Nož in jabolko

Iz Wikiverza
Nož in jabolko  
Avtor Ivanka Hergold
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Cankarjeva založba
Datum izida 1980
Subjekt slovenska književnost
Žanr roman o profesorici iz Trsta
Vrsta medija tisk
Št. strani 191
Klasifikacija
COBISS ID 16757248
UDK 821.163.6-311.2

Nož in jabolko (1980) je prvi roman Ivanke Hergold o enem dnevu iz življenja tržaške profesorice Herte Jamnik, ki nam ga avtorica predstavi s pomočjo toka zavesti.

Vsebina[uredi]

Herta ima moraste sanje o že zaprtem smučišču. Njen cilj je priti od koče preko odmaknjene steze do glavne postaje. Zaradi naporne poti počije, iz gozda pa jo že opazujejo živali. V strahu spleza na drevo, takrat pa ji na pomoč priskoči skrivnostni glas, ki ji svetuje, naj živalim vrže kos mesa, nato pa izgine. Po smrtno nevarnem srečanju se Herta odpravi na postajo.

Ko se zgodaj zjutraj prebudi, ji sanje ne grejo iz glave. Prepričana je, da takšnih sanj ne bi imela, če bi prej počela kaj bolj produktivnega. Herta svoje sanje zapisuje in zapiske hrani v kleti, kar pa se možu Konradu zdi smešno in nesmiselno.

Herta skuša zapeljati svojega moža, saj je potrebna ljubezni, medtem pa ji misli odtavajo. To jo razdraži, zato pobegne v kopalnico, kjer razmišlja o ljubezni med Tristanom in Izoldo, o svoji materi, skrivnostnem možu iz sanj, o svoji mladosti in staranju.

Dopoldne se odpravi na trg, kjer opazuje dogajanje po restavracijah in barih, ob tem pa si misli svoje. Kupi raco, ki jo namerava pripraviti možu za kosilo in je njeno glavno dnevno opravilo.

V šoli Herto čakata dve uri nadomeščanja, preden pa sploh pride do tja, se izgubi. Po dolgem iskanju prave poti končno najde glavno cesto, zaradi vseh različnih misli, ki ji rojijo po glavi, pa se nevede znajde pred zbornico. Tudi tam posluša pogovore drugih, vseskozi pa ji sledi sodelavka in prijateljica Pamela, ki jo nenehno obsoja in kritizira, a jo Herta vseeno poveličuje.

Med potjo do učilnice sreča dijake, ki se je prav v ničemer ne bojijo, v resnici je ona tista, ki pred njimi skriva svoj strah. Razmišlja o svojih željah, potovanjih, spominja se svojega obiska Ravene, gledališča. Ko stopi v razred, se je primorana soočiti z jokajočo materjo dijaka, ki jo skrbi za sina.

S sodelavko Tanjo, vitalno in radikalno levičarko, se po službi odpravita v kavarno, kjer je Herta z mislimi popolnoma v svojem svetu, saj je ta drugačen od Tanjinega. Podobno se zamisli tudi na avtobusu na poti domov.

Ob peki race je čisto zmedena, ne najde noža, ne najde začimb, ob vsem tem kaosu pa se na vratih pojavi neznanec, ki od Herte zahteva denar in alkohol, jo spolno zlorabi, po vrhu pa se ji zažge še raca. Po nesrečnem dogodku obišče Pamelo in, kot vsak dan, skupaj spijeta skodelico kave.

Ob sedmih zvečer se Herta odpravi k Tanji, kjer praznujejo objavo njene stote raziskave. Tanja povabljenim pokaže intervju s Pamelo in vsi so navdušeni, le Pamela se zave, da je njeno življenje žalostno in osamljeno.

Po večerji se odpravijo k gospodu Pepeju, ki živi pod Tanjo, Herti pa se, čeprav ga je videla prvič, zdi neverjetno znan. Gostje skupaj izdelajo grafike in se zabavajo ob kozarcih vina, Pepe pa se na koncu le prestavi, kot se spodobi – njegovo pravo ime je namreč Ivan Cankar.

Konstrukcija romana[uredi]

Zgodba se dogaja v predmestju Trsta in je omejena na en zimski dan. Roman je zato razdeljen na 24 poglavij, ki si časovno sledijo: Ponoči, Ob petih zjutraj, Ob sedmih zjutraj, Ob osmi uri in tako naprej.

V romanu se pojavita na videz nesmiselna motiva jabolka, vendar je to pomemben simbol, ki predstavlja življenje (omamno, voščeno rdeče, nekaj, kar lahko delimo na pol) in noža, ki simbolizira stvar, po kateri moramo poseči, če želimo jabolko zaužiti: »daj nož in pojejva tole jabolko« (Hergold 1980: 31)

Kritike[uredi]

"Nož in jabolko [...] ni velik tekst po zasnovi, vendar je treba reči, da je avtorica napolnila njegovo "posodo" do roba; znala si je postaviti mejo, ki jo zmore doseči povsem izvirno in avtentično. In kot tak mora bralca pritegniti; v navidezno nepomembni temi bo z branjem odkril tisto vrsto vredno." (Zlobec 1981)

"Hergoldova pri evidentiranju stvari ne izbira in ne lepša, do resničnosti ima skoraj poguben odnos. " (Paternu 2013)

Viri[uredi]