Pojdi na vsebino

O Habjanovem Tipanju

Iz Wikiverza
O Habjanovem Tipanju  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika O Habjanovem Tipanju
Jezik slovenski
Subjekt slovenščina
Žanr Spremna beseda h knjigi Vlada Habjana Tipanje v neznanem (2020)
Klasifikacija

Pozornemu bralcu bo impresum razkril, da sem pisec spremne besede označen tudi kot urednik tele knjige. Ker se na tem mestu včasih po službeni dolžnosti znajdejo imena ljudi, ki s knjigo niso imeli intimnega opravka, se mi zdi pametno razložiti, kaj sem v vlogi urednika počel. Avtorji, ki svoje delo jemljejo resno, dajo sveže rojeno knjigo pred natisom v branje krogu svojih testnih bralcev. To so člani družine, prijatelji in občudovalci, ki avtorja opozorijo na reči, ki so jih pri branju zmotile: na ponavljajoče se izrazne manire, na prepogosto rabo kakega izraza, ki je piscu prirasel k srcu, na morebitne nerazumljivosti ali neskladnosti v dogajanju. Pisec v pripovednem zanosu npr. spregleda, da bralec ne more skraja vedeti, kdo je z njim v navezi, kadar uporabi dvojino, npr. »sva zaplezala«. Na tretji strani se to sicer razkrije, ampak naloga urednika kot testnega bralca je avtorju svetovati, naj ne pušča bralca v dvomih in naj imena oseb raje izda kar takoj na začetku.

Toda: ali ne spada skrivanje identitete akterjev med hotene postopke oblikovno stremljivega pripovedništva? Res je, ampak tale Habjanova knjiga ni literarna na enak način, kot je bila njegova zbirka kratkih pripovedi z naslovom Čez rob (2011, 2017, 2019), kjer si je v eni izmed zgodb privoščil skrivati identiteto protagonista tako spretno, da je bralec šele nekje na polovici spregledal, da je protagonist medved in ne človek. Ne, Tipanje v neznanem spada v drugačno vrsto planinskega pisanja. Nadaljuje serijo kratkih planinskih potopisov, ki jih je avtor leta 2013 izdal pod naslovom Živeti z gorami in ki so jo bibliografi opremili z izmuzljivo in nepovedno oznako »neleposlovje za odrasle«. Knjigi Čez rob se prilega iz angleščine prevzeto poimenovanje s fikcijo, ki izpostavlja večjo stopnjo ustvarjalne svobode in odmaknjenost od realnih doživetij. Avtor si je tam v imenu umetniškega sporočila dovolil osebe preimenovati ali zasukati dogodke malo drugače, kot so v resnici potekali. V tejle knjigi in v njeni predhodnici Živeti z gorami pa tega ne počne, tu je vidna njegova zavezanost dejstvom. Normalno in predvidljivo je, da so v planinskem leposlovju uporabljena realna imena krajev in gora, tule pa so realna tudi imena oseb. Bralec se hitro nauči, da je soplezalka Irena piščeva žena in soplezalec Miha njegov sin.

Vladimir Habjan je rutiniran knjigopisec. Bibliografija našteje 27 knjig, pri katerih je sodeloval, s ponatisi in elektronskimi izdajami vred. Večinoma gre za vodiče oz. vodnike, to je stvarno literaturo s praktičnimi informacijami za pohodnike, planince in plezalce. Prav njegovih vodnikov, takih, ki jih je napisal sam ali v soavtorstvu, je osem. Začelo se je leta 1999 z Manj znanimi potmi slovenskih gora: Izbor neoznačenih poti, brezpotij in lažjih alpinističnih vzponov (ponatis 2004), sledile so Naravne znamenitosti Slovenije (2001 in 2004, s Petrom Skobernetom), Zimski vzponi v slovenskih gorah (2003), Kamniško-Savinjske Alpe: Planinski vodnik (2004, več avtorjev), Tržič: Planinsko-izletniški vodnik (2006, z Ireno Mušič Habjan), Karavanke (2007, spet z Ireno), Brezpotja: Najlepše neoznačene poti slovenskih gora (2009, 2017), Alpe brez meja: Najlepši vrhovi Vzhodnih Alp (2017, tudi z Ireno).

Nazaj k tejle zbirki planinskih potopisov. Evropsko potopisje se je v srednjem veku pravzaprav začelo s hribi: vzponi na gore so popotnike klicali k popisu doživetij, in to ne zgolj dokumentarnemu. Močni vtisi so zahtevali izbran jezik in skrbno slogovno oblikovanje, od tod navada, da potopis skupaj z dnevnikom, pismi, esejem ipd. štejemo v t. i. polliteraturo. Kdor se loti popisa planinskih doživetij, se samodejno spomni Kugyjevega jezikovnega mojstrstva, se zgleduje pri Klinarjevem ekspresivnem izrazu in se primerja s Kmeclovim besednim gurmanstvom. Dokaz, da je Tipanje v neznanem z eno nogo v literaturi, je že pisateljeva odločitev za pisca spremne besede, ki sem literarni zgodovinar, ne pa npr. alpinist ali geograf, ki bi znal kritično presoditi stvarno informativno razsežnost knjige ter pripomniti kaj k izbiri plezalne opreme in obutve ali težavnosti cilja.

