Med dnevnikom in zgodbo

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Med dnevnikom in zgodbo  
Avtor Miran Hladnik
Jezik slovenski
Založnik PZS
Datum izida 2014
Subjekt Vladimir Habjan: Živeti z gorami. Ljubljana, PZS, 2013. 215 str., 22,90 EUR.
Žanr literarna kritika
Vrsta medija spletna objava
Knjiga je del zbirke/serije
Serija Planinski vestnik 114/4 (2014). 68–69.
Klasifikacija

Vprašanje, ki se redno zastavlja ob knjigah, kot je Živeti z gorami, se glasi: ali je knjiga leposlovna ali dokumentarna oziroma v kolikšni meri je literarna, če je njen leposlovni značaj očiten. Najbrž odgovor na to vprašanje pričakuje tudi pisec sam, ki naj mu "stroka" določi mesto na tem neolastninjenem prostoru med konkurenčnima vrstama pisanja, umetnostnim in strokovnim oziroma publicističnim. Odgovor pravzaprav ni težek, čeprav ni enoznačen. Bibliotekar je po premisleku uvrstil knjigo v leposlovje in ne mislimo mu ugovarjati. Treba je le dodati pojasnilo, da to ne izključuje prisotnosti tistih prvin, ki so za planinsko literaturo običajne, niso pa tipično leposlovne. Planinske pripovedi so tesneje kot drugi leposlovni žanri povezane z doživljajskim izhodiščem in živijo v bistvu na preseku dveh besedilnih množic: spominov, reportaž, dnevnikov, potopisov ipd. na eni strani ter pripovedne proze na drugi strani.

Habjanove pripovedi so, če uporabim zelo preprost opis bralskega doživetja, simpatične. Nepretenciozne. Prav nič ne skrivajo želje po izčrpnosti: ker za vse stotine avtorjevih tur seveda ni prostora, je bilo treba pri popisu izbrane poti vsaj povedati, kateri obisk gore po vrsti je bil to in kje drugje je bil raziskovalec brezpotij še deležen primerljivih izkušenj. Tvegana ambicija, vendar se je spretnemu pisatelju táko rahljanje kompozicijsko monotonega nizanja tur s spominskimi vzporednicami posrečilo. Pripovedi rad zaključi s kakšnim učinkovitim, včasih celo pedagoškim spoznanjem, ki pa vendarle ne učinkuje tendenčno ali na silo vzgojno (Nevarne so zimske poti, če ..., Dan je izpolnjen, duša tudi, Da bi le bilo še naprej tako), večkrat zgodbo zašpili z Epilogom. Vodniška poučnost zaide celo v naslov (Bolnik ni za gore, V vlagi in mokroti je težje), kjer dela družbo aforističnim sentencam (Čisto po mojem okusu, Svet je res majhen, sreča pa velika) ali napovedim planinske drame (Reševanje, da ga ne pozabiš, Kalvarija čez Mlinarice).

Habjan piše gladko, sitni slovenist bi imel lahko pripombo le glede zapisa tujih imen tipa škrbina Steinalpen Scharte, sedlo Hintereis Joch, sedlo Sella di Pioda, koča Riffugio Ponti, koča Oberettes Hütte, dolina Valle di Preda Rossa. Če bi šlo za eksotične jezike ali za bralca brez planinskih izkušenj v sosednji tujini, bi bilo vse v redu, ker pa gre za nemška in italijanska imena in za planinsko pismenega bralca, ki ve, kaj pomenijo odnosnice Sella, Valle, Hütte ... v imenih, postanejo slovenska pojasnila pred imeni tavtološka in odveč. Pustertal je v opombi prevedeno v italijansko Val Pusteria, žal pa ne tudi v slovensko Pustriško dolino, ki jo pozna npr. že naslov knjige Johannesa Mitterrutznerja iz davnega leta 1880 Slovani, v iztočni Pustriški dolini, na Tirolskem, pa Wikipedija seveda tudi.

Tole je druga Habjanova leposlovna knjiga, kar zahteva vsaj bežno primerjavo z zbirko njegovih kratkih planinskih pripovedi Čez rob izpred treh let. Prva si je privoščila več pesniških svoboščin: tam ni bilo vse nujno tako, kot je zapisano, ampak je kakšen detajl fiktiven, da bi se bolje prilegel načrtovanemu sporočilu, tule pa namigov za avtorjevo morebitno konstrukcijo pripovedne realnosti ni. Preveč je namreč podčrtnih opomb z razlagami, čigav Janez ali Zvone nastopa v zgodbi in katera realna Irena, ki jo lahko poguglamo ali preverimo v Cobissu, nastopa v naslednji zgodbi.

Habjanove kratke pripovedi iz zbirke Čez rob ilustrirajo enciklopedijsko geslo planinska povest, za Živeti z gorami pa se zdi primernejša uvrstitev v geslo planinska literatura, ki zajema raznolike pojavne oblike planinskega pisanja, leposlovje, fotomonografije, planinske vodnike itd., že zaradi podobnosti z naslovi drugih tam naštetih knjig (Kugyjevih Iz mojega življenja v gorah, Iz življenja gornika, Življenje gorskega vodnika, Strojinove Strmine njunega življenja, poznan je celo koledar z naslovom Živeti z gorami) in zaradi bogate fotografske opreme. Sem in tja se zazdi, kot da bi se avtor poigral in enemu svojemu gorskemu doživetju dal v prvi knjigi podobo literarne pripovedi, v drugi pa literariziranega spominskega zapisa. Z dvema leposlovnima knjigama Vladimir Habjan že zasluži oznako slovenskega planinskega pisatelja, ne več le planinskega publicista.