Novo od Prešerna

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Miran Hladnik

2016 sta v evidenco slovenske literarne zgodovine prišli dve novi varianti Prešernovih rokopisov, Slovo od mladosti in Dohtar. Odkritje je vzbudilo več javnega interesa, kot ga sicer drugi literarnovedni dogodki, in je bilo izčrpno predstavljeno v strokovnem tisku. Prispevek poroča o Prešernovih rokopisih na ozadju razmerja med dvema vrstama udeležencev pri prometu z njimi: akademskimi prešernoslovci na eni strani in zasebnimi lastniki, skrbniki, zbiratelji in poznavalci na drugi strani.

Ključne besede: France Prešeren, rokopisi, pesemske variante, zbiralci, poznavalci

Aprila 2016 je na slovenski konzulat v Clevelandu prispela ponudba ameriškega Slovenca Evgena Favettija, da proda ali daruje slovenskemu muzeju v Clevelandu (Slovenian Museum & Archives) dva Prešernova rokopisa, ki ju poseduje, rokopis elegije Slovo od mladosti in rokopis romance Dohtar. Ponudbo je prevzel lektor za slovenščino na clevelandski univerzi Luka Zibelnik. Ker ga je skraja mučil dvom o avtentičnosti dokumentov, se je obrnil na svoja nekdanja akademska učitelja v Ljubljani, Aleksandra Bjelčeviča in Mirana Hladnika, ki sta po ogledu posnetkov presodila, da gre za doslej neevidentirani varianti pesmi v Prešernovem zapisu. Zibelnik se je z lastnikom dogovoril, da rokopisa daruje muzeju.

Družina Favetti izhaja iz Škrilj pri Ajdovščini, od koder je zaradi nasilja italijanskih fašistov pred drugo svetovno pobegnila v Ljubljano in se naselila v hiši na Mestnem trgu 7. Oče zadnjega lastnika, Evgen Favetti, je rokopis dobil od antikvarja in zbiratelja Janeza Dolžana (1910–1984) okoli leta 1937 bodisi namesto plačila za delo v njegovi knjigarni bodisi za darilo ob rojstvu sina, tudi Evgena po imenu. Od kod Dolžanu rokopis, ni znano. Med vojno se je Favetti z družino skrival pred Italijani, po kapitulaciji Italije pa se je zaposlil pri jugoslovanski kraljevi gardi kot prevajalec. Leta 1945 se je zato umaknil iz Ljubljane in konec vojne dočakal v Trstu. Do 1948 je družina živela v domačih Škriljah, odtlej pa, ker so bili jugoslovanski državljani, v italijanskih begunskih taboriščih Bagnoli pri Neaplju, v Senegalu in mestu Jesi pri Anconi. 1950 so dobili ameriški vizum in emigrirali v ZDA. Po nekaj menjavah bivališč so se ustalili v bližini Clevelanda. Ko je oče leta 2000 umrl, je Prešernova rokopisa podedoval sin, in se ju zdaj, tudi sam že prileten, odločil dati v hrambo javni inštituciji.

Zibelnik je z avtentikacijo dokumentov najprej neuspešno poskušal v ZDA. Ker je datacija papirja z radiokarbonsko metodo pri tako mladih rokopisih nezanesljiva, sem za sodelovanje nagovoril kemičarko Jano Kolar, ki je razvila zanesljivejšo metodo bližnje infrardeče spektroskopije. Rokopisa sta z diplomatsko pošto odpotovala v Ljubljano v analizo in bila ob tej priložnosti ob veliki javni pozornosti predstavljena na Filozofski fakulteti. Presenetljivo je bilo spoznanje, da Prešernovi rokopisi doslej niso bili deležni datacije ne po tej ne po kateri drugi fizikalni ali kemijski metod. Spektralna analiza je pokazala, da je papir rokopisov iz različnih obdobij: Slovo iz leta 1830 (±30 let), Dohtar pa iz leta 1790 (±30 let). Presenetljivo je tudi, da ne obstaja nobena resna grafološka analiza Prešernove pisave. Za določitev, da so rokopisi Prešernovi, so nekoč zadoščale izjave poznanih prešernoslovcev. Na izčrpno grafološko analizo Prešernova pisava še čaka.

