Medbesedilnost v zbirki sLOLvenski klasiki Boštjana Gorenca (2. del)

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Uvod[uredi]

V seminarski nalogi bom raziskovala medbesedilnost v knjižnem delu Boštjana Gorenca sLOLvenski klasiki. Pri tem se bom opirala na tipologijo intertekstualnosti po Marku Juvanu (2000). Zanimalo me bo, na katere literarne predloge se avtor v svoji zbirki parodij in travestij nanaša, za kakšen tip oz. podtip intertekstualnosti gre, kakšen odnos do njih vzpostavlja, v kakšen kontekst jih premešča, na kakšen način je izražena citatnost ter kakšna je funkcija samih medbesedilnih navezav v knjižnem delu. Pri analizi se bom oprla na drugo polovico zbirke, torej zadnjih 28 naslovov, ki na parodičen način oz. skozi travestijo obdelujejo dela slovenskih klasikov, zlasti Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Frana Levstika, Josipa Jurčiča, Srečka Kosovela, pa tudi povojnih avtorjev, kot so Dane Zajc, Vitomil Zupan, Tone Svetina, mladinske avtorice Ele Peroci, in manj znanih avtorjev, kot je Ivan Volarič Feo. Prisotne so še ljudske pravljice, narodne pesmi in Brižinski spomeniki.

O avtorju in delu

Boštjan Gorenc, uveljavljen tudi pod vzdevkom »Pižama«, se je rodil leta 1977. Študiral je anglistiko. Dejaven je na več področjih ustvarjanja. Predvsem v mlajših letih je bil dejaven kot raper, še danes se uveljavlja kot stand up komik, na področju literature pa že od leta 2003 deluje kot prevajalec. Iz angleščine je prevedel vrsto mladinskih del (npr. serijo o Kapitanu Gatniku in »najstniško« uspešnico Krive so zvezde), sodeluje tudi pri mladinskih stripih Šnofijeva druščina. Še najbolj pa je znan po prevodih sodobnih fantazijskih uspešnic, in sicer trilogije Pesem ledu in ognja Georga R. R. Martina ter romana Dobra znamenja Terryja Pratchetta in Neila Gaimana. sLOLvenski klasiki so tako rekoč njegov prvenec, saj gre za avtorjevo prvo samostojno izdajo. Gre za knjižno zbirko, ki na humoren način skozi parodijo oz. travestijo obdeluje klasična dela slovenskega literarnega kanona, največ s področja poezije in proze. V skupku jo sestavlja triinpetdeset poglavij, pri čemer je vsako namenjeno obdelavi po enega dela izmed triintrideset obravnavanih avtorjev, čeprav mestoma vanj posegajo tudi elementi drugih del, drugega ali istega avtorja. Vsebina literarnih del je prenesena v sodoben kontekst socialnih omrežij, najpogosteje Facebooka, na kar opozarja že sam naslov dela, kjer je zlog »slo« preimenovan v »sLOL«.[1] Avtor je zamisel za knjigo dobil po tem, ko je leta 2014, 3. decembra (na Prešernov rojstni dan), na omenjenem socialnem omrežju objavil travestijo na Povodnega moža. Do posameznih idej in nabora avtorjev je prišel s preučevanjem gimnazijski beril, gradiv za slovenščino na maturi in Kosovega Pregleda slovenskega slovstva (2010). Kot navaja v svoji recenziji Teja Pelko, se je Gorenc pri tem dobro zavedal, kako deluje parodija, saj je imel ves čas v mislih medbesedilni kulturni kod, ki je potreben, »da parodija deluje« (Pelko 2016), torej da je citatnost razpoznavna. Vendar čeprav gre v osnovi za poljudno citatnost, ki naj bi bila prepoznavna in razumljiva širšemu krogu bralstva, saj črpa iz samega jedra literarnega kanona, gre za učinke humorja, ki zahtevajo podrobno poznavanje posameznega literarnega dela, posledica česar je, da bralce napotuje k ponovnemu prebiranju klasikov, t. i. šolskega čtiva. Odzivi v javnosti delu pripisujejo vzgojno vrednost, saj poudarjajo, da od branja ne odvrača, pač pa k njemu napeljuje (Tomažič 2016), kar je lahko v veliko pomoč pouku slovenščine v šolah.  

