu zapustil.

Med skupinami teh črtic je časovno prva tista, ki je posvečena materi. Motiv se oglasi v njegovem delu kmalu po njeni smrti, če ne štejemo šolske naloge iz leta 1893 z naslovom »Materi«. Že v letu 1898 objavi »Spomine na mojo mater«, ki preprosto anticipirajo nekaj značilnih stvari iz kasnejših časov. Potem je tu knjiga Na klancu, ki je v celoti spomenik materi, ki pa žal nima tiste intenzitete, kakršno je Cankar dosegel v nekaterih kasnejših, zlasti krajših spisih tega obsežnega ciklusa. Kasneje se zvrsti še nekaj manj značilnih črtic o materi, kakor: »Jedna sama noč«, »Doma«, »Njegova mati«, »Gomila«, »Materina slika«, toda pravi ciklus se začne po letu 1910, ko mu nastane skoraj vse, kar je kasneje vključil v skupino »Ob svetem grobu«. Seveda pa tudi s tem poglavjem ciklus še ni zaključen. Imamo vsaj še dva epiloga: drugo poglavje nedokončanega »Ottakringa« in »Sedmino«, vrsto momentov iz Mojega življenja in iz Grešnika Lenarta in naposled »Vrzdenec« v Podobah iz sanj. In še ta pregled seveda ni popoln, kajti v manjših utrinkih je materi na podoba prisotna še v mnogih drugih spisih, saj se kot daljna motiv pojavi celo v drami Hlapci. Vendar izvemo iz navedenega vse, kar nam je potrebno za jasno predstavo o Cankarjevem čustvu, o pomenu matere zanj pa o prečudoviti ljubezni med njima in še o diskretno nakazani, toda nedvomni slutnji, ki je prevzemala mater glede tega prezgodaj rojenega, čudaškega, ne za ta svet spočetega in vendar posebno ljubljenega sina. Vsa materina zgodba z družino in s tem sinom je nepopisno ganljiva; polna je njenega junaškega boja za obstanek otrok, polna siromaštva, skrajne bede, lakote in ponižanja in trajne bolečine nad krivično usodo in trajne vednosti o strašnem bremenu, ki ga mora nositi to nežno, plašno, krhko, ljubljeno in nedopovedljivo pogumno bitje. Žlahtnejšega in ganljivejšega sinovskega in materinskega čustva od tega, ki se razodeva v teh črticah, literatura, in to ne samo naša, skoraj ne pozna. Toda to čustvo je bilo sramežljivo in se v sinu razodeva šele po materini smrti in večkrat ga je prevpila sila življenja, da je bil sposoben storiti materi-svetnici celo trdo krivico. A te krivice so za vekomaj z ognjem zapisane v Cankarjevem srcu. Vse jih mora povedati in priznati, vsega se mora obtožiti. In moč čustva je takšna, da se mora in mora spovedati nudi take strahote, kakršne so v drugem poglavju »Ottakringa« ali v pijani in pohotni orgiji na sedmini po materinem pogrebu. In v celotnem ciklu – kakšni čudoviti prizori in kakšni pobožno prisrčni toni njegove govorice, kakšni bliski v temo človeškega srca in kakšna svetla luč obdaja lik te preproste, velike in ljubeče matere. Ne vem, ali je to čustva res tipičen predmet za psihoanalitično razglabljanje. To me pravzaprav niti ne zanima. Vem samo, da je človeško pretresljivo in kot umetniška stvaritev povsem enkratno, ustvarjeno popolnoma brez ozira na kakršnekoli teorije, bodisi umetniške bodisi psihološke.


Nekoliko kasneje kot jedro materinega cikla je nastal ciklus devetih živalskih črtic, ki jih je Cankar sam zbral pod naslovom Iz tujega življenja. Skoraj vse so nastale od 1911 do 1914 na Rožniku, kjer je imel Cankar priložnost opazovati življenje živali. Toda beseda opazovati je prazna. Za intenzivnost vživljanja v skrivnostni tuji svet živalstva, kakršno se kaže v teh spisih, bi bilo treba izumiti posebno besedo. Poglejte, kaka globoko doživlja skrivnostni demonizem nočne roparice sove, kaka preprosto razumljivi so mu značaji psov in njihove tragične usode, ki jih sprejemajo tako pošastno vdano. Kako čuti neugnano življenjsko silo obeh lisjačkov! Pri tej fantaziji se zaveš resničnosti Wildove trditve, da je fantazija ljubezen. Da, v teh črticah diha mogočna ljubezen do vsega živega in pretresljiva žalost nad okrutnostjo, s kakršna človek tako brezčutno posega v ta lepi, ljubezni in občudovanja in grozljivega spoštovanja vredni živi svet. Kakšna vednost o njem in kakšna neznanska enačenje vsega, kar živi, pred obličjem tragične zadnje resnice o vsakem bitju in o vseh nas: »Vse okoli tebe je na tisoče življenj, ki jih ne poznaš in jim nikoli ne odgrneš brezdanjih skrivnosti … Beseda prijateljeva je mrtev napis na hiši, ki ji nikoli ne boš prestopil praga. Jaz in ti, poljubujta se, ali se davita – dvoje svetov; ubijeta se lahko, razbijeta na črepinje drug ob drugem; ne bosta si razodela, kdo da sta. Butaj ob soseda, kdorkoli je, nepremičen kamen, ali bežna misel, drevo, žival, ali človek; zdrobiš se, ali ga zdrobiš, spoznal ga ne boš. Neutolaženo in neutolažljivo je hrepenenje po spoznanju mušice, ki ti je sedla na plešo, in po spoznanju Boga, ki te ziblje na dlani; to je tvoje trpljenje od začetka do konca, je tvoj boj, vsebina in pomen vsega tvojega nehanja … V ječi si. Od vseh strani ti zapirajo pot in pogled mogočni zapahi; kaj da je zunaj, za temi brezštevilnimi zapahi in ključavnicami, ne veš in ne boš zvedel prej kakor ob tisti zadnji uri, ko se bodo odprle vse duri na stežaj.« Nič nam ne more biti mar, ali je to eksistencializem, ker vemo, da Cankar ni imel pojma o njem. Toda imel je pojem in veliko vednost o izoliranosti individua in čutil je veliko bolečino zaradi nje in jo je izrazil pristno, kakor je ni za njim nobeden od sodobnih eksistencialistov.

Tesno povezana z materinim ciklom je, kakor že rečeno, serija mladostnih spominov, ki jim je Cankar dal naslov Moje življenje. To so avtobiografske črtice, pisane zdaj s humorjem, zdaj z očitki vesti, zdaj z neutolažljivo žalostjo, kajti ta otroška leta spremljajo neodstopno revščina, lakota, skrajna beda; in kaj je bolj žalostne ga od lačnega otroka, ki ga vrhu tega zelo zgodaj peče vest, češ da premalo ljubi življenje in svet. In pri vsem tem, kakšni veseli in ganljivi prizori in kakšno s čustvi in sanjami bogato življenje! Kakšen nedopovedljivo ganljiv trenutek, dečkovo priznanje o tem, da je zapravil groš ali da je naskrivaj izmikal krhlje – in materine reakcije v zvezi s tem. Poleg tega Cankarjevo avtentično pričevanje o nagonski silovitosti, da, celo okrutnosti, ki ju pri prebiranju tega pisca večkrat zaslutiš; tu pa sta izpovedani neposredno: »Prišel sem do nje (do sestre), zgrabil jo za dolgo kito ter jo vlačil za seboj po vrtu. Ni kriknila ves čas, še zavzdihnila ne.« Ali malo prej v šolskem zaporu: »Nenadoma me je minila mehkobna žalost in vsega se me je polastil divji srd. Tresel sem se kakor v vročici, kričal, teptal z nogami, bil z drobnimi pestmi po klopeh, zalučal tablico ob tla, da se je razletela na drobne kosce, zlomil pisalnik, raztrgal ves papir, kolikor sem ga našel v dosegu; nato sem begal brez uma po široki izbi … nazadnje pa sem omahnil in zaspal.« Razumljivo je, da je človek s to burno naravo lahko v srčni stiski storil krivico komurkoli, dragi ženski in celo materi, kar nam je nekajkrat popisal.

Potem srečanje s smrtjo; stari oče na smrtni postelji, mrtev otrok v zibeli in splašen konj, ki si je razparal život. Samo ta tretja, živalska smrt mu je presekala srce »kakor s sekiro«. In vendar, kako drugače in ne dramatično doživlja smrt ta njen tihi prijatelj ali vsaj neprijatelj življenju, kakor pa na primer v svojem Detinstvu Lev Tolstoj, ki se ni mogel in ne znal pomiriti z njo do konca življenja. In še razlika v veri teh dveh mož, od katerih si je oni veliki moral z neznanskim umskim naporom prikrojiti nekaj veri podobnega, vtem ko Cankar poroča preprosto: »Bili smo globoko verni; v vseh nas je ostal ter ostane pač do konca dni skrit oltar, pred katerim darujejo čiste misli ob veselih in žalostnih urah.« Kako naravno in kako necerkveno. In potem čudna, trajna slaba vest pred obličjem življenja, ki je prisotna v vsem njegovem delu, kajti takrat ga je še kot otroka v najhujši bridkosti nekoč presunilo: »Ničesar nisi videl, nikogar nisi ljubil, nisi živel; samopašen si se zaklenil v svoje puste misli! … Nikoli dotlej mi ni bilo udarilo na dušo s tako trdo, neusmiljeno silo, da sem zavržen grešnik.« Občutek, tako značilen za Cankarja, ki se vse življenje, zlasti pa v tem času, tako pogosto kesa in izpoveduje.

To je del bogastva, ki ga je Cankar nakopičil v svojih mladostnih spominih. Pri vsej preproščini in majhnosti slovenskega življenja, v katerih jim je bilo usojeno nastati, so velik in pomemben spis, živ, zanimiv, bogat in v svojih viških osupljivo odkrit in pretresljiv. In četudi trdi sam o njih: »Bilo bi treba nadčloveške moči, nadčloveškega samospoznanja bi bilo treba, neusmiljenja do sebe, da bi človek docela razgalil svojo dušo pred vsem svetom, da bi jo pokazal v nežni rasti, razkril najtanjše korenine svojega bitja, otipal brez sramu in brez strahu vse zgodnje kali poznejših zmot in grehov. Tolike moči jaz nimam, niso je imeli možje, ki jim do kolena ne segam.« Da, četudi pravi tako, vendar Moje življenje po svoji iskrenosti in človeški tehtnosti vzdrži primerjavo s podobnimi deli največjih piscev.

Nadaljevanje mladostnih spominov je Grešnik Lenart. To knjigo je imel Cankar za eno izmed svojih najboljših. Vendar njegovi sodbi ni mogoče pritegniti v celoti. Začeta kot nadaljevanje Mojega življenja se v zadnji tretjini mahoma popolnoma osredotoči na Lenartov greh, katerega zgodba prevlada vse drugo in pripoved tudi zaključi. Strašna je v tem pisatelju sila iskrenosti, občutek za dolžnost izpovedati vse, tudi najmučnejše. In verjetno je, da je knjiga spisana zaradi te izpovedi, h kateri pa prihaja pripoved po dolgih ovinkih, na katerih se spotoma kopičijo psihološki podatki o junaku, ki z njegovim dejanjem in s potekom zgodbe nimajo prave zveze. Toda dolžnost spovedi je neusmiljena. Mora jo opraviti, četudi pravi, preden prične poročilo o zagrešeni tatvini: »Težko mi je v roki pero, težje od kamna; kadar piše človek življenjepis – in vse, kar človek piše, je življenjepis – ga časih obide groza, mu zastane vest. Kajti zazdi se mu po pravici, da je predrzno posegel v stvari, ki jih je bil Bog sam že spravil v usmiljeno svojo noč. Zapeče ga spoznanje, da nikomur ni bil postavljen za sodnika, niti sebi samemu ne; in da morda njegove oči niso ustvarjene, da bi razumno in pravično brale, kar je s skrivnostnimi črkami napisano v globini src in duš. Kaj je grešnost, kaj čednost? Ali ni mogoče, da se prelivata neopaženo in neopazno druga v drugo?« Toda ne! Spovedati se mora, tak mu je dan ukaz. Priznati mora dejanje, sodi pa naj, kdor hoče in kakor hoče. Rahel napotek nam je dan v misli o bližini grešnosti in čednosti. Dejanje, ki ga Cankar neposredno ne razlaga, je storjeno v pošastni hiši do skrajne skrajnosti karakteriziranega plemenitega svetohlinca in njegove strašne hišne pomočnice. Ali ni Lenartovo dejanje protest iz gnusa, ogorčenja? Milejša oblika tistega, kar Lenartu svetuje njegov divji prijatelj: »Če si že kradel, si storil prav, ali storil si premalo! Zažgal bi jim še hišo nad plešami … Spomni se, kadar bo spet naneslo.« Samo s tem premislekom je dokončno razumljiva materina beseda o storjenem: »Ni res, Lenart.«

