Medbesedilnost v zbirki sLOLvenski klasiki Boštjana Gorenca (1. del)

1 UVOD

V seminarski nalogi se bom ukvarjala z medbesedilnostjo v delu Boštjana Gorenca ‒ Pižame sLOLvenski klasiki 1, v katerem se s parodijo, travestijo in satiro navezuje na dela slovenske klasične literature, njihove avtorje in junake. Avtor dela posodobi, in sicer tako, da jih prenese v sodobni čas in prostor, predstavi jih v obliki spletnih vsebin, čemur prilagaja tudi stil govora. Parodičnost na ravni jezika dosega s prepletanjem tradicionalnega visokega pesniškega in sodobnega, vsakdanjega jezika, ki nastopa na spletu. V analizi bom obravnavala medbesedilne figure (citat, aluzija), medbesedilne zvrsti (parodija, travestija, satira) ter način predelave predlog v prvi polovici knjige, torej na osnovi prvih 26 priredb.

1.1 Predstavitev avtorja in dela

Boštjan Gorenc, bolj poznan pod vzdevkom Pižama, je slovenski raper, igralec, stand-up komik, prevajalec in pisatelj, rojen leta 1977. V gledališču nastopa že od srednje šole, v študijskih letih je začel z gledališko improvizacijo, s čimer se poleg stand-upa predstavlja še danes. Med študijem se je veliko posvečal tudi rap glasbi, udeleževal se je prvenstev v freestyle rapanju in posnel skladbe Pasjim kartelom, Pando idr., nastopal je na Novem/Off rocku 1998 v Križankah ter bil član skupine Bast. Na literarnem področju deluje predvsem kot prevajalec otroške in mladinske ter fantazijske literature. Za prevod romana Dobra znamenja (Gaiman, Partchett) se je leta 2012 uvrstil na častno listo IBBY, Mednarodne zveze za mladinsko književnost. Z Matejem de Ceccom ustvarja strip o Šnofljevi druščini za revijo Pil, za revijo Joker piše kratke zgodbe, objavlja pa tudi v drugih publikacijah. V letih 2007 in 2008 je pri založbi Mladinska knjiga delal kot urednik za mladinsko leposlovje. V lanskem letu pa je izdal svojo prvo samostojno avtorsko knjigo z naslovom sLOLvenski klasiki 1 (http://pizama.net/bio/, https://sl.wikipedia.org/wiki/Bo%C5%A1tjan_Gorenc).

V delu sLOLvenski klasiki 1, ki je izšlo leta 2015 pri Cankarjevi založbi, je zbranih 54 slovenskih literarnih del, postavljenih v kontekst sodobne spletne komunikacije. Literarna dela so predelana tako, da so zapisana v obliki snapchatov, tvitov, mailov, objav na Facebooku in Instagramu, televizijskega napovednika, reklam ipd. Avtor ne posodablja zgolj oblike in jezika, pač pa v besedila vnaša sodobne razmere in aktualno dogajanje. Knjiga se začne s Prešernovim Povodnim možem na Facebooku, ki je bil tudi prvo izmed tu objavljenih del, nastalo na Prešernov rojstni dan leta 2013, in nekakšen povod za knjigo parodij »slovenskih klasikov«. Gorenc je pri svojem pisanju izhajal iz beril za gimnazije ter Kosovega Pregleda slovenskega slovstva (Ogrizek 2016).

2 ANALIZA MEDBESEDILNOSTI

Naslov sLOLvenski klasiki 1 napoveduje dve poglavitni značilnosti, ki ju prinaša vsebina te knjige. Že iz naslova lahko sklepamo, da se delo nanaša na slovenska klasična dela in njihove avtorje, ob kratici LOL (angl. laughing out loud) pa lahko pričakujemo, da bo branje sprožilo salve smeha. Ker je avtor želel s svojo knjigo doseči čim večje število ciljnega občinstva, je za predloge svojega dela izbral literarna dela, ki so znana širšemu krogu bralcev. Gre za slovenska dela klasičnega železnega repertoarja, ljudske pravljice in za trenutno priljubljena literarna dela, zato lahko rečemo, da je citatnost glede na kulturno raven ciljnega občinstva ali socialno-zgodovinsko dostopnost poljudna (Juvan 1999: 399).

