Ne vozi, ko piješ
| Ne vozi, ko piješ | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Ne vozi, ko piješ |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | polemika na forumu Slovlit dec. 2016 in jan. 2017, glej nit od 14. dec. 2016 dalje |
| Klasifikacija | |
Začelo se je kot preizkus odzivnosti državnih organov na pripombe iz ljudstva. Petkovo jutranjo uro za slovenistične bruce sem začel s poročilom o napisu Ne vozi, ko piješ alkohol, ki se je na poti v Ljubljano prižigal nad avtocesto izmenično z angleškim Don't drink and drive. Študentje so ugotovili najprej, da angleški in slovenski napis nista ekvivalentna, ker angleški ne vsebuje besede alkohol, potem pa so mi pritrdili, da slovenskega sporočila ne bi razumeli čisto nič drugače, če bi v njem po angleškem zgledu besedo alkohol izpustili. Angleška beseda drink se namreč obnaša podobno kot slovenska beseda piti: v obeh jezikih je eden od pomenov teh besed 'uživati alkohol', to je tisti pomen, ki ga imamo v mislih, če za nekoga rečemo, da pije. Čemu potem ta alkoholni dodatek za slovenske voznike v avtocestnem sloganu, če je pomen napisa brez njega enak? Je slovensko govoreči voznik toliko neumnejši od angleško govorečega, da bi si v nasprotnem primeru lahko mislil, kako mu napis prepoveduje odžejati se s plastenko vode v pregretem poletju? Ni dokazov za tako žaljivo obtožbo. Je slovenska zakonodaja drugačna od tiste v angleško govorečih državah? Tudi ne bo držalo, vse prometne zakonodaje prepovedujejo pitje alkohola, ne pa vode. Najbolj verjetno je, da prevajalec napisa iz angleščine ni znal dobro slovensko in je zagrešil napako, ki bi jo lahko poimenovali kot istorečje ali tavtologija; podobne napake so majhna punčka, javno objaviti, kompliciran in zapleten.
Kaj stori jezikovno ozaveščeni državljan v urejeni državi, ko naleti na táko banalno napako? Na odgovorno inštanco naslovi prijazen poziv, naj jezikovno nerodnost brž odpravi. Prav to je storila v imenu razreda zavzeta študentka. Na spletu je našla e-naslov Direkcije za avtoceste Republike Slovenije, ki je obetal odgovor v 24 urah, in povzela naše jutranje razmišljanje. Ko po več tednih ni bilo odgovora, sem na isti naslov pisal še sam. Ker sem podpisu dodal akademske titule, odgovor ni izostal, sporočal pa je, da DARS ni pravi naslov za nadcestne vzgojne napise, ampak Agencija za varnost v prometu. Zdaj že uležano pismo sem poslal na kontaktni naslov AVP. Ko tudi tu odgovora ni bilo, sem po dveh tednih pismo neučakan preposlal neposredno na naslove šestih vodilnih v agenciji. Direktor mag. Igor Velov mi je takoj odpisal, da odgovor pripravljajo, in dober teden pozneje se je Vesna Marinko, zadolžena za razvoj in koordinacijo varnosti cestnega prometa, opravičila za pozno reakcijo in prosila za razumevanje, ker naše pripombe ne bodo upoštevali in besede alkohol ne bodo črtali iz napisa. Prvotno naj bi nad slovenskimi avtocestami res utripal goli napis Ko voziš, ne pij, pa je bila AVP menda deležna »plazu kritik« s strani državljanov, ki so se ustrašili, da jih bo kdo kaznoval zaradi pitja vode med vožnjo. Popustili so njihovim zahtevam in sloganu dodali besedo alkohol.
