Nasilje v Cankarjevi drami Kralj na Betajnovi in vzporednice z evropsko literaturo

Iz Wikiverza
Skoči na: navigacija, iskanje

Povzetek članka[uredi]

Članek z naslovom Nasilje v Cankarjevi drami Kralj na Betajnovi in medbesedilni stiki z evropsko literaturo avtorice Irene Avsenik Nabergoj, ki je izšel v reviji Jezik in slovstvo LIII/2 (2008), govori o aktualnosti različnih vrst nasilja v slovenski in evropski literaturi. V ospredju je analiza nasilnih likov in njihovih žrtev v Cankarjevem Kralju na Betajnovi (1902). Članek v drami prepoznava več oblik psihičnega in fizičnega, prikritega in očitnega nasilja. To delo pa Avsenik Nabergojeva primerja še z nekaterimi klasičnimi besedili evropskih avtorjev, v katerih je tema nasilja v ospredju (Hamlet W, Shakespearja, Moč teme L. N. Tolstoja, Zločin in kazen F. M. Dostojevskega in Stebri družbe ter Divja račka Ibsena). Avtorica v sklepu članka ugotovi, da primerjava med deli pokaže več motivno-tematskih sorodnosti, obenem pa kaže na posebnost Cankarjevega literarnega sloga.


Ključni pojmi[uredi]

Pojmi, ki so ključni za razumevanje članka:

- Ivan Cankar: slovenski modernist

- Kralj na Betajnovi: drama, ki jo je napisal Ivan Cankar

- Nasilje: dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska

- Medbesedilna primerjava: primerjava besedil enega ali več avtorjev in ugotavljanje njihovih skupnih značilnosti in razlik


Analiza članka[uredi]

Članek Irene Avsenk Nabergoj posega na področje literarne zgodovine. V njem najbolj izstopa tematologija, ki se ukvarja s snovmi, temami in motivi, saj je rdeča nit članka aktualnost teme nasilja v Kralju na Betajnovi in nekaterih drugih evropskih delih. Avtorica se osredotoča predvsem na etični in psihološki vidik nasilja. Delo Kralj na Betajnovi se ji je zdelo primerno za tovrstno tematsko obravnavo, ker se nasilnost kaže v številnih očitnih in prikritih oblikah in ker lahko prepoznamo več oblik psihičnega in fizičnega nasilja. Za primer pa lahko navedem Kantorja, ki je osrednji lik v drami in je nasilen do vseh ljudi, ker želi priti do oblasti in denarja. Najprej z zvijačami povzroči obubožanje kmetov, umori bratranca in Maksa, hčeri ne dovoli poroke, pogosto je nasilen tudi verbalno ...

Avtorica si v članku zastavi več ključnih vprašanj. Najprej se sprašuje kolikšna je podobnost in različnost Cankarjevih žrtev in nasilnežev. Sprva je predstavila Kantorjevo nasilje nad Maksom. Kantor je finančno in socialno izredno močan, medtem ko se Maks zanaša na svojo moralno moč in končno tudi na moralno zmago, ki pa mu žal spodleti. To razmerje se podre le v hipnotičnem prizoru, ko se Kantor za hip zave svoje krivde. Kantor je močan in pogumen lik, hkrati pa zelo nemoralen, medtem ko se Maks po besedah avtorice predaja pesimizmu, odmakne se od ljudi in fanatično napoveduje svojo smrt (Avsenik Nabergoj 2008: 35). Tu se avtorici zastavi vprašanje, zakaj bralci Kantorja obsojamo manj kot bi si zaslužil. Avsenik Nabergojeva ugotavlja, da je to morda lahko posledica Kantorjevega poguma, ki je še danes bolj občudovan kot pa strahopetnost. Morda pa njegovo nasilnost in častihlepje opravičujemo z revščino iz katere je Kantor izšel. Poleg tega pa Maks že v naprej napoveduje svojo smrt, zato ob uresničitvi njegove napovedi nismo tako pretreseni, kot bi bili sicer.

