Ninašuligoj

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Predloga:Mp
Slovenec 1915
Izdano: Predloga:Mp (Predloga:Mp),
Viri: 261 262
Dovoljenje: Predloga:Licenca-javna last
Stopnja obdelave: Predloga:Obdelano-4

[[Kategorija:Dela-Skriptna napaka: Modul »String« ne obstaja.]]


Poštni sel, ki je prinesel dnevno pošto,je imel tudi za Otrobarja nekaj dopisnic. Naglo jih je pregledal,me poklical in mi pokazal eno.

Bila je fotografija mladega vojaka v polni opravi, s tremi zvezdami na vsaki strani ovratnika in dvema svetinjama na prsih.

»To je naš mali!« je dejal Otrobar in se prijazno smehljal, motreč sliko. Smehljal se je Otrobar tako lepo,kadar se ni smejal nagajivo in ironično temveč dobrohotno,da se ti je zdelo,kakor bi posijalo solnce v mračnih dneh.

»To je naš mali!« je povzel iznova in prikimaval sliki. »Dobro, dečko, dobro!« 

Jaz sem čakal, da mi pove še kaj. Tako mlad vojak, očividno niti dorasel, pa hrabrostna svetinja; gotovo ni bilo nekaj vsakdanjega,s čimer si jo je bil zaslužil, in zvedav sem bil.

No, Otrobar ni imel navade, da bi se dat prositi. Prižgal si je cigareto, položil sliko predse na mizo, me pogledal resno in me nagovoril.

»Ti nimaš otrok, čestiti tovariš, zato niti razumeti ne moreš, kai se more goditi v srcu očetu, ako se zaveda, da so v vedni smrtni nevarnosti takorekoč vsi njegovi otroci. Le smrtna nevarnost,ki stalno ogroža tudi njega samega, mu more nekoliko izravnati čustva in odganjati od njega turobne misli. Prizadevanje, da se čuva in,da čuva one, ki so mu izročeni v skrb,ga pripravi v ono ravnotežje, ki je potrebno,da se more izvršiti kaj dobrega, ki je potrebno,da se včasih sploh more živeti in, da človek ne zblazni ali ne obupa.«

Kaj sem hotel, molčal sem. Ugovarjati mu nisem mogel in ne znal; hkrati sem spoznal v tej izjavi en nagib več, zakaj je šel mož na stare dni v vojno, in sem tem lažje razumel, ako se je izkazoval.

»Kakor v razvedrilo pa ti je, ako imaš v takem položaju koga, da moreš obračati nanj vso svojo pozornost, obdajati ga z vso skrbjo, poklanjati mu naravnost vso ljubezen, katere v trenutji ne moreš porabiti praktično pri svojih dragih.«

Temu pa se oporekati tudi ne bi dalo. Ko sem bil še učitelj, uveril sem se na sebi,da je res tako: vsi učenci in učenke,vsi so bili moji otroci.

»Glej in tak moj otrok skoro je našmali. Vsi v bataljonu mu pravimo tako, od komandanta do prostaka vsi. In vsem je kolikor toliko miljenec. Šestnajst let ima dečko, prostovoljec je prišel k vojakom. Rodom Hrvat je študiral realko v Pečuhu (Fiinfkirchen), a ko je ustala vojna, je vrgel knjige pod klop in hajd puško v dlan in meč ob stran! Bil je že v Galiciji,a prosil je in prosil,da je prišel k nam. Major sam mi ga je priporočil,mladec je bil všeč vsem in vsi so imeli ozirov do njega. Pri svojem oddelku sem mu odločil orjaškega Dalmatinca v zaščito in v postojanki je imel mladenič ob njem veliko oporo. Nosil mu je opravo,pazil nanj, pomagal mu v breg,prikrival ga,ako si je upal preveč na dan. Ko smo prišli na mesto, mu je pripravil razmeroma udobno ležišče,se zanimal za njegove potrebe,sploh preskrbel vse, kar je bilo v danih razmerah dosežnega in potrebnega.«

»Siromaku je bilo gotovo trdo po krnskih višinah!« sem pripomnil.

