Medbesedilnost v poeziji Iztoka Osojnika

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

1. Uvod[uredi]

V seminarski nalogi se bomo ukvarjali z medbesedilnostjo, ki se pojavlja v poeziji Iztoka Osojnika. Po pregledu celotnega opusa, smo se odločili, da bomo obravnavali predvsem pesmi iz zbirke Hamlet (2016), navezovali pa se bomo tudi na pesmi iz zbirk Spleen Berlina, Iz novega sveta, Gospod Danes, Izbrisano mesto in Kosovel in sedem palčkov (naštete po letu izida od najstarejše do najnovejše). V vsaki izmed zbirk bomo izbrali določen medbesedilni element in ga postavili v širši kontekst; intertekstualne prvine se v Osojnikovi poeziji razkrivajo skoraj v vsakem zapisu, zato se bomo omejili na zgolj nekaj pesmi, saj bi bila obravnava vseh elementov preobsežna za vsebino seminarske naloge. Pri analizi medbesedilnosti se bomo v seminarski nalogi naslonili na teorije Marka Juvana, temeljno teoretsko izhodišče bo njegova knjiga Intertekstualnost (2000). Poezija Iztoka Osojnika je, kot že rečeno, bogata z navezavami na različne sfere – najpogosteje se pojavljajo glasba, filozofija in svet literature.


1.1. O avtorju in delu[uredi]

Iztok Osojnik je slovenski umetnik in komparativist, ki se je rodil 27. julija 1951 v Ljubljani. Velja za vsestranskega ustvarjalca (literarnega, likovnega), je filozof, tudi turistični vodnik, alpinist in ustanovitelj več umetniških gibanj – bil je soustanovitelj anarhistično podrealističnega gibanja Garbage Art (Kjoto), član glasbenih skupin Papa Kinjal Band in Hidrogizma ter član avantgardnega združenja Pisarna Aleph. Sodeloval je pri ustanovitvi pomembnih umetniških institucij in festivalov – Galerija Equrna, Trnovski terceti, Pogovori v Vili Herberstein, Vilenica, Revija v reviji, Zlati čoln in drugih. Kot vodja Mednarodnega literarnega festivala Vilenica je deloval med 1997 in 2004; od tega leta je predsednik Literarnega društva IA. Veliko je prepotoval; Evropo, del Indije in Jugovzhodne Azije, Japonsko, Ameriko. Na pisanje vsestranskega intelektualca, ki je med drugim prevajal poezijo iz kitajščine, ukrajinščine, španščine, hrvaščine, je bivanje v tujini gotovo močno vplivalo. Osojnik je sicer najbolj določen s svojim refleksivno-analitičnim pesništvom; je avtor več kot 30 zbirk poezije, 5 romanov in 2 zbirk esejev. Pesništvo zanj ni funkcija, marveč ustvarjalen način bivanja.

2. Analiza medbesedilnosti v Osojnikovi poeziji[uredi]


Beseda medbesedilnost ali intertekstualnost pomeni nekakšno razmerje med več teksti, preplet tekstov oziroma vpletenost enega teksta v drugega, torej gre za besedila, ki imajo vzpostavljeno vzajemno razmerje. Vrsta medbesedilnosti, ki se pri Osojniku največ pojavlja je aluzija. Aluzija je, v literaturi in zunaj nje, ustaljen vendar teže dojemljiv način medbesedilnega referiranja, saj gre za obliko posrednega sporočanja. (Juvan 2000: 30) Pri aludiranju ostane skrita vsebina govornega segmenta zamolčana, ni neposredno imenovana ali opisana, vendar pa v besedilu neki izraz ali strukturni vzorec nanjo namiguje, sugerira njeno denotacijo in konotacijo. To proceduro omenjeni izraz/vzorec – lastno ime, značilen stilem, prepoznavna situacija, dogodek ali oseba – sproži samo v primeru, če je naslovnik v njem zmožen prepoznati kazalko tujega diskurza, tj. namig na kakšno znano besedilo ali znakovni sestav, in iz te predloge izluščiti relevantni sklop pomenov. (Juvan 2000: 30) Pri svoji oblikovni gradnji je Osojnik večinoma znotraj daljših narativnih pesnitev, ki izpostavljajo številne intertekstualne navezave na ljudi in dogodke, ki se ponavljajo skozi vse zbirke. Nekatere povezave se pojavljajo večkrat – na primer navezave na Nietzcheja ali Jureta Detelo. Medbesedilni so že sami naslovi zbirk, na primer Hamlet (navezava na Shakespearja), Kosovel in 7 palčkov (navezava na Kosovela in pravljico Sneguljčica in 7 palčkov).