In še misel: morda pa je široko kopičenje psiholoških podatkov vendarle nekakšno opozorilo pred opisom dogodka samega. Tukaj Cankar zelo obširno govori o svojem tujstvu na svetu. Ali povsem brez namena? Tako ali drugače, podatek je za razumevanje pisca nasploh tako važen, da ga moramo poznati, Govori nam: »Otroku se godi, kakor bi se godilo človeku, ki bi ponevedoma treščil v popolnoma drug svet, med bitja, njemu nič podobna. Iz svojega prejšnjega sveta je prinesel s seboj svoje srce in svojo dušo, svoje misli in navade. Kmalu spozna začuden in užaljen, da se ljudje ne trgajo za njegove darove … Treba je biti njihov. Popolnoma njihov … Nekateri so pridni učenci, razgledajo se kmalu … In polagoma jim bledi ter nazadnje čisto ugasne spomin na večnost. Veliko pa jih je tako nesrečnih, da ne morejo pozabiti… Neprestano so nekam daleč uprte njih široke, svetle oči … Spomin je v duši neizbrisljiv; nekoč je bilo in še je nekje …« Med te nesrečnike je vsekakor šteti Cankarja. Ne da bi seveda morali sprejeti mistični del te razlage, se mi zdi, da je Cankar tukaj najdoločneje opisal svoje tujstvo in ne odtujenosti, kajti ni se odtujil svetu, tuj je prišel na svet. Tuj, drugačen in nenavadno izrazit v svoji občutljivosti ter »mehkobni žalosti«. Kadarkoli je v Tujcih in drugod skušal svoje tujstvo razlagati tako ali drugače, motil se je in njegova misel je neprepričevalna. Da, živel je v svojem svetu in do resničnega sveta ni čutil prijaznosti. Toda za kakšno ceno? Za ceno življenja. In če se je z vsakim dihom svoje mladosti umikal globlje v deveto deželo samote in sanj, je hkrati čutil sto in stokrat: »Nekaj je pač na meni, gnusen madež je, ki se ne da izbrisati in ki ga vsakdo vidi.« Med sladko zamaknjenostjo v sanjski svet ,večnostiʼ in mučno zavestjo o zaznamovanosti na tem svetu je zakleto vse Cankarjevo življenje, o katerem je sam tolikokrat dejal, da ga ni živel, da ga je zavrgel, kakor je življenje zavrglo njega …

Toda treba se je vrniti k njegovim črticam zadnjega predvojnega in vojnega časa. Bolj ko se njegovo življenje nagiba h kraju, bolj izstopa v njegovi intimni kratki prozi težnja k nekakšnim obračunom o vsem njegovem dejanju in nedejanju. Videli smo jo v tem zadnjem razdobju že nekajkrat, kaže se pa močneje in močneje, čim bolj se približujemo prvi svetovni vojni in tembolj med to katastrofo, ki je neizprosno terjala od posameznikov in narodov, naj narede svoje obračune. Med grehi, ki jih Cankar odlaga, ne da bi jih mogel odložiti ali izbrisati, mu najteže leži na duši greh, ki ga je storil svoji dunajski zaročenki Štefki Löfflerjevi, ki jo je zapustil brez besede, tiho in »poniglavo«. Motiv tega ogoljufanega zaupanja, izdane ljubezni, ki se mu zdi kakor »tihotapsko storjen uboj«, se v teh letih ponovi nekajkrat. Vest mu povzroča muke, o katerih pravi, da je »ena sama noč posoda tolikega trpljenja, da ga ne izkriči in ne izjoče nobena beseda«. V nobenem katekizmu ni njegovega greha, toda bolečina v njegovem srcu se ne more pomiriti. Primerjati jo je mogoče samo z bolečino, ki jo je opisal v »Skodelici kave«, kateri sta po zgodbi na las podobni vsaj dve od Štefki posvečenih črtic. Toda ravno pri teh si je mogoče ustvariti jasne predstave o obeh Cankarjevih čustvih: o pobožni, iz vse duše dihajoči ljubezni do matere in o strastnem, motnem, z vsakršnimi burnimi ter celo sovražnimi notranjimi vzgibi prepletenem čustvu do ženske.

Drugo moralno vprašanje, s katerim se Cankar muči v tem času, je vprašanje pisateljskega poklica in osebnih spovedi. V uvodu v črtico »Črtice« se obtožuje takole: »Najbolj nemaren, najbolj zavržen človek na svetu je novelist. Grešil je, storil je hudodelstvo, nizko in zahrbtno, tako vsakdanje hudodelstvo namreč … Nato ne gre k spovedniku, ne k sodniku … temveč séde v miru božjem ter napiše novelo … Zveste sinje oči … snov, vdane ustnice … ki jih je cmokaje poljubil, ko je gledal izpod vek v drugo stran – snov! Beseda, ki jo je bil nalašč tako uganil in postavil, da bi videl, kolikšna in kakšna bo ta bolečina – snov. Nič drugače ni: oče vseh novelistov je bil Judež Iškariot. Taka spoved je zelo prijetna, vedri dušo in boža srce ter poravna razmerje; kasneje se izlije na papir ter odleti s papirjem – list z veje.« Nakar sledi taka spoved o njegovem grehu pri »skodelici čaja«.

Treba je primerjati ta dovolj frivolni, čeprav nikakor ne igrivi uvod z uvodom v »Skodelico kave«, Pred katero izmed materinih črtic bi ga bil mogel napisati? Tukaj je mogoč in ob primerjavi obeh uvodov dobimo tudi jasno predstavo o njegovih čustvih do matere in ljubice. Da, frivolna je misel tega uvoda, vendar ni povsem iz trte izvita. Že dvanajst let prej je Cankar pisal Ani Lušinovi nekaj zelo podobnega in podobno frivolnega: »Sem literat; in te vrste ljudje so lažnivci, da jim ni enakih … Posebno pa jim nikar ne zaupaj v ljubezenskih stvareh … Pravi literat ne ljubi ženske, ki pravi, da jo ljubi, temveč ljubi samo svojo ljubezen …« Tako takrat. Zdaj stopi to vprašanje predenj v vsej svoji širini in zamotanosti. Zdaj si govori nekje: »Poglej, artist, ki ti je bilo zoprno življenje, zato ker nisi živel. Ti, ki nisi mogel živeti enega samega življenja, si objokoval rahel udarec, ki je bil utripljaju življenja podoben, si v nizkotni zavisti pljuval na resnično in lepo življenje drugih …« In drugje z zlobno ironijo krivičnega sodnika, ki pa seveda velja njemu samemu: »Siromak je shujšal, ker se je bil preobjedel idealov, zdi se mu, da je velik mučenec, apostol morda, pa ne pomisli, da je ukradel življenju celega človeka in namesto, da bi na to pomislil, gleda z zaničevanjem in sovraštvom na ljudi, ki z ravnim korakom, ponosni in zdravi, prepevaje in vriskaje hodijo po široki cesarski cesti življenja …« To seveda govori o neki drugačni laži, ne o laži pisateljevanja nasploh, temveč njegovega, Cankarjevega pisateljevanja, za katero je značilna neprijaznost do življenja. In še eno potrdilo teh besed: »Skoraj nerazumljivo je, res pa je vendar: Človek je grešil in zastrupljal s pisanjem zaradi kesanja. Še bolj nerazumljivo pa je, da se je tega kesanja bal ter si ga hkrati želel; in da je s strašno, brezdanjega trpljenja polno ljubeznijo ljubil vse, ki jih je žalil.« 

Tu stojimo pred silovitim, malone že povsem bolnim razgrebanjem samega sebe, iz katerega skoraj ni izhoda. Vendar ga nenadoma preseka veliki grom prve svetovne vojne. Ta grom razreši marsikaj. Strahotna veličina zgodovinske katastrofe spremeni mahoma vse razsežnosti, vse, kar je bilo včeraj še boleče in polno smisla, celo slaba vest zaradi izdane ljubezni, o kateri zdaj pripoveduje senci svojega očeta, je danes za Cankarjevega skrivnostnega gosta spričo tega, kar se dogaja, le še »malopridna kvanta«. Kajti: »Poglej, artist, narodi gredo svojo silno pot. Ti nisi mogel živeti enega življenja – glej tam, tisočkrat tisočero jih leži poteptanih! Velikih življenj, ki so s silnimi rokami segala do nebes; tihih življenj, ki so s šepetanjem svojega srca segala do Boga. Na tleh! Pod konjskimi kopiti! Pod železnimi kolesi! Tako gredo narodi svojo pot!« Zato naj pomni zatrdno: »Če si preslab v teh časih strahote, noči in boja, se zakleni in segnij; nič te ne bo škoda.« Zdaj so računi jasnejši. Grehi niso izbrisani. Še zapeče kdaj pa kdaj ta ali oni. Toda računi so jasni. Pesnikova misel se mora posvetiti tistemu, čemur pravi »pota narodov« – vojni.

Med njegovimi črticami in novelami zadnjih predvojnih let seveda te intimne izpovedi ne izpolnjujejo vsega njegovega tedanjega dela. Vendar je očitno, da njihovo število narašča in da je Cankarjeva poglavitna pozornost tega časa posvečena njim. Med njegovim tedanjim objektivnim in epskim pripovedništvom je nekaj odličnih stvaritev, kakor na primer okrutna »Gudula« in še okrutnejši »Stric Šimen«, mesena človeška gmota, ki že skoraj prerašča v simbol tistega sovražnega, kar je Cankar večkrat zaobsegel s pojmom življenje. Toda ta zgodba je vendarle spet izrazito avtobiografska. V intimnejših črticah se Cankarjeva umetnost ukvarja z razmeroma drobnimi moralnimi problemi. Toda ob njegovi posebni melodiji se moramo spomniti mesta iz čudovitega sanjskega poglavja v Grešniku Lenartu, kjer meditira o svoji misli: »Predrzne so misli na pragu sanj, predrzne kakor na pragu smrti. Sunkoma odgrnejo težki zastor, ki skriva strahote davnaj preteklih dni, v katerih telo ni živelo, še ne trpelo; s prižgano svetilko stopajo v pozabljene hodnike in predore, kamor bi si podnevi še slutnja ne upala; vlomijo brez težave zapečatena in zapahnjena vrata v prihodnje bolesti, neizrekljive, da bi človeku zastala kri, če bi' jih ugledal na svetli cesti; ali bojazni ne pozna, kadar je z njim tolažnica in zmagovalka smrt.« Nekaj tega, kar je ujeto v tej meditaciji, zaslutiš zdaj v vsaki njegovi intimni črtici, ki nikakor niso vse enako pomembne, toda drobne stvari, katerih se v njih izpoveduje, se zagonetno razmikajo v posebne globine notranjega sveta, da zaslutiš vse njegove neznanske dimenzije. V tem je zdaj veličina Cankarjeve umetnosti.

Zaključek njegovega dela so črtice, zbrane v knjigi Podobe iz sanj. To je, kakor že rečeno, knjiga o vojni, o kateri je Cankar vedel vse, kar vemo mi; vedel je, da je to ena izmed kriz kapitalistično imperialističnega sveta, vedel je tudi, kateri tabor je v bistvu odgovoren za svetovni spopad. Vendar ga vojna s teh stališč kot pisatelja ni zanimala. Niti ga ni smela zanimati, ker bi sicer prišel v konflikt z vojno cenzuro, s katero je doživel neljubo srečanje zaradi svojega znamenitega predavanja o avstrijski zunanji politiki. Ne, vojna ga je zanimala samo kot strašna katastrofa, ki se je zrušila na narode sveta ter jim spremenila ne samo življenje, temveč tudi naravo: »Narodi gredo svojo silno pot. Tako mogočna je senca, ki gre pred njimi, da zastira samo nebeško sonce. Že razločiš obraze, čuješ glasove … Upognjeni so, pleča kipe, pesti se stiskajo v krču, prsa hropé. Od kod ta glas? Ne božji ni ne človeški, živalski je. Ni v njem sovraštva, ne srda, še bridkosti ne – brezbesedno, iz globočine zemlje izruvano tuljenje po krvi.« 

Pred to prvobitno grozo mora onemeti vse osebno in pisatelj, ki ga usoda ni vrgla v strelske jarke, more samo prepal in zgrožen, obupan nad človekom in poln usmiljenja do njega spremljati strašno dogajanje in objokovati žrtve, ki ginejo pod koraki zgodovine. Hipnoza velikega zločina ali dogodka je tako silna, da živi Cankar kakor v omotici, v kateri je red doživljanja popolnoma spremenjen: »Vsaka dogodba zadobi ogromne, spačene oblike, svoje prav posebno lice, kakor ga podnevi pod visokim nebom ni imela. Beseda, ki si jo bil izustil mimogrede in brez hudega, se povrne, udari na uho silna in strašna ti razodene, da se da tudi ubijati mimogrede in brez hudega. Pogled je čudovito izbistren. Vidi stvari in obraze, ki jih ni utelešenih nikjer; in vendar je vse tako neusmiljeno resnično, kakor je resnično kesanje. Kar je bilo, kar je in bo, je eno. Med grobo opoldansko telesnostjo in meglami polnočnih sanj ni plota več. Smrti ni, pozabljenja ne. Mukoma bije srce pod težo spominov in slutenj.« 