Kako sta videti rokopisa? Vsak je na svojem listu, oba sta dobro ohranjena. Slovo od mladosti je v bohoričici, Dohtar pa v gajici. Pri Slovesu je v levem zgornjem kotu proti svetlobi videti, kot da bi bil papir opremljen z vodnim žigom, vendar znamenja, ki spominja na zgornji del velike pisane črke P, v seznamih vodnih žigov tega obdobja ni bilo mogoče najti. Med rokopisoma je okrog 15 let razlike, zato se njuna pisava razlikuje. Pisava Slovesa od mladosti je podobna poznanemu rokopisu iste pesmi (NUK Ms 470), ki je nekaj starejši od clevelandskega. Oba sta nastala na prelomu let 1929 in 1930 in spadata med najstarejše ohranjene Prešernove izvirne rokopise, oba sta tudi podpisana Dr Preſhérn z dodano ornamentirano krajšavo MP (manu proprio). Elegija Slovo od mladosti ima v Prešernovem opusu prelomno mesto: po objavi v 1. zvezku Krajnske čbelice 1830 je prinesla Prešernu prvo pesniško slavo.

Pesem Dohtar je nastala leto in pol za Slovesom in jo je pesnik namenil objavi v tretji Krajnski čbelici 1832, vendar je izšla šele v naslednjem, četrtem zvezku 2. julija 1834, saj sta mu jo Čop in urednik Kastelic za tretji zvezek črtala. Novi rokopis ni iz tega obdobja, temveč iz priprav za ponatis v Poezijah. Podoben je obema cenzurnima rokopisoma tega besedila za zbirko, ki ju prešernoslovje datira v leto 1846. Popravki v njem govorijo, da je nastal nekoliko pred cenzurnima rokopisoma, torej 1845 ali 1846. V splošnem je novi rokopis bolj izpisan (ornamentiran) z velikopoteznimi zaključki črk, kar govori morda o tem, da je bil prepis napravljen z mislijo, da bi bil lahko tudi za darilo, medtem ko je pri cenzurnih rokopisih videti, kako se je pisec trudil črke v besedah ločevati, da bi zmanjšal možnost stavčevega napačnega branja. Dohtar je bil zapisan z nekaj večjo skrbjo kot Slovo od mladosti.

Zdaj poznamo sedem variant pesmi Slovo od mladosti (štiri rokopisne in tri tiskane) in šest variant pesmi Dohtar (štiri rokopisne in dve tiskani). Clevelandski rokopis Slovesa je najbližje prvemu natisu pesmi v Krajnski čbelici in ga imamo lahko za predlogo temu natisu, novi rokopis Dohtarja pa je predloga cenzurnima rokopisoma za Poezije. Z leti je Prešeren vedno pogosteje, nazadnje že skoraj obsesivno opremljal svoja pesemska besedila z akcenti. V novem rokopisu Slovesa tega še ni počel, v clevelandskem Dohtarju pa je akcentuiranje že intenzivno. Prešernoslovje doslej še ni našlo ključa za Prešernovo akcentuiranje in je v kritičnih izdajah naglase kar izpuščalo, čeprav je iz Prešernovih izjav očitno, da je akcentuaciji namenjal veliko pozornost in da mu ni bilo všeč, če so bili v natisu zaradi malomarnosti stavca ali samovolje urednika naglasna znamenja postavljena drugače kot v rokopisu. Poznejše redakcije Prešernovih pesmi so s pravopisnim posodabljanjem podobno potvarjale tudi ločila in apostrofe.

Novi varianti pesmi Slovo od mladosti in Dohtar ne prinašata informacij, ki bi spreminjale dosedanje razlage besedil. Za prešernoslovje sta pomembni kot potrdilo Prešernovega ustvarjalnega postopka. Pesmi je vse svoje življenje pilil. Prepisoval in prirejal jih je bodisi za darilo prijateljem in znancem bodisi za predlogo natisom in ponatisom. Nove prepise pesmi je zahtevala sprememba pravopisa, tj. uvedba gajice, pa tudi Prešernovo iskanje ustreznejšega pesemskega izraza.

Pregled dogajanja okrog Prešernovih rokopisov je pokazal, da nove najdbe niso tako zelo nenavadne, kakor se nam zdi zaradi siceršnje velike raziskanosti Prešerna. Prešeren je svoje pesmi v prepisu ali v natisu s posvetilom namreč rad podarjal ljudem iz svojega precej širokega družabnega kroga, zato ne bi bilo preveč presenetljivo, če bi se med zapuščinami pojavila še katera.