Analiza medbesedilnosti v sLOLvenskih klasikih[uredi]

Pojav intertekstualnosti kot sestavni del literature nastopa že od samih začetkov literarnega ustvarjanja. V širšem smislu je prisoten že v dejstvu, da se morata tako avtor kot bralec vedno navezovati na druga besedila, ker ta kot taka ustvarjajo kontekst, v katerem nastopa novo sporočilo (Juvan 2000: 12). Literatura prav tako omogoča dialog z literarno-kulturno tradicijo, zato je bilo zanimanje za medbesedilno navezovanje prisotno skozi vsa literarnozgodovinska obdobja, kar je spremljala tudi refleksija medbesedilnih postopkov. Ena izmed najstarejših zvrsti medbesedilnosti, ki so se je zavedali že v antiki, je parodija, nekoliko mlajša pa je v tem oziru travestija, ki se je v evropskem okviru močno razvijala vse do 18. stoletja (Juvan 2000: 41). Gre za parodično obravnavo dela, prvotno zlasti junaške, epske narave, ki njegovo vsebino na humoren način prenaša v nov, domač kontekst ter mu na ta način z vulgariziranjem in banaliziranjem niža slog (Juvan 2000: 39–41). Pogosto je tudi vnašanje anahronizmov in aluzije na sodobne razmere, humorne učinke pa lahko ustvarjajo tudi komentarji na račun avtoritete avtorja izvirnika (prav tam). Eden vidnejših ustvarjalcev slovenske travestije je Ivan Rob, ki je na tak način obdelal Jurčičevega Desetega brata, med najnovejša imena pa se uvršča prav Boštjan Gorenc s sLOLvenskimi klasiki.