V tem razpoloženju, v tem somraku, ki nima nobene sorodnosti s takim ali drugačnim pacifizmom, so nastale vidovite Podobe iz sanj. Ubranost in notranja doslednost te knjige sta občudovanja vredni. Ton je intimno svečan in nasičen z žalostjo in usmiljenjem, s pred smrtnimi slutnjami in s svetim upanjem, da odrešenje mora priti. O teh enaintridesetih črticah bi se res moglo reči s Shakespearom: »Iz take so snovi kot sanje«, čeprav govore o najbrutalnejši resničnosti. Med njimi so pošastne prispodobe vesoljne strahote kakor na primer »Gospod stotnik«, »Kostanj posebne sorte«, »Ugasle luči«, »Sraka in lastavice«. Čustvo groze se kopiči od ene do druge in sila tesnobe se stopnjuje do popolnoma nečloveške »Obnemelosti«. To je pridušen, neusmiljen crescendo, ki se more razrešiti samo v kriku, kakor v ravnokar imenovani »Obnemelosti«, ali v oseki čustva, ki ga izražajo »Veselejša pesem«, »Kralj Matjaž«, »To so pa rože«, »Četrta postaja«, »Kadet Milavec« in še nekatere. Podobnim čustvom daje duška večina teh zapisov in le nekateri obravnavajo moralna doživetja, ki so seveda očitno nastala iz razpoloženja katastrofe, ki pa se vendarle vzpenjajo nad resničnost in s svojo svečanost jo poveličujejo neznansko človeško trpljenje. Tak je »Uvod«, ki je eno izmed najsubtilnejših pričevanj o literarnem ustvarjanju; tako je »Ogledalo«, ki s svojo apokaliptično vizijo odkriva neizprosno resnico strašnega časa, ki da ne prizanaša ne glumi ne svetohlinstvu ne osebni sramoti. Taka sta »Strah« in »Maj«, prvi kot pošastna osvetlitev nezemskega izvora strahu in groze, drugi kot resignirana, žalosti polna obtožba brezsrčnosti. Taka je »Edina beseda«, ki je sinonim za zadnjo resnico, kakršna da se človeku razodene v predsmrtnem trenutku.

Nekatere črtice so posvečene usodi naroda, skrbi zanj in bolečini nad njim. Tak je nebogljeni silak »Peter Klepec« – simbol za slovenski narod, pred katerim se Cankarju stori milo: »Razjokal sem se od žalosti in sramu.« Kajti že v uvodu vidi poet svoj narod v grobu. Toda tam je mrtvec »svetal in lep, da so nebeške zvezde zamaknjene strmele nanj«, in ta mrtvec terja od pesnika obračun o vsem, kar je storil zanj in česar ni storil. V »Zaklenjeni kamrici«, ki je simbol za zadnjo dragocenost človeka in naroda, za njuno zadnje zatočišče, vprašuje: »Kaj in koliko si bil spravil, narod? Kedaj in kakšen se povrneš?« »V poletnem soncu« je konfrontiral svojo pesimistično vizijo o popolnem izginotju naroda z zdravim človeškim bitjem, ki trdno stoji na zemlji in za katerega so njegovi strahovi pusto krakanje vran …

V to ubrano simfonijo pa se vpletajo tudi čisto osebne stvari, toda stvari najvišje važnosti, od notranje zgodbe njegovega pesniškega poklica do smrtnih slutenj, kakršne so izpovedane in pozdravljene v »Vrzdencu« in od popolnoma svete zamaknjenosti »Med zvezdami« vse do obiska same smrti, ki mu pride izprašat vest in ki zahteva od njega obračun, kakršnih si je ta pesnik v zadnjih letih sestavil dolgo vrsto. Smrt mu zdaj govori: »Zasmilil se ti je ta ali oni zlati klas, ki je padel; napol iz strahu, napol iz nečimerne hinavščine si potočil papirno solzo za tem in za onim …, nase edinega pa si mislil ves čas. Na nič drugega nisi pomislil!« In nato izbruh vere, tako tolažilne za tisti čas: »Nisi pomislil, da to zlato klasje … ni umrlo, temveč da bo obrodilo tisočkratno življenje! Pomislil nisi, da nikoli še nobena solza ni bila potočena zastonj, da nikoli nobena kaplja krvi še ni bila prelita zastonj; pomislil nisi, da je smrt mati in da teše nebeški tesar mrtvaško posteljo in zibel obenem … Mislil si nase, bal si se zase, zato ker si gledal poslednjo sodbo in te je bilo te sodbe strah! Strah vprašanja … čemu si živel, človek, komu živiš? Kdo bo tvoj besednik pred pravičnim sodnikom?« In kot odgovor – znana trojica, ki jo je zapisal že v »Ottakringu«: mati, domovina, bog, trojica, ki se mu ob prebujenju iz dolge »strašne bolezni« spremeni v veselejšo trojico: »Življenje, Mladost, Ljubezen«.

Ta metamorfoza je zaključna tendenca njegove tako plemenito človeške in tako preduhovljene vizionarne simfonije o grozni veličasti vojne, življenja in smrti. Njegovo delo je s to knjigo končano. Spisal je le še majhno število tekstov, med njimi dva s povsem nedvoumnimi smrtnimi slutnjami, ki so se v teku prihodnjega leta izpolnile. Dočakal je smrt z olajšanjem, z radostjo, pa tudi s tesnobo in bolečino, kajti bil je človek.


V tem pregledu je obravnavano samo Cankarjevo umetniško delo. Ob strani so puščeni njegovi članki in govori. V teh je večidel izrazil vso tisto občudovanja vredno politično modrost o usodi Slovencev, o odnosu med njimi in drugimi južnimi Slovani, o bodoči državi jugoslovanskih narodov in seveda o zgodovinski nujnosti propada Avstrije, modrost, zaradi katere je bil in ostal naš naj zanesljivejši politični ideolog ni le v časih naše nedavne zgodovine, temveč resnično vse do današnjega dne. Po tej modrosti ga pozna domalega vsak kolikor toliko prebujen član našega naroda.

Ob strani so puščeni tudi vsi njegovi umetnostni in literarni ter kritični članki, ki jih je spisal znatno število in s katerimi je nedvomno vplival na javni okus med Slovenci in zaradi katerih je odigral v naši kulturni zgodovini podobno vlogo kakor pesnik Baudelaire med Francozi, saj je bil tako rekoč edini naš javni zagovornik slovenskega impresionizma, ki se je med nami uveljavil s svojo poetično močjo in s prepričevalnostjo Cankarjeve kritične besede. Njegov čut za slikarstvo in za čar našega impresionizma je resnično vreden občudovanja in je v zgodovini naše umetnosti skoraj edinstven ohrabrujoč primer sozvočja med dvema rodovoma umetniškega ustvarjanja. Ravno tako pa je njegova literarna kritika vzgled kritične doslednosti in jasnosti, ki se borita samo za poezijo in ki se bijeta zoper vse, kar je poeziji tuje in kar jo ponareja, kakor dela toliko tedanjih in sedanjih avtorjev, začenši z Aškercem, ki se je pred očmi Cankarjeve generacije dokončno izpel.

Kljub temu obsežnemu kritičnemu delu, kateremu bi mogli prišteti še ta ali oni njegov epilog ali uvod, kakor na primer v Vinjetah ali v Gospe Judit, pa je njegova umetniška misel najdoločneje izražena v njegovem pripovednem delu, ki je bilo tukaj obravnavano. Te artistične misli ne bi hotel zasledovati v vseh fazah njenega razvoja, kajti ne zdi se mi tako izjemne važnosti: pripisati jo je njegovi splošni pisateljski orientaciji v nemirnem in artistično revolucionarnem času tako imenovanega fin de siècla. Pač pa je važno poudariti, da ima Cankar v svojem času v naši literaturi izredno zaslugo, ker je pri svojem iskanju ostal zvest realnosti našega življenja in njegovi problematiki. Tako se je že v epilogu k Vinjetam odločno izrekel za to našo stvarnost, kateri je ostal neomajno zvest. Zoperstavlja jo prebujajoči se socialni resničnosti velikega sveta, ki ni manj glasna, ni pa naša, vsaj takrat še ni bila: »In že je obsenčil duh upornosti sestradane obraze in stiskajo se okrvavljene pesti; prišel bo čas, ko se bodo majali beli gradovi ob svitu krvave zore … Toda jaz za svojo osebo moram reči, da me vznemirja mnogo bolj to strašno duševno uboštvo, ki je razlito kot umazano morje po vsej naši mili domovini … Pri nas ni nikjer ne duše ne srca; vse javno in privatno življenje je udušeno v konvencionalnih zunanjostih, v smešnih malenkostih in ozirih. To je tekst.« To je postalo njegov tekst, s katerim se je ukvarjal ob vsakršnem iskanju od naturalizma do simbolizma. Ostal je pri našem življenju ne glede na vse artizme, ki jih je preizkušal, in s tem ustvaril »moderni« domovinsko pravico med nami ter naši literaturi odprl povsem nove realne predele življenja in nova umetniška pota. Ta resničnost pa je kdaj pa kdaj postavljala meje tudi razmahu njegovega duha.

S to temeljno zasluge za naše slovstvo se druži več odlik, ki tega pisatelja označujejo na njegovi poti. Naj omenimo samo dve: Cankar je bil prvi slovenski poklicni pisatelj, ki se je moral preživljati s svojim pisanjem. Eksistenčna nuja je gotovo izvajala pritisk na njegovo delo. Navedel sem že eno ali dve mesti iz njegove korespondence, kjer govori o tej stvari in kjer zanika kvaren vpliv takega življenjskega položaja. Da, pisanje za denar ga po njegovih izjavah celo spodbuja k hitrejši in intenzivnejši zbranosti. Tako ali drugače, eno je gotovo, v vsem njegovem obsežnem opusu, v katerem naletimo na dobra in slabša dela, ne srečamo nikjer prazne stvari, ki bi bila zanesljiv znak obrtniškega pisanja za denar. V vsaki njegovi črtici ali noveli tiči skoraj brez izjeme tak ali drugačen oseben ali stvaren problem, tako ali drugačno življenjsko vprašanje, ki je tu ali tam morda slabše izčrpano, prisotno pa je gotovo, kar daje celo manj srečnim stvaritvam tega pisatelja zanimivost in bolj ali manj izrazit oseben čar.

Cankarjev opus je, kakor že rečeno, v svoji obsežnosti razdrobljen in nepregleden. In vendar je tak samo na videz. Če si pridobimo pregled čezenj, bomo ne samo razlikovali v njem posamezne cikle, marveč bomo lahko tudi vsakemu njegovemu delu opredelili mesto v celoti njegovega stvarstva. Kajti to je kljub vsemu zelo enotno in razgrinja pred nami njegovo zelo no in pregledno pisateljsko pot, ki se nam kaže v takile podobi: ves njegov začetek in celo dunajsko desetletje njegovega pisateljevanja sta posvečena boju zoper »umazano morje duševnega uboštva, razlitega po vsej naši mili domovini« To je trd in brezupen boj zoper »konvencije, zunanjosti, smešne malenkosti in obzire«, in to v javnem in privatnem življenju, ki jih napada na vseh področjih, v politiki, v literaturi, v družabnosti, v individualnem čustvenem in umetniškem življenju in ki jim bojevito zoperstavlja svoje notranje bogastvo, svojo drzno, svobodno, velikopotezno in samo stvari posvečeno misel. To konfrontacijo opravlja s srdom in smehom, s posmehom in bridkostjo –neumorno in nepopustljivo.

Videti je, kakor da se je v tem neenakem desetletnem boju njegova polemična strast izčrpala in bralec dobi vtis, da se ta vojščak na koncu tega desetletja pričenja pripravljati k slovesu. In ta viteški borec se prične spreminjati v romarja »po tihih katakombah srca«: rad bi se izpovedal, »iz dna zaklical vsem ljudem, da bi slišali na svoja ušesa in videli na svoje oči – ali poslednjega dna ni, zadnje, za vselej odločilne odrešilne besede ni … Vse je zgolj blodna pot, je brezkončno romanje po tihih katakombah …« V to pot od bojevnika do romarja lahko vstavimo vsako njegovo delo. Vsako spada vanjo in vsako prejema od celote poseben smisel in poseben pomen, tako dosledna in iz ene volje je ustvarjena zgodba njegovega opusa, ki mu nastaja na življenjski poti in ki vsebuje poleg vsakršnih del tudi umetniške stvaritve, ki so v vsakem pogledu dragocene. Ta dela žive trajno v zavesti slovenskega razumništva, ki jih čuti kot sestavni element našega duhovnega ozračja. Njihov duh je danes splošna last in v marsikakšnem vprašanju se naš razum orientira v svetu z njegovo pomočjo.

