Nimaš pojma

Nimaš pojma je socialno-psihološki roman Janje Vidmar iz leta 2006. Izšel je pri založbi Mladika. Pripoveduje o treh otrocih (Piksi, Nejc in Sine), najboljših prijateljih, ki si pri svojih osmih letih večno prijateljstvo tudi zaprisežejo. Kasneje v knjigi pisateljica opisuje dogajanje čez pet let, ko se kot najstniki več niti ne družijo.

Vsebina

Knjiga je razdeljena na dva dela; prvi del (PREJ) vključuje deset poglavij, drugi del (POTEM) pa vsebuje osem poglavij. Zgodba se začne s pripovedjo o treh najboljših prijateljih: Piksiju, Sinetu in Nejcu. Sine oziroma Aleksander je bil rjavolasi deček, okrogle postave, čigar hobi je bil zbiranje plastičnih izstrelkov za zračno pištolo. Piksi je bil njegovo popolno nasprotje, suh, peščenih las. Nejc pa je bil temnopolti deček, njegova mama je prišla iz Mozambika, prijatelja pa je spoznal v mali šoli. Skupaj so preživljali vse proste trenutke, bili so neločljivi in deležni mnogih dogodivščin.

Nekega dne so v grmovju v okoliškem parku našli psa, ki so ga skupaj poimenovali Snupi. Skrbništvo in odgovornost zanj so si delili vsi trije. Prijateljstvo so potrdili s krvno prisego, kmalu za tem pa so se stvari začele spreminjati. Skupaj so zganjali otroške lumparije, vse dokler ni Piksi neposredno pristal v eni od njih. Napravili so namreč »navidezno bruhanje«, v katerega je med prerivanjem padel Piksi in med njimi se je vnel spor. Njihova krvna prisega je razpadla, za Snupija je poskrbel Piksi, prijatelji pa so prekinili tesne stike in si postali tuji.

Vsak od zbrane druščine je odraščal po svoje. Piksi je postal mozoljast, resen raziskovalec, Nejc je zapadel v droge in alkohol, Sine pa je postal zbiralec ženskih trofej. Po sporu, ki so ga imeli v parku, so drug do drugega gojili zamere; zbadljivke in ignoranca so bile del njihovega vsakdana. Potem pa je prišlo do novega zapleta. Njihovi skupni pes Snupi je zbolel za rakom na žlezah in Piksi se je odločil, da ga trojica skupaj pospremi k zadnji poti. S tem se je spopadal vsak po svoje; Sine je skušal ohranjati distanco in razdor, bal se je lastnih spominov; Piksi in Nejc pa sta se zbližala ob alkoholu. Snidenje pri Piksiju s Snupijem je bilo ganljivo, čutiti je bilo, da jih je pes znova počasi združeval.

Kot otroci so si prizadevali, da bi prikrili razlike med njimi, saj so si želeli biti podobni. Zdaj, ko so odrasli v najstnike in je prepad med njimi postajal vse večji, pa so vedno bolj poudarjali lastnosti, ki so jih ločevale drug od drugega. Toda Snupi je med čakanjem v veterinarski čakalnici manjšal ta razdor med njimi. Z njegovo smrtjo so prijatelji znova stopili v stik in načrtovali nove izzive.