Medbesedilnost grafitov

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

1. Uvod[uredi]

Velika večina ljudi vidi grafite kot nič več kot nadlego. Nekaj prepotentnih mulcev dobi v roke kantico spreja in se z njo razkazuje po mestu, čečka po stenah uglednih stavb svoja imena in brezpredmetne slogane, ter predvsem uničuje javno lastnino.
A tudi tu, tako kot povsod, obstajajo izjeme. Kaj pa, ko so grafiti lahko umetnost? Ko ne govorijo le o tem, kako je nekdo zaljubljen v neko dekle, kako je Olimpija šampion, ali kako naj se pripadniki tujega naroda »spokajo« iz »naših« ozemelj?
Grafiti (kar je nezakonito pisano ali risano na neko površino, pogosto vidno javnosti) niso novodoben pojav. Arheologi so grafite našli že na površinah, starih 10,000 let (stara kamena doba), v templjih v Egiptu, v Grčiji (tudi kot oglase za bordele), Pompejih, v starem Rimu. (Harvey) Čeprav gre v večini pri starejših grafitih za kratke hudomušne enovrstičnice, pa prav tako kot njihove moderne oblike, tudi te »starodobni« grafiti povedo marsikaj o družbi, v kateri so nastali.
V tej seminarski nalogi bom poskušala v obzir vzeti obe strani modernega grafitarstva: t.i. »tag-anje«, ki marsikateremu zavoljo svoje očitne brezpredmetnosti in »čečkanja« povzroča sive lase, in tisto bolj »eksaltirano«, ki ji po pravici lahko rečemo umetnost, ki zahteva čas in predanost, ter namesto zavijanja z očmi vzbuja v nas premišljevanje o videnem, kontemplacijo, ter nenazadnje, v primeru namenjene sporočilnosti, največkrat tudi strinjanje.

Ni pretirano reči, da so grafiti so morda najčistejši odraz mnenja določenih (mlajših) generacij o njihovem okolju in dogajanju v njem. So oblike vizualnih sporočil v urbanih okoljih, odziv na aktualne probleme. V svojem jedru so grafiti upor – zoper vsiljeno normo, zoper zakrnele tradicije – v nekolikšni meri tudi objestnost, a vendarle niso naključni. Lahko jih beremo: tu pa nastopi njihova medbesedilnost.
V odličnem članku Nancy Macdonald, Konstruktivna destrukcija: grafiti kot orodje za konstituiranje moškosti (sicer poglavje iz knjige The graffiti subculture: youth, masculinity and subculture in London and New York) lahko beremo o tem, kako so grafiti v okviru subkulture pravzaprav nekakšen ritual prehajanja v »moškost«; ob intervjuju z različnimi grafitarji nam avtorica razkriva (nam) kaotičen svet, kjer pa so pravila pravzaprav natančno določena – kako težavnost grafita in njegova lokacija pripomoreta h grafitarjevi zloglasnosti, k njegovemu ugledu med vrstniki, in kako pomembno je »tag-ati« (označiti) določeno steno ali vlak, da se lahko obdržiš na majavi socialni lestvici subkulture. Čeprav torej grafitarstvo ni »mainstream« (in tudi nikoli ne bi moglo biti, saj bi s priljubljenostjo ali nemara celo legalizacijo izgubilo svoj privlak in težavnost), se v subkulturi odražajo prav posebni vzorci moči in prevlade, ki niso v osnovi nič drugačni od družbenih vzorcev kultur »na površju«. Še vedno se išče spoštovanje, v veljavi je hierarhija, vse pa je toliko bolj težko za ženske, ki se želijo tu uveljaviti, kajti grafitarstvo naj bi bilo »moški posel«. V ogled pri tej točki predlagam tudi dokumentarec Style Wars (1983, režija: Tony Silver), ki predvsem izpostavlja dejstvo, da grafiti (govora je o začetkih v šestdesetih letih dvajsetega stoletja) niso za nas – javnost – marveč za njih, grafitarje: pomembno jim je pustiti svoj pečat in neko stvar na ta način primalno prilastiti.