»Nikar ne misli! Trdo mu je bilo v Galiciji izpočetka,kakor je pripovedoval. Napori so bili grozoviti,a njegove moči petnajstih let še ne zadostne. Trpel je,a prebil,pri nas ni bilo hudega. Sploh je prišel k nam že kot korporal. Mene se je oklenil takoj izpočetka z vsem zaupanjem, pripovedoval mi je o svojcih, tožil mi svoje otroške skrbi in včasih mu je bilo tesno ter milo meni. A vselej le mimogrede. Navadno se je otresel hitro in bil zopet ves vojak. Samo eno noč ga je našel njegov Dalmatinec strmečega predse,dočim so mu lile solze po licih. Dobil je bil list oddoma onega dne. A orjak se je oddaljil brez besede in stražil nekoliko proč, da bi odvrnil od njega nepoklicane priče. Ali moreš pričakovati večje nežnosti pri preprostem možu? Meni je sicer pravil kasneje o tem, a dejal mi je: »Boga mi,da mi krogla predrla bedro pa bih srjetan,samo,da mali ne plače!« Taki so ti zlati ljudje!«

»Ali ima roditelje še žive?« sem prekinil,da bi skril še svojo ganjenost.

Žive. Tudi sorodnikov ima v Dalmaciji. Na Kuču menda. Najbrže je v rodu z ljubljanskimi Novakoviči,ki so ipak Dalmatinci.«

»Ali se imenuje Novakovič?«

»Da, tovariš, Stipo Novakovič. In italijanski ti zna kakor jaz in kakor mnogi Dalmatinci. Jaz ga vzamem rad seboj na pohode, ker je pripraven, uren in umen, da mi ni treba na široko razvijati namer,temveč razume naglo sam, česar treba. Tudi lokav je, da mu ga ni para, pa srčen,drzen skoro, ter izboren strelec in spreten plezač; kot ustvarjen za službo po krnskih pustinjah.«

»Potem je razumljivo, da ga imaš rad na pohodih.« 

»A še rajši bi ga imel, da mi je malo bolj oprezen. Ali kaj, vroča kri, pa misli,da njemu ne pride izlepa kaj do živega. Prebito mu je že predio nekoč in da ga v usodnem trenutku ni otela prirodna lokavost in smela drznost,naposled nekoliko tudi moja bližina, bogme. Danes bi dečko ležal pod kako sipino na krnskem pobočju in nič bi ne bilo z njegovimi svetinjami — jaz pa bi morda plakal za njim kot za ljubim detetom.*

Goste dimove oblake je puhal v zrak Otrobar. Vselej je delal tako, kadar je hotel skriti razburjenost. Ko se je pomiril,se je nasmehnil in nadaljeval pripoved.

»Neizmerno dolg se nam je zdel oni dan. Sovražnik nam ni dal miru ni za hipec. Strel za strelom nam pošiljal nad glave, ves dan smo morali tičati v skalnih kritjih in često nam je letela sipina v jarke in skalne šibre so letele po zraku,da nisi smel prikazati glave na dan. Odgovarjali nismo,ker nismo videli kam,a skrajno umorno je tako ždenje in čakanje nečesa,ki ima priti, pa ne pride,ki se ima zgoditi, pa se ne zgodi.«

»Kaj pa karte, ali si pozabil nanje? Mislim, da bi vam izborno rabile za take čase.« 

»Ne rečem, da ne. Nekaj časa bi človek še igral,a naposled ti zmede peklenska muzika pamet,da niti za igro nisi več. Pa ti poči baš nad tabo šrapnel, da se usuje nate kup peska in polomiš v zmedenosti najlepša pagat ultimo,gromska strela, k vragu je vse zanimanje do igre! Pa sem poklical malega, splazila sva se v kot in sc pogovarjala o domu, hkrati se jezila na sovražni strelni stroj, ki je venomer vznemirjal nosače, kadar so nam donašali jedi in municije, da smo se morali zbok tega postiti podnevi ob mrzli hrani v mrzlem vremenu,dočim smo le ponoči dobivali gorke juhe ali čaja.«

