Moja vsakdanja literatura

Nisem ravno prežala na literaturo. Prežati pomeni čakati, da nekaj uloviš. No, pomeni tudi iskati. Če že kaj delam z literaturo, jo bolj iščem, kot čakam. Vendar ne v smislu iskanja in vohljanja okoli, kje se pojavlja, temveč bolj v tem, da sem vsak dan odprta, da jo najdem tam, kjer sem. In dejansko je tega kar precej. Literatura po mojem mnenju predstavlja kar dober del našega življenja, pogleda na svet, njegove obdelave, razmisleka in refleksije. Košček v mozaiku sestavljanja življenja v nekaj več. MOrda pa celo droben košček okvirja.

Srečava se že ob jutranjem soncu.
Ko se v vonju kave srečam z Besedo.
Ko prijazen dobro jutro privzdigne zaveso
in ko dobra soseda z nasmehom odpre polkna.
Srečava se na cesti, ko se spreminjaš v zeleno.
V pogovoru neznancev ob faksu
(ko vem, da se spodobi biti naglušen).
Z vonjem knjige me povabiš na čajanko
in z okusom solze mi govoriš, da pomaga, če ob nekom samo sem.
Prek črke v seznamu plemenitiš ure na faksu
in krajšaš časovne pasove.
Preobražena v verz,
zapeta v pesmi,
le kratek vzklik
ali morje tišine,
dokler se dan konča v objemu Besede,
ne dovolim, da te pogoltne nema tišina.