V zbirki Hamlet uspešno manevrira od banalnih situacij »(…) opisujoč, kar pride pod roko ali pade na pamet (…)« (Osojnik 2016: 83), ki prehajajo v sklicevanje na številna pesniška dela in njihove ustvarjalce, se gibljejo po območjih likovne umetnosti, filozofije in družbene kritike in tako vzpostavljajo drugačen odnos do Hamletovega izreka »biti ali ne biti?«. Prikazuje tudi konservativno slovensko stvarnost, kjer prek fevdalnega terorja v pesmi Ni dvoma prepoznamo navezavo na pesnika Jureta Detelo. Tudi v zbirki Izbrisano mesto je pesem Ob branju esejev Jureta Detele, ki ima precej podobno tematiko, omenjen pa je tudi v pesmi Začetek II, kjer vrstico zaključi s sintagmo (…) to je pesem za Jureta Detelo. (Osojnik 2010: 67) gre torej za navezavo na dveh ravneh – na omenjenega avtorja, kot tudi dialog, ki ga preko Detele Osojnik v svoji poeziji vzpostavlja sam s seboj. S pesnikom Juretom Detelo (in sociologom Iztokom Saksido) je Osojnik v času študija sodeloval pri izdaji dela Podrealistični manifest (1979).
»Antipoetičnost« Osojnikove poezije je bila že mnogokrat razlog primerjave s pisanjem Tomaža Šalamuna. Ali lahko na tem mestu govorimo o posnemanju kot o medbesedilni figuri? Stilizacija/imitacija se pojavlja bodisi kot citatna figura bodisi kot samostojna medbesedilna zvrst. (Juvan 2000: 270) Literarno delo, ki posnema drugega, je v celoti obarvano (…) s simptomi tujega sloga, pa naj bo ta avtorski, žanrski, literarnosmerni, regionalni, funkcijski ali socialni. (Juvan 2000: 270) Osojnika bi lahko razumeli kot nadaljevalca in nemara tudi posnemovalca neoavantgardizma, ki ga je Šalamun začel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar se hkrati generira kot samosvoja ustvarjalna osebnost.

Ravno volja do ustvarjanja je tisto, kar Osojnika morda najbolje definira in kar se samo po sebi ponuja v primerjavo z Nietzschejem; ta pomeni eno pomembnejših referenc zbirke Hamlet, predvsem Nietzschejeva sintagma o večnem vračanju enakega – (…) nekaj besed o angažirani literaturi / se skriva v vsoti znakov / delujočega stroja revolucionarne želje/ večnega vračanja enakega (…) (Osojnik 2016: 57). Ali na drugem mestu – (…) Moj Nietzsche, če je dopustno tako reči, / saj ni moj, izreki, ki so / razbili moj kontinuum, / so bili moji toliko, kolikor so me vračali nazaj k sebi (…) (Osojnik 2016: 35), in še (…) ampak živahnost misli, kaj je to, / torej z Nietzschejevimi besedami, / misel slepa, dvigni se iz mojih največjih globin/, prav tako v zbirki Spleen Berlina najdemo pesem Also sprach Universum (gre za imitacijo načina naslavljanja), ki se eksplicitno navezuje na predlogo Nietzschejevega dela Also sprach Zaratusthra. Pomenske strukture predloge sicer niso nujne predpostavke za razumevanje literarnega dela, so pa njegova dopolnitev, v pomenu Derridajevega »suplementa«: čeprav je besedilo tudi brez medbesedilne orkestracije videti pomensko zaokroženo, se z bralsko obuditvijo predloge semantika dopolni z novimi konteksti, ki besedilni smisel dinamizirajo, konotativno bogatijo ali spodnašajo in potiskajo v ambivalentnost (Juvan 2000: 263).

Osojnik na več mestih uporabi dele poezije Ezre Pounda, ki jih citira v originalu (v angleškem jeziku). V svoj predstavljeni svet vključi citat, ki ga iz prvotnega besedila prestavlja v drugačen kontekst. V zbirki Hamlet se na dveh mestih pojavijo verzi iz Poundovega Canta LXXX, prvič /No gull-cry, no sound of porpoise, /sand as of malachite, /and no cold there, / the light not of the sun/ (Pound v Osojnik 2016: 82) in drugič /and the Serpentine will look just the same / and the gulls be as neat on the pond / and the sunken garden unchanged / and god knows what else is left of our London / my London your London / and if her green elegance / remains on this side of my rain ditch / puss lizard will lunch on some other T-bone/ (Pound v Osojnik 2016: 88). V drugi omenjeni pesmi avtor sam razkrije svojo referenco v verzu /Na tem mestu se zdi potrebno navesti / verze iz Canta LXXX Ezre Pounda, / ki ga ljubite, ker vas je sovražil in pljuval po vas/ (Osojnik 2016: 87). A pomembno je, da pri Osojnikovem navezovanju (…) vsebinske in izrazne forme tujega diskurza ostajajo v jeziku literarnega dela neizrazite, saj jih ta podreja svojim lastnim izraznim sredstvom. (Juvan 2000: 256) Torej, Poundovi verzi delujejo zgolj kot neko lucidno stanje v zavesti lirskega subjekta in uokvirjajo pomena besedila; predlogo podreja konstituiranju novega, drugačnega besedilnega smisla (Juvan 2000: 253). V diskurzu lirskega subjekta še enkrat eksplicitno omeni pisatelja /Majhni Ezre Poundi plešejo / po meni kot germanski alfi iz Grimmovih trilerjev/ (Osojnik 2016: 89). Podobno citira tudi pesnika Roberta Creeleya /no riddle to that / except there is no end until it comes / no friends but those one's found / (Creeley v Osojnik 2016: 64); da gre za citat nam avtor v vseh primerih, kjer uporabi tuje verze pokaže s konvencionalno kazalko – besedilo je zapisano v kurzivi.