»Niste kaj prida, ne!«

»Veste kaj, namestnik, dajva ga!« mi je nasvetoval naposled. »Trije, šliije se v mraku lahko splazimo v bližino in zajmemo moštvo in še stroj,če ni drugače.«

»Če ni drugače, seveda, a kaj če bi bilo drugače! Premišljal sem, naposled sem pogodil, da se moremo lotili kaj takega le v ranem jutru, priplazivši se tja še v temi,preden se zazna dan.Kje se nahaja po priliki sovražni stroj,smo znali,čeprav je bil dobro prikrit. Mesto je bilo vsekakor zanj izredno ugodno; da je bil potisnjen tako daleč med naše postojanke, kakor je bil v resnici in kakor smo spoznali kasneje,tega bi si vendar ne bil mislil živ krst.Daleč na okolo ni bilo sovražnih postojank,nad njim in pod njim so bila le naša kritja,le tja proti sedlu je bilo strojevo moštvo v zvezi s svojci.

»Dogovorili smo se, kako bodemo prodirali še v trdi temi: jaz, mali, njegov varuh in še en tovariš. Nato smo polegli,se trdno zavili v plašče in zaspali. Kako dolgo sem spal, ne vem. A vznemirjale so me mučne sanje in naposled sem sc predramil ter se izkopal kvišku. Ko sem se ogledal, koga ni bilo: malega. Urno sem pretekel ves jarek, a ni ga bilo in njegovega Dalmatinca tudi ne. Lotila se me je temna slutnja: ni zlodej,če si dečko ni mislil sam zaslužiti ostrog in zato sem odšel na dogovorjeni pohod? Pozval sem straže; nisem se motil,morda pred pol ure sta se odplazila v znani smeri.

»Da bi ga mlečnozobnika! Urno sem poklical četovodjo, privzel še enega spretnega plezalca in odrinili smo za njima.Črna tema nas je obdajala,a tudi ako bi bilo manj temno,smo bili na poti pazljivi mnogo manj,kokor je bilo potrebno sicer; samo hitro,to nam je bilo važno,da ju dosežemo prej nego napravita kako budalost.

Več kakor pol ure že smo plezali in sopli od napora kakor mehovi. Na vzhodu se je svitalo polagoma, a preko skalovja se je razgrinjala megla. Hvala Bogu! Vsaj je manjša nevarnost, da ne zalezeta sovražniku naravnost pred oči! Če mu ne padeta zato tem bolj slepo v naročje,me je zaskrbelo po drugi plati.Pa komaj smo prelezli še nekaj robov,smo začuli tik pod nami sovražni stražni klic,kratko in odločno.

»Oha! sedaj pa pozor! Nekaj mi je reklo,da je veljal onima.A v tem sem začul italijanski odgovor na klic,vprašanje,odgovor in naposled poziv; Passate!

»To mi je bilo nekaj novega. Glas, ki je odgovarjal na klic, nikakor ni bil glas našega malega. Oprezno sem dvignil glavo izza roba, za kateri smo se bili potuhnili, a ničesar nisem mogel razločiti radi megle.

»Zdajci mi je udarila na uho od zdolaj gor govorica. Razločno sem razumel vsako besedo. Pri strelnem stroju so bili trije možje,sovražna postojanka je bila dokaj izpostavljena in major s pobočnikom jo je prišel pregledovat. Seboj so imeli podčastnika za kažipota. Šest je bilo torej vseh. Raca na vodi!ali bi nam bili kot nalašč za zajutrek! Vendar sem se pomišljal nekoliko in major je odhajal. Za nas je bil važnejši stroj in — naš mali.

»Čim svetleje je bilo, tembolj se je redčila megla. Že so se jele razločevati postave,ki so se vračale počasi proti svojim oddelkom. Major se je obrnil k pobočniku, menda,da bi prižgal cigareto,v tem hipu sta se pojavila kakih deset korakov pred njimi naš mali in njegov zaščitnik,oba puške ob licih in roke na prožilih.

»Halt! je komandiral mali s tenkim glasom, da bi mi bil skoro ušel smeh, ako bi me ne bila oblila zona, da so mi stali hipoma redki lasje na plešasti glavi kakor strnišče trdo pokonci.

