Nebo nad domačijo

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Nebo nad domačijo  
NND.jpg
Avtor Anton Ingolič
Država Slovenija
Jezik Slovenščina
Založnik Maribor: Obzorja
Datum izida 1960, ponatis 1974, prevod v srbščino 1964
Subjekt slovenska književnost
Žanr izseljenski roman, rodbinska kronika
Vrsta medija tisk (trda vezava)
Št. strani 343 (97.000 besed), 18 poglavij
Klasifikacija
COBISS ID 3268865
UDK 821.163.6-3
Predmetne oznake vračanje izseljencev, izseljevanje

Nebo nad domačijo je izseljenski roman Antona Ingoliča.

Zgodba[uredi]

Zakonca Liza in Matija Rojnik se po sedemindvajsetih letih vrneta v domači kraj na Vetrnik. Hrepenenje po nebu nad to domačijo, ki se po njem sprehaja mesec in »posmehuje veselim, a tudi žalostnim človeškim zgodbam,« ju je privedlo nazaj. Liza umre, še preden bi po dolgih letih spet lahko videla svoje otroke. Otroci in vnuki, ki živijo vsak svoje revno življenje, se zberejo na pogrebu.

Sin Peter, ki je zaljubljen v bratovo ženo Alenko, je nesrečno poročen s Polono. S slednjo ima tri otroke, Urško, Roka in Marcela, iz prvega zakona. Med vojno je bil član odporniškega gibanja, sedaj pa dela kot šofer v Mariboru. Z življenjem v tedanji Jugoslaviji je zadovoljen, Polona in Rok pa ravno obratno, zato se kasneje tudi odselita v Francijo.

Vinko je bil med vojno nekaj časa pri partizanih, nato pa je delal v šlezijskih in westfalskih rudnikih. Z ženo Teo ima sina Jančka. Zaradi revščine ter pričakovanja njunega drugega otroka, se odločita za selitev v Uilensprong.

Lena in mož Karlo imata dva sinova, Vikija ter Dolfija. Kasneje Karla, z imenom Hans Keil, spoznajo kot Fritza Gurklerja ter mu, zaradi zagrešenih krutih zločinov, izrečejo smrtno obsodbo. Lena se tako z otrokoma zateče k sestri Mini. Ta se na materinem pogrebu spre z Janezom, zato se na domačijo ne vrača. Vrne se le po Lenine obleke.

Minina hči Tinca se po končanem razmerju s Pietom, poroči s Cirilom, katerega je spoznala v Bosni, ko sta z bratrancem Marcelom odšla v brigado.

Pavla ima razmerje s črncem Billom, kateri kasneje umre. Iz tega razmerja se rodi fantek temnejše polti, po imenu Pavlek.

Regina, vdova, kateri je mož Gregor umrl v rudniku, ima hčer Mijo, ki živi pri svojemu dedu, gospodu Rojniku. Medtem se Regina poroči s Poldetom Mernikom, maminim sinkom, ter se kmalu po poroki tudi loči, ker mu razkrije svojo preteklost. Regina je bila med vojno namreč prisiljena v prostitucijo.

Janez z ženo Alenko nima otrok. Ta na koncu pobegne s Petrom, Janez pa se znese nad očetom, zaradi česar gospod Rojnik tudi umre.

Kljub vsem zapletom in razpletom, je nebo nad to domačijo za svojce še vedno najlepše.

Kritike, literarna zgodovina[uredi]

»V kolikor je roman po srečanjih in dogodkih pester, tembolj je stil pisanja suhoparen, monoton in nedomiseln. Kakor da bi bila za današnji, sodobni roman dovolj zgodba sama.« (Šömen 1960: 6)

»Zgodba o izseljencih, ki se vrnejo, je preveč zamotana, da bi jo lahko na kratko posneli. Preveč je Rojnikovih otrok, snah, zetov in vnukov, da bi jo lahko povedali v dveh, treh stavkih. [...] Avtor se prav zaradi te obilice dela najbrž ni mogel poglobiti v vsako človeško usodo posebej in v rast vsakega človeka, ki ga opisuje. V knjigi je nekaj odlomkov, ki bralca res pretresejo; po večini pa pripoveduje Ingolič brez tiste prepričljivosti, ki daje literarnemu delu pravi smisel in pomen.« (Štolfa 1960: 6)

»Delo je torej po miselnosti kar preveč enostavno in neizdelano, po drugi, to je po etični plati, pa spet neskladno.« (Šifrer 1960: 534)

Štih je v svoji kritiki zapisal, da je Ingoličevo delo preprosto in nezahtevno, karakterizacija posameznih oseb v romanu ni preveč domiselno psihološka, konstrukcija zgodbe pa malce preveč zapletena. Pisatelj svoje gradivo oblikuje na osnovi čustvenih predstav o življenjski problematiki. (Štih 1961: 2)

»Ingolič je problematiko slovenskih izseljencev zelo poenostavil in jo zožil v glavnem na tuje izkoriščanje in na erotično izživljanje. [...] Njegovi ljudje žive samo telesno, nagonsko, edini namen jim je erotično izživljanje. Vsi ti ljudje so izkrivljeni, še od daleč ni zadel bistvenih potez slovenskih izseljencev. Pripovedovanje je zelo naturalistično.« (Meddobje (Entresiglo) 1961)

Literatura[uredi]

  • Milko Štolfa. Nebo nad domačijo. Delo 2/270 (1960). 6.
  • Branko Šömen. Izumirajoči izseljenec. Mladina 40 (1960). 6.
  • Jože Šifrer. Ob Ingoličevem romanu. Naši razgledi (1960). 534.
  • Bojan Štih. Dve knjigi Antona Ingoliča. Naša sodobnost 2/9 (1961).
  • Martin Jevnikar. Slovenska književnost v letu 1960. Meddobje=Entresiglo 6/3-4 (1961). 235. dLib
  • Janez Švajncer: Ingoličev roman 1956-1961. [Diplomsko delo.] [1]