Medbesedilnost v slovenskem filmu Petelinji zajtrk

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Uvod[uredi]

V seminarski nalogi bom analizirala medbesedilnost v slovenskem mladinskem filmu Petelinji zajtrk. Zanimalo me bo, na katere predloge se film nanaša in za kakšen tip oz. podtip intertekstualnosti gre, kakšen odnos do njih vzpostavlja, v kakšen kontekst jih premešča, na kakšen način je izražena citatnost ter kakšna je funkcija samih medbesedilnih navezav filmu.

Petelinji zajtrk[uredi]

Petelinji zajtrk je slovenski film, romantična komedija, ki je na naša platna prišla leta 2007. Film je posnet po istoimenskem romanu pisatelja Ferija Lainščka. Gre za najbolj gledan slovenski film vseh časov, leta 2011 pa ga je zamenjal film Gremo mi po svoje. Zanimivo v filmu pa je, da se pojavi hrvaška pevka Severina s svojo pesmijo Gardelin, ter tako prispeva k večji gledanosti. Za to pesem je Severina posnela tudi videospot z deli iz filma. Film je prejemnik več priznanih nagrad, nazadnje, leta 2010, je prejel nagrado Glazerjeve listine. Režiser filma Petelinji zajtrk, Marko Naberšnik, po rodu Štajerec, se je rodil 12. aprila 1973. Ko je v Mariboru končal srednjo šolo, se vpisal na študij ekonomije in leta 1996 obiskal tečaj filmske režije na prestižni Newyorški filmski akademiji. Tam je posnel kratki igrani film The Beginning (Začetek) in s tem je opravil sprejemni izpit na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Zdaj je zaposlen na prej omenjeni fakulteti, in sicer kot izredni profesor za predmet Televizijska žirija. Zrežiral je več kot 500 televizijskih oddaj, med katerimi so: Studio City, Viktorji (2004, 2005, 2008), As ti tud not padu?, Zmago Batina – Vzemi ali pusti, Na zdravje, Pod klobukom in še mnoge druge. Poleg Petelinjega zajtrka je Naberšnik še režiral Šaghaj (2012), Trdoglavci (2011), Gozdovi so še vedno zeleni (2014), Sorodne duše (2002) idr.
Samo Rugelj (2008) je v knjigi Marka Naberšnika Petelinji zajtrk povedal, da če ne bi bilo Petelinjega zajtrka, bi lahko začeli razmišljati o teoriji zarote, po kateri naj bi se adaptacij Lainščkovih del držalo nekakšno prekletstvo. Petelinji zajtrk je vse postavil na glavo. Ko je film bil posnet, se nekateri novinarji niso mogli vzdržati neokusnih vprašanj v zvezi s filmom, predvsem pri Severini. Film se je prvič predvajal na Sarajevskem filmskem festivalu, napovednik za film pa so slovenski obiskovalci kinodvoran videli že prej v lokalnih kinematografih. Ko se je film prvič predvajal, so začele padati same pozitivne kritike in pohvale.

Analiza medbesedilnosti v filmu Petelinji zajtrk[uredi]

Osrednje osebe, ki nastopajo v filmu so Djuro, ki ga igra Primož Bezjak, Gajaš, ki ga igra Vlado Novak, Bronjo igra fatalna Pia Zemljič, Lepca pa Dario Varga. Gre za resnične osebe. Medbesedilnost se kaže že v naslovu filma, in sicer Petelinji zajtrk velja za »ljubezen pred zajtrkom« oz. jutranji seks. Pomen Petelinjega zajtrka izvemo na koncu filma (v 1:54 min.), Gajaš: »Gajaš je doživa Petelinji zajterk s Severino« in takrat tudi Gajaš Djuru pojasni pomen te besedne zveze. Naslov pa dobi svoj pomen skozi celoten film, saj je prisotnih veliko erotičnih prizorov, veliko je golote in spolnosti med Djurom in Bronjo. Že v naslovu pa najdem citatno figuro, in sicer gre za prenos; istoimenski film kot roman Ferija Lainščka. Prav tako kot osebe, je resničen tudi dogajalni kraj (Gornja Radgona).
V filmu nastopajo osebe iz različnih narečnih skupin. Tako imamo npr. Gajaša, ki je iz Prlekije, Lepec je iz Prekmurja, Djuro pa Štajerec. Prisotnih je ogromno vulgarnih besed, osebe pa govorijo v narečjih.
Če se vrnem na začetek filma, najdem pri pogovoru Gajaša in Djura vključenost Josipa Broza Tita in Jugoslavije:
Gajaš: »Če pa se gnes politikon jebe, za vse ka je blo nekda v Jugoslaviji dobro se jin jebe.«
Gajaš: »Te je bija Tito še živi. Te kda je Tito bija, jeba ga vrag, te je bog po zemli hoda. Pa gleje gnes tote naše politike, sen reka pravega deda nega med jimi, same babe. Tito pa je bija ded.«
Tukaj gre za sodobne in pretekle predloge, saj se režiser filma navezuje na preteklost in jo povezuje s sedanjostjo, torej pravi, da je sedanji politični sistem slabši, kot je bil v nekdanji Jugoslaviji pod vodstvom Josipa Broza Tita, ki pa je veljal za veliko in spoštovano osebnost. V filmu, se poleg Severine Vučkovič, omenja tudi pevko Jeleno (ne izvemo za katero pevko gre, najverjetneje pa je resnična osebnost), ki je leta 1975 nastopala v Sarajevu (omeni jo Gajaš v pogovoru z Djurom):
Gajaš: »75. leta so me poklicali v Sarajevo. Proizvodna jin je nekej v TASI crknila pa samo jaz sen lehko to zrihta, ne /…/ tepa pride ona. Jelena. Pjevačica čuješ ka ti zastane dih. /…/ Glas je pa mela takši ka ti skoz vüsta vün teče.« (Petelinji zajtrk: 45:15 min.)
in pa film Bonnie and Clyde:
Gajaš: »Bodi takak Bonnie pa Clyde. Si gleja film? Nesi ga gleja ne. Ja, jaz sen ga gleja.« (Petelinji zajtrk: 1:33 min.) V filmu imajo osrednjo vlogo pesmi Severine Vučković, še najbolj pa izstopa pesem Gardelin, ki zgodbo v filmu praktično povezuje. Najprej jo zapoje vaški pevec Malačič, potem se pesem pojavi na 50-letnici Ivana in nazadnje še proti koncu filma, ko jo zapoje Severina na koncertu v Gornji Radgoni. Vseskozi pa ta pesem napoveduje nekakšno romanco, erotično sceno, ki sledi.