Taka Cankarjeva dela so bila tu našteta in pokazana. Vrhu tega je ta pisec trajno prisoten v našem intelektualnem okolju tako po značilni kantileni svoje govorice, ki ji je nekoč podleglo toliko naših literarnih delavcev, kakor po življenjskih simbolih, kakršnih je ustvaril dolgo vrsto od hlapca Jerneja in Kurenta do Kantorja in Lepe Vide, pa tudi od rodoljuba in filistra do potepuhov in romarjev. Tak simbol pa je po svoje tudi cukrarna, dasi spada v zgodovino, pa tudi dolina šentflorjanska s svojim dacarjem in Konkordatom vred in še z Jacinto ter učiteljem Šviligojem. V zvezi s takimi in podobnimi simboli poteka duhovno življenje vseh narodov od največjih, ki imajo v svoji zakladnici don Kihota, Hamleta ali Fausta, do skromnejših, kakršni so ruski Cacki ali Onjegin ali Pečorin ali Oblomov ali Razkolnikov in druge znamenite figure te književnosti, kakršne pozna pač vsak ruski in evropski razumnik.

Po svojem položaju in boju z umazanim morjem slovenskega življenja nas Cankar pogosto spominja na A. P. Čehova, pri katerem najdemo formulacije o ruskem življenju, ki so zelo podobne Cankarjevim o našem. Če govori Cankar, da pri nas ni nikjer ne duše ne srca, da je vse javno in privatno življenje udušeno v konvencionalnih zunanjostih, v smešnih malenkostih in obzirih, govori Astrov, zdravnik v Stričku Vanji, takole: »Naše podeželsko rusko, domače življenje mi je zoprno in preziram ga iz dna svoje duše … Kmetje so preenolični, nerazviti, žive umazano, z inteligenco je pa sploh težko. Utruja me. Vsi ti naši dobri znanci malenkostno mislijo, malenkostno čutijo in ne vidijo dlje ko do svojega nosu, skratka, bedasti so.« Take misli se ponavljajo v številnih njegovih delih, kar vzbuja občutek, da je ena od poglavitnih teženj njegovega umetniškega snovanja boj zoper zaostalost in prostaštvo ruskega življenja. V tem boju, ki je tako podoben Cankarjevemu, je Čehov finejši od našega pisatelja, Cankar ,se v svojem obravnavanju našega življenja poslužuje bridke satire, karikature in groteske. Čehov uporablja kvečjemu humoresko, večidel pa govori o prostaštvu ruskega življenja s fino ironijo in z izredno subtilnim zoperstavljanjem pravega nepravemu. Po svoji osnovni težnji pa sta si pisatelja sorodna in sta vsak v svojem času odigrala važni vlogi pri oblikovanju slovenskega oziroma ruskega človeka. Ali je Cankar Čehova poznal? Podatka o tem ne poznamo nobenega; vsekakor pa je gotovo, da sta Epilog k Vinjetam in Striček Vanja spisana v istem letu 1899, vtem ko Prijateljevo knjigo prevodov tega pisatelja Momente omenja v svojih pismih dvakrat, vendar šele leta 1901, in še takrat čisto mimogrede. Pričevanje Štefke Löfflerjeve o Cankarjevem poznavanju Čehova pa vsekakor spada v kasnejši čas.


Cankarjev boj z umazanim morjem slovenskega življenja, ki ga je zaposloval večjo polovico njegove pisateljske dobe skoraj izključno, se je izrazil predvsem v njegovi satiri, sledovi in odmevi bojnega trušča pa se oglašajo tudi v njegovih številnih pripovednih in dramskih delih, pogosto kot ekstemporacije. V vsem tem kompleksu njegovega stvarstva se mu je, kakor mnogim drugim avtorjem, ki so strastno angažirani s takim ali drugačnim moralističnim ali socialnim ali kakršnim že hotenjem, izoblikovala, dejal bi, individualna moralna antiteza, okrog katere je zbran ves njegov etični kozmos. Tako antitezo predstavlja na primer pri Čehovu nasprotje med prostaštvom ruskega življenja, med prostakom, ki je pogosto brez delen in nekulturen, in žlahtnim, največkrat aktivnim in ustvarjalnim človekom, kakršen je na primer njegov že omenjeni zdravnik Astrov, ki v Stričku Vanji. V teh »zgodbah iz vaškega življenja« tako poetično sanjari o preustvarjanju ruske narave, kar skuša tudi uresničiti.

Znane pa so v literaturi še razne druge antiteze podobne vrste. Tako razpada Levu Tolstoju malone ves človeški moralni kozmos v zaničevani svet svetovljanske in razumniške abotnosti in površnosti v mislih in dejanju ter v svet prave in zdrave, globoko ljudske modrosti, naj že bo religiozna ali ne, ki jo v njegovem delu predstavljajo kozak Jeroška, vojak Platon Karatajev in preprosti kmečki modrijan Akim v Moči teme in ki je zanj sol sveta in življenja. Drugačno podobo ima slična antiteza pri Dostojevskem. Avtor Besov deli človeški svet v brezbožno in božjo polovico, ki se skorajda, čeprav ne popolnoma, pokriva z verujočim delom človeštva. Vendar njegova misel ni tako preprosta, kajti človek ima lahko kontakt z bogom tudi, če zanj ne ve in tudi če boga ne priznava. Zločinec, tudi mračne vrste, mu je velikokrat samo nesrečen človek. Temu svetu, ki ga predstavljajo pravi ljudje od idiotov in religioznih prostitutk do pobožnih in svetih starcev pa do grešnikov, kakršen je Mitja Karamazov ali njegov brat Ivan, ki se mu »starec« pokloni zaradi njegovega iskateljskega trpljenja, temu božjemu svetu stoji nasproti svet mrzlega, intelektualno plehkega ateizma, ki mu velja ves srd in vsa obsodba Dostojevskega. Veliko preprostejša je analogna moralna polarizacija pri vzorniku Dostojevskega, pri Schillerju, ki mu zlasti v zgodnjih delih svet razpada v zlobne in zločinske tirane ter njih pomagače in v njihove žrtve ali borce za svobodo.

Določni obrisi neke take moralne bipolarnosti se kažejo tudi v delu pesnika Prešerna. Njegova antiteza je povsem areligiozna, stvarna in trezna je, kakršen je ta poet v vseh svojih sodbah. Prešeren je bil pesnik in posloven človek, kar Cankar ni bil. Tudi pri Prešernu se hoče uveljaviti Cankarjevemu podobno nasprotje med pesnikom in svetom, nasprotje, ki zelo določno obvladuje nekatere njegove stihe. Vendar se Prešernova misel ne ustavi pri njem, temveč ga poglobi in razširi v sfero splošno človeške diferenciacije, v razliko in nasprotje med človekom in ljudmi, pri čemer mu je človek tisti, ki v srcu misli dobro, ki je vnet za srečo človeštva, ki daruje na oltarju bratoljubja, ki spoštuje učenost, modrost, pravičnost, ki mu vse spodleti, in ki je mlačen nasproti tako imenovanemu življenju, ki ga ne mika slava in ne plaši reva in ki so mu dobrine sveta z vsem zlatom vred pod nič; ljudje, ljudje sveta pa so tisti, ki grabijo denarje, neokretne butice, ljudje, oslepljeni od življenja, ki jim je svet duha prazna utvara, ljudje z ošabnimi glavami, ki jim mar ni človeška cena …

Nekako taka je moralna bipolarnost Prešernove misli in njegovega sveta. Cankarjeva ji je sorodna in vendar se globoko razlikuje od nje. Sorodna ji je zlasti po svoji, rekel bi, absolutni človečnosti. Ne pri Prešernu ne pri njem si misel o življenju in svetu ne išče opore ne v religioznih ne v socialnih ne v političnih ali podobnih svetovno-nazorskih predstavah, Njeno izhodišče je kratko malo človek, in njena alternativa je človek – nečlovek. V razlagi te alternative pa je Prešeren vsekakor globlji in stvarnejši, zakaj Cankarju obtiči pojem nečloveka v findesièclovski predstavi o filistru, kakor se nam pri branju njegovih tekstov pogosto zdi, da mu hoče predstava o pravem človeku obtičati v pojmu umetnika, ki je pri njem v primeri s Prešernovim skoraj sentimentalno romantičen. To je vsaj deloma razumljivo zaradi Cankarjeve življenjske situacije, saj je bil pač samo umetnik, deloma pa iz njegove posebne prizadetosti, ki jo je doživljal spričo življenjske uspešnosti topoumnega in v življenje pogreznjenega filistra in spričo visokomernega odnosa tega filistra do njega – bohema in življenjskega ter družabnega izobčenca. Tako je Cankar obtičal v svoji nižji, bolj osebni in človeško manj pomembni moralni bipolarnosti, ne seveda dobesedno, vendarle pa dovolj izrazito, kakor je to razvidno iz njegovega dela.

Seveda je jasno, da je antiteza filister-umetnik, tudi če jo sprejmemo v njenem najširšem pomenu, za obsežnejše pripovedno delo preozka ali, če hočete, vendarle preneznatna. Do neke meje je zadostna za črtičarja, dasi niti zanj ne povsem. V svojih obsežnejših in pomembnejših tekstih je moral Cankar posegati po tematiki izven te antiteze, kakor v Kralju na Betajnovi ali v Hlapcih ali v Hlapcu Jerneju in še v nekaterih drugih, kjer igra filister epizodne vloge, kakor Bernot v Kralju na Betajnovi ali ta ali ona učiteljska figura v Hlapcih. V obsežnejših delih, ki vztrajajo v razponu opisane antiteze, pa se mu redoma dogaja, da pada v subjektivno sentimentalnost, v kateri se včasih tudi izgublja. Te usode je deležen na primer skoraj cel njegov cikel, ki sem ga imenoval generacijskega. Zaradi ozkosti osnovne moralne problematike si jo kdaj pa kdaj skuša razmakniti in ji dati širše dimenzije, kakor na primer v »Pomladni noči«, kjer s silno domiselnost jo projicira senco svojega filistra na mogočno zgodovinsko ozadje, na katerem ga ugledamo kot znamenito figuro samega Robespierra.

Svojemu geniju pa je Cankar našel še drug popolnoma izviren in umetniško pomemben izhod iz začaranosti v antitezo filister – umetnik. Podal se je na grozljivo in edinstveno romanje po katakombah, prepadih in skrivnih stopniščih, hodnikih, kamricah in sobanah človeškega srca, seveda svojega. To je romanje, ki nam odkriva skrivnostne razsežnosti človeškega notranjega sveta. Ta je tako čudovit, komaj doumljiv, kakor neznansko vesolje in kakor življenje samo. In če nam v svojem delu ni zapustil mogočne moralne antiteze, nam je zapustil resnicoljubno, včasih okrutno, včasih svečano pričevanje o samem sebi, o svojem srcu, o svojem tihem, fantastičnem in vendarle tako realnem notranjem kozmosu, pričevanje, ki je osebno in splošno človeško in kakršnega je komaj še kje najti v literaturi.


In naposled še en pogled v stvarstvo tega znamenitega pisca. Po svojem tujstvu v življenju, kateremu je, kakor pravi sam, ukradel celega človeka, to je sebe, po tem tujstvu živo spominja na svojega mlajšega vrstnika Fr. Kafko, ki je prav tako izrazit tujec na svetu, četudi v nekoliko drugačnem smislu kakor Cankar. Kafka ne more najti kontakta z osrednjim, malone metafizičnim načelom življenja, kontakta, ki si ga želi, ki ga hoče, zakaj v njem vidi edini smisel in edino vsebino življenja. Toda pri tem avtorju živi v čustvu odtujenosti veliko drugih primesi, ki so v zvezi z njegovo pripadnostjo izraelskemu rodu in z odtujenostjo tega življa kjerkoli na svetu. Cankarjev tujski odnos do življenja je čistejši. Je pa ravno tako kakor pri Kafki povezan z občutkom neke krivde, ki ima pri obeh avtorjih izrazito metafizičen vzrok in značaj. Cankar govori o tem čustvu, ki je tako značilno za novejši čas evropske psihike, zelo pogosto. Kafka pa mu je posvetil svoja dva velika romana Grad in Proces, ki sta oba postavljena v nekakšen brezzračen življenjski prostor in ki sta ostala izrazito alegorična. Cankarju je alegorika pri obravnavanju tega čustva tuja; obvarovala ga je pred njo povezanost z našim življenjem, kajti skoraj vse svoje neposredne izpovedi o tem čustvu je uvrščal v podobe našega sveta, iz katerega ga je skušal tudi razložiti, kar se mu seveda ni in ni moglo posrečiti. Razumljivo, kajti njegovega čustva ni mogoče razložiti z ničimer. Bilo je v njem od vsega začetka in ga spremljalo do kraja. Njegova umetniška dolžnost je bila izpovedati ga. Svojo apoteozo pa je to čustvo doživelo v Cankarjevi zadnji knjigi, v kateri se je njegovo tujstvo pretopilo v poetičen sanjski medij, iz katerega so nastale Podobe iz sanj.

