Na stranskem tiru
Minka Krvina v kmečki povesti Na stranskem tiru, prvič izdani leta 1972 in 1974 v dveh delih in drugič leta 1982, opisuje ljudi s Črnega Vrha. Avtorica v središče pripovedi postavi dogajanje na Brenčinovini v 50. in 60. letih 20. stoletja.
Povzetek zgodbe[uredi]
1. del[uredi]
V prvem delu zgodbe spoznamo Miro, še ne 19-letno dekle, ki se naivno zaplete v afero z Janezom Brenčino in zanosi. Ko novico sporoči očetu svojega otroka, ta zavrne njeno ljubezen, zato Mira noseča živi doma ob ljubeči podpori svojega očeta in ostrem neodobravanju svoje matere. Mirin dom nato obišče Janezova mama, ki nosečnico povabi na njihovo kmetijo Brenčinovino, jo skuša prepričati o Janezovi ljubezni, v katero Mira dvomi. Otrok se je rodil na Mirinem domu, ki ga kasneje obiščeta Brenčin in stara Brenčinovka. Janeza prvi stik z otrokom gani, Miro povabi, da pride živet na njihovo kmetijo, in ji obljubil, da se bosta poročila.
Janez in Tonač, njegov prijatelj, urejata hišo za mladoporočenca in se pogovarjata o razuzdanem življenju prvega. Tonač ga tudi spomni na Rezo, Pirševo ženo, s katero si je Janez želel ustvariti življenje, a ta ne more imeti otrok. Dan se prevesi v večer, ko ima ženin fantovščino in se zaplete z Marjano, materjo treh nezakonskih otrok, kar sliši Tonač in je nad prijateljevo nezvestobo do bodoče neveste Mire zelo razočaran.
Leto po poroki življenje na Brenčinovini teče po ustaljenih tirih, med možem in ženo pa je še vedno čustvena pregrada, saj Miro skrbi Janezova nezvestoba, a hkrati družini sporoči, da je ponovno noseča, kar Brenčina iskreno razveseli. Mira sledi Janezu in Tonaču v hlev ter ob poslušanju njunega pogovora izve o Marjaninem otroku, katerega oče je Janez, kar jo pretrese in omedli. Mož nato ženinemu zdravniku obljubi, da bo razbremenil zgarano Miro in najel deklo. V tem obdobju pa bolezen na smrtno posteljo priklene staro Brenčinko. Miri zapusti skrinjo, ki si jo iz roda v rod prenašajo že generacije Brenčinovih žensk, Janezu pa nekaj premoženja, a mu to ni dovolj, saj si želi Miri dodeljene kmetije. Mati tudi prizna napako, da je mlado Brenčinko silila na njihovo kmetijo, ki naj je nikoli ne zapusti. Janeza skrbi, saj je hišo, ki je del kmetije, obljubil Marjani kot plačilo za molk.
Po materini smrti so odnosi med protagonistoma še mlačnejši. Mira Janezu ponudi nanjo pripisano hišo, saj ve, da Marjana Krapovka Janeza izsiljuje. Predlaga tudi, da hišo pripiše na Marjaninega otroka, da bo ostala rodu, kar ga razjezi in ženo fizično napade, ona pa poseže po alkoholu.
Janez ob posredovanju odvetnika Marjani predlaga, da hišo zakonsko pripiše otroku, s čimer se Krapovka ne strinja, saj bi tako za njene skoke čez plot izvedeli tudi drugi njeni ljubimci. Janez po prihodu domov od Tonača izve, da otrok ni njegov, saj ga je z dediščino priznal stari Benzen. Janeza slednja novica razveseli, z Miro se pogovorita in prizna ji, da je ne ljubi, a ji obljubi prijateljstvo. Po Mirini bolezni na Brenčenovino pride dekla Marjeta, v katero se zaljubi Tonač, ki tu dela kot hlapec.
Janezu pri delu v gozdu pomaga Ciril, ki je kósil z Brenčinovimi. Čez nekaj časa Mira dnevniku zaupa, da je Janeza prevarala s Cirilom. Črnovrsce pa preseneti vest, da so Krapovo Marjano zaprli, saj so našli strup v mrtvem telesu njenega ljubimca Benzena in sklepali, da ga je želela zastrupiti, da bi dobila njegov grunt. Miri se Marjanini otroci zasmilijo in najmlajšo, Janko, vzame k sebi na Brenčinovino.