Na medbesedilnost svojega dela pogosto opozarjajo avtorji sami, tako tudi avtor obravnavanega literarnega dela v nagovoru bralcu pove, kaj bo naredil, oziroma napiše neke vrste navodila za branje. Opozarja, da bodo literati, literarni junaki in oblike pisanja, kot so snapchat, tvit, objave na Instagramu, uporabljeni parodično. Parodija je medbesedilna vrsta oz. žanr, za katerega je značilno, da »z ironičnim, satiričnim in zabavnim namenom karikira oziroma ob vrednostno znižani tematiki ali stilu uporablja znano (literarno) besedilo ‒ cenjeno, klasično oziroma modno, aktualno ‒ pa tudi vrste, smeri, avtorske in druge stile.« (Juvan 1997: 213) Parodija sodi med najstarejše medbesedilne zvrsti, izvira že iz 5. stol. pr. Kr. (Juvan 1997: 22). Za parodijo je značilna tendencioznost, ki se jo dosega s pretiravanjem, karikiranjem predloge, komičnim neujemanjem tragičnega in smešnega ali trivialnega, ohranjanjem oblike ob nesmiselni vsebini, preoblikovanjem izvirnika ter njegovega sporočila (Juvan 1997: 82‒83). Parodija se je skozi zgodovino razvila še v različne sorodne zvrsti, med katere sodita tudi travestija in satira (Juvan 1997: 22). Gorenc se pogosto poslužuje prav travestije. Travestija je posebna vrsta parodije, pri kateri so prisotne predelave v manjši meri kot v drugih vrstah parodij. Travestije brez korenitega poseganja v zgodbo, junake ter odnose med njimi vsebino besedil na humoren način predstavljajo tako, da predlogo prenesejo v kontekste, tematike, dogodke, govorice in besedila svoje sodobnosti, pri tem pa znižujejo epski stil (Juvan 1997: 185). Boštjan Gorenc ‒ Pižama parodijo, travestijo in satiro dosega tako, da »slovenske klasike« postavi v sodobni čas in prostor, natančneje v spletno okolje, kjer poteka komunikacija v jeziku, ki se oblikuje v množični, vsakdanji rabi na medmrežju. Literarna dela so zato predelana tako, da so zapisana v obliki tvitov (Apel in čevljar, Soči), elektronske pošte (Vrabček čaka mamico, Pismo), Facebook zida (Povodni mož, Vinjete, Nekoga moraš imeti rad, Živali jeseni, Mrk), Facebook sporočil (Zdravljica, Naša četica, Strici so mi povedali), objav na Instagramu (Croquis), napovednika televizijskih vsebin (Zbrana dela Janeza Jalna), reklam (Veliki briljantni valček, Visoška kronika), spletnih novic (Kozlovska sodba v Višnji Gori, Drejček in trije Marsovčki, Martin Krpan, Tri botre lisičice) in komentarjev pod novicami (Čefurji raus), novice o inšpiciranju (Pekarna Mišmaš), forumov (Mačkova očeta), SMS-sporočil (Na klancu), spletne strani (Mojca Pokrajculja, Zvezdica Zaspanka) ter google iskalnika (Kaplan Martin Čedermac). Najbolj pester način prenosa literarnega besedila v spletno obliko in najpogosteje je uporabljen Facebook, ki je najverjetneje tudi večini bralcev najbližje. Vsebino literarnega dela prikaže kot komentarje objav na Facebook strani, kjer imajo literarni junaki, avtorji, kritiki ter somišljeniki svoje Facebook profile, na način potrjevanja udeležbe dogodkov (v Povodnem možu se Uršika Zala udeleži Plesa na Starem trgu), sponzoriranih objav (sponzorirana objava Plesne šole Jančar, kjer se lahko naučiš plesati briljantno, vzpostavlja povezavo z dramo Veliki briljantni valček Draga Jančarja), z nagradnimi igrami, v katerih sodelujemo z deljenjem fotografije (Gorenc to parodira na primeru Cankarjevih Vinjet, ki so v času menjave letnih vinjet vsepovsod po Facebooku), z všečkanjem strani (Ivanu Minattiju so všeč trave, reka, drevo, kamen, ki so motivi v njegovi pesmi Nekoga moraš imeti rad) ipd. Parodija je uspešna, če bralec prepozna medbesedilno razmerje s predlogo (Juvan 1997: 105). K prepoznavanju medbesedilnost v literarnem delu pripomorejo kazalke citatnosti, to »so jezikovni in parajezikovni znaki z indeksalno vrednostjo« (Juvan 1999: 399), ki jih najdemo v besedilu, npr. v predgovorih, naslovih. Načine medbesedilnega sklicevanja tvorijo pribesedilne kazalke citatnosti, kamor uvrščamo »naslove, podnaslove in epigrafe, ki citirajo, parafrazirajo, variirajo, posnemajo ali aluzivno priklicujejo znane naslove«, avtorje, junake, prizorišča ipd. (Juvan 1999: 399). V obravnavanem delu so naslovi tvorjeni s prenosom: @ France Prešeren ‒ Povodni mož, @ Josip Jurčič ‒ Kozlovska sodba v Višnji Gori, @ Ivan Cankar ‒ Na klancu … Gre za variacije naslovov, saj lahko opazimo, da je pred vsakim citatno prenesenim naslovom dodan simbol @, ki eksplicitno kaže na medbesedilnost, saj raba le-tega na spletu označuje nanašanje na koga oziroma kaj. Delo se navezuje tudi na neliterarne diskurze, ki delajo zgodbo aktualno, npr. na publicistične žanre.