Po vsem povedanem in še po svoji religiji hrepenenja, ki je, mimogrede rečeno, v tako očitnem nasprotju z vsako cerkveno vero v boga, je Cankar moderen duh in spada v vrsto evropskih ustvarjalcev, ki so vodili narode k osvestitvi glede novih in vedno bolj kompliciranih odnosov sodobnega človeka do sveta in do smisla ter nesmisla življenja. Pri vsem svojem »pesimizmu« je bil Cankar zvest borec v vrstah tistih evropskih mož, ki so kljub jasni zavesti o položaju človeka v mračnem in ognjeno strašnem kozmosu vedeli, da življenje osebno sicer lahko odklanjaš, da si pa dolžan kljub temu služiti mu požrtvovalno in vdano in več kot to, s spoštljivo pobožnostjo, ki nima nobene zveze z nobeno vero. Cankarjeva življenjska modrost, ki nas tako živo spominja Prešernovega do življenja »mlačnega« in od življenja neoslepljenega človeka, je zapisana v črtici »Kurentova modrost«, ki je bila namenjena za Podobe iz sanj. Tu oznanja lahkomiselnost in brezbrižnost do življenja, seveda do tistega banalnega življenja, ki drži v trdi sužnosti toliko človeških bitij in usod. Z vsem svojim delom pa je hkrati dokazal, da je sam v sebi in v višjih odnosih do sveta živel resno, pozorno, da, kratko malo pobožno. To njegovo oznanilo je treba še posebej spoštovati in se ob njem zavedati, da ga je mogel tako prepričevalno, tako iz srca v srce nam in človeštvu sporočiti samo velik umetniški oblikovalec in velik človek.

Spomin[uredi]

Naključilo se je, da sem se mogel osebno seznaniti z Ivanom Cankarjem, ki je bil prvi slovenski pisatelj, s katerim sem prišel v stik in kateremu sem bil predstavljen. Res je sicer, da sem bil nekajkrat v rodbini Frančiška Levca, ker sem bil sošolec njegovega sina Ivana ali Janeza, kakor smo mu rekli. Toda znanstvo to ni bilo in ni moglo biti, kajti stari Levec je bil takrat že častitljiva osebnost in, kakor se mi je zdelo, tudi nasploh redkobeseden mož. V prvem letu vojne sem ga še nekajkrat videl v kavarni Evropa, kjer je zvesto in molče kibiciral ali komaril pri partijah taroka. Sam ni tedaj igral nikoli. Po videzu sem poznal tudi mrožu podobnega Antona Funtka in kajpada mogočnega Ivana Tavčarja, pri katerem je nas, mladi svet, zabavala njegova odmerjena tehnika odzdravljanja, ki je bila nezmotljivo uravnana po ugledu ali neugledu ljudi, ki so ga pozdravljali. Videval sem ga tudi v isti kavarni kakor Frančiška Levca, kjer je vsak dan po kosilu igral piquet z advokatom in humorističnim pisateljem dr. Alojzom Kokaljem, in to včasi dovolj glasno in šaljivo dramatično. Na ljubljanskih ulicah je bil nekaj let pred vojno dovolj značilen pojav mladi, bledični in očitno tuberkulozni pesnik in pisatelj Premk, ki se je nosil po tedanji umetniški šegi: žameten suknjič, velika črna zaveznica in klobuk z zelo širokimi krajci. V taki obleki sem v stanovanju takrat že pokojnega profesorja Ivana Vrhovca nekajkrat videl Vladimira Levstika in kiparja Lojzeta Dolinarja. Prvi je bil nekaj časa tam podnajemnik in se je družil z najstarejšim profesorjevim sinom, čigar najmlajši brat Tone je bil moj sošolec. Dolinar pa je zahajal k Levstiku. Kakor vsa tedanja dijaška mladež sem v tistih letih pogosto srečeval na tivolskih sprehodih bradatega in temnega Antona Aškerca, ki se je sprehajal zmeraj sam in, kakor se nam je zdelo, mračen, odljuden in bogvedi v kaj neveselega zamišljen. Ob nedeljskih dopoldnevih pa smo gimnazisti neredko postajali pred mrežasto ograjo vrta med Narodnim domom in tedanjo Areno, leseno stavbo, ki je stala na mestu sedanjega Kluba delegatov . Tam smo z nekoliko posmehljivim zanimanjem in začudenjem vlekli na ušesa govore in gesla, ki jih je s svojim značilnim, rezkim glasom metal med svoje, ne zelo številne sodruge, predvsem železničarje, srepooki in temnobradi Etbin Kristan. In nekoč je naneslo, da me je na dijaškem stojišču sedanje Opere, mislim da ravno sošolec Ivan Levec, opozoril: »Poglej, tistile, ki gre zdajle tam na desni v parter, je Oton Župančič.«

Z nobenim od teh naših tedanjih literarnih mož in velmož nisem mogel imeti nobenega pravega znanstva in nobenih osebnih stikov, ker sem bil pač premlad, in le naključju se imam zahvaliti, da sem nekoč mogel obiskati Ivana Cankarja, se seznaniti z njim in si pridobiti pravico, da ga smem kdaj pa kdaj še priti pogledat. Znanstvo z njim pa mi je odprlo možnost za nova znanstva, ki so me uvajala v življenje naše literature in umetnosti. Srečno naključje je bilo namreč v tem, da nam je ob neki priložnosti naša znanka, se pravi znanka majhne dijaške družbice štirih ali petih sošolcev ali prijateljev, ki smo se živo zanimali za literaturo in se tudi poskušali v pisanju, Vera Kesslerjeva, ponudila, da stopi z nami, kadar bi hoteli, na Rožnik k Cankarju, s katerim da je dobro znana.

Njeno znanstvo z njim je bilo za nas izven dvoma, saj smo vedeli, da pisatelj zahaja v njihovo hišo, v kateri se je kdaj pa kdaj zbirala precejšnja literarna in kulturna družba. Dom Marije Kesslerjeve starejše je v naši kulturni zgodovini vsekakor vreden ne samo omembe, temveč tudi spoštljive pozornosti. Ta ločena žena ali celo že vdova novomeškega okrajnega sodnika Kesslerja je s svojimi štirimi hčerami živela v skromnih, toda dostojnih razmerah; znala je k svojim čajankam privabiti vrsto zanimivih in razboritih slovenskih osebnosti. Tako je v njeni hiši nastal prvi in doslej nemara edini literarni salon, kjer so se k razgovoru in muziciranju zbirali resnični izbranci našega malega sveta. Družbo pod okriljem te nedvomno bistre gospe so poživljale njene hčere: najstarejša Mica, tedaj vroča ljubezen Ivana Cankarja, Ani, kasnejša žena Otona Župančiča, Vera, kasneje žena Frana Albrehta, in Slava, najmlajša. K njim so zahajale njihove prijateljice: pianistka Dana Koblarjeva, kasnejša žena Pavla Golie, slikarica in nečakinja Ivane Kobilčeve, Mira Pintarjeva, Melita Levčeva, nesrečna hčerka Frančiška Levca, in morda še katera.

Kolikor je meni znano, so od naših vidnih ljudi zahajali v ta salon: Ivan Cankar, Oton Župančič, dr. Joža Berce, ki mu je osmrtnico med prvo svetovno vojno napisal Ivan Cankar, globoko žalostinko pa tudi Oton Župančič. Verjetno je zahajal v to hišo Vladimir Levstik in nemara tudi Cvetko Golar. Zagotovo pa se je oglašal v tej družbi Etbin Kristan in verjetno še nekateri, ki pa so mi neznani. Ivan Cankar je opisal ta salon v svojem Novem življenju, v katerem nepoučeni zagotovo lahko prepoznamo samo Etbina Kristana, ki pri njem recitira Župančičevo pesem Grobovi tulijo, in pianistko Dano Koblerjevo ter seveda tudi Mico Kesslerjevo in morda še koga. Posvetil je večeru v tem salonu precejšen del svoje knjige, v kateri je seveda marsikaj spremenjeno, deformirano z ostrim karikiranjem nekaterih nespoznavnih oseb in z zasanjanimi lirizmi. Je pa nemara prvi med slovenskimi pripovedniki na široko opisal svoje oziroma Grivarjeve sanjarije pod vplivom muzike, ki jo je kdaj v posebnem razpoloženju poslušal v tej na Slovenskem popolnoma izjemni hiši in družbi.

Vera Kesslerjeva, ki je v letu 1912, o katerem govorim, doraščala v dekle, saj ji je bilo takrat šestnajst, sedemnajst let, je bila potemtakem zagotovo dobra in ljuba znanka Ivana Cankarja in lahko smo se zaupali njenemu vodstvu brez skrbi, da bi bili pisatelju nadležni ali nedobrodošli, čeprav se mu seveda nismo napovedali vnaprej. Dogovorili smo se, da se sestanemo v zgodnji popoldanski uri in da se odpravimo na pot v takem času, da bi se pri Cankarju oglasili kmalu po četrti uri. Tako se je zgodilo in krenili smo po poti, po kateri je Frančišek Levec sleherni dan ob zgodnji uri hodil zajtrkovat k Čadu, se pravi po gozdni poti, ki jo Ljubljančani tako dobro poznamo in tako radi obiskujemo.

Kakšna družbica je to bila? Predvsem Vera Kesslerjeva, za katero je bil naš izlet nekoliko razburljiv praznik. Ali pojde vse po sreči, ali ga najdemo doma, kako nas sprejme? Z njo smo bili trije, morda celo štirje fantje, dijaki predzadnjega razreda gimnazije ali vsaj že kandidati za ta razred. Kateri? Kolikor si s tem vprašanjem belim glavo, moram priznati, da mi spomin na ta dan po več kot šestdesetih letih nikakor ni zanesljiv. Kajti v tistem letu in morda še v naslednjem je ta druščina podobno romala nekajkrat, vendar ne zmeraj v isti sestavi. Manjkal je kdaj ta, kdaj drugi. Vendar lahko rečem, da smo bili skoraj stalni obiskovalci: že omenjeni Ivan Levec, sin Frančiška, ki je zaradi svojega očeta užival pri Cankarju tople simpatije; nadalje Ivan Albreht, leto ali dve starejši od nas, ki si je kmalu po tem času že pridobil prvo literarno priznanje z objavo pesmi v Ljubljanskem zvonu, in še najmlajši med nami, Vladimir Milavec, svež, čist bogataški sin, poln veselja in ljubezni do vsega pravega. Nesrečen mladenič, ki mu je nekaj let kasneje Cankar med Podobami iz sanj napisal prisrčno osmrtnico z naslovom Kadet Milavec, zakaj ta sončni fant je padel na soški fronti. Sam sem bil vse preveč zaposlen s svojimi smrtnimi mislimi in hkrati s stanjem, v katero so se v ta prva globlja spoznanja vpletale vsakršne nedorasle misli, stremljenja in želje. Zavedal sem se nekako te zmede in nejasnosti v samem sebi, zato sem vedel, da nikakor nisem sposoben za sproščen in neposredno odkrit pogovor s človekom Cankarjevega formata in njegove zrelosti, in to niti ne o stvareh, ki so me resnično vznemirjale. Najzrelejši med nami je bil vsekakor Ivan Albreht, ki pa je bil hkrati nenavadno sramežljiv in boječ. In ko se je Cankar z mojim posredovanjem seznanil z njegovimi pesmimi, se mu mladi poet sploh ni upal več pred oči.

Cankar pa je takrat preživljal vsaj v svoji umetniški ustvarjalnosti mogočni prehod od boja zoper umazano morje slovenskega javnega življenja k neposredni, subtilno izpovedni liriki, ki se mu je pričela s ciklom o materi, se potopila v grozljivo fantastiko prizorov Iz tujega življenja in se v vsem obsegu njegove moralne osebnosti pripravljala na zadnje obračune, ki se sklepajo v avtobiografskem ciklu Iz mojega življenja in v Grešniku Lenartu. Takrat, v letih 1911 in 1912, nihče izmed nas ni slutil, kako blizu je prva svetovna katastrofa, čeprav so bili prvi gromi balkanskih vojn že zaznavni. V zvezi s temi dogodki je Cankar pač še posegal v javno življenje, kakor se je razvijalo pod vplivom dogodkov na Balkanu in pod vplivom slaboumne avstrijske notranje in zunanje politike, ki je tako uspešno pripravljala razpad habsburške monarhije. Svoje narodne dolžnosti v tej zvezi, kakor vemo, Cankar ni zanemaril.

