Nadlišek, Bartol Marica

Iz Wikiverza

MARICA NADLIŠEK, por. BARTOL (* 10. 2. 1867, Kolonija pri Trstu, † 3. 1. 1940, Ljubljana), urednica Slovenke, učiteljica, pisateljica, publicistka, prevajalka[uredi]

ŽIVLJENJEPIS IN DELO[uredi]

Marica Nadlišek, por. Bartol, se je rodila 10. 2. 1867 na Koloniji pri Trstu materi Mariji in očetu Štefanu, geometru po poklicu. Prve štiri razrede slovenske osnovne šole je obiskovala v tržaškem predmestju pri Sv. Ivanu, peti razred in meščansko šolo pa je nadaljevala v italijanskem učnem jeziku. Leta 1882 je začela študij na goriškem učiteljišču, kjer je prišla v stik s slovensko inteligenco, ki jo je navdušila za slovensko književnost. Po maturi je poučevala na slovenskih šolah v Bazovici, na Proseku in pri Sv. Ivanu. V svojih člankih, ki jih je objavljala v tržaški Edinosti, Slovanskem svetu in Slovenki, je ženske spodbujala k vsestranski narodni zavzetosti in prevzemanju aktivnejše vloge v narodno kulturnem delovanju. Prizadevala si je za izobraževanje slovenskih otrok v središču mesta, kjer so vse do razpada habsburške monarhije italijanske mestne oblasti ovirale ustanovitev javnih šol s slovenskim učnim jezikom. Pisala je povesti, črtice in novele ter jih objavljala v Ljubljanskem zvonu . Leta 1898 je izšel njen roman Fatamorgana. Pod mentorskim vplivom Janka Kersnika se je izvila iz romantične razčustvovanosti in se navdušila za bolj realistično pisanje. Njene zgodbe pripovedujejo o tržaškem malomeščanskem in mestnem okolju. Junakinje njenih del so praviloma ženske, pogosto učiteljice ali pisateljice, ki živijo od svojega poklica in hrepenijo po romantični ljubezni. Višek njenega proznega ustvarjanja je obdobje 1894-1900, ko se je približala novi struji, k slovenski različici naturalizma (obdelala je npr. motiv spolnega nadlegovanja na delovnem mestu). Prva je v slovensko prozo vnesla psihološko poglobljeno kriminalistično tematiko. Leta 1896 je postala urednica prvega ženskega časopisa Slovenka, ki je začel izhajati leta 1897. V dvaintridesetem letu starosti se je poročila s poštnim uradnikom Gregorjem Bartolom, zapustila učiteljski poklic in se odpovedala urednikovanju Slovenke. Kot mati sedmih otrok, rojenih med leti 1900 in 1909 (med njimi je tudi pisatelj Vladimir Bartol), se je ukvarjala predvsem z materinstvom. Zaradi razočaranosti nad svojim zakonskim življenjem se ni mogla nikoli povsem potolažiti. Po razpadu Avstro-Ogrske je Marica leta 1919 skupaj z družino zapustila Trst in se odselila v Ljubljano. Sodelovala je z Ženskim svetom, ki je leta 1923 začel izhajati v Trstu, kasneje pa so uredništvo zaradi fašističnih pritiskov preselili v Ljubljano. V dvajsetih in tridesetih letih je pisala predvsem spise za mladino in prevajala. Leta 1938 je napisala svojo avtobiografijo. Zadnji dve leti življenja se je zaradi bolezni umaknila iz javnosti. Umrla je 3. januarja 1940 v Ljubljani.

BIBLIOGRAFIJA[uredi]

- Moja prijateljica (1889)

- Pod streho (1897)

- Fatamorgana (1898)

- Iz mojega življenja (1948)

VIRI[uredi]

- Šelih, A. [et al.](2007). Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Tuma: SAZU.

- Stanonik, T., Brenk, L., ur. (2008). Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.