Na sveti večer

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Avtorica: Pavla Rovan


Zunanja zgradba[uredi]

Besedilo Na sveti večer je črtica ali skica, najkrajša vrsta pripovedne proze. Zanjo je značilno, da nima osrednje zgodbe z začetkom, sredino in koncem, ampak je omejena na droben dogodek ali zgolj na razpoloženje svojega junaka. V slovenski literarni terminologiji označuje skrajno subjektivizirano kratko pripoved.

Tudi delo Na sveti večer daje občutek bežnega stanja in trenutnih vtisov, kar avtorica doseže predvsem z nedokončanimi mislimi [O koliko radosti in veselja, /…/ nam prinaša ta sveti večer… in koliko bolesti /…/ nam vzbuja ta sveti večer… ta sveta noč…] ter z retrospektivo na brezskrbno mladost v enem in kruto vojno takoj v naslednjem odstavku. Rovanova daje poudarek na trenutnost in opisovanje ozračja, vendar bralcu stvari ne razlaga, ampak jih zgolj namigne. Tako nikjer neposredno ne omeni vojne, vseeno pa pozorni bralec lahko ugotovi vojno ozadje. Zgodba je omejena na razmišljanje o svetem večeru in zdomcih, ki se za praznik vračajo k svojcem, in na izpoved izgnanca, ki nam razkrije svojo žalost in prošnjo, da bi se lahko še enkrat vrnil domov. Ta čustvena izpoved predstavlja tudi vrh črtice.

Za razliko od novele, ki je strogo epska in dramatična, je v črtici epičnost kot tip notranjega sloga, v katerem se snovno-materialne sestavine vrstijo v počasnem gibanju, s stopnjevanji, vrhovi in upadi, skoraj nemogoča. V njej prevladujejo refleksivnost, deskriptivnost in liričnost. Ta se kaže v vnašanju lirskih prvin v besedilo: notranje razpoloženje je pomembnejše od zunanjega dogajanja, velik poudarek je na metaforiki in ritmu, ki je počasen, miren in enakomeren.


Analiza vsebine[uredi]

Snov, ki jo lahko razberemo že iz naslova zgodbe, je dogajanje na predvečer božiča, ki ga avtorica poimenuje sveti večer, kar ima čustveno konotacijo. Beseda sveti izraža nekaj duhovnega in spoštljivega, v besedni zvezi sveti večer pa poudarja pomen samostalnika, s katerim se veže. Motivi svetega večera, otroštva, mladosti, vojne in izgnanstva se v njej prepletajo, s tem pa potiskajo v ozadje temo, ki je že sicer v epiki manj razvidna kot v lirskih tekstih. Glavni motiv je izgnanstvo, ki se tudi sicer pogosto pojavlja v delih Pavle Rovanove, saj je živela v zdomski družini, kasneje v izgnanstvu. Posledično s tem je prisotna tudi tematika vojne. Kot motivi so prisotni tudi vera v človeka, ki premaga tragično temo vojnih let, optimizem, upanje, ki ga v zadnjem odstavku simbolizira lučka pred jaslicami.

Pomemben za analizo je tudi zunanji stil literarnega dela, saj se preko njega realizira vsebina s pomočjo izbora besed, besednih zvez in stavčnih oblik. V obravnavani črtici najpogosteje uporabljene besedne figure so pridevki in poosebitve. Pridevki imajo čustven naboj, v besedilu predstavljajo dodatno vrednost in so temelj dela, za katerega bi lahko rekli, da je lirizirana proza [Nocoj na novo zakrvave zaceljene rane — vstajajo dnevi iz težkih in groznih časov — kapajo solze na prekruto roko usode…]. Besedilo naredijo intimnejše, ga približajo bralcu, skozi njih pa se tudi lažje realizira tema in motiv refleksije življenja na predvečer božiča. Najlepši primer poosebitve se nahaja v izpovedi izgnanca, ki do domovine čuti tolikšno ljubezen, da je ne smatra več kot pojem, ampak kot osebo [… usliši mojo prošnjo in samo to mi dodeli, da bom še enkrat počival na tvojih grudih, poslušal bitje tvojega srca in ti povedal žalostno povest svojega trpljenja.].

