Na špagi s Stankom Klinarjem

Na špagi s Stankom Klinarjem
Joachim Kirchhoff, Miran Hladnik, Stanko Klinar na Planjavi 1986
Avtor	Miran Hladnik
Naslov izvirnika	Na špagi s Stankom Klinarjem
Jezik	slovenski
Subjekt	slovenščina
Žanr	Predobjava članka za Planinski vestnik ob smrti Stanka Klinarja
Klasifikacija

Ker sem imel prste zraven pri geslu o Stanku Klinarju na Wikipediji, si brez strahu pred očitki plonkanja lahko privoščim povzetek njegove tam podane življenjske poti. Pokrivata jo dve ključni besedi jezik in hribi oz. jezikoslovje in planinstvo. Ker je bil človek iz enega kosa, bi bilo primerno reči, da je bil gornik jezikoslovec ali jezikoslovec gornik. Izraz gornik nekateri uporabljajo za opis nazorske pripadnosti hribovca, tule pa ga zapisujem v čisto tehničnem pomenu. Če bi rekel, da je bil planinec, bi bilo to preskromno, če pa bi ga razglašal za alpinista, bi to veljalo le za prvo polovico njegovega življenja; pri glavnini njegovega hribolazenja je šlo za brezpotja in lažjo plezarijo, za kar je gorništvo najustreznejši izraz.

Rodil se je na proletarski Hrušici pri Jesenicah, na njegov osmi rojstni dan je deželo že zasedala okupatorjeva vojska. Maturiral je na Jesenicah leta 1951 in se odpravil na ljubljansko filozofsko fakulteto na študij angleščine in nemščine. Po diplomi so ga čakali vojaki in nato služba: poučeval je na osnovni šoli in na gimnaziji na Jesenicah in po drugih šolah na Gorenjskem, 1968. leta pa je postal lektor za angleščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Čeprav mu to zaradi službe ni bilo treba, je avanziral v višjega predavatelja in proti koncu svoje akademske službe tudi doktoriral ter bil izvoljen v docenta. To je akademski del njegovega življenjepisa.

Planinski del biografije se začne s drobnim podatkom, da je bil v mladih letih alpinist, bibliografija pa razkrije, da je obe svoji ljubezni, jezikoslovje in planinstvo, povezal v eno s študijami o zemljepisnih imenih, med katerimi je bilo kajpak mnogo gorskih, o njihovem prevajanju in ustreznem zapisovanju: Slovenski toponimi v nemških besedilih (skupaj s Käthe Grah) in Slovenska zemljepisna imena v angleških besedilih, oboje večkrat ponatisnjeno. Pomagal je pri rojstvu večjezičnega Planinskega terminološkega slovarja, na temo planinske terminologije in imenoslovja je tudi veliko predaval. Čeprav ni diplomiral iz slovenščine, ga imamo slovenisti za svojega. Prav nič puščobno ni bilo njegovo razpravljanje, ob napakah drugih je z mojstrskim slogom ponudil rešitev in hkrati demonstriral svojo jezikovno nadmoč.

Jezikovno suvereni planinski pisci so ga prosili za spremno besedo (oni jezikovno šibki mu niso upali pred obličje), saj so vedeli, da dela ne bo opravil z levo roko. Mojca Luštrek je nedavno zapisala, da ji je bil brezprizivna jezikovna in gorskovodniška avtoriteta: kar je zapisal Klinar, tisto je obveljalo. Nazadnje je v javnost pospremil planinske pripovedi Dušana Škodiča. Stanko je bil silno natančen in siten lektor: jezikovno malomarnih publikacij in njihovih avtorjev se je loteval neusmiljeno, z duhovito zbadljivostjo je razkrinkaval jezikovno neznanje in šlamparijo. Popravkov Velikega slovensko-angleškega slovarja se mu je npr. nabralo toliko, da so zahtevali kar svojo knjižno izdajo. Kuhinjska miza na ulici Komenskega v Ljubljani in klop okrog nje sta se šibili pod kupi priročnikov, na vrhu so bile publikacije ali rokopisi, kamor je s svinčnikom vnašal popravke in opombe in se pridušal nad pisci. Če je Majda hotela postreči s hrano, je bilo treba najprej narediti med papirji nekaj prostora. Ne preveč, ker papirji so imeli prednost. Distancirano pisati o jeziku Stanko ni znal in ni hotel. Pri jeziku je postal strasten, ekspresivno in z ostro ironijo je držal v strahu pretirano samozavestne pisce in mlatil po njihovem avtorskem napuhu.

