Milena Mileva Blažić: Aplikacija teorij pravljic na primeru Lepe Vide v slovenski mladinski književnosti

Iz Wikiverza
Skoči na: navigacija, iskanje

Uvod[uredi]

Pri vajah pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti sva si za predmet najine seminarske naloge izbrali članek oz. razpravo avtorice Milene Mileve Blažić z naslovom Aplikacija teorij pravljic na primeru lepe Vide v slovenski mladinski književnosti, ki je bil objavljen v slovenistični reviji Jezik in slovstvo 53/6. Članek je literarnovedni, saj avtorica ob pomoči sedmih teorij, ki se ukvarjajo s preučevanjem in raziskovanjem pravljic, poda analizo pojava motiva Lepe Vide v slovenski mladinski književnosti. Tako pri vsaki teoriji umesti najbolj prepoznaven motiv Lepe Vide, ki ga jemlje iz devetih inačic. Za svoje delo je uporabila ljudske inačice Lepe Vide iz Ihana, Cerovca, Kranja, Krope, Štajerske in Prekmurja, ljudsko pravljico Kraljevič in Lepa Vida ter dve avtorski različici; to sta Prešernova Od lepe Vide ter Rozmanova Lepa Vida v akciji, ki je posodobljena oz. moderna različica. Midve sva se odločili, da teorije pravljic preizkusiva na romanu Josipa Jurčiča Lepa Vida, saj se je Jurčič pri pisanju opiral na Prešernovo Lepo Vido ter je v samem romanu tudi poskušal razložiti nastanek ljudske pesmi o Lepi Vidi. Na tem mestu bi še rada dodali opombo, da sva se pri samem delu opirali le na prvi dve deli, ki sta navedeni pod poglavjem Viri in literatura. Ostala dela oziroma povezave do njih sva dodali zgolj zaradi tega, če bi morda bralec želel izvedeti še kaj več o tej temi. Upava, da bova s svojo seminarsko nalogo dosegli svoj namen.

Predstavitev izhodišč teorij in avtoričinih ugotovitev[uredi]

Folkloristična teorija[uredi]

Glavna predstavnika sta finski znanstvenik Antti Aarne in ameriški raziskovalec Stith Thompson. Skupaj sta zasnovala t. i. indeks motivov, ki jih je nazadnje leta 2004 dopolnil nemški znanstvenik Hans-Jörg Uther. Danes jih poznamo pod imenom Aarne-Thompson-Uther ali ATU-sistem. Da se motiv lažje prepozna, k tej kratici ponavadi dodamo še njegovo številko, npr. ATU 709 (motiv Sneguljčice), ATU 410 (motiv Trnjulčice). Najpogostejši motivi, ki se pojavljajo v pravljicah, so motivi o pametnih in neumnih (185), čarobni motivi (158), čudežni (83) in mitološki motivi (33), (ne)srečni preobrati (31), prevare (20) ...

Folkloristična teorija je bila predmet številnih kritik, češ da le našteva motive in ne razlaga njihovega pomena. Za osnovno analizo motivike je aplikacija teorije primerna za ljudsko slovstvo ne glede na to, ali gre za prozo ali poezijo. Številni motivi ali motivne prvine so se samostojno razvijali v različnih kulturah ter so se jim kulturno prilagajali. Različice istega motiva lahko najdemo v različnih zvrsteh ljudskega izročila, tako v poeziji kot tudi v prozi in dramatiki, pa tudi v različnih kulturah.

Aplikacija folkloristične teorije na primeru analize motivike Lepe Vide odkrije, da je Lepa Vida seštevek različnih motivov: hrepenenja, živalskega ženina, dogovorjene poroke, kupčije/pogodbe/trgovanja, izgnanstva, preizkusa/testa, ženske nezvestobe, kršitve prepovedi oziroma kršitve tabuja in kaznovanja. V motiviki Lepe Vide v slovenski mladinski književnosti bi se zagotovo našli še drugi motivi, kar je odvisno od inačice, kraja in časa nastanka ter medkulturnega prostora, ki govori o stiku dveh kultur.

Strukturalistična teorija[uredi]

Razvil jo je ruski formalist Vladimir Propp. Bistvo njegove teorije je, da je sedmim likom v pravljici (pošiljatelj, prejemnik, subjekt, objekt, pomočnik, nasprotnik, lažni junak), določeno enaintrideset funkcij v pravljici, ki so stalne (npr. eden od članov družine odide od doma (1), junak prejme čudežno sredstvo (14), junak se poroči in zasede carski oz. vladarski prestol (31) ... Avtorica članka ugotavlja, da v slovenski pravljici Kraljevič in Lepa Vida lahko bolj ali manj intenzivno zasledimo vseh 31 Proppovih funkcij. Najbolj opazne so: eden od članov družine odide, junaku nekaj prepovejo, kršitev prepovedi, škodljivec poizveduje, junak zapusti dom in prispe v drugo deželo; manj realizirane pa sta naslednji: junaka zasledujejo in se tega reši (kraljeviča ni nihče zasledoval), lažni junak ne postavi nobene zahteve. Prav tako lahko v omenjeni slovenski pravljici odkrijemo vseh sedem stalnih likov in sicer: škodljivec (mati), darovalec (Lepa Vida), subjekt, objekt (proso), pošiljatelj (kraljevič), lažni junak (kača), nasprotnik (...)

