Negativ Gojka Mrča

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Negativ Gojka Mrča  

</gallery>

Avtor Jože Snoj
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Založba Obzorja Maribor
Datum izida 1971
Subjekt slovenska književnost
Žanr modernistični roman
Vrsta medija tisk
Št. strani 250, 8 poglavij
Klasifikacija

Jože Snoj je leta 1971 izdal modernistični roman z naslovom Negativ Gojka Mrča. Za roman je prejel nagrado Prešernovega sklada.

Zgodba[uredi]

Junak zgodbe je mladi novinar Gojko Mrč, ki je ravno odslužil vojsko v socialistični Jugoslaviji. Z izposojenim denarjem si je kupil novo obleko in se odpravil na razgovor za službo urednika. Pot ga je vodila po blatnih ulicah. Fant je po poti premišljeval o uradništvu, o učinku svojega pisanja. Zaželel si je čim višje in čim globlje , iskal je osvobajanje človeka, mislil na prihodnost, čeprav je bil njegov poklic izrabljanje mučnih položajev. Utrujalo ga je igračkanje z levim in desnim položajem. Utrujen od dolge poti je premišljeval- sanjal o svojem avtomobilu, o temno modri obleki in sivih semiš čevljih, kakršne je imel njegov gimnazijski sošolec Viktor, lekarnarjev sin. Spominjal se je svojih študentskih dni, ko je v Tomačevem spoznal Romanco, ki je imela pri kmetu Škrinarju svojega konja, za njenega očeta, udeleženca NOD, zdaj funkcionarja z vilo pod Rožnikom. Spomnil se je tudi Metoda in humanista Domiclja, ter Nevene. Priznal si je, da z logičnim mišljenjem nima bistvenih možnosti, ker je svet nesmiselen, prav tako kot vsa človeška polomija na njem. Gojko Mrč je dobil službo. Postal je urednik dnevne redakcije. Prva mu je čestitala Arenka, ki mu je za dobrodošlico podarila nagelj in vejico roženkravta. Spoznal je tudi Povšeta, starega Plevnika, ki je bil tamkajšnji lektor in Ducka, zunanjega sodelavca in stoodstotnega šoferja. Gojko Mrč je svoje sodelavce povabil na kopanje na Savo. Odzvala se je le Arenka, ker je Duck že odšel, sta se na obrežje Save odpeljala z najetim Opel kadetom, katerega si je Mrč neizmerno želel. Na produ Save sta se Arenka in Mrč prepustila strastem (seksu), kar je bilo za Mrča prava proti utež njegovi zvezi z Romanico. S kančkom slabe vesti, zaradi svoje lahkomiselnosti je poklical Romanico, da bi se z njo pogovoril o poroki. Mrč se je vrnil iz poznojesenskega dopusta, ki ga je preživel z Romanico in naletel na prazno Arenkino mizo, ker je odšla domov v Prekmurje. Ko je zazvonil telefon, se je Mrč nekoliko zdrznil. Že drugič ta dan so iskali Ducka. Nihče ni vedel kje je. Že nekaj dni ga ni bilo na spregled. Mrč se je zagledal na prazno Arenkino mesto in zopet premišljeval. Globoko je zajel sapo in razburil ga je spomin na vonj njenega parfuma. Opazoval je Plevnika med delom, ki je venomer mljaskal z ustnicami. Potrpežljivo je čakal Povšeta, ki bi vsak čas moral priti iz policije s seznamom današnjih prometnih nesreč. Končno je prišel. S seboj je prinesel strašno novico. Duck se je ubil že prejšnji večer in to namerno. Mrč je ob novici hipoma vstal, nato spet sedel in se zastrmel v prazno. Njegova notranjost je bila popolnoma prazna. Čez čas je vseeno odšel v restavravijo. Med čakanjem na kosilo si je brisal potno čelo. Brez kančka slabe vesti je bil Mrču ponujen v odkup ugoden, tako zaželjen opel kadet, rdeče barve. To bi bil lahko prenos med akumolatorjem turagencijo, nagrade še videti ne bo, avto pa bo čakal spodaj na cesti. V te mreže je bil vpleten tudi Duck, ki je tako klavrno končal svoje mlado življenje. Zaradi vseh spoznanj je Mrč neprestano mislil na Ducka, ga videval, se z njim pogovarjal, dobesedno ga je preganjal njegov duh. Kljub rdečemu kadetu, ki si ga je tako neizmerno želel, visokem položaju, ki ga je pridobil, poroki z Romanico, je pod težo bremen tega sveta, ki ga je kot mlad tako idealiziral, klonil. Romanci je v poslovilnem pismu sporočil, da je z najvišjim dejanjem, svojo neodvisno voljo, potrdil svojo pripadnost niču. Smrt pa je zadnji del sreče ali nesreče.


Kritika in literarna zgodovina[uredi]

O glavni osebi: » Mrčev negativ je očitno izpostavljen kritiki — kolikor o 1047 Jože Snoj, Negativ Gojka Mrča kritiki lahko govorimo, ko bi najprej bilo treba začeti s samokritiko. Kdo bi namreč lahko rekel, da ne more biti Mrč? To tem bolj, ker porabniška družba teži po vnaprejšnji izravnavi krivde in kazni, pravice in dolžnosti . . ., skratka po tisti enodimenzionalnosti, katere »žrtev« je na koncu Mrč. Tenkočutni novinar, a vse bolj birokratsko usmerjeni poznejši urednik je nazadnje ujet v mrežo nemoči in nesmisla, brezizhodnosti in nesvobode, ki jih lahko seveda razreši le samomor. .« (J. Horvat)

»Monološki je ta roman ostal samo v tem, da so vse osebe še pod trdo kontrolo avtorja in jih avtor še zanesljivo vodi. Vendar se že v pričujoči oblikovni razlomljenosti na videz »izgubi« vsa piščeva avtoriteta, zlasti pa kajpada avtoriteta bravca. Prisiljen je k ponovnemu sestavljanju besedila, to pa je seveda dovolj utrudljiva zadeva: praktična posledica je ta, da knjiga ni berljiva oziroma je težko berljiva in zahteva dovolj potrpežljivosti.« (J. Horvat)


Literatura[uredi]