Osojnik je v jezikovnem mešanju in eksperimentiranju izjemno raznolik, prepoznati je mogoče tudi navezavo na ruskega konceptualista Leva Rubinsteina, ki ga avtor tudi sam izpostavi. Vloženo besedilno enoto zapiše ločeno in v kurzivi, pred tem jo napove z /Lev Rubinstein, ki se sicer na to ne spozna, je svetoval:/ (Osojnik 2016: 101) Avtor bralca ves čas napeljuje k dopolnjevanju informacij iz svojega bralnega spomina.

Medbesedilnost je pri Osojniku večkrat elitistično-hermetičnega tipa, včasih je skoraj nemogoče, da bi prepoznali na kaj se nanaša, vendar pri tem tudi sam ne posreduje. Pogosto našteva imena ali naslove, verjetno ljudi iz svojega osebnega življenja, za določanje pomena moramo pobrskati po znanih podatkih iz avtorjevega življenja (tako na primer ugotovimo, da je omenjana Darja najbrž njegova žena, itn.). Prav tako lahko velikokrat zgolj sklepamo o predlogi - na primer povežemo uporabljena lastna imena in tematiko pesmi /Philipova prostata, Cathyjina vagina, nenaden obisk/ še ni razkadil sopare testosterona./ (Osojnik, 2016: 48) Možna interpretacija je, da je avtor imena izbral na podlagi filma That touch of Mink, kjer nastopata lika Philip in Cathy – Philip želi spati s Cathy, ta sprva ne želi, a za tem leti vse do Bermude, da bi to storila, a si ponovno premisli. Razen imen, je v Osojnikovi pesmi še podobna tematika, ki se razkrije v verzih /nekaj piči/ in potem se stvari spremenijo za nazaj, / moški povleče potezo in ženska privoli, še večkrat pa ne./ (Osojnik 2016: 48)

Zanimivo je, da Osojnik piše povsem brez pribesedilnih kazalk citatnosti (opombe, pripombe in marginalije), ki bi identificirale na kaj se pravzaprav nanaša. Večinoma v asimilacijskem razmerju uporablja imena pisateljev, skladateljev, filozofov, umetnikov, kar od bralca zahteva določeno stopnjo razgledanosti. Kot že omenjeno, je kazalka, ki jo uporabi na nekaterih delih pisava v kurzivi, ponekod tudi s pisanjem v navedkih; primer obojega se pokaže v verzih: /iz Beneškega trgovca (prevedel Rihard Jakopič): / »Če nas zastrupite, ali ne umremo? In če nam delate krivico, naj se vam ne maščujemo?« / (Osojnik 2016: 125) Predloga je na tem mestu eksplicitno poudarjena, avtor pa predvideva, da njegovo bralstvo prepozna referenco na Shakespearja. Pesem nadaljuje s še eno omembo: /Zaseka, ki jo je včeraj s premiere/ Beneškega trgovca v SNG Drama prinesla Darja,(…)/ (Osojnik 2016: 126) Celotno besedilo tvori intertekstualno omrežje, ki je družbeno in zgodovinsko interaktivno, a še zmeraj temelji na individualni izkušnji.

Če se nekoliko oddaljimo od zbirke Hamlet, kjer se medbesedilnost pojavlja brez skupne teme v vsaki pesmi posebej, lahko zbirko Iz novega sveta analiziramo bolj celostno; gre za srečanje pesnika z Ameriko, naslov pa apelira tudi na simfonijo Antonina Dvořáka. Slog pisanja ujema svežino ameriške bitniške poezije – obuja spomin na nekaj že branega, na ta način vzpostavlja dialog literature z literaturo. Zbirko lahko povežemo tudi s Kajetanom Kovičem; Iz novega sveta je izkušnja nekega novega »Labradorja«, bolj dimenzija jezika, kot sama pokrajina.