1.2 Banksy[uredi]

Za osnovo sem tako, poleg splošnega (problema) grafitarstva, podrobneje vzela opus trenutno najbolj občudovanega – ali vsaj zloglasnega – grafitarja Banksy-ja, ki je s svojimi deli prevzel svetovni splet.
Umetnik se novinarjem in policistom izvija tako spretno, da so le-ti zanj bili primorani uporabiti tehniko iskanja, s katero si pomagajo pri množičnih morilcih. »Vroče točke«, kot jih imenuje The Week, so zgoščene v Bristolu in Londonu. Njegova (ali njena, po nekaterih teorijah) identiteta ostaja popolnoma skrivnostna, čeprav se je z njim leta 2003 srečal pisec The Guardiana, Simon Hattenstone. Opisuje ga kot osemindvajsetletnega belca, popolnoma vsakdanjega, malček razcapanega. Grafitirati naj bi začel že z rosnimi štirinajstimi leti; šola ga ni zanimala, saj je imel z njo težave in je bil velikokrat izključen. Banksy stoji nasproti korporacijam in znamkam, njegov pogled na svet je rahlo ciničen, a globoko realističen. Ironično bi v stik z njim radi stopili prav tisti, ki se jim v svojih grafitih najbolj posmehuje, tako pa potrjujejo eno izmed najmočnejših Banksyjevih poant: svetu vladata pohlep in brezbrižnost. Z leti se je Banksy povzpel tudi v razstavljanje v galeriji (ter nekako še vedno uspel obdržati anonimnost) – v intervjuju s Hattenstonom pravi, da odločitev za to ni bila težka, da pa je vsekakor zanimivo, da bi bil za isto delo opravljeno nekje zunaj, na stavbi, aretiran, tukaj pa je to »umetnost« in je zanjo nagrajen, celo plačan. V drugem intervjuju z The Guardian je Banksy celo trdil, da je muzej najslabši prostor za umetnost.
Skozi leta je Banska postal tudi filmski režiser, njegov prvenec, Exit through the gift shop je bil leta 2010 predstavljen na filmskem festivalu Sundance. Leta 2014 je dobil Webby award nagrado za osebnost leta.
Skupek njegovih del je v veliki meri satiričen ter obarvan s črnim humorjem, ilustracije so subverzivne, skorajda sanjske, čeprav so predstavljene na trdem betonu, predvsem pa unikatne.Ne glede na spekulacije je morda zares možno trditi le, kot povzema množica člankov: Banksy je hkrati povsod in nikjer.

Berlinski zid[uredi]

Nepošteno se zdi, da v okviru novejše zgodovine in geografske bližine ne bi nekaj besed namenili Berlinskemu zidu in umetnosti, ki se je razcvetela na najbolj nepričakovanem mestu. Kot najbolj konkreten in dobeseden prikaz razdeljenosti vzhodne ( Nemška demokratična republika) in zahodne Nemčije (Zvezna republika Nemčija) se je Berlinski zid razvil iz bodeče žice v sistem nadzornih stolpov, betona, električne ograje. Za umetnike Zahodne Nemčije se je umetnost začela v osemdesetih – sodelovali pa niso le grafitarji kot subkultura, temveč (mednarodni) obiskovalci: skratka vsi, ki so imeli karkoli povedati (proti) takratnemu režimu.

V kontrastu z zahodno stranjo zidu pa je zid vzhodne Nemčije, ki je popolnoma gol in nedotaknjen: tako je Berlinski zid dobil še dodatno plast prikaza razdelitve države in zatiranja pravic na vzhodu. (Berlin Wall Art) Večina del na zahodu ostaja nepodpisanih.


