Miran Hladnik: Kmečka povest danes

O avtorju

Miran Hladnik (rojen 1954, Jesenice), slovenski literarni zgodovinar, je avtor več knjig o slovenski književnosti. Objavil je knjige o trivialni literaturi, jezikovni priročnik za turiste (2 izdaji), učbenik za uvod v študij slovenske književnosti (6 izdaj), skupaj s kolegi je pripravil kritično izdajo zbranega dela pesnika Alojza Gradnika in antologijo slovenske pornografske poezije. Poleg teh, je objavil tudi knjige o povesti in kot je že iz obravnavanega članka naslova Kmečka povest danes, razvidno, da se je veliko ukvarjal tudi s slovensko kmečko povest. Metodološko gre v smer empirične literarne vede in sociologije literature, vsebinsko pa gre za analize žanrskih korpusov. Na internet je postavil zbirko slovenske literature in literarnovedni diskusijski forum Slovlit. S Fulbrightovo štipendijo je bil eno leto lektor in eno leto raziskovalec v ZDA, s Humboldtovo raziskovalno štipendijo pa eno leto v Nemčiji.

Miran Hladnik je redni profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer predava o slovenski prozi.

Kratek povzetek članka

Pri predmetu Uvod v Študij slovenske književnosti (vaje), sva si za obravnavani članek izbrala članek avtorja Mirana Hladnika z naslovom Kmečka povest danes. Članek je izšel v Zborniku predavanj, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, v Ljubljani, leta 1991. Govori o razcvetu slovenske kmečke povesti, predvojnih in povojnih žanrov, ki so motivno-tematsko zelo raznovrstni.

V tem članku, se je avtor dotaknil večino motivov, značilnih za to povest: pripoved o kmetih, kmečkih nraveh, navadah, družbenih odnosih na vasi, povezanosti vaškega življenja z naravo in delom na zemlji.

Analiza članka

Avtor s svojim člankom posega na področje literarne zgodovine, saj se ukvarja s kmečko povestjo v njenem časovnem in razvojnem zaporedju. V članku izstopa tudi tematologija, ker se ukvarja s snovmi, temami in motivi slovenskega kmečkega pisanja. Že v samem začetku članka se avtor sprašuje, zakaj se je literarni zgodovini sploh treba ukvarjati s povojno kmečko povestjo in preprosto odgovori, da literarna veda mora preveriti, zakaj je danes kmečka povest tako zelo popularna. Pa je res tako popularna? To domnevo je zato podprl z dejstvi, da je bila Zupanova povest Ljubezen po kranjsko uspešno predstavljena, najplodnejši avtor žanra Ivan Sivec pa je bil po anketi revije Mladina, leta 1990, tretji najbolj brani slovenski avtor. Miran Hladnik v članku opisuje, da je bila za predvojno kmečko tematiko značilna sentimentalna idilična ali pastoralna povest, bogata z opisi narave ter je blizu ljudskemu pripovedovanju, vendar idejno proti mestni civilizaciji in kapitalizmu. Vsekakor pa kmečka povest ni določena le s prostorom (njiva, hlev, gostilna, gozd, kmečka hiša), ampak tudi s pokrajino, v kateri se dogaja. Družbene razmere pred vojno so tako oblikovale socialnorealistično povest, kjer gre formalno za roman z osebami vseh slojev, vendar največ z malim človekom. Značilni motivi se prepletajo tudi z erotično naravo (prešuštvo), ta pa je prikazana s socialnim odporom. Osrednja tematika za socialnorealistično povest je torej aktualno dogajanje na vasi: agrarna reforma, ekonomska kriza itd.

V povojni povesti se tako kot pred vojno pojavljajo enaki žanrski podtipi, le da gre tu še za beg s kmetij v mesta, zadružništvo, prisilne oddaje.

Tudi desetletje kasneje kmečka povest ni več osredotočena na področje družbenega interesa.