Enaka strastnost ga je vodila tudi na področju angleške didaktike, ko je v Prosvetnem delavcu leta 1964 sprožil polemiko o gimnazijskem učnem načrtu za angleščino. Ne bom se veliko zmotil, če rečem, da sta bili Stanku osnovna načina razpravljanja prav kritika in polemika.

V mlajših letih se je zdelo, da ga bo zaneslo v književnost. Pisal je literarne kritike in v slovenščino prevajal detektivske in divjezahodne romane, npr. Conana Doyla in Zana Greya. Nikoli se ni hvalil z njimi in niti ne bi vedeli zanje, če si jih ne bi zapomnila vsemogočna Cobiss in dLib. V obratno smer, v angleščino, je s skupaj s kolegico Margaret Davis na Filozofski fakulteti prevedel himnično uspešnico Matjaža Kmecla Zakladi Slovenije: Treasures of Slovenia se je glasil njen angleški naslov, preden so ga v ponatisih spremenili v Treasure chest of Slovenia. Njegovo sodelovanje s Kmeclom ni naključno, druži ju ekspresiven, iskan jezikovni izraz. S prevodi v angleščino je bil zraven pri planinskih monografijah in vodnikih Franceta Steleta, Staneta Klemenca, Joža Miheliča in drugih. Kot avtor pa je zapisan h knjigama v angleščini How to climb Triglav in Walks and climbs around Dovje and Mojstrana.

Najbolj poznan je bil gotovo po vodniku Karavanke, ki je izšel v več popravljenih natisih, in po jezikovno sladokusni knjigi Sto slovenskih vrhov 1991. Obstaja tudi njemu posvečena knjiga: ob 85-letnici je Eva Sicherl uredila zbornik v njegovo čast z naslovom V družbi z jezikom in gorami.

Zanimalo me je, kdaj in kako je Stanko vstopil v javno življenje. Detektivsko sem pobrskal po starih časopisih in ga našel v Slovenskem poročevalcu med letoma 1950 in 1959 najprej kot obetavnega smučarskega tekmovalca, potem pa kot državnega reprezentanta v alpskih disciplinah. Vesel sem se pripravljal na razkritje tega »zamolčanega« dela Stankove športne biografije – kako je tekmoval s Karlom Schranzem v Madonni di Campiglio in zmagoval na tekmah na domačem Črnem vrhu, na Joštu, Zelenici, Lipanci, Češki koči, v Kranjski Gori … – pa se je izkazalo, da je šlo le za nekaj let mlajšega jeseniškega soimenjaka, smučarja iz generacije Tomaža Jamnika. Vsak drugi dan so časopisi senzacionalno poročali o njem in zasenčili omembe našega Stanka Klinarja. Zadnjič sem na Dovjem videl soimenjakov nagrobnik – že dolgo je pokojni.

Če nisem česa pomotoma izpustil, je prva Stankova planinska objava humoristična pripoved Greben Pihavec – Razor. Prvenstvena! za oktobrsko številko Planinskega vestnika 1955. Počasi se mi začenja svetlikati, da naju je poleg kritičnosti s Stankom družila tudi potreba po humornem spreobračanju realnosti; menda gre za resignativno obrambno držo romantičnih natur pred vsemogočnostjo banalne vsakdanjosti. Odtlej skoraj ni letnika revije brez Klinarjevega imena. Popisoval je alpinistične in samohodne vzpone (Cmirove police, Kukova špica, Dobršnik, Obir, Grossglockner, Z Dovjega na Jesenice, Matterhorn), reflektiral smrt plezalskega tovariša, napisal polemično pismo uredništvu na temo novih poti (sam pravi »ostro«, danes bi rekli klinarsko). Leta 1959 mu je PZS podelila vodniške pravice za nadelana gorska pota v Julijcih. Služenje vojaškega roka v makedonskih gorah je humorno popisal 1959 pod psevdonimom Tomaž Goran, v reviji so se pojavile njegove planinske fotografije. Vzporedno s planinskimi, od 1955 dalje, so mu nastajali članki za kulturno revijo Naši razgledi, kjer je objavljala slovenska intelektualna smetana: pisal je o novih nemških in angleških knjigah, svežih prevodih, o književnikih Rolphu Humprhriesu, Fritzu Hochwälderju, Pauli Preradović, Ezri Poundu, Williamu Faulknerju).