Analiza medbesedilnosti[uredi]

Identifikacija predlog[uredi]

Za primer analize bomo tu vzeli nekaj del Banksyja, ter nekaj grafitov, ki jih najdemo po ljubljanskih ulicah – v veliki večini gre za preprosto »tag-anje«, torej markiranje teritorija z imenom ali šablono, ki služi kot podpis, nemalokrat pa lahko zasledimo grafite, ki delujejo na dialoški relaciji izjava-protiizjava in so torej vdor enega grafita v drugega, nadgrajevanje pomena, ali pa grafite, ki so dela članov organiziranega kolektiva. Tako bomo najlažje dobili pregled nad tem, v kolikšni meri grafiti v sebi združujejo snovi zunanjega sveta.

Način predstavljanja predlog[uredi]

Grafiti lahko predloge predstavljajo na mnogo načinov. Največkrat ne gre za eksplicitno predstavo, ki bi jo recimo srečali v literaturi – grafiti na citatnost ne opozarjajo s parajezikovnimi kazalkami kot so narekovaji ali lezeči tisk. V kolikor gre za dejanski citat, ta največkrat ne bo atributiran, ali pa bo avtor zabeležen le s svojimi začetnicami.

Velikokrat lahko kot primer citatnosti grafita opazimo citirano neko splošno geslo, ki je bilo iz takšnega ali drugačnega razloga (v preteklosti) popularno. Grafit Varčevalni ukrepi, prazni žepi je primer, kako grafit lahko med drugim služi kot oglaševanje dogodka, oziroma ima funkcijo povezovanja morebitnih udeležencev in neke splošne populacije. Ponavadi lahko v primeru, ko je neko gibanje ali dogodek ovekovečeno v grafitih, razberemo, da je šlo za situacijo, kjer so se odvijali večji družbeni premiki – več, kot je grafitov, globje je vprašanje zarezalo v tkanino družbe, večji vtis je pustilo na ljudeh.

Grafiti si lahko za svoj namen sposodijo že obstoječ literarni ali historični lik, sploh v kolikor gre za izrazito družbeno-kritično vsebino. Primer je Banksyjev grafit Beefeater, ki predstavlja pripadnika kraljeve garde, ki ustvarja (seveda protizakonit) grafit »God save the queen!« ali »Bog reši kraljico!« Tako je tradicionalno predani lik postal tisti, ki krši zakon. Druge variacije grafita vključujejo beefeaterja ob uriniranju ali ob pisanju črke A v krogu, torej znaka za anarhijo. Banksy svoja dela večinoma opravlja s pomočjo šablone, kar je razlog, da lahko kljub omejitvi s časom in svetlobo svoj motiv naredi hitro in uporabi večkrat, preden je zaznan.

Primer uporabe historičnega lika je tudi grafit Jezusa Kristusa, ki smo ga vajeni v precej drugačnem, religioznem okolju. Tu je sicer še vedno pribit na križu – a tokrat skupaj s svojimi darili oziroma vrečkami, polnimi prazničnih nakupov. Banksy tu odkrito kritizira družbeno fascinacijo in odvisnost s konzumiranjem, s sprevrnitvijo svetega praznika topline in miru v praznik potrošnje.
Skorajda glavni element grafitov je nedvomno aluzija: namigovanja na nekaj, kar pa ni nikoli eksplicitno pokazano. Namiguje se lahko na znano besedilo, znan zgodovinski dogodek, na melodijo ali karkoli drugega, kar dojemamo kot »splošno znano«. Uspešnost recepcije je v tem primeru seveda odvisna od bralčevega poznavanja dotičnega konteksta.