Pred našim romanjem k pisatelju in pravzaprav ves čas naših obiskov pri njem se verjetno ni nihče od nas spraševal ne o neizmerni razliki in daljavi med njim in nami ne o tem, kaj navsezadnje hočemo od njega in kaj sploh moremo pričakovati od svojih obiskov; nič tega. Hoteli smo ga kratko malo videti in se seznaniti z njim, seveda zaradi tega, ker smo videli v njem najvišjo avtoriteto ne samo v umetništvu, temveč predvsem v vprašanjih vsakršne osebne in javne morale in intelektualne potence. Mene, ki sem leto ali dve pred tem doživel silovito mentalno prebujenje, pa je vrhu tega gnala napol radovednost napol samozavest ali domišljavost, da bi ob njem pretehtal svoje intelektualne sposobnosti in da bi tako izmeril njega in sebe. Komaj razumna in razumljiva ter zares nezrela potreba, ki bi ji bil lahko zadostil brez osebnega srečanja, saj nam je bil takrat Cankar že skoraj v celoti dostopen v knjigah. Nezrelo, nerazumljivo, toda tako je bilo.

Ko smo prišli pred gostilno na današnjem Cankarjevem vrhu, je prijateljica Vera stopila v hišo in se kmalu vrnila z veselo novico, da je Cankar doma in da takoj pride k nam. In res je kmalu nato stopil iz veže in po dveh, treh stopnicah navzdol k nam droben, srednje velik, brkat mož z nekoliko razmršenimi lasmi in s čisto posebnimi očmi. Verjetno smo ga na videz poznali vsi. Predstavili smo se mu, pri čemer je vsakemu podal roko, predvsem pa se je veliko bolj domače pozdravil z Vero. Nato nas je povabil k eni od miz pred krčmo in naročil iz hiše liter vina. Posedli smo in se gledali. Toda Cankar je bil takih srečanj vajen in je vedel, da mora on voditi pogovor. Od nas ni bilo pričakovati posebne pobude. Pričel je govoriti o vsem mogočem, seveda tudi o literaturi, o našem zanimanju zanjo in o podobnih stvareh. Beseda mu je tekla gladko in neprisiljeno. Kadar je povedal kaj veselega ali smešnega, se je nekako vrgel nazaj, si med smehom segel s prsti v lase, nas preletel z živimi očmi in se spet sklonil, kakor je sedel s prekrižanimi nogami. Tistega malega, kar mi je od teh pogovorov ostalo v spominu, seveda ne morem obnoviti v avtentični zaporednosti, ki navsezadnje ni važna. Spominjam pa se dobro, da sem ga med prvim srečanjem v pogovoru o literaturi dovolj nespametno vprašal, kateri je večji pisatelj – Tolstoj ali Cankar. Cankar se je sunkovito obrnil k meni, me preletel z ostrim pogledom, ki se mu je pa naglo omehčal. Očitno se je prepričal, da moje vprašanje ni ne provokacija ne neslano dobrikanje, temveč preprosta, neumna nedolžnost. Vrgel se je nazaj, se spet sklonil in se zagledal mimo vseh nas, kdo ve kam, ter mirno dejal: »Tolstoj je Tolstoj, jaz sem pa Cankar.« Nakar je pričel govoriti o drugih rečeh.

Nekoč nam je pripovedoval o svojih obiskih in predavanjih v Trstu in o svojih tamkajšnjih znancih. Nenadoma se je glasno zasmejal in nam povedal zgodbo slovenskega tržaškega delavskega politika, ki je bil v zelo mladih letih natakar v neki tržaški žganjarni. Ta dečko je bil strasten antialkoholik in je pričel v pogubnem lokalu pridigati treznost. Pri tem pa je kajpada kot natakar točil gostom žganje. Pivce in gospodarja je ta paradoksalna situacija spočetka zabavala. Sčasoma pa so jih začele njegove pridige motiti, gospodarja pa tudi vznemirjati, kajti tega ali onega od pivcev so se strastne besede točaja, ki je bil dobro zgovoren, celo prijele. Odpustil ga je iz službe in mu prepovedal zahajati v lokal. Tudi Cankarju se je zdela zgodbica zabavna, ni nam pa povedal, kdo je bil ta nepoklicani pridigar. To sem zvedel veliko kasneje od tega nekdanjega točaja samega. Bil je Ivan Regent. Ob neki priliki nam je Cankar očarano in očarljivo opisoval neko pokopališče na Štajerskem, ki ga je obiskal med svojim bivanjem pri Lojzu Kraigherju v Slovenskih goricah. V dolini vas, nad njo griček. Na gričku, na prisojni, nekoliko nagnjeni ravnici – pokopališče. Ves božji dan sonce, razgled čudovit, mehke oblike pokrajine. V vasi spodaj kipi življenje, tu zgoraj pa je tiho, toplo, svetlo, spokojno. Mrtvi imajo lepo spanje. Blaženost se preliva po zraku in pokojnikom je tako dobro, da kar vidiš, kako iz vsakega groba gleda roka, ki kaže vasi spodaj in vsemu svetu figo. – In se je vrgel na naslon, se veselo zasmejal in si segel v lase.

Poznali smo Cankarja kot literarnega kritika iz njegovih kritičnih in polemičnih člankov. Zdel se nam je strog sodnik. V nasprotju s tem pa nisem mogel nikoli razumeti in sprejeti njegovih predobrohotnih ocen o Ketteju kot pesniku sonetov. Primerjal ga je s Prešernom, ga ravnal z njim in ga skorajda postavljal nad njega. Spominjam se primera s Kraigherjevo Školjko, ki je tiste čase izšla in razburila literarne duhove pa tudi javnost. Še preden je napisal kritiko o nji, smo ga vprašali, kakšno mnenje ima o drami. Zelo nam jo je pohvalil in naposled dejal: »Rajši bi pod Školjko postavil svoje ime kakor pod svoje drame.« Ne takrat ne nikoli pozneje si nisem znal razložiti teh predobrohotnih besed, čeprav je Školjka v nekem smislu zelo ustrezala ne posebno globokemu okusu in nekoliko zaostalemu duhu tedanjega časa.

Ko smo ga nekega dne pričakovali za mizo pred krčmo, je prišel k nam nenavadno židane volje. Mahal nam je že od daleč z neko knjigo in nam klical: »Fantje, prva slovenska knjiga esejev! Ali ste jo že videli? Poglejte jo in jo berite! Prva slovenska knjiga esejev!« Šlo je za Abditusovo knjigo družbenopolitičnih esejev Socialni problemi. Govoril nam je še o knjigi pa tudi še o njenem avtorju, čigar ime, Albin Prepeluh, nam je zaupal. Tudi Abditusa sem osebno spoznal veliko let kasneje ob ustanavljanju prve Sodobnosti. Prepeluh je bil znan socialističen političen delavec in lastnik Blaznikove tiskarne, ki nam je revijo tiskal večidel na upanje, nam gratis odstopil poslovni prostor v svojem podjetju in nam v vsakem pogledu izkazoval pozornost in požrtvovalno naklonjenost.

Cankar nam je o literarnem delu večkrat govoril tudi osebneje. Nekoč nam je v ne vem kakšni zvezi dejal: »Ne bojte se jeze. Jeza je lahko izvrsten navdih. Jaz sem marsikaj dobrega napisal iz jeze.« Žal nam ni povedal nobenega primera, toda nekaj njegovih stvari je takih, da nas same prepričujejo o njegovi trditvi. Tako nekatere njegove polemike in satire, kakršna je njegov znameniti Anastasius von Schiwitz nikakor niso brez žolča, kakor tudi ne nekatere replike v njegovih dramah, na primer veliki govor učitelja Jermana v drugem dejanju Hlapcev. Sicer pa Cankar nikakor ni edini avtor, ki je blagoslavljal svojo jezo kot vir inspiracije.

Spet drugič nam je govoril o priložnostnem pisanju, ki ga je sploh težko opredeliti in mu določiti meje. Pri tem niti ni zavračal literarnih naročil, za katera je trdil, da so lahko dobra pobuda za kar uspele stvari. »Vzemite na primer mojo pesem Kongres v Varšavi! Ali ji je kaj očitati? Mislim, da spada med moje boljše stvari.« Drugič nam je govoril: »Ljudje me sprašujejo, kje jemljem snovi za toliko stvari, ne da bi se ponavljal. Jaz pa jim svetujem, naj gredo kdaj po mestu. Sam to včasih storim. Tam srečujem vsakršne ljudi. In če si jih dobro ogledam, vidim, da vsakemu visi od nosa – črtica ali novela.« In se je s širokim smehom vrgel nazaj ter si segel v lase. »Drugi pa spet govore, da se stalno ponavljam in da pravzaprav govorim zmeraj samo o sebi. O kom pa naj bi navsezadnje? Ali je mogoče kdo zanimivejši od mene?« In seveda spet smeh in njegova značilna kretnja in gesta in njegov veselo zmagoslavni, nagli pogled po sogovornikih. In še o ,profesorjihʼ, ki so mu očitali, da piše slovnično nepravilno, z enakim smehom: »Da, to mi očitajo, toda stvar je taka, da oni znajo slovnico, jaz pa slovenščino.«

O naših pisateljih z nami skoraj ni govoril, niti ne o Župančiču. Morda kdaj pa kdaj o Ketteju. Nekoč nam je vsem in tudi samemu sebi v veselje povedal zgodbico o tem originalnem človeku, ki da je nekoč prišel v družbo ali v šolo v enem črnem in enem rjavem čevlju, kar da ga ni niti najmanj spravljalo v zadrego, marveč je bil, tako je Cankar trdil, kratko malo naivno ponosen na svojo domislico. Ob neki priložnosti pa nam je proti svoji navadi, saj nas ni nikoli ne poučeval ne skušal vzgajati, spregovoril: »Fantje, verjetno obiskujete tudi druge literate, kar se mi zdi razumljivo. Pred enim pa vas moram posvariti. Ne obiskujte Levstika, Vladimirja, od njega se ne boste naučili nič dobrega. Poleg tega ta človek prevaja francoske pesmi in jih objavlja kot svoje.« Te obtožbe nisem nikoli preverjal, toda zdaj jo moram v zvezi s Cankarjem povedati na ljubo resnici. Bojim se, da Cankar ni govoril brez tehtne podlage, kar se mi zdi tem verjetneje, ker je bilo njegovo svarilo zelo resno. Hkrati je to bil tudi edini primer, da nam je Cankar o kakem svojem znancu privatno govoril kaj neugodnega. Kar je bilo potrebno, je povedal javno.

Spominjam pa se tudi, da nam je nekoč, ko smo govorili o naši starejši literaturi, dejal nekako iz čisto svojih misli, o katerih nismo mogli veliko slutiti, o Franu Levstiku: »Levstik? Kolikor starejši sem, toliko bližji mi postaja Levstik.« Izjava, ki jo je mogoče razumeti samo v zvezi s Cankarjevim položajem v našem širšem in ne samo literarnem javnem življenju, kajti kot leposlovca sta si po naravah zelo nesorodna.

Tujih tekstov in rokopisov ni bral. Kolikor vem danes, je mnogim obiskovalcem ta svoj razumljivi odpor naglašal, da mu ne bi nosili svojih ali tujih poizkusov. Nam ni tega rekel nikoli. Zato mi ni bilo prav nič težko ugoditi Ivanu Albrehtu, naj bi pisatelju dal v pregled nekaj njegovih pesmi, kajti urednik Šlebinger ga ni hotel uslišati, da bi mu katero natisnil v Zvonu. Res sem se obrnil na Cankarja, ki je brez ugovora pesmi prevzel in mi povedal, kdaj mi bo mogel dati odgovor. Da mu pesmi ni izročil Albreht sam, se mu očitno ni zdelo prav nič čudno. Oglasil sem se pri njem čez nekaj dni. Dejal mi je: »Nekatere sem označil s svojima začetnicama I. C. Te naj izroči Šlebingerju, ki jih bo tiskal.« Albreht je zelo srečen storil, kar mu je bilo naročeno, in pesmi so resnično izšle. To mu je odprlo vrata v Ljubljanski zvon. O podrobnostih odnosa med Cankarjem in Šlebingerjem nisem nikoli spraševal.