Nenavadna in precedenčno dragocena je odločitev lastnika, da rokopisni varianti prepusti javni inštituciji, še prej pa omogoči njuno kvalitetno preslikavo. Če že ne izhaja iz zavesti, da je stara kulturna dediščina javna last, ki mora biti javnosti prosto dostopna, pa táko zavest vzpostavlja in kliče po podobnih dejanjih. Noviteti sta v različnih digitalnih formatih dostopni na več portalih: v Digitalni knjižnici Slovenije dLib, v Wikimedijini Zbirki Commons in na Wikiviru (Dohtar; Slovo od mladosti). Ker sta opremljeni z licenco cc (creative commons), se lahko svobodno kopirata in objavljata tudi drugje. Ob njiju so vzporedno dostopne tudi druge variante teh dveh pesmi; njihova vzporedna postavitev je spodbuda za bodočo spletno znanstveno redakcijo celotnega Prešerna. Aktualno odpiranje Prešerna javnosti je primerljivo Kidričevemu pozivu zasebnim lastnikom Prešernovih rokopisov leta 1946, naj svoje kulturne zaklade odstopijo javnim inštitucijam. Poziv se je pred 70 leti rodil v nacionalizacijski evforiji, tokrat pa je v sozvočju z globalnim prizadevanjem sprostiti dostop ljudi do informacij vseh vrst, tudi do tistih, ki imajo status kulturne dediščine: samo od informiranega in kultiviranega državljana namreč lahko pričakujemo, da se bo v prelomnih civilizacijskih trenutkih obnašal odgovorno in se odločal po pameti. V digitalni kulturi ni nobenega razloga, da bi informacije obravnavali na enak način kot industrijske proizvode in da bi pravni status intelektualnih produktov uravnavali po zgledu pravnega statusa materialnih dobrin.

Zakaj je bila nova prešerniana deležna tako velike medijske pozornosti, ko pa vendar vemo, da Prešernova poezija ne usmerja življenja današnjega Slovenca? Kljub temu je Prešeren pomembna nacionalna identitetna točka. Tisto malo, kar je o Prešernu ostalo v spominu iz šole, da je v poeziji združil teme romantične ljubezni, slovenstva in poezije, je prepisala Zdravljica kot nacionalna himna: nekdanji status Prešerna kot pesnika ljubezni je transformirala v status prvega nacionalnega pesnika. Šibkejša ko je zveza med Prešernovimi človečanskimi postulati in današnjim slovenstvom, močnejša je njegova alibična simbolna oziroma deklarativna vrednost.

Dodatno je k interesu javnosti prispeval podatek, da je od zadnjega podobnega odkritja minilo pol stoletja in da gre torej za redek dogodek. Pri predhodnih odkritjih je šlo večinoma za ponovno najdbo evidentiranih in vmes izgubljenih besedilnih variant ali za Prešernova nemška besedila, ki jim niso pripisovali enake teže kot slovenskim. Nekatera odkritja niso bila deležna tako velike pozornosti zaradi suma, da so bili rokopisi pridobljeni na nelegalen način, ker je bila problematična njihova avtentičnost ali ker so bili opolzke narave. Nezanemarljivo je k odmevnosti prispevalo, da sta se rokopisa pojavila v Ameriki, ki ima med prostori, o katerih se poroča, tradicionalno prednost. In seveda: današnje medijske možnosti za popularizacijo so izrazito drugačne od tistih pred 60 leti, ko sta bila na razpolago le tisk in radio.

Zakaj je bilo ob tokratnem odkritju tolikšna potreba po dokazovanju avtentičnosti rokopisov? Prej je javnost preprosto verjela poznavalcem. Generacije poznavalcev, ki so suvereno obvladovale prešerniano, so že zdavnaj pokojne, stik z njihovim pozitivističnim prešernoslovjem se je prekinil, poznavalsko rutino bo treba pridobiti na novo. Digitalna kultura nas v večji meri izpostavlja poneverbam kot predhodna obdobja in mediji so polni zgodb o goljufijah vseh vrst. Žanr televizijske forenzične nadaljevanke gledalcem dopoveduje, da kriminalna dejanja lahko dokažemo le s sofisticiranimi znanstvenimi metodami, zato jih javnost pričakuje tudi pri dokazovanju Prešernovega avtorstva. Izkazalo se je, da ima znanost težave z določanjem starosti črnila. Koristna je pri dataciji papirja, vendar je manj natančna od tradicionalne tekstološke analize, ki starost rokopisa določa v razmerju do poznanih datiranih variant glede na popravke in spremembe.