Na tem mestu bi za primer izpostavila Banksyjev grafit protestirajočih ptic selivk. Grafit je bil ustvarjen leta 2014 v Essexu, v luči angleškega nasprotovanja priseljencem. Oblasti naj bi ga bile že kmalu izbrisale, nedvomno pa vsebuje tematiko, ki je vedno znova aktualna. Čez nekaj let gledalcu (ali bralcu, saj se grafitarji velikokrat imenujejo kot »writer« ali pisec) tega grafita ne bo povsem jasno, čemu slika golobov, ki protestirajo proti eksotičnemu papagajčku, za nas pa je v tem trenutku, v luči odmevnih in zgodovino-spreminjajočih migracij grafit prav nabit s pomenom. Tako, kot so vsakoletne selitve ptic del naravnega procesa, so tudi migracije ljudstev neizpodbiten del zgodovine. Kakor se ne more oziroma ne sme zgoditi, da bi mestni golobi zavračali tuje ptice, tako se moramo tudi mi sami zamisliti nad tem, kako sprejemamo migrante.
Nekaj posebnega pa je tudi zvrst parodije – le ta ima lahko dve smeri: je dodatek ali spremljava predloge, ali pa nasprotje predloge. (Juvan, 2000: 37) V grafitarstvu je načeloma tako, da je grafit ali ustvarjen z namenom, da v nas vzbudi aktivnost in nas pretrese (Banksy) ali pa je je njegova vsebina bolj zabavna. Včasih se zgodi tudi sodelovanje obojega; že čisto majhen poseg grafitarja v okolje lahko spremeni sporočilnost dela.

V primeru [slike na zgornji povezavi] si lahko ogledamo, kako je sporočilo 1 – torej sovražni, seksistični govor – ustvarjeno s šablono (težje je reči, če mu pripada tudi karikatura na desni, a lahko sklepamo, da je temu tako), dodatek v rozasti, sporočilo 2, pa grafit spremeni v »izobraževalno«, prijaznejšo obliko, ter spremeni nestrpni ton »predloge«.

Vrednostni odnos do predlog[uredi]

Grafiti, del urbane umetnosti, so v veliki večini odziv na sočasni družbeni kontekst – torej iz tam izvirajo tudi njihove predloge. Odnos do predloge je v tem primeru kritičen, nezaupljiv; predloga ni prav visoko vrednotena, je pa dojeta kot problem, na katerega grafitarji odreagirajo jasno in glasno, defenzivno.
Tudi grafiti sami lahko postanejo predloge. Banksy s svojim delom navdihuje umetnike – »pisce« - po svetu, kateri prevzemajo njegove ideje, si z njim delijo cinizem in nenazadnje tudi stil. Na prvi pogled bi zelo težko razločili delo Banksyjevega posnemovalca od Banksyja samega.

Banksyjeva dela in njegova zloglasnost so ustvarili val oboževalcev, pri tem pa tudi posnemovalcev oziroma tistih, ki jih navdihuje. Thierry Guetta, poznan kot Mr. Brainwash štirideset let po Andyju Warholu ustvarja šablonski pop art na svilenih stenah. Uporablja kultne podobe Marilyn Monroe in Campbell, tako kot jih je Warhol, a modernizirano; čeprav bi mnogi temu rekli posnemanje ali celo plagiariziranje, je to zanj poklon. Prav na tak način se poklanja Banksyju: uporablja isto šablonsko tehniko, skozi satiro upodablja znane osebnosti in umetnine. Pri vsem tem ostaja vprašanje, koliko je mogoče sploh kritizirati kulturo in družbo, v kateri umetnik s tem začne profitirati? Kar bi imeli za nizko ali visoko kulturo ni več tako strogo ločeno; »mainstream« ima sposobnost vase prevzeti vsak njen del. (A pop culture debate: plagiarism or intertextuality?)