Kantor je nasilen tudi v svoji družini. Nina, hčerka njegovega bratranca, je le nemočna žrtev, ki se ne more in ne zna upreti njegovi samovolji. Posledica tega je, da jo Kantor spravi v samostan. Francka se očeta zelo boji, zato se je na njegovo željo pripravljena poročiti s človekom, ki ga ne ljubi. Zaradi strahu se očeta tudi izogiba. Na koncu se mu vendarle upre in se odloči, da bo pobegnila z Maksom. Hana, ki je Kantorjeva žena, se moža ne boji in mu njegovo naslje in častihlepnost pogosto očita. Raje bi bila revna, kot da živi z grehom, kar je popolno Kantorjevo nasprotje. Ugotovimo lahko, da se nasilnežu večina ne upa upreti zaradi strahu.

Avtorica se sprašuje tudi, zakaj sodnik in župnik podpirata Kantorja in sodelujeta z njim. Po avtoričinem mnenju do tega lahko prihaja zaradi iste stopnje nemoralnosti ali pa zaradi strahu pred Kantorjem. Tako vsa družba na Betajnovi sodeluje v kolektivni agresiji (Avsenik Nabergoj 2008: 39).

S primerjavo Cankarjeve drame z nekaterimi drugimi deli evropske klasične literature, nam avtorica želi pokazati aktualnost teme nasilja skozi čas in v različnem prostoru. Avsenik Nabergojeva Cankarjevo dramo najprej primerja z dramo Hamlet W. Shakespearja. Ugotovila je, da sta si drami motivsko podobni, hkrati pa je opozorila tudi na nekatere razlike. Cankarjev lik Maks si prizadeva za moralno zmago in Kantorjevo slabo vest, medtem ko Shakespearjev Hamlet želi nasilno kaznovati morilca svojega očeta - Klavdija. Konec je pri obeh zgodbah enak, junaka umreta. Na ta način obe deli ostro kažeta realistično podobo družbe, v kateri v dvoboju med oblastjo in etiko najpogosteje zmaguje prva (Avsenik Nabergoj 2008:41).

Tudi v Tolstojevi drami Moč teme lahko opazimo podobnosti s Kraljem na Betajnovi. Podobna sta si glavna lika Kantor in Nikita. Oba se z nasiljem in prevarami povzpneta iz revščine. Razlika pa je v kesanju. Nikita se namreč na koncu kesa in prosi odpuščanja.

Drugače pa je v Dostojevskijevi drami Zločin in kazen, kjer Razkolnikov sicer umori staro ženico, vendar ne zaradi svojih potreb po denarju in moči, temveč zato ker želi pomagati sestri in revni mami. Dejanja se na koncu pokesa. Pri Ibsenovi drami Stebri družbe se podobnost s Kraljem na Betajnovi kaže v ideji o trhlosti oblasti, ki je zgrajena na prevarah (Avsenik-Nabergoj 2008: 45).

Zaključek[uredi]

V zaključku lahko ugotovimo, da je tema nasilja v literaturi prisotna še danes. Morda še bolj kot v Cankarjevem času. Tudi oblast, ki podpira vplivne ljudi in prikriva njihove grehe, bo vedno aktualna. Zanimiva se mi je zdela tudi poved, ki jo Kantor izreče Maksu: »No, če polena ne prelomim, moram vzeti pač sekiro.«. Ta stavek bi še danes lahko pripisali marsikomu. Za nadaljno raziskavo bi bila zanimiva primerjava nasilne tematike v sodobnih slovenskih in evropskih delih in jih potem primerjati z ugotovitvami Irene Avsenik Nabergoj.

Viri[uredi]

Irena Avsenik Nabergoj: Nasilje v Cankarjevi drami Kralj na Betajnovi in medbesedilni stiki z evropsko literaturo. JiSLIII/2 (2008). 33—47.

Literatura[uredi]

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo; Ljubljana: Založba Borec, 1976.

Ivan Cankar: Zbrano delo. Četrta knjiga. Ljubljana: DZS, 1968.