Pri Gorenčevi obdelavi slovenskih klasičnih literarnih del je moč govoriti o citatnosti, tj. posebni medbesedilnosti, t. i. eksplicitni intertekstualnosti, ki so se je posluževali zlasti postmodernistični pisci, njena značilnost pa je ta, da je poudarjena, zaznamovana, s čimer dosega določene slogovne učinke (Juvan 2000: 245). Gre za dejansko vnašanje tuje izjave v besedilo, ki mora biti bralcu prepoznavno kot ubeseditvena strategija, domneva torej lahko, da se avtor na tujo predloge sklicuje zavestno (246). Pogoj, da lahko tak sistem deluje, leži v kontekstu, ki spremlja literarno delo. Citatnost na prvem mestu pogojuje recepcija, posledica česar je, da je pogojena zgodovinsko-kulturno in kot taka spremenljiva (245). Pomembno vlogo imata torej dve sestavini literarnega sistema: bralec s svojo razgledanostjo, medbesedilnimi zmožnostmi in seznanjenostjo z literarnim kanonom ter globalni literarno-kulturni medbesedilni kod, ki mora biti avtorju in bralcu vsaj delno skupen, zajema pa vse od repertoarja reprezentativnih del in spremljajočih jih motivov, tem in stereotipov do ustaljenih postopkov, figur in zvrsti medbesedilnosti (246). Posledično je kod spremenljiv, pri tem pa ga pogojujejo avtorji, dela, recepcija, navade in obdelava literarnih del v šolstvu; posamezniku je lahko tuj z npr. časovno, socialno, jezikovno, kulturno distanco, kot tak pa je razslojen tudi notranje glede na raznolike zmožnosti bralstva, njihovo kulturno raven in s tem ciljno občinstvo (246–247). Pri sLOLvenskih klasikih je ta širši kod, na katerem učinek dela sloni, slovenski literarni kanon s prepoznavnejšimi avtorji in njihovimi besedili, s poudarkom na tistih, ki so vključeni v šolsko obravnavo. Delo tako računa na bralca s splošno razgledanostjo s področja slovenske klasične literature, do neke mere bi lahko govorili o osnovnošolski izobrazbi, vendar Gorenčeve predelave klasikov mestoma posegajo tudi na področje, ki zahtevajo gimnazijsko razgledanost. Če se opremo na razdelitev na elitistično-hermetično, poljudno in klasično citatnost (Juvan 2000: 247), lahko pri sLOLvenskih klasikih posplošeno govorimo o poljudnem tipu, saj z opiranjem v največji meri na klasična dela avtoritet slovenskega kanona, kot so France Prešeren, Ivan Cankar, Fran Levstik in Josip Jurčič, ki predstavljajo jedro književnega pouka v osnovni šoli, s posameznimi motivi in stereotipi pa so postali že sestavni del slovenske kulture (npr. motiv matere pri Cankarju, Prešernov »Slovenec že mori Slovenca brata«, Jurčičev lik Krjavlja in Levstikov Martin Krpan), ciljajo na najširšo publiko. Prisotni pa so tudi posamezni elementi, ki zahtevajo literarnovedno znanje na višji (tj. gimnazijski) stopnji, npr. referenca na homersko primero v travestiji na Krst pri Savici, ali pa črpajo iz širšega nabora literature in poetike avtorjev, npr. iz Jančarjevega Galjota v obdelavi Cankarjevih Črtic. Vendar večinoma prepoznavanje teh elementov ni potrebno za širše razumevanje dela oz. posamezne parodije, zato je moč ostati pri opredelitvi citatnosti kot poljudne. Še ena značilnost koda, ki zamejuje naslovnika sLOLvenskih klasikov, je kulturne narave. Tako kot jezikovno se delo tudi kulturno opira na slovensko družbo ter tradicijo in je kot tako bralcu iz drugega kulturno-jezikovnega okolja povsem nezanimivo in v velikem delu tudi nerazumljivo. Svojevrstne učinke pa ustvarja tudi novi kontekst, v katerega avtor slovenske klasike parodično prenaša, tj. kontekst sodobne družbe, spleta in socialnih omrežij ter z njimi povezanega žargona. Da komični učinek deluje, je potrebno predhodno poznavanje socialnih omrežij in razumevanja posameznih žargonizmov, kar delo postavlja v svoj časovni kontekst (že samo desetletje nazaj razumevanje dela v tem oziru ne bi bilo mogoče, drugačen pogled nanj, v najboljšem primeru pomanjkljivo razumevanje, pa bo z nadaljnjim tehnološkim in družbenim razvojem verjetno prinesla tudi prihodnost), izvzema pa že danes tisto publiko, ki socialnih omrežij ne uporablja in ji je tak kontekst docela tuj. Do neke mere je tako ciljni naslovnik sLOLvenskih klasikov lahko pogojen tudi starostno.

Poleg že omenjenih predlog slovenskih klasikov, na katere se delo opira, je prisotnih še nekaj drugih referenc s področja sodobne slovenske literature (npr. Breda Smolnikar: Ko se tam olistajo breze), iz Biblije (Črtomirjev rek »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Gorenc 2016: 139) v travestiji Krsta pri Savici), iz svetovnih literarnih uspešnic zlasti fantazijskega značaja (Igra prestolov iz serije Pesem ledu in ognja, Gospodar prstanov in Harry Potter v travestiji Desetega brata, Krsta pri Savici in Samotnega potovanja Alme Karlin),[2] iz filmskih uspešnic (najobsežnejši nabor teh predlog vključuje poglavje Ivan Cankar: Črtice), pa tudi iz sveta računalniških iger (referenca na Call of Duty 2 v travestiji Finžgarjevega Pod svobodnim soncem). V okviru sodobne slovenske družbe črpa še nekaj s področja aktualne politike (najbolj izrazito v obdelavi Cankarjevih Hlapcev), položaja kulture se dotakne v poglavju, namenjenem Prešernovi O Vrba, izmed aktualnih družbenih tem pa izstopata še referenca na teorijo zarote o t. i. chemtrailih (Pod svobodnim soncem) ter že tako rekoč v kult prerasel trend naravnih izdelkov (Kdo je napravil Vidku srajčico). Vključenost predlog se kaže na različne, nekatere bolj in druge manj izrazite, načine, a bolj podrobno se bom kazalkam in simptomom citatnosti posvetila v nadaljevanju.