Tonač in Marjeta dobita sina in slednja ne more več vsega postoriti sama, Mira pa na pomoč pokliče Rezo. Odvetnik Janezu sporoči, da je Marjana v zaporu ponovno noseča. Brenčin prebere Mirin dnevnik in ugotovi za njeno afero, zato ona obišče Cirila. Spozna njegovo ženo, ki ji predstavi njene poglede na zvestobo. Vrne se domov in se skuša opravičiti možu, ki pa jo prezira in se napije. Na vrata potrka Petrač, Miri izpove ljubezen in ljubkujeta se. Naslednji dan Janez pretepe Miro, jo ozmerja in nažene, Tonač pa jo pospremi v hišo, ki sta jo z Marjano ob poroki dobila v dar od Brenčinov. Marjanine otroke, ki jim Tonač po Mirinem ukazu prinaša hrano, obišče odvetnik Edvard. Ta Tomažku, Marjaninemu najstarejšemu sinu, obljubi zavezništvo, Marjanin sin pa mu pove, da je Brenčina zastrupil Pirš, ki se je skušal maščevati Marjani. Medtem Mira dobi izvide, da je zelo bolna.
Odvetniško pisarno Edvarda Porente pa obišče Tomažek, ki Porenti zaupa šolske težave. Edi Marjaninega sina odpelje domov, kjer sreča nosečo Marjano, o kateri že nekaj časa razmišlja. Tomažek pove mami, da si za očeta želi tega odvetnika, ki Marjani ponudi bogat dom in ljubezen. Medtem Petrač grozi Miri, da bo Janezu povedal za njen skok čez plot z njim, ki ga močno obžaluje. Ugotovi, da nezvestoba in laž vodita še k hujši nesreči ter se krivi za svojo bolezen. Zdravljenje zavrača. Sooči se s Petračem, ki jo hudo ozmerja, uda se v usodo. Janez Brenčin pa se kočno zave resnosti položaja svoje žene in piše Cirilu, da ve za to, da ga je ljubila in naj jo prepriča, da je vredno živeti. Miri mož izpove ljubezen, ona pa mu v pismu napiše, da je ednina rešitev, da ohrani dobro ime Brenčinov to, da umre. Možu priporoči, naj se ponovno poroči z Rezo. Poslovi se od otrok in umre.
2. del[uredi]
Dnevnik prebere Mirina prijateljica Marta, ki izpolni njeno prošnjo, da bo spremljala njeno družino in ključ skrinje predala naslednji Brenčinovi ženi. Obišče zdravnika in skupaj gresta na Brenčinovino, kjer srečata otroke in Rezo, ki tam dela kot dekla. Marti Črnovrsci nadenejo vzdevek Pegavka in zdravnik ji pove, zakaj tako rad dela v teh krajih – tu so mu rešili življenje. Marta in zdravnik se zaljubita in postaneta par.
Tonaču umre stric, zato z Marjeto več ne delata na Brenčinovini, saj podedujeta posest. Prijatelj Janezu svetuje, naj se poroči, saj sam težko upravlja kmetijo in gospodinjstvo. Za otroki, ki jih zimski mraz prežene v hišo, pa prikoraka Povlaška Martina, ki je na kmetijo prišla kupit konja. Janezu je slednja všeč in s sinovo pomočjo jo zaprosi za roko.
Zdravnik Marto na njunem izletu poimenuje Živa in skupaj sta zelo srečna. Tudi Janez čuti srečo kot že dolgo ne, a jo kmalu razblini Petrač, ki mu pove, da je njegova Mara noseča, kar Brenčinu povzroči skrbi, saj bi bil otrok zaradi zapleta z njo lahko njegov. Janez Maro obišče, ona pa mu zagotovi, da Petraču ne bo povedala, kdo je otrokov biološki oče.
Janez svoji drugi ženi vse prizna – da je po Mirini smrti, za katero se krivi sam, uteho enkrat poiskal pri Priševki, ki je zdaj noseča. Martina mu ne zameri in mu pove, da tudi sama skriva sramoto – lastni oče jo je zlorabljal. Z njim je zanosila, otroka splavila in zato ne more imeti podmladka. Možu pove o skrinji, katere ključ je dobila s Pegavkinim posredovanjem od njegove prve žene Mire, in o skrivnostih, ki so jih ženske Brenčinovega rodu skrivale pred možmi. Izrazi željo, da bi si bila za razliko od njih iskrena.
Skupaj pregledata skrinjo, prebereta dokumente in žena mu ne zameri gorja, zagrešenega v preteklosti.
Pegavka in striček zdravnik se razideta, saj on pravi, da je prestar zanjo.
Reza povije svojega otroka, katerega biološki oče je Janez, in Brenčina gresta za botra. Na Brenčinovini pa se dogajajo čudne reči – nekdo namenoma razgraja po dvorišču, trosi gnoj … Brenčinova in Pirševa pripravijo zasedo in najdejo krivca – mlade vaške fante, ki jih za kazen osramotijo v vaški krčmi.