Kot literarnovedni strokovnjak smem pokazati, v čem vse se kaže literarnost Habjanovega planinskega potopisa. Literarne so že prve povedi: o turi ne začne poročati na začetku, kot smo navajeni pri drugih vrstah sporočanja, ampak kar nekje na sredi (»Zdaj bo šlo pa zares, si rečem.«). Šele po takem dramatičnem incipitu skoči v času nazaj in pojasni, kako se je odločil za turo in kako se je znašel v zagatni situaciji. Druga literarna reč so dialogi, kratki sicer, pa vendar. Sledijo vložene anekdote, kratki ekskurzi h kakim drugim turam in pa avtorsko prepoznavni kratki zaključki: »Kdo bi še hodil tako daleč in v tako odmaknjene konce kot midva? No, po tem zapisu morda še kdo …«, »Ali pa bomo v troje ali celo v četvero? Kdo bi to vedel. Karkoli bo, bo dobro.« Ne nazadnje je imela literatura besedo pri oblikovanju naslovov: le redko so potopisi naslovljeni kar z imenom gore ali pogorja, običajno so metaforično zasukani. Sem in tja natreseni nauki (»Narava si zasluži spoštovanje in občudovanje.« »Prijateljstvo je seveda pomembno, a se kaže na druge načine, ne z nenehnim govorjenjem.«) imajo pač neliterarni rodovnik. V slovenski književnosti se je zaradi zamejenosti in obvladljivosti domačega prostora in družabnih stikov težko distancirati od realnih predlog, iz katerih se leposlovje hrani. Bralcem misel ves čas uhaja v primerjave s poznano realnostjo in k osebi avtorja. V zadnjem času se celo zdi, da pisanje iz lastnih izkušenj zmaguje nad tistim tipom pisanja, ki izhaja iz žanrskih vzorcev in enači literaturo z izmišljijo. Naše življenje je očitno bolj razburljivo in nam ponuja več literarnega gradiva, kot ga lahko ponudijo vzorci pustolovskega, ljubezenskega in drugega žanrskega pisanja.

V navadi je ocenjevanje takega izkušenjskega, avtobiografskega pisanja po stopnji njegove prepričljivosti, odkritosrčnosti, avtentičnosti oz. pristnosti. Ne vem, kako lahko to počne literarni kritik, ki avtorja osebno ne pozna, zase pa naj povem, da sem si med branjem večkrat dejal: ja, prav takle je ta naš Haubi, takole zna biti poučen, takole nergav, takole zna cincati in si beliti glavo, s katero opremo se bo ovesil, natanko takole zna zbosti kakega planinskega tovariša in takole otročje zna triumfirati po opravljeni turi. Ja, Habjanovi planski potopisi so nedvomno avtentični in avtorsko prepoznavni. V nasprotju s starim literarnovednim predsodkom, da so zveze med avtorjem in bralcem za literarni doživljaj zanemarljive ali celo moteče, trdim, da bodo bralci, ki pisca poznajo, imeli od branja več. Njegovega domačega naslova, kjer bi preverili veljavnost predrzne trditve, na tem mestu vendarle ne bom izdal :)

Od prejšnje Habjanove potopisne knjige je minilo sedem let. Čeprav je pričujoče tako po straneh kot po številu pripovedi za polovico manj od predhodne (smemo reči, da se je avtor medtem izrazno discipliniral in slogovno izčistil?), je bilo to sedem pohodno in pisateljsko plodnih let. Pred sabo imamo v platnicah 16 opisov gorskih tur. Nekatere so bile že prej objavljene na straneh Planinskega vestnika, nekatere pa so natisnjene prvič. Med ponatisnjenimi je tudi potopis iz prejšnje knjige, vendar precej predelan. Avtorjevo skrb o primernosti ponatisa pomirjam s podatkom, da so tudi klasiki svoja dela vedno znova popravljali, predelovali in jih ponatiskovali v svežih knjižnih izborih.

Obe knjigi Habjanovih planinskih potopisov družita naslova dveh pripovedi: v prvi knjigi je to Tipanje v temi, v drugi pa Tipanje v neznanem, ki je dala naslov celi zbirki. Izraz tipanje v pomenu 'iskanje', 'raziskovanje' izpisuje pustolovsko dimenzijo gorniškega in plezalskega doživetja v brezpotju, ki tako zelo privlači avtorja in njegove planinske tovariše.

Koga bi utegnilo zavesti in bi knjigo želel uporabil kot vodnik na preplezane vrhove. Ne, za ta namen bo moral vzeti v roko kak drugi opis (morda celo od istega avtorja). Tale knjiga je bralcu, podobno kot tujejezične knjige, ki jih Vlado in Irena prebirata v koči, kadar čakata na primerno vreme, bolj za idejo, kam se podati prihodnjič, za izziv, za preverbo svoje izkušnje v istem svetu ali, v sili, kot nadomestek lastnih neuresničenih gorskih ciljev.