Na Prešernove rokopise poglejmo še iz razmerja med znanostjo in poznavalstvom oz. med eksperti in ljubitelji (Alexander Wragge-Morley, Humanist 30.597 events: Science and Connoisseurship. Humanist Discussion Group 21. dec. 2016). Razmerje je postalo aktualno zaradi razmaha objavljanja, širitve predmetnega področja literarne vede in postulata interdisciplinarnosti, ki naj poskrbi za kompleksnejše dojetje predmeta. Izraz poznavalstvo (angl. connoisseurship, nem. Kennerschaft) je doma v likovni umetnosti in glasbi, poznavalci ocenjujejo pijače (vino, čaj, pivo) in hrano, vedno glasnejši so tudi na področju (lokalne) zgodovine in domoznanstva. Poznavalce ne kvalificira izobrazba (profesionalnost), ampak jih legitimira razvit okus kot posledica nadarjenosti in zavzete predanosti. Če je strokovnjaštvo stvar priučenosti in poklica, je poznavalstvo stvar srca in poklicanosti. Strokovnjaki radi ločnico med sabo in laičnimi poznavalci zarisujejo tako, da laikom odrekajo sposobnost in voljo po kontekstualizaciji nakopičenega znanja. Amaterski poznavalci lahko res veliko vejo, zmanjkalo pa naj bi jim pri umeščanju vednosti, pri njeni argumentaciji, interpretaciji in artikulaciji, videli naj bi samo drevje, ne pa gozda. Laična javnost med akademskimi eksperti in laičnimi poznavalci niti ne razlikuje: od obojih zahteva načitanost (poznavalec je zanjo človek, ki iz rokava stresa imena, datume in naslove) in predanost.

Zgledni prostor druženja zavzetih laikov in profesionalcev je v zadnjem desetletju in pol Wikipedija. Pobuda za sodelovanje je prišla »iz ljudstva«, od spodaj navzgor, zato imajo laiki na Wikipediji pri sprejemanju odločitev prednost pred strokovnjaki. Skrbništva nad strokami tu še danes nimajo eksperti, ampak zavzeti in samoiniciativni posamezniki iz kakšne druge discipline, saj so bile akademske stroke dolgo samozadostne in slepe za tovrstni javni interes. Zaradi neugodnih demografskih gibanj so stroke kadrovsko stagnirale (humanistične povrhu tudi zaradi upadanja ugleda) in zato preprosto ne obvladujejo več svojega razraščajočega se predmeta. Ker ekspertov za dnevne naloge ni dovolj, so primorane pritegniti zainteresirane laike, najprej tiste bližnje (svoje študente in upokojene profesorje), potem pa še prostovoljce iz drugih strok.

Udeležba amaterjev pri produkciji humanističnega znanja je rodila pojem »ljudske znanosti«. Bremeni jo potreba po mitiziranju, to je po konstruiranju razlag, ki oblikujejo všečno podobo skupnosti in ji godijo. To sicer neredko počne tudi »uradna« znanost, vendar je za razliko od »neuradne« znanosti v principu zapisana dekonstrukciji mitov. V slovenski (literarni) zgodovini so to miti o nacionalnokonstitutivni vlogi literatov in literature, o njeni avtohtonosti, o šibkih zvezah s slovanskim kulturnim zaledjem, zlasti s tistim na Balkanu in »za Karpati«, o plemenitem liku matere v njej, o upornosti in prvinskem demokratizmu Slovencev itd. Digitalizacija kulturne dediščine naplavlja primarna gradiva, ki so jih nekoč davno kot nepomembna zanemarili, kar danes pri ljudskih zgodovinarjih vzbuja sum, da se jim nekaj prikriva in da gre za zaroto »uradne znanosti«. Kljub temu da nihče ni imun pred inštrumentalizacijo znanstvenih spoznanj, so laiki, ki se imajo radi za edine »prave raziskovalce«, zaradi pomanjkanja kontekstualnega znanja vendarle bolj izpostavljeni pristranskosti kot profesionalci. Ali pa uravnotežene sodbe sploh niso njihov cilj. Opozicija med laiki in profesionalci ni vedno razločna; najdejo se tudi profesionalci, ki iz političnih ali osebnokarierističnih razlogov s svojo ekspertizo legitimirajo pretirana laična stališča.