Literarna teorija[uredi]

To teorijo je postavil švicarski strokovnjak Max Lüthi. Trdi, da je značilna ljudska pravljica enodimenzionalna (dogajanje se odvija oz. razvija na eni ravni ali dimenziji; celotno dogajanje je na ravni čudeža), površinska abstraktna; ima izolacijo in univerzalno povezanost. Leta 1987 jo je dopolnila slovenska znanstvenica Marjana Kobe in jo tako predstavila kot sedem značilnosti modela ljudske pravljice: tipičen začetek in zaključek, nedoločen čas in kraj, literarni liki, moralna osnova, zgradba dvojnosti ali trojnosti, čarobni rekviziti ter enodimenzionalnost. Avtorica M. M. Blažić odkriva, da se tipičen začetek in konec najbolj izkažeta v ljudski pravljici Kraljevič in Lepa Vida (tipična začetna poved: »Nekoč je živel ...« in tipičen tradicionalno pravljični zaključek s poroko). Nedoločen čas in prostor sta večinoma podana posredno in o njiju sklepamo iz podanih besed, kot so: morje, beli pesek, zamorec, zgodaj zjutraj, nekoč ... Črn zamorec, Lepa Vida, španska kraljica, kraljevič, kralj, bolno dete, mož/starec so značilni literarni liki, ki so najbolj izpostavljeni v Prešernovi Lepi Vidi. Razmerje med dobrim in slabim se v ljudski pesmi Mlada Vida izkaže v Vidinem odhodu od doma, zapustitvi deteta, ki je kaznovana s samomorom. Tipična zgradba trojnosti se opazi v pravljici Kraljevič in Lepa Vida, kjer kraljevič kač/-a trikrat pride do Lepe Vide, Vida trikrat udari kačo s šibo, tri enoletne šibe itn. Čarobni rekviziti in enodimezionalnost v Lepi Vidi se kažeta preko lune in sonca in njunem govoru.

Psihoanalitična teorija[uredi]

Glavni predstavnik te teorije je Bruno Bettelheim, nanj pa je močno vplival znani psiholog Sigmund Freud; njegov vpliv je razviden v njegovem celotnem delu. Teorija vključuje arhetipe (to so prvotne oblike, iz katerih so se razvile vse kasnejše) v pravljicah, ki jih je raziskal švicarski znanstvenik Carl Gustav Jung. Glavno izhodišče te teorije je, da ljudska pravljica oz. njen model omogoča (psihoanalitično gledano) vpogled v globlji smisel življenja in predstavlja zgoščene človeške izkušnje, kratke in jedrnate številne ustne in pisne različice pa omogočajo, da mladi bralci na simbolni ravni izživijo svoje notranje probleme. (Primer Pepelke nam npr. kaže kompetitivnost med otroci, brati in sestrami). M. M. Blažić izpostavi prevladujoči motiv živalskega ženina v ljudski pravljici Kraljevič in Lepa Vida, saj se kraljevič pojavlja kot kača, ki se mora rešiti uroka in postati človek. Na simbolni ravni je prikazan tudi motiv »lepotice in zveri«, ko Lepa Vida reši žival uroka, saj ponavadi ljubezen in vdanost junakinje preobrazi žival nazaj v človeka. Ob tem se pojavlja tudi motiv tabuizirane spolnosti, saj otrok ponavadi gleda na spolnost kot na nekaj tabuiziranega.

Sociološka teorija[uredi]

Uveljavil jo je Jack Zipes, ameriški univerzitetni profesor. Njegova teorija se poglobljeno ukvarja z vplivom časa in prostora. Pravljice so po njegovem internacionalne (lahko se dogajajo kjerkoli in kadarkoli), po drugi strani pa so tudi nacionalne (izražena neka točno določena kultura, prostor in čas). Pojavlja se tudi diskurz dominacije moških nad ženskami (Primer Grimmove Sneguljčice, ko ji palčki dovolijo ostati pod pogojem, če jim bo likala, prala ...). Prenos sociološke teorije na motiviko Lepe Vide je nadvse zanimiv, saj Lepa Vida zelo očitno krši prepovedi patriarhalne družbe, kjer ženska ne sme zapustiti moža in otroka; v nasprotnem primeru je to v ljudskem izročilu pojmovano kot zločin in je potemtakem za svoje dejanje kaznovana. Zrcalna situacija, ko mož zapusti ženo, v modelu ljudske pravljice praviloma ni kazniva. V ljudskih pravljicah tako izrazito prevladujejo patriarhalne vrednote, v katerih so ženske podrejene, moški pa nadrejeni. Na primeru Mlade Vide lahko potrdimo, da je ta za zapustitev moža in otroka bila kaznovana s smrtjo ali samomorom. Pri tem avtorica v članku omenja, da gre v pravljicah večkrat za tipičen primer pojmovanja žensk kot blaga. V pravljici Kraljevič in Lepa Vida pa je očitno izpostavljena sprememba socialnega statusa, kar je na nek način protislovno, saj v pravljicah poveličujejo skromno, revno, pošteno, podeželsko življenje, četudi se večina pravljic konča s spremembo socialnega statusa na višje (bogastvo, graščina, brezdelje ...).