Drugi izmed konkretnih grafitarjev, ki išče navdih pri Banksyju, je DOLK, del umetniškega kolektiva Struktur. Izhajajo iz Trondheima na Norveškem, njihova dela pa so, tako kot Banksyjeva, prepletena s komentarji na stanje družbe in satiro. (Rayner)

Tudi Banksy sam ne deluje povsem brez navdiha oziroma predloge v grafitarstvu samem. Ob neki priložnosti je menda dejal, da »Karkoli naredim in se mi zdi dobro, je to zagotovo prej naredil že Blek le Rat.« Rečeno je, da ne gre povsem za naključja – poznavalci pripoznavajo, da so nekateri Banksyjevi grafiti direktni poklon francoskemu grafitarju, grafitarja pa sta tudi v intervjujih ali dokumentarcih govorila eden o drugem. Blek le Rat, s pravim imenom Xavier Prou, ustvarja v Franciji (pa tudi v drugih svetovnih prestolnicah) že dobrih trideset let, ter je imenovan za pionirja grafitarskega gibanja. Bil najb bi izumitelj šablonske tehnike, s katero svoje grafite ustvarja Banksy. Sicer iz stabilne in dokaj premožne družine, se je Prou na fakulteti začel soočati z aktualnimi dogodki in jim aktivno nasprotovati. Pravi, da se mu je tam odprl popolnoma dug svet, ki se ga prej niti ni zavedal. Leta 1981 je svoje sposobnosti združil s svojim umetniškim čutom in začel ustvarjati »umetnost za množice«. Raje kot »grafiti« ima izraz »urbana umetnost« - gre za demokratizacijo umetnosti. Če ljudje ne morejo priti v galerijo, pride galerija k njim. (This is not a Banksy)

Nekatera dela Blek le Rata lahko najdemo tudi v galerijah (npr. Ballerina). Kljub temu je najbolj ponosen na to, da lahko tovrstna umetnost, urbana umetnost grafitov, ostaja svobodna, da je na ogled vsem, ter da služi tudi kot navdih mladim, ki morajo sami spregovoriti svoje misli, namesto da bi jih tlačili.
Odnos do predlog v grafitarskem svetu je lahko zelo različen od grafita do grafita, od pisca do pisca; v kolikor gre za družbeno-aktualne dogodke (torej v večini primerov, saj so grafiti nek odraz javnega mnenja, ki ga aktivisti ne znajo ali ne zmorejo izraziti na drugačen način), je skoraj bolj gotovo reči, da bo odnos kritičen, morda celo napadalen, ponekod humoresken. Če opazimo grafitarje uporabljati drug drugega kot predlogo, pa je to skoraj zagotovo poklon mojstra mojstru.

Funkcije medbesedilnih navezav v obravnavanem delu[uredi]

Tako, kot je lahko odnos do predlog različen od grafita do grafita, lahko tudi funkcije medbesedilnih navezav v tem kontekstu obstajajo z različnim namenom. Glavna funkcija medbesedilnosti grafita je pravzaprav vzbuditi pozornost in na nek način »provocirati«, javnosti pokazati alternativen način razmišljanja. Grafit je odvisen od konteksta, besedila, človeka, na katerega se navezuje, saj kot komentar drugače sploh ne more obstajati. Z izjemami je to možno za grafite, ki v sebi ne nosijo neke sporočilnosti – recimo fantazijski grafiti, kjer grafitar ustvarja izvirne like, ki nimajo izvornih referenc v našem svetu.