Kmečka povest

Kmečka povest je eden najobsežnejših žanrov v slovenski pripovedni tradiciji. Zanjo je značilno, da so glavne osebe kmetje ali druge osebe, tesno povezane s kmečkim okoljem in načinom življenja.

Tematika ali snov kmečke povesti je kmetstvo, gre torej za osebe in dogajanje iz kmečkega sveta in za kmečko okolje. V njej se prepletajo ljubezenski, gospodarski, etični, kriminalni in folklorni motivi. Pri gospodarskih motivih gre največkrat za generacijski ali lastninski konflikt med očetom in sinom, ki doživi epilog[1] v obliki očetove smrti, vdaje, kesanja ali sprave. Pri etičnih motivih bi lahko izpostavili osebe, ki so dobre ali zle. Pisateljem so bile literarno zanimive zle ženske, prešuštnice, manj pogost pa je lik dobre matere. Pomembna značilnost kmečkih povesti so tudi kriminalni motivi, ponavadi so to umor, poskus umora, detomor ali pretep. Folklorni motivi sicer nimajo pomembne vloge v razvoju dogodkov, skrbijo pa za posebno atmosfero in so najpogostejši, skoraj obvezni element kmečke povesti. Prisotni so delovni motivi košnje in oranja, delo in zabava na planini, žetev, paša, prazniki kot na primer božič, velika noč, prazničen je tudi motiv nedelje. Sem spadajo tudi pogrebi, rojstva, poroke ter alkoholizem, vraževernost in berači.

Najvažnejša je kategorija doma. V primerjavi s klasičnim evropskim romanom, kjer je osnovna kategorija junak, je to najočitnejša posebnost kmečke povesti. Če je šlo pri evropskem romanu za spopad junaka s svetom z namenom, da svet spremeni, gre tukaj večinoma za prizadevanje junaka, da ohrani dom, se poroči ali spremeni zasedbo doma. Spremembo zahteva dom in ne junak. V taki strukturi junak torej ni pravi junak, saj njegova dejanja niso stvar svobodne odločitve, ampak nuje. Ostale teme, na primer ljubezenska, so v kmečki povesti podrejene lastninski.

Večji del tega žanra zaznamuje uspešen, pozitiven oziroma srečen konec dogajanja, največkrat v obliki poroke, včasih pa tudi druge poroke, ki je popravek prvega, neustreznega razmerja, za katerega so večinoma krivi starši. Z motivom druge poroke je povezan motiv poznega otroka. Naloga pozitivnega konca je iz porušenega ravnotežja, ki je prisotno na začetku povesti, spet zgraditi red in ravnotežje. Za zgodnejše obdobje v razvoju kmečke povesti je značilna tudi kombinacija pozitivnega in negativnega konca. Običajno je konec uspešen za pozitivno glavno osebo in neuspešen za negativno. Pojavljajo se tudi konci v smislu moralne zmage kljub fizičnemu porazu pa so izjeme. Negativnih izidov je manj, vendar v večini primerov to pomeni smrt. Pred prvo svetovno vojno je bil pesimizem na vrhuncu, tik po vojni pa negativnih koncev sploh ni bilo. Pred drugo svetovno vojno je delež negativnih koncev spet narasel in tako svaril pred posledicami družbenega spopada.

Hipoteza

Predvojna kmečka povest je osredotočena predvsem na družbo in kmečko življenje, v povojni kmečki povesti pa se izgubi ta osnovna točka (vendar ne izgine povsem), ki se prenese na siromaštvo, socialno-gospodarsko problematiko kmečkega življenja in politični sistem. Najina hipoteza je, da so se avtorji kmečkih povesti prilagajali aktualnim dogajanjem v takratnem času.

Potrditev hipoteze

Hipotezo sva poskušala potrditi tako, da sva izpostavila določene avtorje, ki so ustvarjali predvojno kmečko povest, kakšni so bili njihovi motivi in jih primerjala s takratnim časom. Enako sva storila tudi z avtorji, ki so delovali po vojni in primerjala njihove motive s povojnim časom.