Feministična teorija[uredi]

Feministična teorija ima tri glavne predstavnice: Američanko Mario Tatar, Angležinjo Marino Warner ter ameriško psihoanalitičarko Clarisso Pinkola Estés. Najbolj odmevna oz. znana je zadnja predstavnica. Pri svojem delu se je Estésova opirala na že omenjene Jungove arhetipe, najbolj pa se je osredotočila na tiste, ki se ukvarjajo z žensko kot tako. Predmet njenega raziskovanja je bil arhetip t.i. »divje ženske«: iskala je vzroke in posledice za zatajevanje ženske identitete ter za podrejanje moškim. Po Estésovi avtorica izpostavi tri tipe mater, ki jih lahko apliciramo na lik matere v ljudski pesmi Mlada Vida. Na začetku je izpostavljen tip nematerinske ali otročje matere, ki zapusti bolnega otroka. V izgnanstvu se začne pojavljati tip ambivalentne ali razdvojene matere, ki je razdvojena med ugodjem v tujini in realnostjo doma (delo, bolni otrok, star mož). Razvoj materinskega lika se zaključi s kolapsirano ali zlomljeno materjo, ki skoči v morje in umre. Na osnovi feministične teorije avtorica ugotavlja, da bi bila lahko Mlada Vida tip viktimizirane ali trpinčene ženske, ki je močna, ki se odreši pritiskov patriarhalnih vrednot in odide v izgnanstvo, vendar kljub temu ni srečna in propade.

Poststrukturalistična teorija[uredi]

Postrukturalistična teorija v sebi združuje strukturalistično in psihoanalitično teorijo. Predstavnica je Švedinja Maria Nikolajeva. Njena glavna misel je binarnost ali dvojnost v pravljicah. Nikolajeva je svojo teorijo gradila na teorijah Proppa in Greimasa, dopolnila jo je tudi z Jungovo teorijo. V teoriji poudarja nasprotja in manko ter zapolnitev manka: prepoved - kršitev, prihod - odhod, spopad - zmaga, dobrodejen - škodljiv itn. Opira se tudi na arhetipsko teorijo C. G. Junga, ki pravi, da sta začetek in konec pravljice v harmoniji, medtem ko je jedro kaos, kar odraža junakov zrelostni razvoj od začetne separacije, osrednje iniciacije in sklepne individualizacije. Pri ljudski pesmi Mlada Vida lahko opazujemo arhetipsko potovanje: potovanje antijunakinje, ki zapusti dom, se poda na pot preizkušenj, vendar pa ne doseže stopnje osebnostne zrelosti, saj stori samomor. V pravljici Kraljevič in Lepa Vida je Lepa Vida stranska oseba in ni nosilka sprememb, temveč je to Kraljevič, ki gre od doma na pot preizkušenj, medtem pa doseže zrelost (individualizacijo).

Hipoteza[uredi]

S sedmimi teorijami, ki se ukvarjajo s proučevanjem ljudskih pravljic, lahko interpretiramo tudi avtorsko besedilo z ljudskim motivom (Jurčičev roman Lepa Vida).

Za preverbo hipoteze pri predstavitvi sva izbrali le štiri od sedmih teorij, s katerimi bova skušali dokazati, da se nekatera njihova izhodišča o ljudskih modelih pravljic lahko odražajo tudi v Jurčičevem romanu Lepa Vida. Tu lahko še poveva, da so bile teorije izbrane naključno. Tu v seminarski nalogi pa sva analizirali tudi preostale tri teorije. Izbrali sva si literarno, sociološko, feministično in strukturalistično teorijo.

Problemsko polje: Po najinih ugotovitvah roman literarne in strukturalistične teorije ne izpolnjuje v celoti, medtem ko se ostali dve teoriji v romanu popolnoma potrjujeta. V romanu se delno potrjujeta še psihoanalitična in poststrukturalistična teorija, medtem ko se folkloristična teorija potrjuje v celoti.

Analiza[uredi]

Literarna teorija[uredi]

Od sedmih značilnosti se v romanu najdejo le tri in to so literarni liki, moralna osnova (dobro-slabo) ter zgradba dvojnosti kot na avtoričinem primeru Mlade Vide, ko se zgodba stopnjuje do tragičnega zaključka.

LITERARNI LIKI: Lepa Vida kot lepa, mlada, brezglava mladenka, ki zaradi mladosti in neizkušenosti ter svojeglavega, trmastega značaja pade v nesrečo in žalost. Iz opisa literarnega lika lahko opazimo, da sta očitno izpostavljeni Vidina mladost in lepota.

»Bila je šele enaindvajset let stara, bolj močnega nego šibkega telesa, obraz najblažji oval, krasni svilnati lasje, oči v srce človeku segajoče, sicer pa nekoliko zarjavelo gladko lice, kakor se je zdelo, da pristoji temu obrazu.« (Jurčič 1953: 111).

Svojeglavost, trmast značaj in tudi neizkušenost ter prenagla dejanja se kažejo preko samega govora in dejanj literarnega lika.

»Drugič je pa rekla: »Ne, kar nalašč ga bodem vzela, samo da me ne boste vsak dan karali, veste, mati?« Tako je dejala Vida in se poredno smejala.« (Jurčič 1953: 127).

»Ona oči ne povesi; še ponosneje, nego je bila sicer vsa njena krasna mlada prikazen, dvigne lasato glavo in njen bistri pogled premaga moževe oči.« (Jurčič 1953:111).

»Vi vsi mi niste povedali, da ga moram ljubiti , če ga hočem vzeti in če hočem srečna biti z njim. Kdo mi je to povedal? Tačas sem vas preklinjala vse vkup, da ste me nepodučeno in prenagljeno pustili v jarem, ki mi ni bil znan, preklinjala, da ste mi tako vso srečo, vso ljubezen odtegnili.« (Jurčič 1953: 169).

