O Črtomiru Šinkovcu

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Če naključnega Slovenca povprašamo o Črtomirju Šinkovcu, ne bo znal povedati, da je bil slovenski pesnik. Kar ni nič čudnega glede na to, da na Slovenskem vsako leto izidejo stotine pesniških zbirk, knjižničarji tožijo, da imamo več pesnikov kot bralcev. Enciklopedije naštevajo okrog 800 slovenskih pesnikov, vendar v to številko še zdaleč niso zajeti vsi, ki so kdaj izdali pesniško zbirko, kaj šele tisti, ki so objavljali samo v revijah ali pesnili zgolj ob posebnih priložnostih. Ena izmed posebnih priložnosti za pesnjenje je bila druga svetovna vojna. Takrat se je v nasprotju s pregovorom Inter arma silent Musae (muze med vojno obmolknejo) tisoče Slovencev odločilo svoje travmatične izkušnje tega časa (žalost ob izgubi bližnjih, trpljenje, srd do sovražnika), stiske in hrepenenje po svobodi zapisati v verzih. 12.000 pesmi je nastalo med drugo vojno: partizanskih, zaporniških, taboriščnih, izgnanskih, pisali so jih prisilno mobilizirani in zaledni aktivisti. Eden od 2437 evidentiranih pesnikov med drugo svetovno vojno, eden od pesnikov slovenskega odporniškega pesništva je bil tudi Vojskar Adolf Šinkovec, bolj poznan pod literarnim in partizanskim imenom Črtomir Šinkovec.

Zanj bi lahko rekli, da je v številni in pisani pesniški bratovščini vidna osebnost. Na Wikipediji se je znašel že kmalu po njenem vzniku, posebej pa je treba izpostaviti, da je s skoraj celotnim opusom dostopen na Wikiviru, kjer njegovih pesmi še ne bi smeli pričakovati, saj tam smejo biti le avtorji, ki so pokojni vsaj 70 let, taka je žal naša avtorska zakonodaja. Šinkovčeve pesmi lahko beremo po zaslugi njegove vnukinje Simone, ki je za diplomo analizirala njegov pesniški opus in upoštevala mentorjevo sugestijo, naj postavi njegove pesmi na Wikivir in jih tako zasidra v našem kulturnem spominu. (Spletišče Wikivir dobro poznajo tisti, ki so se v minulih mesecih zaprtja knjižnic želeli dokopati do domačega berila.)

Črtomirja Šinkovca proslavljate njegovi idrijski rojaki, vendar bi bilo iz tega narobe sklepati, da je lokalna pesniška osebnost. Poznajo ga tudi SBL, Primorski slovenski biografski leksikon, leksikon Primorci, njegove partizanske pesmi so bile predmet serije diplomskih nalog z naslovom Slovensko pesništvo upora pod mentorstvom Borisa Paternuja, tako da za njegovo slabšo prepoznavnost v vseslovenskem kulturnem prostoru lahko krivimo zgolj eno banalno dejstvo, namreč da ga slovenski čitankarji začuda niso uvrstili v nobeno slovensko berilo; začuda zato, ker se na seznamu učbeniških avtorjev nahaja kar 758 imen. Čeprav je Črtomir Šinkovec partizanske pesmi objavil v zborniku Pesmi naših borcev 1944, mu bogvezakaj urednik Zgodovine slovenskega slovstva Viktor Smolej ni namenil pozornosti; ker je Šinkovec tudi sam pisal o partizanskem ljudskem pesništvu, ga je imel bolj za literarnega zgodovinarja kot za pesnika, in bolj za mladinskega kot za partizanskega avtorja.

Črtomir Šinkovec je svoje vojne izkušnje uspel predelati in oblikovati v pesniško zbirko šele leta 1975. Dal ji je pomenljiv naslov Brazgotine. Za kakšne boleče izkušnje gre, priča najpogostejše besedje. V oči pade družina izrazov mi, naš, smo, ki dokumentira, kako v trenutkih boja za preživetje prevlada dojemanje človeka kot člana ogrožene skupnosti, smrt, črn, noč, kri, zemlja poimenujejo usodo, ki jo je okupator predvidel za Slovence, izraza peti in pesem pa sta tu kot način preseganja stiske.

Živimo v času, ko je človekova prva skrb varnost in najvišja vrednota zdravje. Kako zelo drugačen, kako malenkosten je ta čas v primerjavi s Šinkovčevim. V njegovih pesmi ni prostora za besede varnosti in zdravja, prežema jih ideal svobode. Naj pocitiram:

  • da tujih pritepencev / nikjer več ne bo, / kadar kot vir srebrnih studencev / bo pela svoboda
  • morali so talci pasti, / da iz krvce, krvce rdeče / mogla bo svoboda zrasti
  • Mati, ne čudi se, da se tvoj sin / klati po gmajnah s svobode prividom: / noče si groba sam izkopati, / noče kot talec pasti za zidom.
  • in vem, če ječa meni bo in mnogim krsta, / bolj kot žrtve je svoboda dragocena.
  • razgrizla mrežo bi, razgrebla zid z rokami, / da šla v svobodo bi ob možu zvesta žena ...
  • kako svoboda raste iz ponižanj in teptanj, / da si, sinovi puntarjev, zgradimo lepši svet, / […] svoboda bo s čarobnim bleskom zasijala, / ko bo pregnan sovražnik in preklet.

S temi verzi se Črtomir Šinkovec neposredno navezuje na Prešernovo sporočilo iz Krsta: Manj strašna noč je v črne zemlje krilu, / kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.

Hudo mi je, da smo pozabili, skozi kakšno žalostno izkušnjo je šla generacija Črtomirja Šinkovca in kakšen je bil njen nauk. Z odpovedjo plemenitim idealom svobode, pravičnosti in bratstva ter s preobračanjem zgodovine bedaki ponovno kličemo nesrečo nad svojo glavo!

Za proslavo v Idriji 4. julija 2020