Nagovor ob spomeniku padlih na Srednji Dobravi

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Nagovor ob spomeniku padlih na Srednji Dobravi  
Dragan petrovec.JPG
Avtor Dragan Petrovec
Naslov izvirnika Govor ob spomeniku padlih na Srednji Dobravi
Jezik slovenski
Žanr nagovor
Klasifikacija
Predmetne oznake Komemoracija na Srednji Dobravi 25. okt. 2018

Kakšne besede naj zazvenijo v pričakovano tišino in spokojnost tega časa, časa spoštljivega spomina na težko predstavljiva dejanja najboljših ljudi našega naroda in našega prostora?

Kako izbirati besede, ki naj pomirjajo današnji čas, razgret od prepirov in, priznajmo si, Slovenci, enako od sovraštva med nami samimi? A bolj kot česarkoli smo potrebni miru, pa naj se ta ustvarja skozi spravo, odpuščanje, strpnost, le skozi pozabo ne.

In prav zato je pošteno, da se srečujemo na svetih krajih naše preteklosti. Ob tem mi na misel prihajajo kritične besede mojih študentov, ki so z menoj sicer zadovoljni, le zgodovine, tega odvečnega učenja preteklosti, da je preveč v predmetu, ki je po njihovem mnenju povsem nezgodovinski. A kdorkoli se ukvarja z medčloveškimi odnosi na družbeni ravni in s procesi, ki jih oblikujejo, ne bi smel prezreti vsega, kar nas je izoblikovalo.

Od samostojne Slovenije naprej nas med drugim oblikuje marsikaj dobrega, a tudi razbohoteno sovraštvo kot, na žalost, najprivlačnejše čustvo, ki ima največjo mobilizacijsko moč. Prav tako na žalost smo obdani z državami, kjer v tem trenutku brez izjeme prevladuje politika sovraštva. Občasno se tudi Krleževa balkanska krčma ali po naše slovenska oštarija spreminja v zatohlo bavarsko pivnico tridesetih let. V njej si nazdravljajo mnogi ljudje, od preprostih in revnih, ki so lahek plen nekaterih politikov, do povzpetnežev, ki slutijo dobiček, pa do akademikov, ki svoje sposobnosti usmerjajo v slabo in zlo.

Obstajajo spomeniki, ki so preživeli tisočletja. Spomeniki človeškemu pogumu, predanosti najvišjim načelom, svobodoljubnosti in človečnosti. Obstajajo tudi spomeniki ženskam, tem manjvrednim bitjem po prepričanju nekaterih novodobnih psihoanalitikov tudi slovenskega prostora. Po njihovem ženska sploh ni primerna za prenašanje vrednot na otroke. Ti domnevni filozofi do kolen ne sežejo množici žensk, od špartanski mater, ki so učile otroke, da se smejo vrniti le s ščitom ali na njem, do partizank, kakršne so zrasle tudi iz Žagarjeve družine, družine narodnega heroja.

Peščica pogumnih spreminja tok zgodovine, je zapisal Andrej Praček ob bitki pri Termopilah, pred 2500 leti, kjer je tristo Špartancev vedelo, da so zapisani smrti, morituri, a ne kot gladiatorji, kot pokončni borci proti osvajalcem z več stokratno premočjo. Njihov poveljnik Leonidas je pred bitko domov poslal več tisoč grških vojakov, ker jim je s tem rešil življenje. A doma so jih sprejeli kot izdajalce.

Slovenske Termopile so posejane po vsej deželi, od Dražgoš prek Ogenjce do Pohorja. Verjamem, da naredimo več dobrega, če namesto žolčne, čeprav globoko utemeljene kritike na račun brisanja zgodovine, čemur smo priče iz dneva v dan, aktivno ohranjamo spomin na te čase slovenske zgodovine. Na čase, kjer je prav tako peščica slovenskih Špartancev in Špartank začela spreminjati od sovražnika začrtan tok zgodovine. Ti so šli v boj brez računice za lastno svobodo, a z jasno vizijo za narodovo svobodo. Razlika med narodovo in osebno svobodo je majhna, a neskončna – človeško življenje. Malo družin je, kakor Žagarjeva, kjer je usoda terjala tako velik dar. Mati s tremi hčerami v italijanskih zaporih, enako sin, obsojen na dosmrtno ječo; oče, ena izmed hčera in drugi sin padejo v partizanih.

Ko bi se danes pogosteje spominjali teh dejanj, ko bi se spominjali Staneta Žagarja v predvojnem delovanju za dobro vseh ljudi, za njihov napredek in izobraževanje, ne bi v toliko pogubnih stvareh izkazovali brezpogojne poslušnosti in ustrežljivosti novim gospodarjem – a gospodarje ustvarjamo mi sami – ne bi razprodajali Slovenije in ne bi zapravljali narodovega telesa in duše. Gospodarji nas zaradi tega prav nič bolj ne ljubijo. Za njihovimi občasno sladkimi besedami sta le prezir in čakanje na nove priložnosti siromašenja dežele ubogljivih in upogljivih.

V istem času, ko je Prešeren zapisal

Manj strašna smrt je v črne zemlje krili,
kot so pod svetlim soncem sužni dnovi,

je francoski pesnik Alfred de Vigny najboljše človeške lastnosti dal ponosnemu volku in volkulji, gospodarjema gozda, ki jima smrt prinašajo sovražniki lovci, s pomočjo psov.

Volk ve; zgubljen je, vse poti
So mu odrezane. Umika ni …
A nje dolžnost bila je, da skrbi
za rod, da reši in nauči,
kako krotiti glad, kako nikoli
naj v hlapčevstvo človeku ne privoli,
kot psi, ki mu za pol obrano kost
pode pred cev pragospodarje host.

Naj bo sklep umirjen. Potrebna je beseda, prav tako umirjena, a dosledna. Povsod in od vsakogar, ki čuti, da se je treba boriti za vrednote, kakršne je utelešala Žagarjeva družina in njej podobni. Mislim, da brez tega ni dobre bodočnosti in mislim, da je to naš dolg. Verjeti hočem, da to zmoremo.