O poteku jezikovnega eksperimenta sem tedaj že sproti obveščal 1600-glavo slovlitovsko strokovno javnost. Gospe Marinkovi sem povedal, da stališča AVP ni mogoče sprejeti z razumevanjem, ker ignorira jezikovna pravila in preprost jezikovni čut. Pokazali sta se dve možnosti: ovaditi AVP zaradi diskriminacije angleško govorečih voznikov, ki po slovenski interpretaciji med vožnjo ne smejo piti ne alkohola ne vode, ali slediti namigu referentke, da svoje dosežemo s »plazom kritik«, saj AVP prej kot stroko in zdravo pamet upošteva glas ljudstva. Ustreznejša se je zdela druga pot. AVP sem obveščal o poteku strokovne debate na forumu in o naših namerah, agencija pa se je zavila v molk. Direktor se je ponovno oglasil, potem ko je na naslove vodij služb na AVP prispelo desetine kopij poslanega protesta – že imena podpisnikov in njihovih inštitucij bi morala agencijo prepričati. Sporočil je, da so nas že prvič vzeli resno in da bodo odločitev sprejeli brez ozira na število poslanih pritožb. »Plaz kritik« je bil vendarle uspešen: dosegel je, da bodo odločitev, ki je bila že zapečatena, vsaj ponovno pretehtali. Kako se bodo odločili, še ni jasno. Če bo prišlo do preizkušanja oblastne moči in samovolje, smo pogoreli, prav tako če prevlada črkobralska pamet – oboje ni na Slovenskem nič redkega. Mogoče pa je tudi pozitivno presenečenje, saj agencija kar tako mimo našega stališča vendarle ne more. Ali pač?
Kakšen nauk ima tale zgodba s protialkoholnim napisom? Več naukov ima. Najprej je to spoznanje, da pravzaprav ne gre za jezikovno dilemo. Napaka sama je drobna in benigna, odprla pa je resnejša vprašanja družbene moči in odločanja: razmerja med inštitucijo in državljani in vlogo strok pri odločanju. Čisto nekje zadaj je gotovo tudi nacionalno čustvovanje: alkohol je za Slovence ena od identitetnih točk in vse v zvezi z alkoholom prebivalce te dežele vznemiri bolj kot kaj drugega. Pozitivno sporočilo anekdote je, da so Slovenci samozavestni in suvereni uporabniki jezika. Imajo ga za svojega, z njim prosto razpolagajo, z njim se radi igrajo in eksperimentirajo. Dokler bo imela slovenščina tak status, se ji izumrtja ni treba bati.
Manj je v veselje spoznanje, da gojijo slovenski državljani do slovenščine specifično vrsto ljubezni, njeno sadistično varianto. Radi jo trpinčijo in mrcvarijo tako kot nevestni lastniki svoje živali. Do angleščine so neprimerno bolj spoštljivi, na kraj pameti jim ne pade, da bi zahtevali unikatno, zgolj na Slovenskem veljavno varianto angleškega napisa Don't drive and drink alcohol. Angleške jezikovne zakonitosti torej upoštevajo, identičnih slovenskih pa ne. Samoumevno je, da inštitucije naročajo drage varnostne ekspertize, pravne nasvete, upoštevajo medicinska, psihološka, ekološka in druga strokovna stališča, celo duhovščino pokličejo za blagoslov novih objektov ali angažirajo vedeževalce. Ko pa gre za jezikovne reči, na jezikovne strokovnjake niti pomislijo ne, češ slovenščina je moj jezik in zato lahko z njo počnem, kar sam hočem. V taki situaciji je relativiziranje jezikoslovja kot zgolj enega od ekskluzivnih strokovnih pogledov na jezik neprimerno.
Najbolj žalosten nauk te zgodbe se ne tiče ne jezika ne jezikoslovja, ampak urejanja javnih zadev. V marsikaterem segmentu javnega življenja smo državljani veseli odzivnosti, prijaznosti, ustrežljivosti in razumnosti ljudi na odgovornih mestih, zato je toliko večje razočaranje, ko naletimo na uradnike, katerih ravnanje vzbuja slutnjo, da se razumejo kot oblast nad državljani in ne kot njihov servis.