Medbesedilnost v romanu Plamenice in solze

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Uvod[uredi]

V seminarski nalogi bom analizirala medbesedilnost v romanu Andreja Blatnika Plamenice in solze. Na začetku bom napisala nekaj o avtorju in splošne podatke o romanu, v nadaljevanju sledi analiza, ki vključuje identifikacijo predlog, njihov način predstavljanja, vrednostni odnos do njih in njihove funkcije v romanu.

O avtorju in delu

Andrej Blatnik je slovenski pisatelj, urednik in univerzitetni učitelj, ki se je rodil leta 1963 v Ljubljani. Študiral je primerjalno književnost, sociologijo kulture in ameriško književnost na Filozofski fakulteti ter komunikologijo na Fakulteti za družbene vede, kjer je iz tega področja tudi doktoriral. Od leta 2007 poučuje na Oddelku za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti. Do sedaj je napisal tri romane (Plamenice in solze, Tao ljubezni in Spremeni me) in pet zbirk kratke proze. Za svoje ustvarjanje je prejel tri nagrade – nagrado zlate ptice, Župančičevo nagrado in Prešernovo nagrado.

Roman Plamenice in solze je izšel leta 1987, leta 2005 pa je izšla nova izdaja, ki sem jo sama uporabila pri analizi. Roman je bil označen za postmodernističnega, zanj je značilen žanrski sinkretizem (v njem se prepletajo značilnosti kriminalke, vohunskega in pustolovskega romana), močno prisotna pa je tudi medbesedilnost, ki je eden izmed najznačilnejših postopkov postmodernističnega romana. Virk (2000: 28) je zapisal, da je roman bolj kot ne sestavljen iz citatov in medbesedilnih navezav, in sicer jih je po njegovem mnenju več kot sto.

Analiza medbesedilnosti v romanu[uredi]

Kar se tiče literarnih oseb, je avtor vzel nekatere iz realnega življenja, nekatere pa iz drugih literarnih del. Resnični osebi sta Svetlana Alilujeva in Maks Brod. Svetlana Alilujeva je bila Stalinova hčerka, v romanu nastopa kot upravnica izsledniškega oddelka. Maks Brod je bil pisatelj, zelo poznan kot Kafkov prijatelj, ki je izdal njegova dela. V romanu je Maks Brod referent za tisk, ki bo napisal knjigo v imenu glavne osebe Woynovskega. O'Brien je literarna oseba, oblastnik, iz romana Georgea Orwella 1984. V romanu je O'Brien eden izmed ključnih mož močne institucije Nova inkvizicija. Osebi v obeh romanih sta si precej podobni, saj sta obe avtoritativni. Na zadnjih straneh romana je pod razdelkom viri in literatura navedeno veliko število znanih pisateljev, filozofov, njihova dela ipd., s katerimi avtor posreduje tudi podatke o svojih referencah. Hkrati v romanu tudi glavna oseba Woynovski prikazuje tipičnega slovenskega junaka, Woynovski je namreč pasiven in hrepenenjski, ima pa tudi precej ženskih lastnosti. (Virk 2000: 230)

V romanu so za predlogo vzeta tudi nekatera neumetnostna besedila. Ponekod so na dnu strani podane opombe (npr. Blatnik 2005: 14; 63), na koncu romana je kratka obnova vsebine knjige v angleščini, ki spominja na povzetke znanstvenih člankov in razprav. Na koncu romana je, kot že omenjeno, tudi razdelek viri in literatura, ki je značilen za članke in seminarske oz. diplomske naloge. V romanu zasledimo tudi imitacijo gesel iz slovarja oz. leksikona (Blatnik 2005: 103; 104), nekakšen šifriran, telegrafski zapis (Blatnik 2005: 91–92) ter imitacijo vabila (str. 108), pisma (str. 90) in intervjuja (str. 96–98). Velja omeniti tudi sklicevanje na (šolski) učbenik, na koncu vsakega poglavja sta namreč razdelka kratek povzetek in vprašanja za utrjevanje snovi.

Roman vsebuje poleg neumetnostnih tudi umetnostna besedila, tako zasledimo dramsko besedilo (Blatnik 2005: 75–83) in pesem (100–101).