Parodičnost v delu nastaja v dialogu lastnega in tujega govora, saj avtor prepleta vsakodnevni jezik s knjižnim jezikom starejših obdobij: "Znani poslovnež inu vaditelj telogradnje je oni dan v snegu na samega presvitliga cesarja naletel inu mu svoje posle s kresilnimi gobami inu brusi spredaj stavil. Hkrati mu je pokazal tudi svojo novo vadbo, kobilica-fit imenovano. Nj. c. blagorodje se je kojci nad njo navdušilo inu Krpanu obljubilo, da bode dunajske mišičnjake ž njo seznanil." (Gorenc 2015: 34) Cilj Gorenčevih parodij je klasična dela približati sodobnemu bralcu tako, da visok estetski slog preoblikuje v trivialno branje, zniža stil pisanja, posodobi dogajanje. To spodbudi tudi predrugačenje oblik, npr. pesniške oblike v prozo: Povodni mož in Nekoga moraš imeti rad sta na primer zapisana kot objave na Facebook strani. K znižanju stila pripomorejo tudi prvine slenga (mačkica, kjutica, profilka, full, nerd, stalkati, odlajkati, model, modelka, kul, futer, bed, šit, izi, fukniti …). Spletnemu pisanju, predvsem mlajše generacije, se je približal z uporabo široko uveljavljenih kratic, ki nastopajo pri sporazumevanju na spletu in pri pošiljanju kratkih SMS-sporočil (LOL, WTF, ROFL, OMG, BFF, LP), in emotikonov oz. čustvenčkov.

Citatne figure in vrste lahko nastopajo na besedilni površini, v jezikovnem izražanju ali na ravni besedilnega sveta, tj. prek elementov in relacij v notranji zgradbi (Juvan 1999: 409). Najbolj eksplicitno sklicevanje na predloge predstavljajo dobesedni citati, ki jih najdemo v parodiji Povodnega moža: »Al hôtla bi z mano plesati? Kjer Donava bistri pridruži se Savi, od tvoje lepote zaslišal sem davi, že, Uršika zala! pred tabo sem zdaj, že, Uršika zala! pripravljen na raj! /…/ Nobene stopinjice še nisem plesala, de čákala tebe sem, res je, ni šala ‒ zatorej le hitro mi roko podaj, lej, sonce zahaja, jenjuje že raj! /…/ Oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje! /…/ Ni blizo, ni blizo do bele Turčíje, kjer v Donavo Sava se bistra izlije … /…/ Valovi šumeči te, Urška! želé, le úrno, le urno obrni peté!« (Gorenc 2015: 9‒11).

Gregorčičeva pesem Soči z nekaterimi nesinonimnimi zamenjavami (kontrafakturna parodija) prenaša pesem v drugo razsežnost, namesto domovinske hvalnice Soči nastopi hvalnica slovenski smučarki Tini Maze, ki je na olimpijskih igrah v Sočiju leta 2014 osvojila dve zlati medalji: Krasna si, Tina, hči planin, / brdka v koroški si lepoti, / ko dvoje zlatih medaljín / okrog vratu se ti krasóti! #Soči2014 (Gorenc 2016: 47). Avtor se poigra s sinonimnim poimenovanjem za reko v Sloveniji in mesto v Rusiji.