Od stavčnih figur se pojavljajo anafore – kar šest od enajstih odstavkov se začne z besedo nocoj [Nocoj je sveti večer… nocoj je sveta noč…], kar kaže na vsakoletno ponavljanje predbožičnega večera, poleg tega pa predstavlja tudi smerni motiv ali lajtmotiv. Nastopijo tudi eksklamacije [Stopila bom v najtemnejši kot /…/ in goreče molila za vse moje in za vse naše!], retorična vprašanja [In kdo izmed nas ni na ta sveti večer potrkal na vrata preteklosti in odprl knjigo spominov?] in apostrofa [Tudi ti, prijatelj, …]. S to nas pisateljica vključi v samo črtico in ni naključje, da bralca nagovori ravno v odstavku, ko je omenjeno rojstvo Odrešenika sveta, v katerem živimo.

Večina omenjenih stavčnih figur pa se prepleta s paralelizmom členov [ta sveti večer… ta sveta noč…], ki ni omejen le na posamezen stavek, saj se realizira tudi na ravni odstavkov. Paralelizem v besedilu ustvarja poseben ritem, ki spominja na obliko psalma, za katerega so prav tako značilna ponavljanja podobnih vsebinskih členov.

Zanimiv je tudi zvočni slog, ki je izražen z onomatopoetskimi figurami, vendar ne kot oponašanje naravnih glasov, temveč posnemanje kot rezultat človekovega osebnega odnosa do poimenovanja reči. Ta poimenovanja so odvisna od razmerja med duševnostjo človeka in akustiko njegovega govorjenja. V obravnavanem delu je to vidno v izmenjavanju optimizma in pesimizma v odstavkih. V »optimističnem« odstavku prevladujejo samoglasniki a, e in o v kombinaciji s soglasniki, ki dajejo vtis lagodnosti, brezskrbnosti in sproščenosti [O koliko radosti in veselja, miru in pokoja in koliko tihe, sladke sreče nam prinaša ta sveti večer…]. Nasprotno daje kombinacija glasov v naslednjem, »pesimističnem« odstavku občutek trdote, napetosti […in koliko bolesti in trpljenja, pekočih solza in neutešenega hrepenenja nam vzbuja ta sveti večer…].


Kategorija pripovedovalca[uredi]

Pripovedovalec v zgodbi tretjeosebni, saj se nahaja nad časovnim potekom zgodbe in se vanjo meša s pogledi nazaj. To je vidno, ko pripovedovalec uporablja retrospektivo in ko opisuje mladost in čustveno stanje izgnanca. Po teoriji fokalizacije pa sodi zgodba v tip fokalizacije, kjer prevladujejo dogodki analizirani od znotraj. Gledišče je spremenljivo, saj do izpovedi izgnanca pripovedovalec ni posebej izražen, kot lik pa se pojavi v zadnjem odstavku [A moja soba je temna in mrzla.]. Preprostejši pripovedni prijemi povzročijo, da ima celotno delo zelo intimno ozračje, ki izraža pristno čustvenost in sili k sočustvovanju in razmišljanju. V besedilu se pojavijo vsi trije tipi pripovedništva – epski, lirski in dramski, slednji v izpovedi izgnanca.


Medij objave[uredi]

V besedilu je glavni motiv izgnanstvo, zdomstvo, ki je posledica vojne in razmer po njej. Avtorica to kritizira in domovino primerja s svojo sobo [Pošastne sence se love po nji, begajo moje misli in mučijo moje srce.], vendar zaključi z optimizmom. Obsojanje vojne pa je značilno za politiko glasila Ženski svet, kar je jasno razvidno iz uvodnika v prvo številko, ki kliče k delu za »blagostanje celokupnega človeštva, kar je končni smoter vsakemu socialnemu pokretu«. Slovenske žene sicer niso še sposobne, da bi se »borile za politična prava žene«, ali zavedati se morajo, da »je ženstvo v prvi vrsti poklicano, da začrta vsakemu svojemu delu one smernice, ki vodijo k zbližanju narodov in k popolni odpravi vojne«. Namen lista je bil tudi ohranjanje narodne zavesti in rabe maternega jezika, kar pa se uresničuje v vsakem prispevku, tako literarnem kot tudi v neumetnostnem besedilu (vprašanja, nasveti).

Vir[uredi]

Literatura[uredi]

  • Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.
  • Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović, 1996.