Eden najpomembnejših predmetov v romanu je zlata krogla, ki je po vsej verjetnosti vzeta iz dela Piknik na robu ceste ruskih pisateljev, bratov Strugacki. Po tem njunem delu je bil posnet zelo znan film Stalker, slednji pa je prav tako ena izmed predlog romanu, in sicer na vsebinski oz. motivno-tematski ravni. Podobnosti so v tem, da imamo tako v filmu kot v romanu predmet oziroma prostor, ki izpolnjuje želje. V romanu je to zlata krogla, v filmu pa soba. V obeh primerih glavna oseba vodi ostale k zlati krogli oziroma sobi.

Roman vsebuje tudi nekaj besed iz tujih jezikov, največ jih je iz italijanščine – canalazzo, ragazzo, signora, vestíbolo, il carnevale …

V romanu zasledimo tudi motiv reklam in njihov način delovanja oz. poskus različnega vplivanja. Avtor prikaže neke sheme, ki spominjajo na strukturo reklam. »Brez vsakega vzroka in posledice se spominja nasmejanega ženskega obraza v veliki povečavi, iztiskanega v krepkih plakatnih barvah, obraza, ki ga je videti iz avtomobila vsakih nekaj deset metrov, /…/.« (Blatnik 2005: 63)

Pomembna predloga so tudi vplivne institucije, v romanu je to Nova inkvizicija, ki predstavlja močno, vplivno in k nadzorovanju usmerjeno institucijo. Institucija ima sedež v Velikem Jabolku, ki bi ji lahko bila predloga ameriško mesto New York. Hkrati pa Nova inkvizicija referira tudi na zgodbo iz romana Bratje Karamazovi o velikem inkvizitorju. (Virk 1991: 12)

Ker je avtor jemal iz velikega števila predlog, ki se tudi medsebojno prepletajo, je oteženo določati citatne zvrsti/figure. Težko je povsem opredeliti, kateri elementi predlog so ohranjeni, kateri pa so bili preoblikovani in dodani. Stopnja zvestobe predlogi je tako težko določljiva, verjetno pa bi lahko rekli, da so zagotovo ohranjene določene povezave z izvirnikom, kar nenazadnje ravno omogoča, da nekaj v romanu označimo za medbesedilno navezovanje, saj to v besedilu prepoznamo, po drugi strani pa je verjetno nemogoče, da bi ostal (popolnoma) zvest svojim predlogam, saj je roman nenazadnje le skupek različnih referenc, ki potem skupaj spletajo tudi svojo novo strukturo in zgodbo.

Realni osebi, ki ju je v romanu uporabil Blatnik, Svetlana Alilujeva in Maks Brod, sta različno podobna svojima podobama v romanu. Svetlana Alilujeva ima v romanu povsem drugačen poklic kot realna oseba, medtem ko bi lahko rekli, da je Maks Brod, kar se tiče poklica, precej bolj podoben realni osebi, saj se oba ukvarjata s pisanjem. Maks Brod je v realnem življenju denimo dramatiziral Kafkova romana Proces in Grad, literarna oseba Maks Brod pa namerava napisati knjigo v Woynovskijevem imenu. V prvem primeru gre tako samo za izposojo realne osebe, ki je na novo preoblikovana, medtem ko gre v drugem primeru za večjo podobnost med osebama. Podobno kot v primeru Maksa Broda je tudi pri literarni osebi O'Brienu, ki je vzet iz romana 1984, saj sta si tudi v tem primeru literarni osebi v osnovi podobni, obe sta avtoritativni.