Kmalu pa je postal tudi referenca, osebnost, na katero se sklicuje, bodisi kot polemični oponent bodisi s pregnantnimi in duhovitimi izjavami, ki so jih pisci radi ponavljali (»kot pravi Stanko Klinar«, »Klin se s klinom zbija, Klinar pa z argumenti«). Sem in tja je tudi sam pomagal svojemu pisanju do veljave s sklicem na veliko avtoriteto Juliusa Kugyja, pri katerega misli in izrazu (obojemu se rad pritakne pridevnik žlahten) se zgleduje prenekateri planinski publicist. Kugyjevo patetiko je znal nevtralizirati s humornostjo iz literarne šole kakšnega Janka Mlakarja.

Skoraj četrt stoletja, zadnji konec Stankovega gorniškega življenja, sem bil njegov planinski tovariš. Začelo se je junija 1982 s plezarijo po severozahodnem grebenu Kočne, skupaj z Jožem Miheličem, prva zimska je bila januarja 1983 na Vrtačo iz Završnice, februarja s celo Klinarjevo familijo na Triglav, pa s kokrske strani na Kočno, okovano v led, v naslednji zimski sezoni pa decembra kar brez derez na Koroško Rinko in istega meseca na Kočno še z jezerske strani. In tako naprej: poleti po brezpotjih in lahkih plezalskih, pozimi s smučmi in tudi z nekaj plezanja, po domačih, italijanskih in avstrijskih hribih. Enkrat je bila zraven Stankova družina, drugič moja, rad se je pridružil kolega latinist Martin Benedik pa Margaret Davis, pozimi Jasmina in Vid Pogačnik, resnejše ture smo delali skupaj z nemškim lektorjem Joachimom Kichhoffom. Kočno smo ponovno oblegali z Marijanom Pušavcem in Alešem Bjelčevičem. Fotografije s Skute me spomnijo, da je nekoč na plezarijo povabil graške kolege, na slikah s Kompotele vidim Stankovega sorodnika Jožeta Marinka. Z Avgustom Delavcem smo se potikali pod Montažem in tekli pred nevihto čez drn in strn spod Skutnika nad Zapotokom dolino. Mogoče spada v poročilo še to, da je mojo ženo Miro klical boginja, mene pa je poimenoval gospod Mirodolski, pa ne vem, ali iz asociacije na Miro, na Stritarjevo povest s tem naslovom ali kar na oboje; v pogovoru si je namreč sem in tja privoščil tudi kakšno šalo subcingularne narave.

Če je bil to, kar sva s Stankom počela, alpinizem, je bil alpinizem starosvetne sorte. Jaz se še vozlov nisem uspel naučiti, zavezoval jih je vedno Stanko. Varovala sva se v glavnem z zanko okrog kakšne skale, bolj za občutek varnosti kot zares. Ko smo se že v trdi temi pozimi spuščali s Triglava čez Prag, navezani, vendar brez varovanja, po brezpotni belini, ki se je izgubljala v globino, se nam je šolani alpinist Aleš Bjelčevič z grozo odvezal z vrvi, češ da je pa to vendarle preveč.

Ture s Stankom so se začenjale zelo zgodaj. Rad je vstajal sredi noči in prve ure hodil po temi. Včasih se je tura zavlekla v naslednjo noč. Vsako leto znova je delal načrt vzpona na očaka tako, da bi prenočila na Zlatorogovih policah. Po možnosti ob polni luni. Nič ne bo iz tega. Zadnja plezalska je bila julija 2005 – pri Stankovih 72 letih – po Slovenski smeri v Triglavu (v večji družbi, spet je bil zraven Joža Mihelič). Januarja 2006 sva se s smučmi podala na Vodiško planino v Jelovici, marca 2006 popoldne vse do noči iz Radovne po Streseni dolini proti Kleku, 1. julija 2006 s skupino slavističnih pohodnikov »po Kekčevih poteh« s Pecola na Špik Hude police. Stanku Klinarju dolgujem velik kos svojih planinskih tur. Za modro vodenje sem se mu, dvajset let mlajši, zahvaljeval z gaženjem, plezanjem naprej in s šofiranjem do izhodišča in do doma.