Leto naših najpogostejših obiskov pri Cankarju je bilo leto njegove Lepe Vide. Kako smo spomladi leta 1912 zvedeli, da piše novo dramo s tem naslovom, ne vem. Kajti Cankar vsaj z nami ni rad govoril o svojih stvareh, tem manj o tistih, ki so šele nastajale. Toda vedeli smo in smo dramo nestrpno pričakovali. Razpoloženje hrepenenja je bilo Levcu, Albrehtu in meni zelo po srcu, kajti bili smo vsi trije zaljubljeni, in to v isto osebo. Sklenili smo, da vsak od nas poizkusi tako ali drugače pri lepotici svojo srečo, in kdor bo izvoljen, bo pač izvoljen. Levec ji je pisal, jaz sem svojo spoved opravil ustno, oba seveda brez uspeha. Albreht pa je izginil iz Ljubljane, kajti prišel je čas velikih počitnic. Nekako takrat je izšla Lepa Vida. Nenadoma dobiva Levec in jaz od Albrehtovega očeta telegram, naj nujno in brez odloga prideva v Hotedršico na njihov dom. Kaj se je zgodilo? Albreht je v svoji plahosti in malodušnosti spisal pesem, ki jo še pomnim: »Gospodični visoko učeni so verzi ti posvečeni. Kdor bi rad vedel, kateri, naj mi nikar ne zameri, ker mu žal ne morem postreči z imenom. Bog s teboj, bog ali vrag! Dosti svet ima bedakov in bedaki srebrnjakov, še v zlato te vkujejo. Jaz pa sem, no, tak in tak: žep moj ni nikdar brez suše, od dekleta hočem duše, pa četudi zaničujejo tvoji jezni me pogledi.« Spisal je to pesem in se – obesil. Toda oče ga je snel in poklical naju dva. Albreht si je opomogel in odpravili smo se vsi trije peš po slovenski deželi. Najprej do Gorice, potem v Trst, iz Trsta v Pazin, od tam mimo nekdanjega Čepićskega jezera in čez hribovje v Mošćenice ter naprej čez Reko v Ljubljano. Levec in jaz sva imela s seboj vsak svojo Lepo Vido. Na počitkih, zlasti v obmorskih krajih, smo jo vneto prebirali naglas. Tako so nemara skoraj sto petdeset let prej mladi ljudje prebirali Goethejevega Wertherja. Bilo nam je zelo lepo in poetično, balzam za naše srčne bolečine, ki pa kajpada le niso trajale predolgo. V Cankarjevi drami smo uživali posebno prvo in tretje dejanje. Čustva Vidinega moža so nas pretresla. Postava Damjana in vsa njegova nekoliko skrivnostna življenjska poetičnost sta nas očarali. Mene pa je najbolj in lahko rečem najbolj boleče prevzelo drugo dejanje. O tem moram še spregovoriti, kajti srečanje z njim je bilo skoraj usodno zame. Ali samo zame? Na jesen smo Cankarju pripovedovali o svojem potepanju v spremstvu Lepe Vide. Mislim, da mu je bila naša povest, v kateri je bila vsa ljubezenska tragedija zamolčana, kar prijetna. Sprejel jo je z zamišljenim smehljajem.

Pred to zgodbico sem tu že dvakrat omenil Župančiča. Ta se je med tem časom nastanil poleg Cankarja na Rožniku, in to v sobi v stranskem poslopju, ki je imela vhod s prostorne verande. Obiskovali smo Cankarja in se v srcu kajpada zanimali tudi za poeta. Zdi se mi, da ta ni sprejemal obiskov, vsaj ne toliko kakor Cankar. Nekoč, ko smo se spet oglasili pri tem, nam je rekel: »Danes pa sedemo na verando.« In ko nas je spremil tja, smo naleteli na precejšnjo družbo, ki je bila za nas nova in zelo zanimiva. Predvsem je bil tu Župančič, ki ga prej nisem osebno poznal, čeprav bi mi bilo znanstvo z njim zelo drago. Potem je bil tu Lojz Kraigher, avtor tedaj slavne Školjke, ki je prišel s Štajerske. Morda je bil navzoč profesor Berce, morda, in res ne vem, zakaj se mi zdi, da je bil v družbi tudi doktor Lotrič, ki so ga vsi klicali za Lutra. In kdo še? Ne vem. Družba pa se mi je zdela velika in glasna. Cankar nas je vse predstavil vsem in posedli smo. Tuje telo, kakršno smo prišleci bili, je za nekaj časa razgovor pretrgalo, vendar je kmalu spet stekel poln šal, domislekov in smeha. Živo se spominjam trenutka, ko se je Kraigher nekako otroško postavljal z novo denarnico, o kateri je trdil, da je menda iz safiana. Nato Župančič, ki je sedel daleč od njega: »Pokaži!« In ko mu jo je Kraigher podal, se je poet namrščil in lakonično izjavil: »Tele!« »Da, zdajle,« je odbil Kraigher, Župančič pa mu vrže denarnico od daleč na glavo, češ: »Ne, pač pa zdajle!« In smeh in dobra volja. Vendar smo se mi prišleci kmalu poslovili, kajti v tej družbi nam je bilo vendarle težko vztrajati. Po tistem dnevu pa sem si dovolil kdaj pa kdaj obiskati tudi Župančiča.

V začetku sem nekje omenil živi Cankarjev interes za vse poglavitne stvari in teme našega tedanjega političnega položaja in življenja, slovenskega in avstrijskega. Tri dejstva so takrat vznemirjala naše prebujene razumnike. Obe balkanski vojni, prva in druga, preporodovsko gibanje in brezglava, toda po svoje dosledna avstrijska zunanja politika. In pokazalo se je prav kmalu, da so vsa tri spletena v enoto, ki je bila kajpada usodna za našo narodno eksistenco in za našo kulturo. K Cankarju je prihajalo veliko mladih intelektualcev, ki so si želeli jasnosti glede potrebne orientacije v teh zadevah. Razpravljal je z njimi in ravno tako z nami in naposled se je v aprilu 1913 odločil, da je napovedal predavanje z naslovom Slovenci in Jugoslovani, in sicer v Mestnem domu.

Dvorana Mestnega doma je bila takrat in tudi že poprej poglavitna ljubljanska dvorana za vsakršne javne nastope, za shode, zborovanja in predavanja. Za nas dijake so bila privlačna predvsem predavanja. Nekaterih se živo spominjam. Mislim, da je bilo jeseni 1911, ko je tam nastopil Cankar s predavanjem o Ketteju in Murnu. Zdi se mi, da sem ga takrat slišal govoriti prvič in da se je nam, ki ga osebno še nismo poznali, s tem predavanjem predstavil nekoliko intimneje in osebneje. Govoril je zelo toplo in prepričevalno o obeh poetih, zlasti se mi zdi o Murnu, ki ga dolgo tudi sam ni umel do kraja in nam je tudi recitiral nekaj njegovih najznačilnejših pesmi. Do današnjega dne mi je ostal v spominu zlasti ton njegove deklamacije Murnovih Vlahov s posebno monotono, na ozko zaprti vokal o ubrano melodijo: »In naprej gredo in nazaj gredo in pojejo pesem tak žalostno, da nikoli tako.« Ponavljali smo si te stihe v Cankarjevi intonaciji sto in stokrat, včasi resno, včasi za šalo, toda zmeraj z občutkom neke nerazložljive, melanholične pomenljivosti.

Pred tem Cankarjevim predavanjem smo v isti dvorani poslušali Frana Milčinskega, ki nam je bral svoje pravljice, za katere je bil takrat deležen velikega odobravanja, čeprav mu kasnejša kritika, zlasti Župančičeva, ni dala priznanja. Toda dosedanjih več kot šestdeset let življenja te knjige daje prav nam, tedanjim mladim in navdušenim poslušalcem, ki smo kasneje med sabo še dolgo ponavljali nekatere značilne stilistične obrate iz lepe proze tega pravljičarja. Spominjam se tudi dveh ali treh zanimivih in poetično zanesenih predavanj profesorja Pavla Grošlja. Govoril nam je o modernih teorijah o nastanku našega planetnega sistema. Na istem kraju smo približno v istem času poslušali Etbina Kristana, ki nam je predaval o Župančiču; strme pa smo spremljali zlasti njegove recitacije, ki so naredile na nas nenavadno močan vtis. V jeseni 1912 sem na žalost izpustil Župančičevo predavanje O izreki črke l na koncu besed in pred samoglasniki. Predavanje sem prebral kasneje v Zarji. Bilo je pomemben in odločilen dogodek v naši kulturni zgodovini, predvsem v zgodbah našega odrskega jezika, kakor je Župančič sam poudaril v njem. Vendar je zaradi naše tedanje vsesplošne zaostalosti in omejenosti doživel začasen poraz. Kasnejša gledališka praksa mu je dala in mu daje prav, dasi naš pogovorni odrski jezik kljub Župančičevim tezam in kljub njegovemu dolgoletnemu prizadevanju ni bil in ni vse do danes ne dognan ne utrjen.

Zdi se mi, da se je ta znamenita serija predavanj v Mestnem domu, ki z navedenimi nastopi ni izčrpana, končala z znanim Cankarjevim predavanjem Slovenci in Jugoslovani 12. aprila 1913. Pri tem predavanju sem bil seveda navzoč, in to z vsemi svojimi tovariši. Bil je razburljiv in za mladi svet tedanjega časa resnično pohujšljiv večer, kajti bil je politično ne samo koristen, temveč v nekem smislu zagotovo odločilen in smerodaven. Cankarjevo izvajanje je bilo sestavljeno iz dveh polovic, ki sta se prepletali, iz kritike avstrijske politike, zlasti zunanje, in iz razvijanja resnično naprednih pogledov na tedanje in bodoče odnose nas Slovencev do Jugoslavije in Jugoslovanov. Ta polovica je danes splošno znana in priznana. Za Cankarjevo misel do današnjih časov ni bilo treba sprememb. Zavzemal se je odločno za politično združenje Jugoslovanov, ravno tako odločno pa je odklanjal kulturno ali bolje rečeno jezikovno in nacionalno stapljanje Slovencev s Hrvati in Srbi. S tem njegovim stališčem smo se do kraja zavedno strinjali vsi člani naše ožje družbe. Zato smo ta del predavanja sprejeli kot naravno in za nas odločeno stvar.

Nekaj novega in komaj verjetnega pa je bila za nas Cankarjeva kritika Avstrije. Seveda smo se z njegovimi sodbami strinjali popolnoma. Prevzela in pretresla pa nas je moralna plat predavanja. Leta 1913 je bila Avstrija mogočna evropska država, skoraj nedotakljiva v svoji cesarski veličasti. Kdo bi si tedaj drznil spregovoriti o nji brezobzirno kritično ali jo celo javno zasramovati! Cankar je vpričo nas storil oboje, in to pogumno, neustrašeno in hkrati preprosto ter samo po sebi razumljivo. Njegova kritika je bila porazna, njegovo zaničevanje do te veličastne zgodovinske kulise globoko in utemeljeno z očitno naravo stvari, za katero je šlo. Spominjam se njegove zasmehljive sodbe o tedanji avstrijski zunanji politiki, o grofu Berchtoldu, ki je v ponatisnjenem govoru ne najdem. Razpravljal je o blamažah tega ministrstva, pri čemer je dejal, da se njegov šef vede kakor tisti kranjski mežnar, ki so mu med mašo pri ministriranju pred oltarjem padle hlače z života, on pa se je obrnil, pogledal po cerkvi in dejal: »No, saj smo sami domači!« in je mirno, brez posebnega sramu potegnil hlače nazaj. Strmeli smo in tradicionalna bojazen pred to habsburško pošastjo je naglo kopnela v nas, in to za vselej. Te dele predavanja so spremljali nastopi in protesti policijskega komisarja, ki je hotel Cankarju vzeti besedo, kar se mu ni in ni posrečilo, dasi ga je tako rekoč fizično lovil okrog predavateljske mize. Cankarjeva odločnost, ironičnost, duhovitost, navidezna spravljivost in popolna nepopustljivost, ki sta se bliskoma vrstili v njegovih reakcijah, vse to nas je sicer zabavalo, pri tem pa nas je navdajalo z neprijetnimi slutnjami, kam bo to privedlo, kaj bo s Cankarjem, in spet z živim, upornim zadoščenjem nad človekom in pisateljem, ki je tukaj javno dokazal svojo popolnoma izjemno hrabrost in visoko brezbrižnost nasproti vsemu, kar bi ga moglo doleteti. Bili smo prevzeti in resnično ohrabreni, in to tudi za marsikaj tistega, kar nas je čakalo v bližnji bodočnosti, se pravi čez leto ali dve.

Ta večer je zame najdražji spomin na Ivana Cankarja. Že takrat je bilo in je do neke mere dejanje, zaradi katerega sem v svoji notranji pravdi zoper njega lahko tudi popustljiv. Ta pravda je bila takrat še podzavestna, kmalu pa se mi je prebila v zavest in misel, kjer mi je povzročila boleče motnje in težko razdvajanje. O čem sem se pravdal z njimi? Moram se vrniti k Lepi Vidi. Povedal sem že, kako so nas očarale njene cukrarniške figure, ki so prepojene z neko žlahtno poetičnostjo. Zame, za mojo osebno orientacijo in zavest pa je ostalo važno drugo dejanje drame, ki se po svoji ostri treznosti tako zelo odbija od simbolno poetičnega polmraka prvega in tretjega dejanja, čeprav je kajpada subtilno povezano z njima. V njem spoznamo tri osebe ,življenja‘, vtem ko so osebe onih dveh pesniki, vagabundi in brodolomci. Toda znamenje poljuba večnosti nosijo na svojih čelih ti, ne pa ljudje življenja, ki so ustvarjeni zaradi kontrasta.

Vsaka umetniška podoba življenja je na koncu koncev tudi sodba o njem. Dramska podoba je to tem bolj. So upodobitve, ki so popolnoma individualne in ki ne dopuščajo nobene posplošitve. Čim abstraktnejša in čim dosledneje simbolična pa je podoba, bolj je dopustno generaliziranje njenega smisla, kajti alegorika in simbolika sta sploh izumljeni za to, da omogočata izražati splošnejše sodbe in nazore. Lepa Vida spada v zvrst literarnih umotvorov te vrste. Cankar je z njo hotel izraziti svojo misel o edinem resničnem življenju v hrepenenju in sanjah, kateremu je postavil nasproti tako imenovano realno življenje treznega sveta. To je upodobil kot kontrast sublimiranemu življenju, spričo katerega ga je obsodil ali zavrgel s posebno ironijo pred obličjem najsvetejšega, se pravi hrepenenja.