Med seboj se v grafitih zaradi določenih referenc (stil, znak, detajl) lahko povezujejo in se prepoznavajo tudi posamezni pripadniki skupnosti. To ne velja le za velika mesta, kot so New York, London, Pariz ali San Francisco, kjer delujeta Banksy ali Blek le Rat – to velja tudi za Ljubljano, ki je nam veliko bližje. Če podam primer: če se sprehajamo po ljubljanskih ulicah, lahko z opazovanjem hitro zasledimo vsaj dva ponavljajoča se podpisa: 1107 in Zek (ob odsotnosti dejanskega podpisa reprezentiran z zajčki). Grafitarji se pogosto združijo v »crew« ali klan, med seboj delijo neke določene ideale oziroma cilje, ter imajo močan občutek pripadnosti. Za seboj puščajo tako manjše »tage« imena klana, pa tudi večje umetnine. To se sklada tudi s tem, kar ugotavlja Nancy Macdonald v svojem članku. V kolikor poznamo določene »tag-e«, oznake, vidimo ponavljajoče se grafite imen ali motivov, lahko skozi grafite kot skozi tekst začnemo razbirati različne akterje: od najbolj do najmanj aktivnih, od družbenih aktivistov do tistih, ki se samo »zafrkavajo«, od grafitov z močnejšo sporočilnostjo, pa do tistih, ki so morda le posledica kakšne stave. Pred nami se začne razgrinjati svojevrsten tekst, ki lahko referira na celo množico stvari – od življenja svojega stvaritelja, pa vse do perečih, aktualnih družbenih problemov.
Kot piše bolj natančno Allen v Intertextuality (na primeru slikarstva, pa vendarle na tem mestu zelo aplikativno): intertekstualne lastnosti slik nas lahko peljejo od tega, kako se dve ali več slik med seboj dopolnjujejo, pa do tega, da se lahko umetniki med seboj »citirajo« in si dajejo poklone na način uporabe značilnega stila nekega drugega umetnika. (Allen, 2000: 176) V primeru grafitov lahko govorimo predvsem o povezovalni moči njihove medbesedilnosti, tako za subkulturo kot tudi za »mainstream«, površje mesta – najsi jih ljubimo ali sovražimo.

Sklepne ugotovitve[uredi]

Kot rečeno že v zgornjem delu so grafiti, del urbane umetnosti, v veliki večini odziv na sočasni družbeni kontekst. Njihova legalizacija bi jih zaradi dodane izmuzljivosti in izvora v subkulturah utegnila prej izkoreniniti kot omogočati njihov razcvet.
Dejstvo je, da lahko v urbanih okoljih najdemo grafite, ki se raztezajo v svoji raznolikosti vsaj toliko, kot ostale umetniške zvrsti. Pri tem so morda še najbolj provokativni (in efektivni) v izražanju mnenja – najsi bo to nestrinjanje ali pritrjevanje – o režimih, osebnostih, ali čemerkoli drugem. Glede na to, da so kot uničevanje javne lastnine prepovedani, in v veliko primerih tudi težko kaznovani, je morda vredno pomisliti, da za njimi ne stoji le neka želja po vandalizmu zavoljo njega samega. Grafiti so (bili) in vedno bodo glas množice, glas enega v imenu mnogih. Iz njih lahko razberemo mnogotero protestov (nižjih) razredov, napake vladajočih, zgodovino samega mesta, v katerem smo.
Na tem mestu bi zaključila, da je razlika med preprostimi grafiti, »tag-i«, vzkliki ter umetninami tipa Banksy podobna, kot med t.i. trivialno in elitno literaturo. Nekatera dela so bolj, nekatera manj spoštovana med bralci, nekatera so cenjena med kritiki in dobijo vstop v galerije, medtem ko se druga množično reproducirajo a pravzaprav na večji lestvici nimajo bistvenega pomena za kulturo. Vendarle pa to ne pomeni, da je trivialno tudi nujno brezpomensko; brez trivialnega tudi elitnega ni, oboje pa je na svojem mestu z razlogom, s svojimi specifičnimi naslovljenci. Sporočila oddaja in jih tudi vsebuje.

Kratek povzetek[uredi]

V pričujoči seminarski eksplikaciji se posvetimo zvrstem preprostejšim in zahtevnejšim zvrstem grafitarstva ter sporočilnosti in medbesedilnosti te urbane umetnosti. Grafiti so v družbi prisotni že od antičnih časov, so odmev na aktualne dogodke, ali pa preprosto na dogajanje v posameznikovem življenju, ki bi ga grafitar rad sporočil širši javnosti. Tako ugotavljamo, kakšne predloge grafitov pravzaprav so, ter da so tudi grafiti sami eventuelno lahko predloge novi umetnosti. V zadnjem delu je govora tudi o funkcijah medbesedilnih navezav oziroma namembnosti grafitov.


Uporabljena literatura[uredi]