Kot intertekstualni konglomerat lahko obravnavamo tudi zbirko Spleen Berlina; poglavja so naslovljena s predeli mesta, pesmi, ki tvorijo poglavja pa ujemajo pesnikova občutja, ki so nastala neposredno na območju. Medbesedilne navezave na matrico (v tem primeru Berlin op. a.) so pogosto očitne, zaznamovane npr. s citati, z epigrafi, intertitularnostjo, aluzijami ali omembami avtorja. (Juvan 2000: 243)

V zbirki Izbrisano mesto predstavi angažiran lirski subjekt; v pesmi Začetek II, kjer posnema filozofsko govorico, zajema iz konvencionaliziranih značilnosti iz korpusa sorodnih tekstov. Tukaj piše: /Ethos pomeni srečanje z zlom/ (…) /Dobrega ni, ker je dobro samo v odnosu/ do zla./ (Osojnik 2010: 66)

Pri Osojniku najdemo več motivov, ki se v zbirkah ponavljajo. To so na primer imena znanih umetnikov (Munch, Michelangelo, Rahmaninov, Dylan), filozofov (Nietzsche, Hegel, Kierkegaard) in ogromno referenc na pisatelje in pesnike. Selitev motivov iz dela v delo ni podobno prenašanju kamnov iz razvaline v novo zgradbo: motiv je vselej vtkan v neko govorico, zato se literarna dela, ki tuji motiv sprejemajo, odzivajo tudi nanjo. (Juvan 2000: 243) Kazalke, ki nam jih Osojnik ponuja so torej imena sama, a se vsakič pojavijo v novem kontekstu in načeloma ne osmislijo pesmi, marveč razgledanemu bralcu ponudijo širši vpogled v avantgardistično branje; torej delujejo bolj kot dodana vrednost in ne kot ključni element.

3. Sklepne ugotovitve[uredi]

Osojnikova poetika je pravzaprav konglomerat medbesedilnih navezav in antipoetičnosti lirskega subjekta. Njegova poezija za polno razumevanje velikokrat zahteva razgledanega bralca, saj v malodane vsaki pesmi (s poudarkom na zbirki Hamlet, ki smo jo najtemeljiteje obravnavali) tvori nove ravnine dojemanja s sklicevanjem na avtorje ali dela iz mnogih področij. Kljub ogromno predlogam, pa se avtor izogiba karakterizaciji »izposojenih« oseb ali dogajalnih prostorov, služijo mu bolj za opisovanje ali potrjevanje lastnega bivanja. Lahko bi dejali, da nas Osojnik nagovarja v aluzijah, ki bralca napotevajo, da iz predloge povzame konotacijo in jo pripne novemu kontekstu. Stopnjo zvestobe predlogam precej težko določamo, saj je avtorjev slog pisanja že sam po sebi toliko fluiden, da se z vsako pesmijo ustvarja kot nekaj novega; a vendar ustvarja značilen avtorski pesniški izraz prepojen z intertekstualnimi prvinami.

Povzetek[uredi]

Analiza poezije Iztoka Osojnika kaže, da je medbesedilnost med avtorjevimi ključnimi pesniškimi sredstvi. V zbirki Hamlet večinoma skozi daljše narativne pesnitve izpostavlja intertekstualne navezave na ljudi in dogodke, ki jih osvetljuje z aludiranjem. Nekatere povezave se pojavljajo večkrat in prehajajo iz zbirke v zbirko. Kontekst v katerega so predloge postavljene, jih večinoma pomensko predrugači, ali pa njihovega pomena sploh ne osvetljuje. Tip citatnosti se izmika poljudnosti, izrazitih kazalk citatnosti ne najdemo (razen določenega citiranja, ki je napisano v kurzivi). Avtor s predlogami ne želi posnemati, tvori sebi lasten kolaž citatnih figur.

Viri in literatura[uredi]

Juvan, Marko. Intertekstualnost. Ljubljana: DZS, 2000. Osojnik, Iztok. Gospod Danes. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2004. Osojnik, Iztok. Hamlet. Ljubljana: LUD Literatura, 2016. Osojnik, Iztok. Iz novega sveta. Maribor: Litera, 2003. Osojnik, Iztok. Izbrisano mesto. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2010. Osojnik, Iztok. Kosovel in sedem palčkov. Ljubljana: Zveza Modro-bela ptica, 2015. Osojnik, Iztok. Spleen Berlina. Ljubljana: DZS, 1999 https://sl.wikipedia.org/wiki/Iztok_Osojnik [24.4.2017] http://www.mladina.si/104256/biti-pri-sebi/ [25.4.2017]