»Sovražniki so osupnili nemalo. Častnika sta segla po revolverjih,a mali je tega menda pričakoval.Via le mani dall'arma — proč roke od orožja! je ukazal in se razkoračil.Una mossa,a terminati siete! — Genite se,pa je po vas!In ustrelil je v dokaz,da se ne šali; pobočniku je odletela iz rok palica,ko je udarila vanjo krogla.

»Predrzneš ti, grdi! sem se jezil jaz. Sedaj strelja, namesto, da bi opravil brez šuma, kolikor se da. V malo hipih-so lahko okohi nas in potem . Podčastnik se je obrnil, da bi stekel proti stroju. Dalmatinec je ustrelil za njim. Diavolo! je zaklel. Lah,poplesal po eni nogi in sedel na rob. No,ta ne bo več nadležen. Oficirja se nista ganila več. Le major je zaklical: Ajuto! Od stroja je stekel na pomoč vojak,drugi je jel obračati cev. Jaz ne prelivam rad krvi,ako ni treba neizogibno, a tu ni bilo pomisleka. Streljala sta itak že onadva,strel več ali manj,ako smo razdražili morda sršenovo gnezdo,nima dosti pomena. Oba moja moža sta ustrelila hkrati in sovražnika od stroja nista mislila več na pomoč. Tretji že itak ni mislil nanjo,zakaj vrgel se je iz zatišja in zbežal. Tekel je,kar so ga nesle noge.

»Ali misliš, da je mali kaj pogledal ob naših strelih? Kaj še! Cigan se je delal, kakor bi vse moralo biti tako. Niti za las ni umaknil puške in prepričevalno jel pogovarjali častnika,ki sta ostala sama in škripala jeze z zobmi.

»E tutto inutile, signor maggiore! Arredetevi, perche peccato spergere del sangue! Siamo in tanti,che e vana ogni resistenza! — Je vse odveč,gospod major! Udajta se,ker bi bilo škoda,da bi prelivali kri. Toliko nas je,da je zaman vsak odpor!

»Non m'arrendo! — Ne udam se! je zaklical oficir in izpulil sabljo, da bi se branil ž njo. Strel — in odletela je po čereh. Tiho sta se posvetovala prav na kratko,odpela sta nožnici z revolverjema in jih jezno vrgla po tleh,takisto sablje.

»Quattro passi indietro! — Štiri korake nazaj!je ukazal mladič in Dalmatinec je stopil pobrat orožje. Grazie! se je zahvalil mali uljudno in salutiral,ko je bil že prej umaknil puško od lica. Meni je bilo dosti šale,še večino sem se bal,da se lahko obrne vsa stvar na slabo. Zato sem skočil s tovariši nizdolu,da smo si zavarovali imenitna ujetnika. Orjaški Dalmatinec si je naprtal na rame strelni stroj in odkurili smo jo v postojanko — baš o pravem času,predno je solnce povsem razgnalo meglo, ki nas je skrivala sovražniku,ki je opozorjen po strelih prepozno hitel svojcem na pomoč.

»Kako sem malemu umival glavo pozneje radi njegove drznosti in nepremišljenosti,ti ne bodem pravil,čestiti tovariš. Da ga nisem tiral na raport,kakor sem določil v prvi jezi,si pa lahko misliš. Pokazati je imel proti mojim opazkam dva ujeta laška častnika in zajet strelni stroj,jaz bi se bil le osmešil,ako bi bil nastopil proti njemu. Zato sem molčal.

»A ko je posetil našo fronto zopet visok general, je prinesel malemu na ovratnik še eno zvezdo in veliko in malo hrabrostno svetinjo.In ko se je prvič prikazal ž njima v strelskem jarku, so zaorila vsa grla: Živel naš mali! In živel, živel, živel! se je stoterno odbijala jeka od krnskih skal. Veruj, meni so tekle solze.

»Ti pa, čestiti tovariš, poglej pri priložnosti v Interesantni list; nemara najdeš tudi tam sliko našega junaka,zakaj šestnajstletnih cetovodij v naši armadi ni veliko,takih pa še manj,da bi ujeli,kar po dva sovražna oficirja.«,,