Vdovec Samorodin kot Vidin star mož, nagle, hitre jeze, močan, ljubosumen, premožen trgovec, ki resnično ljubi Vido, a ji tega ne zna vedno prav pokazati, čeprav bi zanjo naredil vse; boli ga, da mu ona ni tako vdana. Iz njegovega govora, dejanj, opisov in tega, kako ga dojema okolica, lahko opazimo, da ima Samorodin izrazit značaj.

»Petinštirideset let si star, mnogo morja si že prevozil, vdrugič si oženjen, a še vedno si tako nagel in hitro jezen, kakor si bil pred tridesetimi leti.« (Jurčič 1953: 109).

»Pojdi drugam s takimi nauki in pridigami, a meni prizanesi−vsaj v delavnik.« (Jurčič 1953: 108).

»Kako jo je ljubil, to je vedel in videl šele zdaj, ko je ni imel. Trpel je mož hude duševne muke, trpel človek zaradi drugega človeka, a vprašal ni, je li pa drugi tudi vreden, da trpi zanj.« (Jurčič 1953: 135).

»To ti je bila moja pokojna Tereza čisto drugačna: sicer v vsem nagla, časi sitna, vedno bolehna, ali imela je nekaj, za kar bi jaz pol premoženja dal ali vse, da bi Vida imela, nekaj prave ženske vdanosti.« (Jurčič 1953: 112).

Alberto Paoli kot mlad, premožen trgovec, žigolo, ki se hitro naveliča Vide. Zaveda se, da je privlačen in ima moč nad Vido; to izkoristi tako, da ji obljublja skupno življenje. Pomembnejše kot ljubezen in družina mu je svobodno, lahkotno življenje.

»Zaboga, da ne vem, kaj imajo in vidijo ženske na tebi; res si čeden dečko, nič ti ni reči, ali mi drugi smo vendar tudi ravnih kosti in obrazov ravno tudi nimamo takih, da bi jih pes oblajal, a jaz se trudim zastonj, tebi pa vse samo priletava.«  (Jurčič 1953: 140).

»Neko žensko imam, lepo kot pomlad, ali vendar sit sem je skoraj.« (Jurčič 1953: 140).

»Bodeš videl, ženska je res lepa. Jaz sem bil prej prav zares zaljubljen vanjo in zdi se mi, da sem nekoliko še, dasiravno me je s tem najbolj ozdravila, da zmerom o svojem otroku govori.« (Jurčič 1953: 142).

Duhovnik, Samorodinov brat, kot pobožen, dobrosrčen, razumevajoč, pameten in moder mož, bratov svetovalec in nekakšen posrednik med Vido in Samorodinom. Vedno ravna premišljeno v prid vsem in se ravna po božjem izročilu. Njegovo razumevanje in trezna presoja se kažeta predvsem v tem, da Vide ne obsoja za zapustitev moža in otroka, temveč to pripisuje njeni mladosti, prenagljenosti, neizkušenosti in se raje umakne.

»Bog! Je li vendar res! Tako daleč! O ubogi moj brat, ubogi Anton!« (Jurčič 1953: 133).

»Zaboga! Kaj delaš tu, pojdi proč, da te ne najde, doma ne smeš biti,« prosi župnik. »A jaz hočem biti,« reče ona. »Ti ga ne poznaš, kakšen je v svoji divjosti. On te more—umsrtiti!« (Jurčič 1953: 167-168). Stranske osebe v romanu so še bežno omenjeni morski roparji in sin Samorodina in Vide, mali Tonček.

MORALNA OSNOVA Tu se kažejo že modernejše moralne osnove, kot jih avtorica zasledi tudi pri Prešernovi Lepi Vidi. To so nasprotja: dom - tujina in mladost - starost.

1. Odnos dom - tujina se kaže v tem, da lepa Vida v romanu pobegne in zapusti dom.

»Kje je Vida?«  vpraša Samorod. »Vida?« zavzameta se obadva roditelja in vstaneta prestrašena s klopi. »Ni je pri vas? Ni prišla danes na vse rano jutro?« vpraša Samorod hlastno. »Ne!« klikne mati.« (Jurčič 1953: 122). Lepa Vida živi v tujini, a se na koncu spet vrne domov.

2. Odnos mladost - starost se kaže predvsem v odnosu mlajša ženska – starejši moški, ko se mlada Vida, komaj sedemnajstletna, poroči s starejšim, štiridesetletnim Samorodinom.

»No, bodi moja žena in potem je vse tvoje, kar je moje, in domov sem lahko prideš, kadar te bo volja,« reče Anton in želja, hipoma v njem vstala, da bi on, že štiridesetletnik, dobil to krasno deklico za ženo, razvnela mu je govor in odvzela mu ono neumno moževsko sramežljivost, ki junake pred slabotno žensko spreminja v strahopetce.« (Jurčič 1953: 127).

ZGRADBA DVOJNOSTI, TROJNOSTI Zgradba ima temelj oz. poudarek na stopnjevanju dogajanja, ki pa ima tragičen konec.

Poroka - pobeg - vrnitev - laž - resnica - uboj - smrt

Vidina poroka s Samorodom je bila nepremišljena, mladostna in svojeglava napaka. Vidin pobeg je bil ovit v tančico skrivnosti, saj je izginila v nepojasnjenih okoliščinah. Njena vrnitev domov je bila pogojena z razočaranjem ter neizpolnitvijo želja in hotenj. Lepa Vida se doma odloči za laž, saj jo je strah odziva domačih in posledic. Resnico izve le duhovnik, Samorodov brat. Razkritje resnice je vrh dogajanja. Paolijev prijatelj Musolino se spusti v prepir z Samorodom in mu v navalu jeze pove, kaj se je z njegovo ženo Vido zares zgodilo. Resnica je bila torej povod za tragičen zaključek, saj umrejo vsi trije udeleženci ljubezenskega trikotnika. Posamezne dogodke ponazarjam s citati iz Jurčičevega romana.