Akademska srenja se vse premalo vključuje v javno debato na strokovne teme in s tem ogroža svojo verodostojnost in svoj obstoj. Zgodovina, ki bi jo pisala zgolj »modrost množic« (angl. wisdom of the crowd), bi bila nespametna zgodovina. Vendar bi bilo prav tako nespametno, če bi strokovno dejavnost laične množice ignorirali. Akademski eksperti v razmerju do amaterjev ne bi smeli nastopati avtoritativno (kot sage on the stage 'modrec na odru'), ampak usmerjevalno (kot guide on the side 'vodja ob strani') (Leslie Madsen-Brooks, »“I nevertheless am a historian”: Digital Historical Practice and Malpractice around Black Confederate Soldiers. Writing History in the Digital Age: A born-digital, ur. Jack Dougherty in Kristen Nawrotzki, 2012; Miran Hladnik, Socialna omrežja, Nova pisarija, Wikiknjige, 2016).

V prešernoslovju so bili ves čas udeleženi oboji, strokovnjaki (filologi, bibliotekarji) in amaterji (zbiratelji, skrbniki dediščin, lokalni kulturni aktivisti, dediči), isti ljudje neredko enkrat v eni in drugič v drugi vlogi (npr. Janko Šlebinger v javni službi bibliotekarja in hkrati kot zasebni zbiratelj). Razlikovanje med vlogami je oteženo, ker se je prešernoslovje formiralo še pred ustanovitvijo univerzitetne literarne zgodovine, ki predstavlja stroko v ožjem pomenu besede, in opozicija med akademskim strokovnjaštvom in amaterskim poznavalstvom ni bila izrazita. Prešernoslovje so v obliki zbiranja tekstov in pričevanj ter redakcije in objave besedil vzpostavili Janez Bleiweis (v funkciji skrbnika Prešernove rokopisne zapuščine), Fran Levstik kot arbiter v jezikovnih rečeh, Fran Levec, Tomo Zupan in Ivan Grafenauer kot profesorji slovenščine, Luka Pintar kot profesor in bibliotekar, Avgust Žigon, Alfonz Gspan, Štefka Bulovec kot skriptorji oz. bibliotekarji, France Kidrič, Ivan Prijatelj in Anton Slodnjak kot filologi in univerzitetni profesorji. Pomembnejši pričevalci so bili Prešernovi sodobniki ali prijatelji: urednik Janez Bleiweis, trgovec Viljem Killer in redovnik Blaž Crobath. Rivalske opozicije med prešernoslovci so se le deloma oblikovale na ločnici akademsko : neakademsko (Kidrič : Avgust Žigon, Slodnjak : Joka Žigon), pri čemer neakademsko ni imelo pomena laičnosti, ampak zgolj odsotnosti akademske javne službe.

Nekateri udeleženci v prometu s Prešernovimi besedili do zadnjega odkritja prešerniane niso bili deležni dovolj prešernoslovske pozornosti. To so skrbnik Levstikove zapuščine pravnik Emil Gutman, zbiratelj Martin Perc iz Celja, ki je bil trgovec, in zbiratelj Peter Romavh iz Ljubljane, ki je bil železničarski uradnik. Falsifikator Elko Justin je bil grafik, zbiratelj in trgovec z rokopisi Janez Dolžan je bil antikvar, kranjski zbiratelj in domoznanec Črtomir Zorec je bil po izobrazbi tekstilni strokovnjak. Ob novih rokopisih so se razkrili detajli iz življenja nekaterih lastnikov drugih Prešernovih rokopisov: slavista Pavla Strmška, Mire Hubad, hčerke advokata iz Litije in žene visokega banovinskega uradnika, enigmatičnega Egona Masneca in treh emigrantov: Marijana Draga Šijanca, ki je bil dirigent, Vitala Ašiča in Toussainta Hočevarja, ki je bil profesor ekonomije na univerzi v New Orleansu.

Kidričev poziv iz leta 1946 lahko danes nadomestimo s pozivom lastnikom evidentiranih in neevidentiranih Prešernovih rokopisov, da omogočijo njihovo kvalitetno digitalizacijo, ki je nujno izhodišče za spletno postavitev posnetkov ter vzporednih kritičnih prepisov vseh Prešernovih besedil. DLib je rokopise v hrambi NUK-a že postavila na ogled.

Literatura[uredi]

Miran Hladnik. Zgodbe Prešernovih rokopisov. Slavistična revija 64/3 (2016). 217–39. Miran Hladnik, Luka Zibelnik, Jana Kolar, Aleksander Bjelčevič. Nova prešerniana. Slavistična revija 64/3 (2016). 241–68.

Članek je namenjen zborniku ob 10-letnici slovenistike v Budimpešti. --Mhladnik (pogovor) 15:46, 9. februar 2017 (CET)