Bolj kot splošna ocena ,življenja‘ je mene v času doraščanja in dokončnega odločanja o smeri in slogu moje eksistence boleče zanimala, dejal bi, osebna moralna misel drame, se prvi njen smisel in pomen za moje osebno življenje. Kaj je in kaj more biti z menoj, ki nisem umetnik, kar mi je bilo takrat že jasno, pa tudi ne brodolomec ne vagabund, in to niti ne v najbolj prenesenem smislu te predstave, če resnično hrepeneče žive samo ti in če so potemtakem resnični in vredni ljudje samo prebivalci življenjske cukrarne in njim podobni ali sorodni? Ali sploh morem biti človek v pravem pomenu besede, kakršen je skrit v smislu te drame? Ali nisem obsojen biti in ostati Dolinar, ki so ga peruti hrepenenja tako rekoč samo oplazile, in še to samo slučajno, da se je zmedel za trenutek, nato se je ali pa se bo vsak hip vrnil v ,življenje‘, se pravi v malovredno in grobo treznost – kolovoza? Od Popotovanja Nikolaja Nikiča me je pri Cankarju motil njegov kult umetnika, pri Lepi Vidi pa me je malodane prestrašil. Na vsak način me je globoko vznemiril, kajti poetična prepričevalnost dela je mogočna in Cankarjeva resnica nenavadno podobna pravi resnici o velikih človeških stvareh, o katerih govori. In Cankarjev hrepeneči človek ima v sebi resnično dragocenost, namreč koprneč nemir duše, brez katerega ne more biti vrednega življenja. Prestrašil me je in me s tem nevede kaznoval za mojo objestno misel, da bi se umsko meril z njim.

In vendar! V meni je dotlej živela predstava, ki mi je nastala ob Človeku Gorkega. Tragičen in neustrašen, smrti zapisan in nesmrtno stremeč, na ta naš bedni planet omejen je vendarle luč, ki razsvetljuje vso temo vseh svetov. In pri tem je to človek, v katerega usodi in poslanstvu more biti in je udeležen vsak izmed nas in ne samo hrepeneči izbranci, pesniki in romarji, marveč vsakdo, ki se zaveda svoje človeške podobe in ki jo prizna sam v sebi ter ji je voljan služiti. Zdaj pa mi je čez to podobo Cankar z Lepo Vido zarisal svojo resnico, ki je ekskluzivna, ki me je izključevala iz visokega življenja izvoljenih in ki je bila vrhu tega preprostemu, zdravemu življenju globoko neprijazna. Jaz pa sem hotel biti človek. Vznemirjen in skoraj malodušen sem se mučil s protislovnostjo obeh vizij, ne da bi mogel najti rešitev ali kritično misel, ki bi mi raztrgala to moralno moro, kakršna me je tlačila in kakršna je morala tlačiti vsakogar, kdor se je v notranjem položaju, podobnem mojemu, se pravi zunaj vrst izbrancev, znašel v nevarnih lovkah Cankarjeve poetične misli o hrepenenju in ljudeh cukrarne.

Pri njegovem prej opisanem predavanju pa sem se srečal s popolnoma drugačnim Cankarjem, ki je bil konkreten in jasen, energičen, nenadoma tuj vsakemu medlečemu hrepenenju, hraber in drzen. Ta mi je kazal drugačno življenjsko smer, ki mi je ostala v zavesti poleg malodušnosti in malo manj kot obupa nad samim seboj, kakršna sta nastala v meni ob njegovi Lepi Vidi. Zaradi tega skorajda nisem več iskal njegove družbe. Moral sem se znajti. In nemara sta res morala priti leto 1914 in prva svetovna vojna z vso svojo krvavo resničnostjo, ki je dramila in zahtevala voljo in boj za goli obstoj, da sem naposled dosegel v sebi nekakšno pomiritev in ravnovesje med življenjsko energijo in resignacijo, ki me je spremljala še dolgo.

Tako sem dočakal mobilizacijo, oficirsko šolo, v kateri nisem bil uspešen, fronto, prehod na rusko stran, ujetništvo in vse, kar je bilo zvezano z usodo vojnega ujetnika. Spomladi leta 1918 me je v ukrajinskem Jekaterinoslavu, današnjem Dnepropetrovsku zatekla avstrijska okupacija in ponovna uvrstitev v avstrijsko armado. Na poletnem dopustu, ki mi je bil dovoljen, sem se v Ljubljani, mislim vsaj, da je bilo takrat, zadnjič srečal s Cankarjem. Prisedel je v kavarni Union k meni in me povabil na partijo šaha. Naši starejši književniki in umetniki so skoraj vsi ljubili šah. Tako Cankar kakor Župančič, pa tudi A. Lajovic in oba Kozaka ter mnogi drugi. V igri, ki sva jo takrat odigrala, sem zelo izrazito zaslutil njegovo osebnost ali naravo ali, če hočete, njegovo nervozno posebnost. Igral sem bolje od njega, kar me pač ni veselilo, zato se je spočetka boril in branil, nenadoma pa ga je sredi igre začela zanimati usoda enega od njegovih kmetov. Ali se bo prebil do dame ali ne? In že je vso pozornost posvetil samo temu, partija ga pravzaprav ni več zanimala. Čudna sorodnost z neko značilnostjo njegovega pisanja, z rezkimi prelomi in preskoki, stilskimi in artističnimi v nekaterih njegovih delih. Te značilnosti se je zavedal in jo je v svojih pismih tudi priznaval. Po končani partiji je še nekaj časa odsotno zamišljen posedel, nato mi je stisnil roko in odšel. Takrat sem ga videl zadnjič.

V jeseni sem nato prejel v Jekaterinoslav njegove Podobe iz sanj. Prebral sem jih in jih v napol improviziranih ruskih prevodih prebiral svojim ruskim znankam in znancem. Zdi se mi naravno, da je najmočnejši vtis na te z literaturo povprečno seznanjene ljudi naredil kak Gospod stotnik ali še Kostanj posebne sorte, da pa jih zamišljeni in skoraj brezdanji lirizem intimnejših stvari ni prevzel. Meni, ki sem bil cela tri leta odtrgan od našega življenja in od naše literature, se je ob knjigi godilo podobno. To je imelo svoj vzrok tudi v tem, da sem se v tem dolgem času veliko ukvarjal z rusko literaturo, ki je večidel zelo stvarna, pa tudi s pomembnejšimi avtorji evropskih književnosti. V teh svetovih sem skoraj zgubil čut za našo domačo lirično, literarno in umetniško izročilo. Zaslutil pa sem kljub temu v knjigi njeno pridušeno mogočnost in skrivnostno nadpredmetnost. In spominjam se, kako me je razočarala Glonarjeva kritika o nji, ker se mi je zdela brez posluha ravno za ta njen nadstvarni značaj in za njeno sanjsko ali, če hočete, predsmrtno odmaknjenost.

Ko sem se proti koncu novembra leta 1918 utrujen in nekako moralno izčrpan dokončno vrnil domov, sem o Cankarju slišal samo še nevesele zgodbe. In kmalu nato poslednjo epizodo o njegovi zadnji nočni poti domov. Spremljal ga je, kakor so mi pripovedovali, Vladimir Levstik, katerega je Cankar baje pred vežnimi vrati prosil, naj ga nese ali vsaj spremi po stopnicah, kar je Levstik čisto naravno s smehom odklonil. Poslovila sta se tedaj in v hiši je Cankar nato padel po stopnicah, se poškodoval, da je moral v bolnišnico, kjer je ob dobrem okrevanju zbolel za špansko gripo in umrl.

Njegov pogreb je bil ena izmed prvih nacionalnih manifestacij Slovencev v novi državi. Ljubljanski župan Ivan Tavčar je sicer odklonil predlog, da bi priporočil meščanom, naj izobesijo črne zastave, in to z besedami: »Ali bomo obešali zastave za vsakim Golarjem?« Toda Slovenci in Ljubljančani so Cankarjevo smrt počastili z ogromno udeležbo pri pogrebu, ki je bil veličasten in na katerem se je zbralo vse, kar je imelo kaj imena v slovenski umetnosti in kulturi. Tam sem se seznanil z nekaterimi našimi pisatelji in umetniki, in čeprav sem se počutil kot tujec med njimi, sem se nemara kot privesek prijatelja Dobide ali Frana Albrehta pridružil skupini, ki je po pogrebu krenila na pogrebščino v zadnjo sobo h Khamu na Miklošičevi cesti nasproti hotela Union. Tam se je pilo in govorilo in govorilo in pilo do pozne noči. Kdo vse je bil navzoč, ne vem več gotovo, toda Albreht, Dobida, Pilon so bili v družbi zagotovo, verjetno pa tudi Juš Kozak in še ta ali oni, kajti druščina je bila dovolj številna. Zapisal sem že, vendar ponavljam, da zelo določno pomnim žareči obraz Vladimira Levstika, ki nam je nekako predsedoval z bliskajočimi se očmi in ki nam je, ko je prišla njegova ura, v hrupu in šumu zaupal svojo osrečujočo misel: »Zdaj naj še Oton iztegne pete, potem bom prvi jaz.« Pretreslo me je in presunilo. Spomnil sem se davnega Cankarjevega svarila pred tem človekom in sem vedel sam pri sebi, da ta ne bo nikoli prvi, ker to nikdar in nikakor ne more biti, čeprav ima za sabo Obsojence in Gadje gnezdo.

Večer in prve ure noči so minevali v dimu in trušču razgovorov, ugibanj in načrtov, kajti bili smo v prvih dneh nove države Srbov, Hrvatov in Slovencev. Se pravi politično pa tudi literarno na pragu novega razdobja. Imel sem določen občutek, in nemara ne samo jaz, da Cankar s svojimi sanjskimi prividi in podobami nekako več ne spada v novi svet, ki se začenja, in da je odšel v pravem trenutku, kajti zdaj se začenjajo hrupne in trde stvari, za katere so potrebne drugačne, preprostejše misli in preprostejši, trši ljudje. Nov čas za Evropo, novo poglavje naše zgodovine in morda novo poglavje naše literature, žal brez Cankarja in brez marsičesa, kar je vznemirjalo njega. Čas se je premaknil in z njim so se premaknile vrednote in nevrednote, ki jih je bilo treba opredeliti na novo, z njimi pa tudi njega, njihovega stvarnika, čigar misel nas bo morala kljub vsemu spremljati in voditi tudi na teh novih potih in razpotjih ustvarjanja in zgodovine. Prepričanje, ki se je tako zmagovito uresničilo že čez četrt stoletja.

S Cankarjem sem se na žalost srečal premlad. Ponoviti moram, da do pravega razgovora in do kake izmenjave misli med njim in mojimi tovariši ter menoj ni moglo priti. Prevelika je bila njegova avtoriteta in preveč dokončno in izrazito izoblikovana njegova osebnost, mi pa smo bili vse premladi in na začetku svojih usod. Razume se, da sem bil premlad tudi jaz. Nisem pa bil premlad vsaj za delno razumevanje njegove literature in njegove resnice. Ker sem od nekdaj nagonsko spoštoval in upošteval duhovne avtoritete, ki sem jih kot take spoznal in priznal, me je Cankarjeva resnica porazila in me nevarno obvladala. Navdala me je z malodušnostjo, iz katere dolgo nisem našel izhoda. Bojim se, da je tako vplivala na številne mlade ljudi tistega časa, kakor hkrati ne more biti dvoma, da je imela Cankarjeva socialna in politična misel in da je imel njegov civilni pogum na vse nas mogočen in obvezen vpliv in da nam je v mnogih položajih ter odločitvah kazal pravo smer in pravo odločnost. Pomagal pa nam je naposled, da smo mogli obrniti hrbet celo njegovemu mehkemu, ganljivemu in malce mehkužnemu sanjarstvu in hrepenenju in da smo se brez pomislekov in bojazni posvetili podobi človeka, ki pogumno stremeč premaguje tragiko našega bivanja z zavedno in zvesto službo neznanemu smislu vsega, kar je.

Opombe[uredi]

  1. Od: Ziva Vidmar <viva.vidmar@gmail.com>
    Datum: 18. december 2013 22:39
    Zadeva: Re: dediščina Josipa Vidmarja
    Za: Miran gmail <miranhladnik1@gmail.com>

    Da, prosim, če naredite enako, kot ste z njegovim Prešernom. [...] Kar se tiče spomina na Cankarja, pa je pobran iz računalniškega zapisa Obrazov, ki ga je naredil moj brat Rok leta 1985 iz linotipa. [...]
    Živa
    Tiskanje besedila brez dovoljenja lastnice avtorskih pravic ni dovoljeno. -- Miran Hladnik