Poroka: »Večno nanj vezana, do smrti nesrečna!« (Jurčič 1953: 118).

Pobeg: »Vide ni bilo nikjer. Pomorski razbojniki so jo davi ugrabili, ko je menda mislila iti gor na Basnigojevino, na rojstni svoj dom k roditeljem.« (Jurčič 195: 128).

Vrnitev: »Vendar od tam ne bode nihče ponjo hodil, če si je pa sit, e, potem jo pošlji domov.« (Jurčič 1953: 141)

Laž: »Vi ne veste nič, nič, nego kar vam zdajle povem: pomorski razbojniki so me bili odpeljali, bila sem na Španskem, pri zleh ljudeh, težko sem ušla, težko sem prišla na ljubi dom. Tako je. Tako sem vam povedala in vi ne veste ničesar drugega.« (Jurčič 1953: 155).

Resnica: »To je tisti, ki za Paolijem ostanke pobira, tistim ki sem ga včeraj videl doli pri morju hoditi z ono žensko, ki je pred dvema letoma nama ušla ali pravzaprav le Paoliju, on je je v Benetkah imel.« (Jurčič 1953: 162).

Uboj:

»Vpričo ljudi je našel Paolija, v krčmi, pritisnil ga je v kot, tam sta šepetaje govorila, a le malo časa, potem je Paoli zakričal in padel, v srce zaboden.« (Jurčič 1953: 175).

Smrt, tako Vidina kot Samorodova:

»Na tem svetu je ne boš več videl.« »Umrla?« hlastne Anton še bolj obledel. »Da! Bog jo je rešil vsega duševnega trpljenja.«  (Jurčič 1953: 176).

»Štiri dni po tem prizoru je terjala državna pravica benečanska Samorodovo trpljenje.« ( Jurčič 1953: 177).

Torej, čeprav so tri od sedmih značilnosti izjemno dobro potrljive in v romanu razvidne na podlagi izbranih citatov, ostalih štirih značilnosti nisva našli, zato literarno teorijo na tem mestu zavračava. Začetek je lep, konec pa tragičen; ni nekega tipičnega začetka ali konca tipa »Nekoč davno ...« ali »in potem sta živela srečno do konca svojih dni.«, saj se roman začne z opisovanjem kraške, primorske pokrajine: »Adrijansko morje se je nekega popoldne o prvi jeseni leta, katero je skončevalo prejšnje stoletje, burno gibalom kako vselej pred viharjem.« (Jurčič 1953: 105).

Konec je tragičen, saj umrejo vsi: Lepa Vida, Samorod, Alberto Paoli, kar je že dokazano zgoraj.

Čas in kraj sta določena. Roman se dogaja konec 18. stoletja, postavljen je v kraško Primorje, kot piše Mirko Rupel v spremni besedi: »Dejanje je postavil v slovensko kraško Primorje konec 18. stoletja.« (Mirko Rupel: Spremna beseda. Josip Jurčič: Lepa Vida. Ljubljana: DZS, 1953. 359-366.

Ne najdemo tudi čudežnih rekvizitov, ki bi pomagali čudežno rešiti težke situacije in jih spremeniti v pozitivne in rešljive, kot je to navadno v pravljicah. Kot neke vrste »antirekvizita« lahko podamo Paolijevo sliko, ki jo na obali najde Samorodinov pastir in ki župniku da vedeti, da Vide niso ugrabili morski razbojniki ter pismo, ki ga iz Trsta Vidi pošlje Samorod in ji s tem da vedeti, da je njen ljubljeni ubit, kar je povod za njeno poblaznelost.

»Pastir priskaklja in izroči gospodu majhen, rdeče obrobljen portret. Slika je kazala mladega lepega moža. Župnik jo se samo enkrat pogledal, barvo na licu spremenil, oči v starega pastirčka uprl in naglo vprašal.« (Jurčič 1953: 132). »Zblaznela je bila, ko je brala vest, da je njen mož, umorivši njenega zapeljivca in enega onih, ki so ga za to prijemali, v zapor dejan in čaka smrtne kazni od neizprosnega tujega zakona.« (Jurčič 1953: 174).

Tudi čudežnosti oziroma enodimenzionalnosti ne najdemo. Ni čudežnih dogodkov; zgodba se konča tragično, zelo realistično, saj umrejo vsi akterji ljubezenskega trikotnika, kot smo že dokazali.

Sociološka teorija[uredi]

Izpostavljen problem časa in prostora. To teorijo potrjujeva, saj se v Jurčičevem romanu da izluščiti njene značilnosti. Roman Lepa Vida je postavljen v slovensko Primorje konec 18. stoletja. To je bil v zgodovini čas premikov; ljudstvo oz. tlačani so se upirali fevdalcem, ženske so imele v družbi podrejeno vlogo, saj je bila družba patriarhalna. Kot v svoji teoriji trdi Zipes, v pravljicah najdemo motiv dominacije moških nad ženskami. Internacionalnost Lepe Vide pa se po najinem mnenju kaže ravno v teh inačicah, saj Lepo Vido lahko nekako prilagodimo, ne glede na čas in prostor. Primer za sodobnejšo predelavo je prav gotovo pesem Andreja Rozmana - Roze Lepa Vida v akciji.