Kontekst, v katerega so predloge parodično prenesene, je zelo širok, skupni imenovalec pa mu je spletna komunikacija. Izmed socialnih omrežij gre najpogosteje za Facebook, v katerega okvir so prenesene naslednje predloge v samostojnih poglavjih: Josip Jurčič: Deseti brat, Fran Saleški Finžgar: Pod svobodnim soncem, Josip Jurčič: Telečja pečenka, France Prešeren: Krst pri Savici in Ivan Cankar: Črtice. Vsebina dela je podana skozi pogovor literarnih junakov preko komentiranja neke posamezne objave (pri Desetem bratu literarni junaki, ki nastopajo vsak s svojim osebnim profilom, komentirajo Krjavljevo objavo »dogodka«, da je premagal hudiča), sponzoriranega oglasa (pri Telečji pečenki tako Bitič komentira oglas gostilne) ali pa v okviru Facebookovih skupin (v Krstu pri Savici npr. skupina »Slovanski pogani, edina prava vera je vera naših očetov« in v Pod svobodnim soncem »Pobuda Slovenov za svobodno sonce«). V kontekst socialnega omrežja Twitter je preneseno Popotovanje iz Litije do Čateža Frana Levstika, ki svoje potovanje in sočasno razglabljanje o smernicah pisanja slovenske literature objavlja pod oznako LitČat, pri čemer gre za besedno igro, saj po eni strani implicira okrajšavo za Litijo in Čatež, po drugi strani pa literarni »chat«. Druge oblike so še spletni forum (Od lepe Vide), spletne novice (npr. objava komentiranega volilnega izida v travestiji Cankarjevih Hlapcev, čemur sledijo še »Povezane novice« o požarih v šolskih knjižnicah in o tem, kako je neki lokalni učitelj v gostilni kršil javni red in mir, kar implicira Jermanovo zborovanju v gostilni ter obredno sežiganje knjig, ki je v izvirniku sledilo zmagi klerikalcev) ter objave na posameznih spletnih straneh, tipa prevozi.si (»furajmo.se« v predelavi Aškerčevega Brodnika), tipa bolha.si (»bovha.si« v besedilu, ki vsebuje reference na otroško pravljico Muca copatarica) in spletni strani fiktivnega podjetja »Eko srajčice Videk«, ki se navezuje na predlogo Levstikove pravljice Kdo je napravil Vidku srajčico. Pogosti so še pogovori po elektronski pošti (prisotni v besedilih, ki vsebujejo reference reference na Samotno potovanje Alme Karlin in Prešernovo O Vrba) in preko sms sporočil (parodija na Brižinske spomenike, na Prešernovo Je od vesel'ga časa teklo leto, Cankarjevo Skodelico kave ter Ukano Toneta Svetine, pa tudi besedilo, ki vsebuje reference na Zupanov Menuet za kitaro). V okvir aplikacij na pametnem telefonu je prenesen Veliki črni bik Daneta Zajca. V kontekst Wikileaksa je prenesen roman Brede Smolnikar Ko se tam gori olistajo breze. Nekaj besedil pa je samo takih, ki izvirnik transformirajo tako, da ga prevedejo v jezik grafičnih znakov, npr. Kosovelov Kons. 5 je zapisan s simboli socialnih omrežij, v angleščini imenovanimi »emoticons« (na enak način je skozi sms sporočila podana tudi vsebina Skodelice kave), Mors Victrix Alojza Gradnika pa je podana skozi grafični prikaz, ki prikazuje upadanje življenja in naraščanje smrti skozi letne čase, kar je referenca na pesnikovo tematizacijo smrti.