Anton Ingolič

Kot prvi primer bi lahko izpostavila Ingoličev roman v dveh delih Vinski vrh. Prvi del Žeja je bil napisan pred drugo vojno in je tipičen primer socialnorealistične kmečke povesti, kjer za kmečko atmosfero poskrbijo številne folklorne scene in kmečka opravila. V tem delu ni čutiti zunanje politike, temveč le preprosto kmečko življenje. Drugi del Trgatev, pa je napisan tik po vojni, kjer pa se tipičen kmečki prizor zamenja s sceno vojaških in političnih akcij, na kar je zagotovo vplivala vojna.

Manica Lobnik

S povestjo Manice Lobnik Gorniki in čas (1957) lahko potrdiva, da se je motiv kmečke povesti spreminjal tudi desetletja kasneje po vojni. Osnova za pisanje te povesti je bilo proletarsvo in neizogibna oblast, kateri se je bilo težko upreti. Gorniki in čas so namreč ganljiva in sentimentalna, čeprav nekoliko aktualizirana zgodba o razpadu stare in trdne kmečke družine, ki se je zrušila v povojnih družbenih spremembah na vasi. Vseeno pa je v povesti Manica Lobnik natančno opisovala dnevna opravila na polju, kmečki inventar in običaje, trgatev in zabavo, jutro in večer na deželi, kar je značilno predvsem za predvojne povesti.

S podobnimi motivi sta nadaljevala še Ivan Cankar in Juš Kozak.

Ignac Koprivec

Ignac Koprivec je z naslovom povesti Pot ne pelje v dolino leta 1965, 20 let po koncu vojne, v nasprotju z Lobnikovo, prekinil s proletarstvom in z vdajo novemu redu kmečkega gospodarja.

Da bi potrdila hipotezo tudi v tem primeru in da vemo iz kakšnih doživljajskih osnov so zrasla Koprivčeva razmerja, je potrebno poznati tudi realno zgodovinsko ozadje. V tem času se je političnoaktivistična zagnanost, kmalu po končani revoluciji, sprevrgla v formalistično pojmovanje socialnih odnosov na vasi, v gospodarsko dokaj neučinkovito eksperimentiranje z obdelovalnimi zadrugami, z državnimi posestvi in s kmečko zemljo nasploh, ne da bi bili pri tem kaj upoštevali tradicionalno navezanost kmečkega človeka na lastno zemljo oziroma njegov globoko čustveni odnos do nje. Trdo kmečko delo je izgubljalo pravo vrednost, na to mesto je stopala nova oblika obdelovanja, ki je bila po končnem namenu sicer pozitivna, po trenutnih učinkih pa mnogokrat zelo problematična. Iz vsega tega so na vasi rasli močni družbenomoralni konflikti, ki so počasi, a zanesljivo jemali kmetom še tisto zaupanje v razumno socializacijo vasi.

Avtor Ignac Koprivec je v povesti Pot ne pelje v dolino, v središče dogajanja postavil Bračkovo ljubezen do zemlje, njegovo intimno bolečino ob nevarnosti, da mu zemljo iztrgajo iz rok, njegovo žilavo upornost in strahove ob spoznanju, kako je v tej siloviti ljubezni pravzaprav ostal osamljen. Tako kot so v takratnem času res mladi ljudje hodili z dežele v mesta, kjer je bilo življenje lažje in zabavnejše, sta tudi Bračkova sinova odšla za »boljšim svetom«.

Da je Koprivec pisal glede na takratne razmere, dokazuje tudi dejstvo, da sta se predstavnika oblasti in socializacije vasi, zapičila v Bračkovo zemljo, toda ta jo brani pred njima z bolestno trdovratnostjo in mora seveda nositi bridke posledice upora proti oblasti. V njem začne kaliti odpor do vsega, kar prinaša oblast in se v svojem boju vedno bolj oklepa zemlje, zakaj »samo zemlja je lahko človeku dober in pravičen tovariš«.