Mogoče se bo kdo mlajših začudil, kako sva toliko časa lahko brez prepira zdržala skupaj, jaz, hm, zakrknjen anarholiberalec in Stanko, ki so mu šli grozno na živce vsi do komunistične nomenklature preveč lojalni kleriki, danes bi poenostavljeno rekli eden rdeč in drugi črn. Nič ni bilo naporno, taki časi so bili, ko je vsak mlatil po svojih, kadar je bil slabe volje. Ko smo planinskim doživetjem dajali prednost pred nazorsko načelnostjo. Ko sta se čez leta začela pripravljati ločitev duhov in ponovni družbeni razkol, bogvekateri že od Črtomira dalje, mi je Stanko resno dejal, morda ob ogledu starih planinskih diasov: »Ti, če bo kdaj prišlo kaj narobe med nama, daj spomni me na tole Kočno.« V mislih je imel zimsko turo leta 1983, ko nama je za vrh, bleščeč se v kristalih, sicer zmanjkalo časa, vendar nama to ni pokvarilo ekstatičnega gorskega doživetja.

Anekdot, ki sem jih natresel na praznovanju Stankovega jubileja pred desetimi leti, ne bom ponavljal, prebrati jih je mogoče na portalu Gore-ljudje, navržem pa lahko kakšno drugo. Stanko je bil po svoje ljudomrzen. Če sem ga hotel malo pojeziti, sem mu to tudi povedal. Planinskih koč se je skraja na široko izogibal, malico si je najraje pripravil v kakšnem kotu v naravi: obrezoval je jabolka, ki so šla proti koncu dobe trajanja in bi sicer jutri zgnila, pa sir, ko je začel postajati neužiten za bolj izbirčne člane družine. V spomin se mi je vtisnila endivija z domačega vrta, ki jo je potegnil iz nahrbtnika (takega za v muzej), ovito v trd rjav papir, in zagrizel vanjo s svojimi velikimi sekalci. Kadar počnem podobno, mi pride na misel.

Lepega dne sva se, vračajoča se s ture, ustavila sredi Tržiča, na Placu. Stekel sem v sosednjo ulico pogledat, če je Zvonka Pretnar, pri kateri sem si obetal en krepki hurá, doma. Ko sem se vrnil po Stanka, je ta v tržiškem downtownu na pokrovu avtomobila malical iz odprte konzerve. Civiliziran človek, ki nekaj da na to, kaj bodo ljudje rekli, bi se v zemljo vdrl, midva pa sva samo pospravila razstavo in se preselila v Zvonkino kuhinjo na kulturni prigrizek.

Stanko je bil, brez pretiravanja, s katerim se ta beseda izreka – planinska legenda. Planinski zelenci so to zaslutili že od daleč, ko pa so se znašli vštric z njegovo žilasto figuro in ustrojenim licem, so ga spoštljivo nagovorili s kakim neumnim vprašanjem, npr. »Gospod, a je tole tukaj pot na Triglav?« Stankov odgovor se je po mučno dolgem premisleku glasil nekako v slogu: »A tukaj da se gre na Triglav ...« V veliko nedolžno veselje so mu bili taki kubistični dialogi.

Ko so mu moči začele pojemati, sem dobil občutek, da dojema to kot krivico. Tedaj sem ga rahlo zlobno spomnil na potrebno skromnost in ponižnost, saj se je hribov naužil za stokratnik običajnega slovenskega gorolazca. In se je pomiril. Naj bomo še tako različni, vsi čustvujemo podobno, samo izražamo se vsak po svoje. Jaz bom, ko pride čas, rekel za nazaj, da sem vesel svojih planinskih doživetij in druženj, Stanko pa bi moral po mojem reči, da je zanje hvaležen. Stanko nazadnje ni rekel nič, le na obrazu se mu je brala hvaležnost. Vsaj zdelo se mi je tako. Ali pa sem to o hvaležnosti navrgel le iz želje po lepem zaključku svojih spominov nanj.

Opombe

Fotografije v Wikimedijini Zbirki

• Na Turski gori s Stankom Klinarjem leta 1987
• Na Rodico. Stanko je smuči rad vlekel za seboj.
• Stanko Klinar počiva po turi
• Stanko Klinar pod Hochalmspitze marca ali aprila 1997
• Stanko Klinar s smučmi na kolesu ob Kölnbreinsee proti Osnabrücker Hütte maja 2000
• Stanko Klinar leta 2005 v Slovenski smeri v Triglavu