Predloge, ki so prenesene v vse zgoraj naštete tipe konteksta, so kot že omenjeno tako literarne kot neliterarne, besedne in nebesedne, sodobne in pretekle, domače in tuje, glede na strukturo pa je upoštevajoč vsa poglavja moč govoriti tako o besedilnih, kot besedilnoniznih in sistemskih.[3] Meje pri tem so zabrisane, saj je pogosto, da pri konkretni parodiji, ki črpa načeloma iz ene same besedilne predloge, besedilo prehaja v stil, za katerega je moč reči, da črpa iz sistemskih predlog avtorjeve poetike, zvrsti, vrste ali literarnega obdobja (tako pri parodiji na Krst pri Savici besedilo, ki ga gradijo objave in komentarji na socialnem omrežju, mestoma preide v ritmiziran lirski slog), tudi sicer pa je pri vsaki parodiji poleg tega, da prenaša vsebino v nov kontekst, vseskozi prisotna imitacija sloga, v katerem je izvirnik napisan. Medtem iz besedilnonizne predloge izhaja npr. Od lepe Vide, v parodično predelavo katere vstopajo še ženski liki iz Prešernove celotne poezije in življenja (Bogomila, Lenora, nezakonska mati, Turjaška Rozamunda, Urška, tudi Primčeva Julija). Nasploh se predloge v predelavah Prešernove poezije zdijo še najbolj bogate, saj pogosto črpajo iz Prešernovega obdobja, tj. romantike na Slovenskem (pojavljajo se osebe, kot je Matija Čop, Andrej Smole, Miha Kastelic, pa tudi lik čevljarja Smolca iz Apela in čevljarja, ki se že v izvirniku nanaša na Jerneja Kopitarja, kar je že samo po sebi medbesedilni element). V predelavi Popotovanja iz Litije do Čateža druži druge literarne predloge snov, ki jo črpajo posamezni avtorji v svojih delih, osnovna predloga, torej Popotovanje, pa je že v osnovi take narave, da to omogoča, saj se ukvarja z vprašanjem, kako pisati slovensko literaturo, iz katere snovi črpati, katere motive in teme izpostavljati itd. Tako se npr. v navezavi na motiviko lokalnega vraževerja pojavlja referenca na Janeza Trdino in njegove Bajke in povesti o Gorjancih, na ljudsko snov pesništvo Svetlane Makarovič, na vprašanje jezika, ki naj bi se moral približati ljudstvu, pa se pojavi referenca na Andreja Rozmana – Rozo in tudi Andreja Ermenca Skubica.

Na vključenost posameznih predlog v besedila kažejo različne kazalke in simptomi. Kazalke citatnosti, to so tiste jezikovne ali parajezikovne prvine, ki kažejo na medbesedilno sestavo na konvencionalen način, pri čemer so lahko bodisi znotrajbesedilne (nahajajo se znotraj samega besedila) bodisi pribesedilne (nahajajo se ob besedilu, lahko tudi zgolj v refleksiji, ki spremlja posamezno delo), (Juvan 2000: 247–248), so v sLOLvenskih klasikih mnogovrstne. Kar se tiče pribesedilnih kazalk, gre opomniti že na samo refleksijo, ki je spremljala izid dela skozi intervjuje z avtorjem in različne druge odzive v javnosti. Gre za delo, katerega osrednji namen gradi na medbesedilnosti, tako da so na metafikcijski ravni te prvine zlahka prepoznavne. Pribesedilne kazalke, ki nam omogočajo takojšnjo prepoznavnost osnovne predloge, pa se znotraj dela nahajajo v naslovih poglavij. Vsako poglavje se sklicuje na neko osnovno predlogo, njeno ime ter avtorja pa razkrije že v naslovu, ki je dodatno opremljeno s simbolom »@«, kar ima svojevrstno vlogo, saj omenjeno znamenje v žargonu socialnih omrežij simbolizira dejstvo, da se na nekaj sklicuje, v tem primeru torej literarno predlogo. Znotrajbesedilne kazalke prav tako večidel ustrezajo kontekstu jezika (ki ni nujno vedno besedni) socialnih omrežij. Tako npr. v Popotovanju iz Litije do Čateža identifikacijo predloge razkrivajo t. i. »hashtagi«, označeni s simbolom »#« (t. i. lojtra), ki pomenijo neke vrste ključne besede, npr. »#LitČat« (Gorenc 82). V transformaciji ljudskih pravljic v kontekst kratkih povzetkov spletnih novic pa predlogo razkrivajo posamezne ključne besede »novice«, označene z zvezdico, npr. »Ključne besede: *smrt *čevljar« (166) razkrivajo naslov predlog, tj. ljudska pravljica Smrt in čevljar.