»Snov Lepe Vide je iz bizantinsko balkanskega okolja. Od tod je motiv pesmi večkrat prišel v slovenske dežele po letu 1100, tu se je večkrat spremenil.« (Kos 1977: 23)

V Jurčičevi Lepi Vidi je viden tudi motiv dominacije moških nad ženskami. Lepa Vida odide z mladim Italijanom Paolijem, ki ji obljubi ljubezen in srečo in jo s temi obljubami popolnoma prepriča in omreži, a obljub ne izpolni. Ona se kesa, ker mu je slepo verjela.

»Jaz sem mu verjela. Kako ne bi bila, saj se mi je zdelo, da vsak dih v meni resnico njegovih besedi tisočkrat potrjuje. Zakaj ste me tako nepodučeno pustili, zakaj me je on vzel, zakaj mi priliko dal, da sem verjela človeku, ki ga zdaj kolnem do nebes?« (Jurčič 1953: 169).

Zanimiva je tudi Zipesova ugotovitev, da je ženska v modelu ljudske pravljice kaznovana, če zapusti družino (moža, otroka); to se izenači s kaznijo, ki jo ženska dobi, če krši načela patriarhalno urejene družbe.

»Le pojdi, tvoj mož te ne bode hvalil ni gladil. Pojdi, da skliče stare kmete Kraševce, da te bodo po vaših šegah sodili in obsodili.« (Jurčič 1953: 138).

Strukturalistična teorija[uredi]

Aplikacija enaintridesetih Proppovih stalnic v pravljici na primeru Jurčičeve Lepe Vide: 1. eden od članov družine odide od doma – Lepa Vida zapusti moža in otroka ter pobegne z italijanskim trgovcem v tujino; 2. junaku nekaj prepovejo – Lepa Vida je bila poročena s Samorodinom in posredno ji je bilo prepovedano zapustiti moža in otroka; 3. kršitev prepovedi – Lepa Vida s težkim srcem zapusti dom in odide s Paolijem; 4. škodljivec poizveduje – za Vido je na nek način škodljivec njen mož Samorodin, ki poizveduje po deželi o njej, ko ga ona zapusti; škodljivec je lahko tudi Paoli, ki je skoval in načrtoval Vidin pobeg; 5. škodljivcu izdajo podatke o njegovi žrtvi – Samorodin izve, da so Vido ugrabili morski roparji; Samorodinu v Benetkah izdajo, da je njegova žena bila Paolijeva ljubica; Paoli izve, da Samorodin išče svojo ženo; 6. škodljivec poskuša prevarati svojo žrtev – Paoli skrije in zadržuje Vido v stanovanju; 7. žrtev nasede prevari in s tem nehote pomaga sovražniku – Vida se skriva v Paolijevem stanovanju in iz ljubezni ugodi njegovim željam; 8. škodljivec prizadene enega ali škoduje enemu od družinskih članov – Vida zapusti moža in otroka; 9. junak izve za nesrečo ali manko, nekdo se obrne nanj s prošnjo ali ukazom, ga nekam pošlje – Vida hrepeni po svojem otroku, a se mora skrivati v stanovanju; 10. junak privoli ali se odloči za odpor – Vida pobegne Paoliju in se vrne domov; 11. junak zapusti dom – Vida zapusti dom; Vida pobegne iz tujine; 12. junaka preizkušajo, izprašujejo, napadajo ter ga tako pripravljajo na čudežno sredstvo ali pomočnika – Vido po vrnitvi domov spove duhovnik, Samorodinov brat; 13. junak se odzove na dejanja prihodnjega darovalca – Vida se odloči lagati in prikrojiti resnico Samorodinu; 14. junak prejme čudežno sredstvo – v romanu ni čudežnih sredstev, saj je pisan realistično; 15. junaka nekdo prenese, dostavi ali privede na kraj, kjer je objekt iskanja – duhovnik Vido po vrnitvi napoti domov; 16. junak ali škodljivec se neposredno spopadeta – pravega spopada med junakom in škodljivcem ni, saj se Samorodin in Vida po odkriti resnici ne vidita več. Samorodin žali, zaničuje, psuje in zanika svojo ženo; Samorodin ubije Paolija; 17. junaka zaznamujejo – Vida je po vrnitvi domov psihično zaznamovana, saj je nenehno v strahu pred razkritjem resnice; po smrti Paolija in obsodbi Samorodina Vida zblazni zaradi občutka krivde; 18. škodljivec je premagan – Paoli je ubit; 19. premostitev prvotne nesreče, zapolnitev manka – premostitev nesreče se lahko kaže ob Vidini vrnitvi domov, kjer jo sprejmejo domači; 20. junak se vrne – Vida pride nazaj domov; 21. junaka zasledujejo – Vido išče mož; 22. junak se reši zasledovanja – Samorodin obupa nad iskanjem; 23. junak prispe domov ali v drugo deželo, ne da bi ga prepoznali – sprva se Vida vrne domov izčrpana, shujšana, bolna, neprepoznavna; 24. lažni junak postavi neutemeljene zahteve – funkcijo lažnega junaka bi lahko imela Vida po vrnitvi domov, ko je spremenjena, ponižna, v nenehni skrbi, da bi jo ujeli na laži; 25. junaku naložijo težko nalogo – Vidi je težko nalogo predstavljajo neizpolnjeno življenje s starim možem in otrokom, ki ji ni prinašalo zadovoljstva in sreče; 26. naloga je rešena – resnica se razkrije in Vida umre; 27. junaka prepoznajo – Vida si opomore, se uredi in vrne na dom; 28. junaka razkrinkajo – duhovnik izve za Vidin pobeg z ljubimcem; Samorodin izve za Vidino prevaro; 29. junak dobi novo podobo – Vida je po vrnitvi na dom ponižna, ustrežljiva; Vida po razkritju resnice zblazni; 30. škodljivca kaznujejo – Paoli je ubit; Samorodina obsodijo na smrt; 31. junak se poroči in zasede carski prestol – roman ima tragičen konec, saj Vida, Samorodin in Paoli umrejo. V Jurčičevem romanu Lepa Vida v strnjeni obliki lahko zasledimo skoraj vseh enaintrideset Proppovih funkcij. Izjema sta le stalnici, kjer junak prejme čudežno sredstvo, se poroči ter zasede carski prestol, saj je roman pisan izrazito realistično, konec je tragičen in ne vsebuje pravljičnih prvin. Na osnovi Proppove teorije v romanu Lepa Vida pa lahko najdemo tudi skoraj vseh sedem protagonistov oziroma sedem glavnih likov in sicer: škodljivca (Paoli, Samorodin), darovalca (Lepa Vida), pomočnika (duhovnik), carična (Lepa Vida), pošiljatelj (xxx), junaka (Lepa Vida) in lažnega junaka (Lepa Vida).

