Oče naš

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Oče naš  
E 01.jpg
naslovnica knjige
Avtor Pavle Zidar
Ilustrator Lucijan Reščič
Država Slovenija
Jezik Slovenščina
Založnik Maribor: Obzorja
Datum izida 1967
Subjekt Slovenska književnost
Žanr kmečka povest
Vrsta medija tisk (trda vezava)
Št. strani 299(119.600 besed), 5 poglavij
Klasifikacija
COBISS ID 28666112
UDK 886.3.09-311

Roman Oče naš je nadaljevanje romana Sveti Pavel in avtor obeh del je Pavle Zidar. Sveti Pavel je bil napisan leta 1965, Oče naš pa leta 1967.

Zgodba[uredi]

Roman Sveti Pavel govori o bratih Žanu in Frenku Debevc. Živela sta v kmečki skupnosti na dolenjskem podeželju, v času prvih let po drugi svetovni vojni.

Žan je bil partizan, Frenk pa je bil med vojno belogardist, zato se je moral skrivati po zidanicah. Nova oblast je po kmetijah in zidanicah iskala skrito vino, zato se je moral skriti v zvonik cerkve sv. Pavla. Med prebivalci je vladalo sovraštvo in strah pred novo oblastjo, ki je pobirala pridelke, živino in pretepala kmete. Frenkova žena je tako v dobro vseh vaščanov povedala, kje se skriva Frenk.

V Očenašu se zgodba nadaljuje z Debevčevo aretacijo. Z njo se niso strinjali vaščani, saj so ga vsi močno spoštovali. Med tem, ko je šel od cerkvi sv. Pavla do doma so hoteli posredovati celo s silo. Doma ga je čakal cel bataljon in džip, ki ga je nato zapeljal do zapora.

Tam si je celico delil s Štefanom Lamovškom, ki je bil obsojen na smrt zaradi uboja učitelja. V času skupnega bivanja mu je ta povedal, kako je prišlo do umora in ga prosil naj mu izpolni zadnjo željo; poišče naj njegovo ženo ter ji pove kje je skrit denar.

Ko so Lamovška usmrtili, so začeli z izpraševanjem Debevca. Polkovnik ga je obtožil deportacije na Rab, zveze z Italijani in skrivanja pred oblastjo. Kot pričo v breme Debevca so poklicali Hinka Luzarja, s katerim sta se spoznala leta dvainštirideset. Le ta ga je takrat prosil naj mu pomaga rešiti mater, saj ji Italijani grozijo z internacijo. V zameno pa mu je ponudil obrambo, saj je slišal, da ga hočejo partizani ubiti.

Po Hinkovem odhodu se je v pogovor med polkovnikom in Debevcem vmešal sam avtor romana. Očital jima je, da speljujeta bralce, vsak na svojo stran, z obtoževanjem drug drugega. Avtor je pojasnil, da bo vedno eden oblast in eden žrtev, oba pa sta nasilnika, in se obema odpoveduje. Jasno je tudi poudaril, da Slovenci vedno branimo tisto kar nas najbolj pogublja in, da nikoli ne izražamo svojih misli. Med drugim je še očital, da slovenski učitelji svoje učence zasužnjujejo. Slovenski narod pa je opredelil kot narod izdajalcev, kakršnega ni na svetu. Polkovniku so prekipele avtorjeve predrzne besede in mu je zagrozil, da ga lahko obsodijo, a on se za to ni zmenil. Polkovnik se je zato raje osredotoči na Debevca, ker pa ta ni nič priznal, so ga zaprli.

V nadaljevanju zgodba govori o ključarju Jarcu, ki vas Zagorje preseneti s svojo nenadno smrtjo. Na predpripravah na pogreb, so Jarca umili, po prihodu kaplana Gulda pa so se zbrali ob pokojniku. Po molitvi, se je ob jedači in pijači med njimi razprla debata o Bogu, o politiki in o biti Slovenec.

Zgodba nam nato razkrije sestanek KLO-ja (Krajevni ljudski odbor), kjer so se sekretar in učitelji dogovarjali, da bi kmete združili v zadruge. Upraviteljici Pupsovi pa je bila dodeljena naloga, da je morala izpraševati otroke o političnem prepričanju doma ter podatke pošiljati sekretarju.

Zgodba se konča s sestankom vseh vaščanov v učilnici. »Predavatelj za razčiščevanje pojmov« je ljudstvu razložil, da se bodo morali vključiti v zadruge. Ljudstvo pa je na slišane besede vzrojilo, tako da sta morata sekretar in predavatelj pobegniti.

Kritika in literarna zgodovina[uredi]

Oče naš je nadaljevanje Svetega Pavla. Zidar skuša tematiko in problematiko prvega romana razširiti in jo osvetliti z drugih stališč. Fabulo še naprej vodijo zgodbe vaščanov, ustavi pa se tudi pri usodi Debevca. Predvsem pa si prizadeva prikazati odnos med kmetom in oblastjo v času naše povojne zgodovine. Za kmeta je to bil namreč najusodnejši čas, saj je bil to čas zadrugarstva in prepuščanja zemlje oblasti.

V zgodbo se nato vpletejo folkloristične scene. Obsmrtno bedenje ob ključarju Jarcu ponazarja eksistencialistične probleme prebivalstva. Iz tega je razvidno, da je Oče naš bolj nekompakten in razbit roman kakor pa Sveti Pavel. Deli romana so namreč nanizani drug ob drugega brez nekakšne stroge notranje strnjenosti. Tako je ta roman brez zakonitosti, kakršne bi moral imeti klasičen roman. Zdi se, da je roman ciklus tematsko povezanih novel.

V tekstu pa je tudi zelo malo izpovedi v primerjavi s Svetim Pavlom. Ta se pojavi le, ko se avtor vmeša v samo zgodbo romana s svojimi opozorili in problemi, ki pa imajo bolj malo veze z vsebino.

Pisatelj je zelo dobro uporabil tudi ironijo pri slikanju partijskega sestanka povojnih aktivistov. Le-ti skušajo svoje ideje narediti za vodilno bistvo v svetu.

Avtor pravzaprav pušča konec romana odprt, saj je na koncu nerazrešen tudi eden bistvenih problemov - kmetovo prilagajanje novemu družbenemu redu. (Trekman, 1963)

Literatura[uredi]