Težje razpoznavni so simptomi citatnosti. Ti so načelno manj predvidljivi, njihov učinek je bolj odvisen od interpretacije bralca in s tem njegovih recepcijskih zmožnosti (in torej od tega, ali jih bo bralec sploh razpoznal), prisotne pa so v raznih omembah pisateljev, naslovih, imenih junakov, prehajanju med stilom, vrsto in zvrstjo (Juvan 2000: 251). So torej bistveno bolj implicitne narave, lahko tudi samo asociativne. V sLOLvenskih klasikih se pojavljajo kot reference na posamezne izseke iz obravnavane predloge (npr. novica o kršitvi javnega reda in miru ter o požarih v šolskih knjižnicah pri Hlapcih), lahko se skrivajo v imenu junaka iz nekega drugega dela slovenskega slovstva, ki ga s parodično obravnavo posameznega dela druži bodisi literarno obdobje (že omenjena imena iz obdobja romantike pri Prešernu) bodisi tematika (npr. »Čuri Muri« iz Pavčkovega Jurij Muri v Afriki v parodiji na Telečjo pečenko in »Galjot Johan Ot«, »Hudabivška Meta« in »Črni bik« v predelavi Cankarjevih Črtic), svojevrstne učinke pa ustvarjajo še simptomi, ki nakazujejo referenco na svetovne literarne uspešnice ter druga področja sodobne množične kulture. Take so npr. reference na svetovne fantazijske uspešnice. Predelava Samotnega potovanja Alme Karlin zajema metafikcijski vidik, saj je delo prisotno zgolj kot referenca v fiktivnem spletem pogovoru med Almo Karlin in potencialnim založnikom Samotnega potovanja. Razgovor se konča s predlogom avtorici, naj svoj roman raje preoblikuje v bodočo mladinsko uspešnico, in sicer tako, da spremeni »glavno junakinjo v najstniškega dečka«, dopolni pripoved »s kakšnimi zmaji, kačo velikanko, orjaškimi opicami in podobnimi preprekami, ki jih mora premagati« ter spremeni svoje ime v moški psevdonim, kar je jasna referenca na mladinsko uspešnico J. K. Rowling, obenem pa še na zunajliterarno prvino, in sicer avtoričin zapis imena s kratico, ki naj bi dajal vtis moškega avtorja. V parodiji na Krst pri Savici je v imenu lika »Gollum Smeagol« prisotna referenca na fantazijsko trilogijo Gospodar prstanov, še ena prvina, ki zaznamuje to parodijo in ki vsebuje reference na trende socialnih omrežij in množične kulture, pa je prisotnost t. i. internetnih memov (v angleščini »internet meme«). Gre za ustaljene sličice, ki jih spremljajo neki ustaljeni reki ali sintagme, pogosto v navezavi na filmsko kulturo. Tako se vnovič kaže referenca na literarno uspešnico Igra prestolov in po njeni predlogi posneti seriji nanizank, znana sintagma »zima prihaja« pa je tu prenesena v kontekst Krsta pri Savici, in sicer kot »Valjhun prihaja«.