Feministična teorija[uredi]

Če apliciramo feministično teorijo, kot jo je po Estésovi predstavila avtorica M. M. Blažić v članku, na motiv Lepe Vide v Jurčičevem romanu, lahko potrdimo, da je Vida zapustila moža in otroka ter odšla v tujino zaradi neizpolnjene ljubezni in nezadovoljstva, ki ju je čutila v zakonu. Pobegnila je iz patriarhalnega okolja v upanju, da se podaja v srečno življenje z mladim, čednim trgovcem. O motivu izgnanstva Estésova piše pozitivno, saj trdi, da je boljše biti izgnanec kot biti v neprimernem okolju ali skupnosti. Izgnanstvo naredi junakinje močne. Vendar pa je bila Vida v romanu za zapustitev družine kaznovana s propadom in smrtjo: »Ne more več,« odgovori župnik zamolklo. »Umrla?« hlastne Anton še bolj obledel. »Da! Bog jo je rešil vsega duševnega trpljenja.«  (Jurčič 1953: 176).

Na primer Lepe Vide lahko apliciramo tudi značilne tipe mater. Prvi je tip nematerinske ali otročje matere, ki ravna tako, da zapusti svojega otroka in pobegne z ljubimcem. V izgnanstvu se pri Vidi pojavi tip ambivalentne ali razdvojene matere, ki hrepeni po otroku, vendar se kljub temu ne zmore upreti ljubezni do trgovca Paolija. Razvoj njenega materinskega lika se zaključi s tipom zlomljene ali kolapsirane matere, ki obupa, zblazni in umre. Njeno usodo avtor označi takole: »Tu pred njim je sedela ženska, ki se v sreči svoje sreče ni zavedala, ki je hotela srečnejša biti, a je prišla v največjo nesrečo. Nezadovoljstvo z malim želi velikega; z dobrim in doseženim nenasiten, išče človek boljšega, najboljšega, a najde ne le slabše, nego pogin svoj in drugih.« (Jurčič 1953: 175).

Folkloristična teorija[uredi]

Folkloristična teorija se ukvarja z motivi v pravljicah. Če jo apliciramo na Jurčičevo Lepo Vido, lahko opazimo, da je v tem literarnem delu najbolj opazen oziroma izražen motiv hrepenenja. Vida hrepeni po pravi, resnični ljubezni, zato pobegne od nezaželenega moža. Ko je v tujini, hrepeni po otroku in vrnitvi domov. Če delo še bolj natančno analiziramo, opazimo tudi motiv ugrabitve: Italijanski trgovec Paoli ugrabi lepo Vido, čeprav so vsi domači prepričani, da so jo zajeli morski razbojniki v čudnih, nepojasnjenih okoliščinah. Tretji motiv je motiv (dogovorjene) poroke, ki je v najinem primeru poroka med mladenko in starejšim moškim, saj sej je Vida s štiridesetletnim Samorodom poročila pri rosnih sedemnajstih letih. Motiv kupčije oziroma pogodbe oziroma trgovanja se najde v svojem podmotivu, tj. podmotiv lažne obljube, ko trgovec Paoli Vidi obljubi večno ljubezen in srečno življenje, če bo le odšla z njim. Po najinem mnenju se z literarnim delom povezujejo še trije motivi: motiv ženske nezvestobe, ki je kaznovana, motiv kršitve prepovedi ter motiv kaznovanja. Vidina nezvestoba možu je kaznovana s smrtjo, a ne le z njeno, temveč tudi s smrtjo njenega ljubljenega ter njenega moža. Prepoved je bila kršena že takrat, ko je Vida odšla od doma in zapustila sinka in moža; to je pojmovano kot zločin, ki mora biti kaznovan. Motiv kaznovanja se povezuje z že prej omenjeno smrtjo glavnih akterjev zgodbe in posledično s tragičnim koncem.

Psihoanalitična teorija[uredi]

Teorija temelji na psihoanalitičnem vpogledu v smisel življenja. Predstavlja življenjske izkušnje kot take in predvsem mladim bralcem omogoča, da izživijo oziroma izrazijo svoje notranje probleme. Če torej to teorijo aplicirava na Jurčičevo Lepo Vido, lahko ugotoviva, da se tu najde problem nerazumevanja med starši in otroci. Lepa Vida je obžalovala svojo odločitev za poroko in je za tak, nesrečen razplet, krivila starše, saj ji njene nepremišljene mladostne svojeglavosti niso branili.