Avtor si na podlagi besedilnega sveta izposoja literarne osebe in prizorišča v izvirnikih in poskrbi za variacijo dogodkov, ki jih modernizira. Citatno izposojene osebe umešča v aktualno dogajanje. Delo je preplet navezav na obstoječa besedila kot tudi na dogodke iz našega resničnega sveta, kot so begunska kriza (Martin Krpan), slovenska akcija inšpiciranja higienskih standardov v pekarnah (Pekarna Mišmaš) in razkritje računov sina župana Ljubljane v davčnih oazah (Naša četica). Drejček in trije Marsovčki vzročno-posledično prepleta čas nastanka literarne predloge s sodobnostjo. Po 2. svetovni vojni se je v Sloveniji vzpostavil komunistični režim, kateri je nadzoroval tako medije kot širjenje informacij. Te so bile v večini cenzurirane in propagandno naravnane. Ravno v tem času je nastala otroška knjiga Vida Pečjaka Drejček in trije Marsovčki. Službe državne varnosti so vse informacije, ki bi bilo kako obravnavale državno varnost, varovale kot strogo zaupne. Srečanje z nezemeljskimi bitji in dokazi v zvezi s tem bi bili prav tako državna tajnost in bi vsakogar, ki bi trdil, da ima dokaze oziroma da je bil temu priča, razglasil za lunatika in ga hospitaliziral na psihiatrični oddelek. Čeprav je ta pojav opisan v času socializma na Slovenskem, se ta fenomen pojavlja tudi danes v razvitem svetu. V tem prednjači ZDA, kjer je vsak podoben dogodek obravnavan strogo zaupno, vsako curljanje informacij strogo kaznujejo ali demantirajo preko medijev. Po mojem mnenju gre za parodijo na to, da je avtor že pojasnjeval obstoj nezemeljskih bitij v knjigi za otroke, čeprav danes še vedno vse vlade skrivajo podatke o njihovem obstoju.

Ena od značilnosti travestije je prisotnost metafikcijskih prvin (Juvan 1997: 224). Gorenc v obravnavanem delu v pripoved vključi avtorja, kritike in somišljenike, s čimer vzpostavi medbesedilno komunikacijsko verigo (npr. avtor (Ivan Cankar) ‒ njegovi junaki (mati) ‒ kritik (Anton Jeglič)). Pri tem vključi dogodke iz pisateljevega življenja, in sicer prepoznamo dogodek iz leta 1899, ko je škof Anton Jeglič odkupil vse še neprodane izvode Cankarjeve Erotike in jih dal sežgati.

Vidimo, da poleg literarnih del, na katere se avtor opira in jih zaznamuje že z naslovom, zasledimo tudi nanašanje na druga literarna dela, npr. na Cankarjevo odmevno zbirko Erotika, roman Rudija Šelige Triptih Agate Schwarzkobler, dramo Draga Jančarja Veliki briljantni valček, ter like literarnih del (Pehta, Izidor Khallan). Prisotne so tudi aluzije iz sveta televizije (Dr. Who , TARDIS , resničnostni šov Veliki brat, Hodor , Angelca Likovič ), iz glasbe in plesa (Moj očka ima konjička dva, Macarena, Račke, Gangnam Style), iz športa (simbol hokejske palice s pakom zamenjuje besedo Kopitar), iz spleta (furajmo.se se nanaša na spletno stran prevoz.org), iz odmevnih medijskih škandalov (poljub Botre Li in Botre Ca na podelitvi tv nagrad asociira na poljub Madonne in Britney Spears leta 2003 na podelitvi nagrad MTV), blagovne znamke (Lojz Muflon torbica, čevlji znamke Lobotomin, ki jih nosi važna lisičica, parodirajo modne znamke, kot sta Louis Vuitton in Louboutin) …

Ker se v seminarski nalogi še nisem posvetila satiri, ki jo Boštjan Gorenc ‒ Pižama prav tako vključuje, bom z njo zaključila. Marko Juvan definira satiro kot »etološki tip besedila, ki skuša prek ovinka posmeha izboljšati nravi, družbo, nazore (1997: 107).« Gorenc kot satirik s pretiranim posnemanjem udriha čez način življenja in komuniciranja sodobne t. i. tehnološke družbe, ki preživlja velik del svojega časa v virtualnem svetu. To potrjuje tudi njegova izjava: »Gre obenem za parodijo literature kot tudi parodijo naše družbe.« (Ogrizek 2016) Poleg tega si avtor želi, da bi bila knjiga uporabna v osnovnih in srednjih šolah ter da bi z njo povečal zanimanje za branje med mladimi, saj bi jih ob branju njegovih parodij tako morda zanimali tudi izvirniki.