Z vidika načina obdelave predlog sem v sLOLvenskih klasikih zasledila tako besedila, ki so iz posamezne predloge oz. njene vsebine konkretno izpeljana, kot tudi taka, ki se nanje le sklicujejo. V grobem bi lahko rekli, da gre za tri sklope besedil oz. načinov predelave slovenskih literarnih klasikov: besedila, ki se sklicujejo na samo vsebino književnega dela, besedila, ki se sklicujejo na avtorja in njegovo objavo književnega dela, in besedila, ki se sklicujejo samo na književno delo, brez da bi kakorkoli predelovala vsebino, iz njih pa je zaznavna distanca do literarnega kanona. Večina obravnavanih besedil pripade prvemu sklopu. Gre za travestije, ki vsebino prenašajo iz izvirnega v sodobni kontekst (npr. Hlapci, Telečja pečenka, Brodnik, Od lepe Vide, Kons. 5), pri čemer so nekatere parodije take narave, da spremenijo tudi temo, na kateri predloga gradi (npr. v Pod svobodnim soncem strah pred bizantinsko vojaško nevarnostjo zamenja teorija zarote o t. i. chemtrailih), nekatere pa jo obdržijo in prenesejo zgolj v nov okvir (Krst pri Savici še vedno tematizira boj med pogani in kristjani, vendar je z bojišča prenesen na Facebook). Krst pri Savici sicer deloma prehaja že v drugi sklop besedil, saj je parodirana tudi metafikcijska prvina Prešernove objave dela na Facebooku s posvetilom Matiji Čopu kot »RIP, Matija Čop, naš M_Choppy« (Gorenc 2016: 126), mestoma pa tudi Prešeren s komentarji posega v pogovor med liki, npr. »Izvrstna rima. Le kako sem jo lahko spregledal?« (138). V ta sklop bi sicer uvrstila vsa besedila, ki se sklicujejo na avtorja in neko metafikcijsko zavest o objavi dela, med drugim so to še Popotovanje iz Litije do Čateža Frana Levstika, Brižinski spomeniki, ki so v novem kontekstu prikazani zgolj kot izjalovljen poskus sms sporočila vinjenega avtorja, Samotno potovanje Alme Karlin in Cankarjeve Črtice, ki se na samo vsebino izvirnika sploh ne sklicujejo, pač pa je prisotna zgolj referenca na naslov, v povezavi z izrazom »črtice«, ki v žargonu uživalcev drog pomeni dozo kokaina. V zadnji sklop bi uvrstila besedila, katerih tvorci so fiktivni avtorji, ki se v pogovorih preko socialnih omrežij in druge sodobne komunikacije sklicujejo na dela slovenskih klasikov, pri tem pa je razvidna zavest o njihovi pripadnosti literarnemu kanonu. Tak je ponovno del Krsta pri Savici, ki pred začetkom Krsta vsebuje fiktivno ponesrečeno obnovo dela za šolsko rabo, referenca na Menuet za kitaro, ki se v navezavi na šolsko obravnavo romana pojavi v sms pogovoru dveh dijakov, in O vrba. Pri slednji gre za (fiktivni) elektronski pogovor ministrice za kulturo, tajnika za kulturo in prevajalke, ki pripravljajo prevod Prešernove pesmi za proslavo v Vrbi, občutno nekakovosten prevod pa referira uporabo Googlovega avtomatskega prevajalnika, kar znova nastopa kot simptom citatnosti.  

Sklepne ugotovitve[uredi]

Gorenc torej s sLOLvenskimi klasiki prenaša klasična imena slovenske literature in njihova vidnejša dela v sodoben kontekst socialnih omrežij in druge spletne komunikacije skozi travestijo. Najpogosteje gre za Facebook, pa tudi Twitter, elektronsko pošto, sms sporočila, različne spletne strani, forume in spletne novice. Poleg osnovnih predlog, kot so npr. Levstikovo Popotovanje iz Litije do Čateža, Jurčičeva Telečja pečenka, Cankarjevi Hlapci, Prešernov Krst pri Savici, Finžgarjev Pod svobodnim soncem ter Kosovelov Kons. 5 in med katerimi je vsaki namenjeno samostojno poglavje, vključuje še mnogo drugih; poleg slovenskega slovstva so to še svetovne književne uspešnice in filmi, jemlje pa tudi iz drugih področij tako množične kulture kot slovenske družbe (npr. slovenska politična scena). Postopki medbesedilnosti so zaznavni skozi različne kazalke in simptome, med katerimi so nekateri zelo eksplicitni (npr. imena predlog so že v naslovih), drugi pa bistveno bolj implicitni, vendar v celoti gre za citatnost, ki bi slovenskemu bralcu morala biti v večjem delu razpoznavna, tako da lahko govorimo o poljudnem tipu citatnosti. Lahko bi se reklo, da delo skozi parodiranje slovenskih klasikov parodira slovensko kulturo, saj sta bila jezik in literatura ključna elementa pri oblikovanju slovenske narodne in kulturne zavesti, literarna refleksija pa komaj prvih nekaj mesecev po izidu že kaže, da prinašajo sLOLvenski klasiki določene vzgojne učinke, saj kljub temu, da skozi travestijo slovensko literarno klasiko banalizirajo, za razumevanje tovrstnih humornih učinkov zahtevajo globoko poznavanje izvirnika, s čimer bralca napeljuje k ponovnemu prebiranju slovenskega literarnega kanona.  