Brenčinova hči Martica se ob pomoči pri delu poškoduje, z njo pa tudi Martina, zato hitro pokličejo zdravnika, ki ugotovi, da je Brenčinka noseča, česar se otroka razveselita in od takrat naprej očetovo novo ženo kličeta mama.
Zdravnik razmišlja, kakšno srečo je izgubil, ko je zapustil Marto, ki jo je obiskal na domu, njena dekla pa mu je povedala, da je Pegavka poročena, ima otroka in je trenutno v Švici. Martina je opazila stričkovo nesrečo in mu dovolila, da živi na Brenčinovini. Kmalu je to kmetijo obiskala Marta, ki je zdravniku Marjanu povedala, da je sin tudi njegov otrok, saj je zanosila, preden sta se razšla, in mu tako izpolnila veliko željo.
Na Brenčinovini zagori in ogenj hudo poškoduje Petrača, ki skuša iz hleva rešiti najlepšega žrebca. V zadnjih zdihljajih skuša Janezu povedati, kaj je storil Miri, a prej umre. Tonač pozove ljudi, da pomagajo obnoviti Janezov hlev in med ruševinami najdejo ostanke fanta, ki je zanetil požar, saj ni mogel prenesti sramote, ki je je bil deležen, saj je sodeloval pri uničevanju dvorišča. Vaščani so z združenimi močmi hlev končali pred prvim snegom, družini pa so pomagali s podarjenim pridelkom.
Brenčinovino na koncu obiščeta Martinina sestra in njen mož, ki s pomočjo Tonačeve zvijače Martini izplačata pripadajočo očetovo doto. Janezu in Martini se rodi sin in družina je srečna. Brenčinka pa je hvaležna za največji dar, ki ga narava lahko pokloni ženski – dar materinstva.
Kritike[uredi]
| “ | Že od prve zgodbe Na stranskem tiru se v avtoričinem delu prav travmatično ponavljajo nekateri motivi, verjetno avtobiografskega izvora: odnos mati - sin - snaha, ljubezenski trikotnik, bajtarska hči, primožena na grunt, nezakonski otrok itd. Tri problemska območja (nedovoljeno razmerje, dobrodelna dejavnost, razjasnjevanje rodbinske in drugih skrivnosti) se razrešijo na tri klasične načine - s poroko, s smrtjo, z odpotovanjem. | ” |
(Hladnik 1980)
| “ | To, kar onemogoči identifikacijo, lahko imenujemo naivnost, sveta preproščina ali sprenevedanje, tj. sprenevedanje pripovedovalca(ke). To ni literatura moderne družbe, "ko se čustva spreminjajo v stroj, simbol sedanje mrzle atomske dobe", ampak je literatura strasti in čustev, literatura predsodkov in travmatičnih odgovorov nanje. (Kako to, da pisanje še ni bilo prevrednoteno s stališča "trpljenske kritike"?) | ” |
(Hladnik 1980)
| “ | Želji, da bi pričujočo literaturo s hitro kretnjo zaprli v predalček za šund, žal ne moremo ustreči. Za travialno literaturo je značilna močna klišeziranost, ki jo tu preveč omejuje naivnost pripovednega hotenja - avtobiografskost. | ” |
(Hladnik 1980)
| “ |
O kmečkih ljudeh je pisala, o življenju, ki ostaja prikrito ljudem za debelimi kamnitimi zidovi hiš, hlevov, na travnikih, njivah, o življenju ob pridnih močnih konjih in trmastih kobilah, ob lačnih pujskih, ob otrocih, ki jih je malokdaj čas popestovati, o starih tetah, ki nosijo v sebi skrite zatrte ljubezni, o beračih, ki so kos kruha in latvico mleka iz rok kmečke gospodinje poplačali s sto novicami, o vsakdanjih hišnih prepirčkih in prepirih, ki niso mogli ostati skriti ne otrokom ne sosedom ... |
” |
(Dolenc 1986)
| “ |
prav pri Bremenu resnice. Kvaliteta se pokaž e pri zadovoljnih bralcih. Pri razprodanih knjigah. Pred dnevi je pri založbi Kmečk i glas izšel ponatis ene njenih prvih knjig Naš e mame ljubi vsakdan. Kdo r je še ni bral, naj jo vzame v roke. De l Minki - nega življenja je, kot je več ali manj del njenega življenja vsaka njena knjiga. |
” |
(Dolenc 1986)
Viri[uredi]
Miran Hladnik. Naiva tudi v književnosti. Delo 17. 1. 1980. 15.
D. Dolenc. Petkov portret: Minka Krvina. Gorenjski glas 11. 4. 1986. 11.