3 SKLEP

V seminarski nalogi sem z vidika medbesedilnosti analizirala prvenec Boštjana Gorenca ‒ Pižame sLOLvenski klasiki 1 (2015), ki že v naslovu nakazuje na to, da bo avtor v delu s parodijo, travestijo in satiro preoblikoval predlogo. Predlogo predstavljajo dela slovenskega literarnega kanona, ljudske pravljice in priljubljena sodobna dela. Avtor znana dela predstavi z drugega zornega kota, tako da jih prenese v sodobni čas in prostor ter njihovo formo spremeni v obliko spletnih vsebin. Gre za delo, ki bi bilo lahko šolski primer prikaza medbesedilnosti, saj avtor prepleta raznolike medbesedilne figure (aluzije, citate) ter medbesedilne zvrsti (parodijo, travestijo, satiro). Knjiga sLOLvenski klasiki 1 ni le parodija literature, pač pa gre tudi za parodijo kapitalistično usmerjene sodobne družbe, ki komunicira virtualno z minimalnim »številom znakov«, kar dosega z rabo simbolov, emotikonov in krajšav, brez občutka, kaj sodi na internet in kaj v zasebnost, in da veliko na videz.

4 POVZETEK

V seminarski nalogi sem se ukvarjala z medbesedilnostjo v delu Boštjana Gorenca ‒ Pižame sLOLvenski klasiki 1, v katerem se s parodijo, travestijo in satiro navezuje na dela slovenskega literarnega kanona, ljudske pravljice in priljubljena sodobna dela, njihove avtorje ter junake. Avtor je za predlogo izbral literarna dela, ki so znana širšemu krogu bralcev, zato govorimo o poljudni citatnosti. Na medbesedilnost obravnavanega dela opozarja v nagovoru bralcu z neke vrste navodili za branje. Parodijo, travestijo in satiro dosega tako, da »slovenske klasike« postavi v sodobni čas in prostor, natančneje v spletno okolje, kjer poteka komunikacija v jeziku, ki se oblikuje v množični, vsakdanji rabi na medmrežju. Literarna dela so zato predelana tako, da so zapisana v obliki tvitov, elektronske pošte, Facebooka, objav na Instagramu, napovednika televizijskih vsebin, reklam, spletnih novic in komentarjev pod novicami, forumov, SMS-sporočil, spletnih strani ter google iskalnika. Delo se navezuje tudi na neliterarne diskurze, ki delajo zgodbo aktualno, npr. na publicistične žanre. Knjiga sLOLvenski klasiki 1 ni le parodija literature, pač pa gre tudi za parodijo kapitalistično usmerjene sodobne družbe, ki preživi veliko časa v virtualnem svetu. Povezave s sodobnostjo je avtor uvedel s pomočjo medbesedilnih drobcev, ki namigujejo na svet televizije, glasbe, športa, blagovnih znamk …

5 VIRI IN LITERATURA

Boštjan Gorenc - Pižama. sLOLvenski klasiki 1. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015.

Marko Juvan. Domači Parnas v narekovajih: parodija in slovenska književnost. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 1997.

Marko Juvan. Medbesedilnost ‒ figure in vrste. Slavistična revija 4/47 (1999). 393–416.

Maša Ogrizek. Intervju: Boštjan Gorenc ‒ Pižama: »Gre obenem za parodijo literature kot tudi parodijo naše družbe.« Bukla (9. 2. 2016). 118–119.

Doctor Who. Wikipedija: Prosta enciklopedija. Dostopno na spletnem naslovu: https://en.wikipedia.org/wiki/Doctor_Who. Uporabljeno 4. 5. 2016.

Spletna stran Boštjana Gorenca ‒ Pižame. Dostopno na spletnem naslovu: http://pizama.net/. Uporabljeno 3. 5. 2016.

Tardis. Wikipedija: Prosta enciklopedija. Dostopno na spletnem naslovu: https://en.wikipedia.org/wiki/TARDIS. Uporabljeno 4. 5. 2016.