Kratek povzetek[uredi]

sLOLvenski klasiki, prvenec komika in prevajalca Boštjana Gorenca, so zbirka parodičnih predelav slovenskega literarnega kanona. V seminarski naloga sem preučevala drugo polovico zbirke, tj. zadnjih 28 poglavij. Med literarnimi imeni, ki jih zbirka obdeluje, izstopajo France Prešeren, Fran Levstik, Josip Jurčič, Ivan Cankar, Srečko Kosovel, Fran Saleški Finžgar, Alma Karlin, Vitomil Zupan. Med obravnavanimi deli so se za analizo najbolj relevantni izkazale predelave Popotovanja iz Litije do Čateža, Desetega brata, Hlapcev, Samotnega popotovanja, Telečje pečenke, Od lepe Vide, Krsta pri Savici in Pod svobodnim soncem. sLOLvenski klasiki bodisi parodirajo golo vsebino bodisi se sklicujejo na avtorja in s tem metafikcijski vidik posameznega dela bodisi je referenca na delo prisotna v fiktivnem besedilu, ki aludira sodobnost, književne predloge pa ozavešča kot del literarnega kanona in do njih kot takih vzpostavlja tudi neko distanco. Kontekst, v katerega so predloge prestavljene, je kontekst spleta in socialnih omrežij, najpogosteje Facebooka, pojavlja pa se tudi Twitter, spletni forumi, posamezne spletne strani, spletne novice ipd. Kulturno-literarni kod se omejuje na slovenski kulturno-zgodovinski okvir, širša prepoznavnost referenc pa kaže na poljuden tip citatnosti in s tem širok krog bralstva. Najbolj očitno je medbesedilnost zaznavna skozi pribesedilne kazalke citatnosti znotraj dela, saj je književna predloga, iz katere travestija črpa, navedena že v naslovu. Simptomi citatnosti se medtem navezujejo večinoma na besedilnonizne in sistemske predloge, saj poleg iz osnovne predloge črpajo še iz širše avtorjeve poetike kot tudi literarnega obdobja in posamezne literarne vrste. Poleg slovenske literarne klasike so med naborom predlog prisotne še tuje predloge, npr. svetovne uspešnice frantazijskega žanra, pa tudi neliterarne, npr. področje slovenske politike, aktualna družbena problematika in trendi, kot je teorija zarote o t. i. chemtrailih. Izmed pribesedilnih kazalk ima pomembno vlogo še literarna in družbena refleksija, ki v delu že od samega začetka prepoznava zvrst parodije, torej medbesedilnega postopka.


Avtor seminarske naloge: Metka Božič  

Viri in literatura[uredi]

  • Boštjan Gorenc: SLOLvenski klasiki 1. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016.
  • Marko Juvan: Intertekstualnost. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Literarni leksikon, 2000.
  • Janko Kos: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: DZS, 2010.
  • Spletna stran Boštjana Gorenca – Pižame. Boštjan Gorenc. Dost. 1. 5. 2016.
<http://pizama.net/>

Opombe[uredi]

  1. Kratica »LOL« označuje angleško sintagmo »laughing out loud«, v žargonu socialnih omrežij pa zaznamuje smeh.
  2. Omembe vreden je avtorjev prevajalski opus, saj se v veliki meri posveča fantazijskemu žanru, tako da nemara pogosto vključevanje prav teh predlog – predvsem Pesmi ledu in ognja – ni naključno, na nek način bi lahko šlo za avtocitatnost.
  3. Pri delitvi izhajam iz strukture, kot jo navaja Marko Juvan (2000: 253–254).