NOB v kroparskem muzeju

Iz Wikiverza

24. marca 2022

Spoštovani vsi,

člani Zveze borcev, ki smo dali pobudo za sestanek, smo s srečanjem zelo zadovoljni, in sicer zaradi informacije, da je zbirka NOB, ki je bila na začetku 90. let iz muzeja odstranjena, ohranjena in spravljena v Gorenjskem muzeju v Kranju, in zaradi obetanega prizadevanja, da se ji spet najde mesto v kroparskem muzeju. Zadovoljstvo ni samoumevno ob žalostnem dejstvu, da se je po letu 1990 marsikateri predmet za obdobje 1941–1945, ki so ga ljudje zanesli v muzeje, od tam izgubil; govorim iz osebne izkušnje s popisovanjem 6800 partizanskih obeležij. Na sestanku smo dobili potrditev, da kroparski muzej ni prostor, kjer bi se dogajala zgodovinski revizionizem ali potlačitev NOB.

Zanimivo je bilo prisluhniti smernicam za prenovljeno razstavo, ki bodo upoštevale izhodiščno vpetost kroparskega muzeja v nacionalno tehnično dediščino, ki kliče po izčrpni postavitvi unikatne zbirke tu kovanih žebljev, umetno kovaštvo Joža Bertonclja in interese najštevilčnejših obiskovalcev, tj. šolske mladine, ki jo zanimajo zlasti makete. Dodajam še eno pomembno konceptualno komponento, ki se zdi nujna v smislu pritegnitve nesnovne dediščine, to je metafore kovaštva kot socialnega revolta. Oton Župančič je leta 1901 kovače postavil na čelo slovenskega proletariata (»ko pride čas, ko sine dan, / da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas« – Kovaška, Prvi majnik 1901), Ivan Cankar pa je 1910 v drami Hlapci prihodnost zaupal kovaču Klandru z napovedjo: »Ta roka bo kovala svet.« NOB je bil naravno nadaljevanje predvojnega proletarskega uporništva. NOB je pomemben tudi zato, ker je v partizanih, kot talec ali interniranec umrl vsak deseti Kropar.

1981 je Janez Šmitek oblikoval šeststransko zgibanko Kovaški muzej v Kropi: Oddelek NOB (nima je nobena slovenska knjižnica), 1985 pa na 85 straneh Kroparsko kroniko NOB – publikaciji nudita solidno strokovno podlago za novo muzejsko razstavo. Na sestanku smo pozabili omeniti, kako pomembno je, da se muzej z zbirko NOB predstavi tudi na spletu. Tam je mesto še za morebitno dodatno fotografsko gradivo.

Ob upoštevanju naštetega ne bi smelo biti zadreg s ponovno umestitvijo zbirke NOB v okvir zgodovine 20. stoletja v prostorih Kovaškega muzeja. Če bo potrebovala ime, sugeriram kar citat iz Cankarja »Ta roka bo kovala svet.« Prosim, če tale odziv priključite zapisniku o našem sestanku.

Z lepimi pozdravi, Miran Hladnik


10. sept. 2022

Spoštovana gospa Saša Florjančič, vodja Kovaškega muzeja v Kropi,

24. marca letos smo na sestanku v muzeju, ki smo ga predlagali člani Zveze borcev, vzpostavili obetaven dialog glede prihodnje usode NOB-zbirke, ki je bila zaradi pomanjkanja prostora umaknjena pred tridesetimi leti. Takoj po sestanku pa je pogovor z vaše strani zamrl. Niste se odzvali ne na moje dopolnilo zapisnika, ki je artikuliralo zamolčane razloge za srečanje in izrečene obljube, ne na naše pismo v Deželnih novicah 12. avgusta, ki je iste reči ponovilo za širšo javnost. Zdaj se spominjam, da so na seji svojo naklonjenost partizanstvu in vrnitvi zbirke v muzej izrekali pravzaprav samo vaši nadrejeni, vi, ki ste dobili mandat za novo muzejsko postavitev, pa o tem niste rekli nobene besede. Zato nas zdaj zanima, ali ste posvet z zainteresirano javnostjo razumeli zgolj kot formalnost, ki se pričakuje od sodobnega javnega zavoda, v resnici pa pripomb ne nameravate upoštevati? Na posvetu smo vas opozorili na konceptualno pomanjkljivost nove postavitve in predlagali dopolnitev koncepta. Vljudno vas prosimo za argumentiran odgovor. Po našem prepričanju se muzejske postavitve ne smejo omejevati na avtonomno in bognedaj samovoljno kustosovo avtorsko vizijo, ampak morajo upoštevati vrsto faktorjev, med njimi poleg privlačnosti za šolarje tudi potrebo po celoviti predstavitvi preteklosti in izražene interese skupnosti. Vaš dosedanji molk bi si nepotrpežljivi lahko razlagali kot znak nenaklonjenosti do zmagovalcev v drugi svetovni vojni, kot znak nelagodja ob razpletu enega najusodnejših obdobij v slovenski zgodovini ali celo kot pomanjkanje pietete do preštevilnih žrtev med domačini, zlasti med kovači. Ker je prostorska stiska v muzeju zdaj mimo, ne vidimo tehtnih razlogov za moteči izpust obdobja NOB iz postavitve. Posebej zdaj ko se po svetu spet na veliko rožlja z orožjem, je muzejsko srečanje obiskovalca s krutostjo, trpljenjem, razdejanjem in smrtmi druge svetovne vojne tako rekoč nuja, če nočemo ponavljati hude zgodovinske izkušnje. Z željo, da ne ostane pri molku in da vam naše pripombe pomagajo zaokrožiti novi koncept postavitve, vas v imenu kolegov v Združenju borcev za vrednote NOB Radovljica lepo pozdravljam, miran hladnik