Naključje
Naključje[uredi]
Naključje je to, kar povezuje, povzroča sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev. Mišljenje o izjemnih, nenavadnih naključjih se lahko povezuje z vero v nadnaravno, paranormalno in raznimi kulti. V nekaterih primerih se naključje povezuje tudi z usodo, tj. kar določa potek človekovega življenja tako, da se nanj ne da vplivati.
Kot naključja se razume tudi pojave, ki jih znanost enostavno ne zna razložiti.
V očeh statistike so naključja neizogibna.
Etimologija[uredi]
Izvor besede naključje Slovenski etimološki slovar razlaga: "slovan. ali pslovan. *kl'uči̋ti sę je prvotno verjetno pomenilo *‛prilegati se (kot ključ v ključavnici)’, nato *‛ustrezno se najti ob istem času na istem mestu’ in končno ‛zgoditi se’. Besedna družina je torej verjetno izpeljana iz pslovan. *kl'učь̏, sloven. kljúč. Razmerje do let. kl'ūt ‛uspeti, doseči’, kl'ūtas ‛usoda’, lit. kliáutis ‛skladati se, ujemati se’, kar je izpeljano iz istega ide. korena kot pslovan. *kl'učь̏, ni pojasnjeno (Be II, 43 s.)".
Sočasnost[uredi]
Znan švicarski psihiater in psihoanalitik Carl Jung je skupaj s Paulijem razvil teorijo naključij, s katero je trdil, da do izjemnih naključij pride zaradi sočasnosti. Pri razvijanju teorije sta se v veliki meri naslonila na avstrijskega biologa Paula Kammererja, ki se je ukvarjal z iskanjem in zapisovanjem naključij, več kot 100 pa jih je zapisal in izdal v knjigi Das Gesetz der Serie (Zakon serije). Kammerer je naključja iskal v parku, med opazovanjem ljudi in podobnosti med njimi, kot npr. koliko ljudi je imelo s seboj dežnik. Na podlagi svojih ugotovitev je postavil tezo o seriji naključij, ki je med drugim vplivala tudi na Junga in Paulija. Trdil je, da so vsi dogodki serijsko povezani.
Vzročnost[uredi]
Vzrok pomeni to, kar naredi da kaj nastane, se zgodi. Potrebno je razlikovati med vzrokom in nekim vplivom, to da obstaja korelacija namreč še ne pomeni, da obstaja tudi vzročnost.
V očeh statistike daljše serije naključij kažejo na to, da zanje obstaja nek vzrok.
Naključje v literaturi[uredi]
V mnogih literarnih delih se naključja (velikokrat prepoznana tudi kot usoda) kažejo kot literarno orodje avtorja. Naključja se v fikciji lahko pojavijo kot literarni lik na mestu, kjer sploh ne bi smel biti, zato da sliši ali vidi nekaj, kar predstavlja "razrešitev zgodbe". Kot naključje se lahko izkaže tudi vednost literarnega lika, ki jo razkrije ob pravem času, na pravem mestu.
Mnenje nekaterih je, da naključja v fikcijskih romanih pripomorejo k temu, da bralec zgodbi ne verjame, ga ne prepriča.