»Vi vsi mi niste povedali, da ga moram ljubiti , če ga hočem vzeti in če hočem srečna biti z njim. Kdo mi je to povedal? Tačas sem vas preklinjala vse vkup, da ste me nepodučeno in prenagljeno pustili v jarem, ki mi ni bil znan, preklinjala, da ste mi tako vso srečo, vso ljubezen odtegnili«. (Jurčič 1953: 169).

Vendar v tem primeru celotna teorija vendar ne drži. Bettelheim je načrtno vzel model ljudske pravljice, ne pa modela klasične avtorske pravljice ali modela sodobne pravljice, saj tu ni vedno srečnega konca oziroma ga sploh ni. Obstaja samo tragičen. Manjka tudi red, ki bi dal mlademu bralcu občutek smiselne urejenosti. Obravnavani roman torej na nek način lahko enačimo z zgornjim modelom, saj je konec za vse glavne tri glavne like tragičen, depresiven in nikakor ne daje občutka varnosti in pravilnosti.

Poststrukturalistična teorija[uredi]

Glavno izhodišče temelji na nasprotju manko - zapolnitev manka ter da sta, na podlagi Jungovih arhetipov, začetek in konec v harmoniji, medtem ko je jedro kaos. Tudi tu se ne bi strinjali, da se celotna teorija lahko aplicira na obravnavano literarno delo. Po najinem mnenju se v Jurčičevi Lepi Vidi izpolnjuje le njen prvi del. Vida je v svojem življenju pogrešala pravo ljubezen, zato je brezglavo nasedla obljubam čednega in mladega beneškega trgovca Paolija, saj je mislila, da bo z njim našla ljubezen in srečo. Tu je tudi razmerje prepoved - kršitev: žena bi morala ostati doma in skrbeti za moža in sina, a je pobegnila in s tem povzročila zmedo, jezo in žalost, sama sebi pa nakopala smrtno obsodbo. Kot je ugotovila že M. M. Blažić na primeru Mlade Vide, gre tudi tu za nekakšno popotovanje antijunakinje. Lepa Vida zapusti svoj dom (separacija) in hodi po poti mnogih preizkušenj (iniciacija), vendar na koncu ne doseže individualizacije oz. osebnostne zrelosti. V Benetkah kljub visokim pričakovanjem ni srečna. Na srce ji pritiskata osamljenost in Paolijeva neizpolnjena obljuba, da ji bo pripeljal ljubljenega otroka. Kljub temu, da se odloči za odhod domov, je na koncu pogubljena.

Drugi del teorije govori o neki začetni in končni urejenosti, medtem ko je glavno dogajanje nejasno. Tega se tu ne da potrditi, saj je že začetek, kljub harmoničnemu uvodu, nejasen in enako je s koncem romana. Že na začetku izvemo, da lepa Vida v zakonu ni srečna, konec pa je, kot že večkrat povedano, usoden za vse.

Sklep[uredi]

V seminarski nalogi sva predstavili članek Aplikacije teorij pravljic na primeru Lepe Vide v slovenski mladinski književnosti avtorice Milene Mileve Blažić. Podrobno sva želeli predstaviti vseh sedem teorij modela ljudkse pravljice in avtoričine ugotovitve.

Teorije modela ljudske pravljice so folkloristična, strukturalistična, literarna, psihoanalitična, sociološka, feministična in postrukturalistična. Aplikacija teh teorij na primeru motiva Lepe Vide pojmuje motiviko Lepe Vide v mladinski književnosti kot seštevek različnih motivov (motiv ugrabitve, izgnanstva, hrepenjenja, (dogovorjene) poroke, nezvestobe, prepovedi, kaznovanje žensk).

Potrdimo lahko, da je motiv Lepe Vide v slovenski mladinski književnosti eden izmed poglavitnih nacionalnih motivov, ki je prisoten tako v avtorskih kot ljudskih delih. Ob tem lahko opazimo, da se motiv Lepe Vide pojavlja ne glede na čas in zvrst. O Lepi Vidi je pisal tako Prešeren v času romantike kot danes Rozman v pesmi Lepa Vida v akciji.

Na podlagi aplikacije teorij modela ljudske pravljice na primeru Jurčičeve Lepe Vide pa lahko sklepamo, da ljudski motv omogoča podobno interpretacijo teorij pravljic v avtorskih in v ljudskih delih. Obravnavano delo je sicer roman, pisan v obdobju realizma, vendar pa avtor uporabi motiv Lepe Vide iz ljudskega slovstva, kar omogoča interpretacijo sedmih teorij modela ljudske pravljice na avtorskem delu.

Viri in literatura[uredi]

  • Milena Mileva Blažić: Aplikacija teorij pravljic na primeru Lepe Vide v slovenski mladinski književnosti. Jezik in slovstvo 53/6 (2008). 37-56.
  • Josip Jurčič: Lepa Vida. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1975 (Kondor, 150).
  • Kraljevič in Lepa Vida: Iz Wikipedije, proste enciklopedije. 2. 2. 2010.
  • Lepa Vida: Iz Wikipedije, proste enciklopedije. 2. 2. 2010.
  • Od Lepe Vide: Iz Wikipedije, proste enciklopedije. 2. 2. 2010.