Predloge romanu so tudi različna neumetnostna besedila (znanstveni članki in razprave, leksikon, telegrafski zapis, vabilo, pismo, intervju) in umetnostna (dramsko besedilo, pesem), ki jih bralec prepozna na ravni zgradbe, vsebinsko in tematsko pa so obdelane različno, samostojno. Zlata krogla je sposojen predmet iz romana Piknik na robu ceste, v Blatnikovem romanu je uporabljena na nov način, in sicer kot izpolnjevalka želja, tako da ji postavi novo vlogo. Ponekod so uporabljene tuje besede, predvsem italijanske (canalazzo, ragazzo, signora …), ki so zapisane v svoji originalni obliki, zaradi česar gre za jezikovno raven, in sicer za posnetek stilemov. Motiv reklam avtor prinaša z imitacijo struktur, ki spominjajo na reklame – premišljena vizualna podoba, skrbno izbrane besede ipd. Podobno je v primeru Nove inkvizicije, ki nekako posnema motiv vplivne institucije.

Tomo Virk (2000: 228–230) je zapisal, da je v romanu prisotna (samo-distančna) ironija. Poleg ironičnosti so prisotni tudi paradoksi, z obema avtor »spodkopava vsakršno veljavno resnico in trdno resničnost in razveljavlja meje med realnostjo in fikcijo.« (Virk 2000: 228)

Sklepne ugotovitve[uredi]

Roman vsebuje zelo veliko medbesedilnosti, reference so vzete iz domače in tuje literature. V pomoč pri iskanju le-teh je lahko razdelek viri in literatura na koncu romana, s katerim avtor med drugim tudi posreduje podatke o svojih referencah. Nekatere osebe v romanu so vzete in realnega življenja, druge pa iz literarnih del oziroma značilnosti tipičnega slovenskega romana in njegovega junaka (Woynovski). Nekatere so bolj, nekatere manj podobne svojim izvirnikom. Roman vsebuje kar nekaj neumetnostnih in umetnostnih besedil, ki jih zaradi njihove značilne zgradbe zlahka povežemo s predlogami, vendar pa so vsebinsko zelo samostojne in seveda prilagojene romanu. Pomemben element romana, zlata krogla, je vzet iz romana Piknik na robu ceste. Pomembna sta tudi imitacija reklam in vplivne institucije, Velike inkvizicije. V romanu prevladuje ironičen odnos do predlog. Stopnjo zvestobe predlogam je zelo težko določati, saj je medbesedilnost močno zastopana. Roman je skupek različnih referenc, ki pa tudi skupaj spletajo svojo novo strukturo in zgodbo.

Kratek povzetek[uredi]

V romanu je prisotno zelo veliko medbesedilnosti, Virk (2000: 228) je zapisal, da roman vsebuje več kot sto citatov in medbesedilnih navezav. Nekatere literarne osebe so vzete iz realnega življenja, druge pa iz drugih literarnih del, nekatere so bolj, druge manj podobne svojim predlogam. Glavna oseba romana, Woynovski, predstavlja tudi tipičnega slovenskega junaka, ki je pasiven, hrepenenjski in ima precej ženskih lastnosti. V romanu zasledimo tudi imitacijo neumetnostnih besedil (znanstveni članek, leksikon, vabilo …) in umetnostnih (dramsko besedilo, pesem), ki jih bralec prepozna na ravni zgradbe, vsebinsko in tematsko pa so samostojno obdelane. Zelo pomemben element romana je zlata krogla, ki je vzeta iz romana Piknik na robu ceste, v romanu nastopa v novi vlogi. Pomembno je omeniti tudi imitacijo reklam in vplivne institucije. V romanu prevladuje ironičen odnos do predlog.


Avtorica seminarske naloge: Leja Veldin

Viri in literatura[uredi]

  • Andrej Blatnik: Plamenice in solze: (2004 remiks). Ljubljana: DZS, 2005.
  • Marko Juvan: Intertekstualnost. Ljubljana: DZS, 2000.
  • Mladen Pavičić: O pripovedovalcu v dveh srednjeevropskih postmodernističnih romanih. Zbornik Obdobja 29: Sodobna slovenska književnost (1980–2010). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010. 187–193.
  • Tomo Virk: Postmoderna in »mlada slovenska proza«. Maribor: Založba Obzorja, 1991.
  • Tomo Virk: Strah pred naivnostjo. Ljubljana: LUD Literatura, 2000.
  • https://sl.wikipedia.org/wiki/Andrej_Blatnik
  • http://oddelki.ff.uni-lj.si/biblio/oddelek/osebje/blatnik.html