Zašto su ti oči umorne i tužne,
ne vidim u njima modrog mora sjaj.
Daj, zaboravi na sve dane ružne,
svoju ruku mi daj.


Voljela bih noćas dok je mjesec mlad,
da još jednom čujem riječi te, volim te.
Hoću da te ljubim, da te usrećim,
pivat ću ti bit ću samo tvoj gardelin. (Severina: Gardelin)


V filmu pa se pojavi še ena Severinina pesem, in sicer Mili moj v delu, ko Gajaš dobi njeno kaseto in obrezuje sliko.


Mili moj,
kako nisam prije shvatila.
Ko mi je one tajne šifre
na mom putu pisao.


Ne, ja k'o glupaca,
sam za drugim vidno patila,
a ti si bio onaj rubac,
što mi je suze brisao. (Severina: Mili moj)


V filmu pa se ne pojavljajo samo Severinine pesmi, ampak tudi slovenske (na 50-letnici Ivana), in sicer zdravico Kolkor kapljic tolko let od ansambla Gregorji, Debela deklica skupine Agropop in dve narodni pesmi Trzinka in Mi se mamo radi.


Režiser je uporabljal besedne in nebesedne predloge oz. je uporabljal intermedialnost ali medmedijskost (likovne, glasbene predloge). V filmu ni težko opredeliti, kateri elementi predlog so ohranjeni, saj gre za znane Severinine pesmi (ohranjene so zveze z izvirnikom). V filmu pa se pojavijo tudi predloge neumetnostna besedila (karta za koncert, pismo, telegram).


Vse te predloge je Marko Naberšnik uporabil v filmu z namenom, da film naredi bolj zanimiv in bolj gledan. Raznolikost narečij in vključenost znanih pesmi v film naredi film bolj zanimiv za gledalce. Prilagajanje predlogi (asimilacija) pa sem zaznala v povezavi z Jugoslavijo, saj na začetku filma glavni akter Gajaš omeni Josipa Broza Tita in Jugoslavijo.

Sklepne ugotovitve[uredi]

V filmu je prisotno zelo veliko medbesedilnosti, predvsem pa se te navezujejo na svetovno znano hrvaško pevko zabavne glasbe Severino Vučković. Tako osebe, kot tudi čas in kraj dogajanja so iz resničnega življenja, večina od njih z izmišljenimi imeni. Glavni osebi filma Djuro in Bronja (Primož Bezjak in Pia Zemljič), že malo asociirata na Shakesperovo zgodbo Romeo in Julija, saj tudi pri njima gre za prepovedano ljubezen, a jo vseeno gojita. Tako ta film, kot tudi mnogi ameriški filmi imajo podobno zgradbo: mlad fant, prepovedana ljubezen in na koncu smrt. Kot sem že omenila, se naslov filma razvija skozi zgodbo in na koncu dobi pomen.

Kratek povzetek[uredi]

Petelinji zajtrk je slovenski film režiserja Marka Naberšnika, ki je bil posnet po istoimenskem romanu Ferija Lainščka. V seminarski nalogi sem se osredotočila na medbesedilnost, ki se pojavlja v filmu. Osrednje osebe, ki nastopajo v filmu so Vlado Novak (Pišti Gajaš), Primož Bezjak (David Slavinec - Djuro), Pia Zemljič (BronjaVuksanović), Dario Varga (Cveto Vuksanović - Lepec), Janez Škof (Jure Cakuta), Davor Janjić (Rajko Malačič - Roki), Bojan Emeršič (Radmilovič) in Severina Vučković s spremljevalnim orkestrom. Med ogledom filma so se za analizo najbolj relevantno izkazale pesmi Severine Vučković (še posebej Gardelin), dve narodni pesmi (Trzinka, Mi se mamo radi), zdravica kolko kaplic tolko let in pesem Debela deklica skupine Agropop. Režiser je uporabil intermedialnost oz. medmedijskost, in sicer skozi različne glasbene podlage in pesmi. Širša prepoznavnost referenc kaže na poljuden tip citatnosti in s tem tudi na širok krog gledalstva.

Avtorica seminarske naloge: Lara Rajh

Viri in literatura[uredi]