Pavle Zidar

Poleg Koprivca je Pavle Zidar v istem času (1965, 1967) z dvema le napol kmečkima povestima, ki ju je mogoče imeti za dva dela istega romana (Sveti Pavel, Oče naš), do tedaj najbolj odkrito pokazal na brezobzirnost nove oblasti in njene uničevalne politike do kmeta. Močno se je nagibal k prenovljenemu družbenokritičnemu realizmu, saj je kritiziral in moralno obsojal nove oblastnike in obstoječo družbo v času po 2. svetovni vojni. Snov za pisanje je velikokrat črpal iz svojega življenja, glavni junaki pa so pogosto kmetje, delavci in izobraženci. V povestih Sveti Pavel in Oče naš se je dotaknil tudi posledic druge svetovne vojne za kmečko prebivalstvo.

Sklep

Najino hipotezo sva dokazala tako, da sva skušala čimbolj nazorno prikazati, kako so se motivi kmečke povesti razvijali skozi čas pri nekaterih bolj ali manj znanih avtorjev. Na to so zagotovo vplivali različni dejavniki, od vojne pa do družbenih (socialnih) razmer, v katere so bili ljudje prisiljeni ali ne, do strogega političnega režima, gospodarske oblasti in vse do kmečkega življenja.

Terminologija

Socialni realizem: Socialni realizem ali »novi« realizem se je kot književna smer pojavil okoli leta 1930. Za razliko od realizma 19. stoletja, ki je bil meščanski, kritičen do obstoječe družbe, se je novi realizem angažiral za novo, socialistično družbo in za zrušenje meščanske. Socialni realizem pri nas skuša biti objektiven, prikazuje malega človeka med obema vojnama, njemu je naklonjen, a ga prikazuje tudi kritično (komično ali tragično). Prikazuje tudi nacionalno tematiko, značilna je pokrajinskost ali regionalnost, avtorji prihajajo iz literarno na novo odkritih pokrajin - obrobij (Prekmurje, Koroška, Štajerska, Goriška, Tolminska). Pisci pišejo predvsem daljše in krajše zvrsti pripovedne proze.

Nastane vrsta obsežnih romanov, povesti, novel in krajših zgodb.

Socialni realizem je dosegel vrh pred drugo svetovno vojno, njegova značilna literarna dela pa so izhajala še po letu 1950, čeprav v tem času že ni bil več vodilna književna smer.

Najpomembnejši predstavniki socialnega realizma so: Prežihov Voranc, Miško Kranjec, Ciril Kosmač, France Bevk, Anton Ingolič, Ivan Potrč, Juš in Ferdo Kozak, Bratko Kreft, Tone Seliškar, Mile Klopčič ter Igo Gruden.

Kmečka povest: glej pod točko 4. kmečka povest

Trivialna literatura: je izraz za literarna dela, ki so bila kdaj iz estetskih, moralnih in idejnih razlogov, največkrat pa zgolj zaradi množičnega bralca razvrednotena. Za razliko od elitne literature, kjer je v ospredju interes za umetniško formo, naj bi stregla bralčevim psiho-socialnim potrebam. Starejši sinonimi zanjo so kič, šund, plaža, poljudna literatura, kolportaža, uspešnica, potrošna in uporabna književnost, novejši pa lahka književnost, popularna literatura, žanrska literatura.

Viri in literatura

• Miran Hladnik, 1991. Kmečka povest danes. XXVII. SSJLK: Zbornik predavanj. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 137–47.

• Ignac Koprivec, 1965. Pot ne pelje v dolino. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

• Jože Šifrer, 1966. Ignac Koprivec: Pot ne pelje v dolino. Sodobnost XIV/2. 211–214.

• Kmečka povest: Iz Wikipedije, proste enciklopedije. 27. 10. 2010.

• Trivialna literatura: Iz Wikipedije, proste enciklopedije. 28. 10. 2010.

• Miran Hladnik: Oddelek za slovenistiko FF UNI-LJ. 28. 10. 2010.

• Kmečka povest. Zbirka.si. 1. 11. 2010.