Matija Valjavec

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

PESNIŠKI SVET M. VALJAVCA

Avtor članka: Pogačnik Jože

ANALIZA ČLANKA
V uvodnem delu svojega članka o pesniškem svetu M. Valjavca, se je Pogačnik posvetil predvsem opisovanju takratnih družbenih in političnih razmer, ki so vplivale tudi na osebnost in delo Matije Valjavca. Od predhodnih kulturnih gibanj je, kot spodbuda za odkrivanje vrednot celotnega slovanstva nasploh in posameznih slovanskih ljudstev, nanj vplival predvsem ilirizem. Pozornost slovenske književnosti se je tako obrnila k folklornemu bogastvu, v katerem ni iskala estetskih vrednot, pač pa oporo in potrditev za upravičen obstoj slovenskega naroda. Tej generaciji, ki je želela slovneskega kmeta rešiti tlačanske miselnosti, sta pripadala tudi Janez Trdina in Matija Valjavec. Pogačnik je v članku zapisal, da so poleg intimne navezanosti na pesniški svet ljudskega slovstva, k zbirateljstvu ljudskega izročila pri Matiji Valjavcu, vplivali tudi narodnoprebudna navdušenost, močna vera v slovanstvo in rahle spodbude avstirjsko-nemške revolucionarne in propangandistične literature. Pri poustvarjanju sta ga vodili dve prizadevanji. Pri prvem je folklorni motiv samooblikovno izdelal, brez vsebinskega vpliva, pri drugem, aktualističnem, pa je v snov vnašal sodobne ideje. Valjavčeva poezija naj bi bila (po Pogačarjevih besedah) pod močnim vplivom narodopisne romantike, zato imajo njegove pesmi, razen redkih izjem, motivno in izrazno izhodišče v ljudskem izročilu. V nadaljevanju Pogačar zapiše, da je bila Valjavčeva poezija bolj prilagodljiva in razumna, kar ga je usmerilo v jezikoslovje. Valjavčeva lirika je nastajala predvsem pod vplivom domotožja, hrepenenja iz tujine v domovino, občutja tujstva sredi mestnega vrveža in ljubezenskih spoznanj. A vendar je znal le v redkih pesmih ustvariti lepe lirske momente.

Pogačar nadaljuje s kratko analizo njegove epike, za katero so značilni stari slovanski in slovenski etični nazori. Študij epike naj bi Valjavcu pomagal pri strukturi epa, vendar je pri tem pozabil na besedno in izrazno bogastvo, zato so njegova dela, kot jih je označil Pogačnik, gostobesedna. V teh delih je za Valjavca je značilna živalska simbolika, za katero avtor članka trdi, da je odsev zbiranja ljudskega izročila in čuta za sočasno aktualnost, saj imen ljudi svojega časa neposredno ni mogel uporabljati. Poleg tega je Valjavec uporabil nov tip epa, ki ga je pri Nemcih uveljavil Herder in ga imenujemo "venec romanc". Pogačnik svoj članek zaključi s sklepom, da velikh umetnin Matija Veljavec ni ustvaril, je pa kljub temu razvojno pomemben.

Vir: Jezik in slovstvo, 1957, letnik 3, številka 1

Wikipedija: Valjavec

Wikivir: Valjavec


ZAPISEK O VALJAVCU

Avtor članka: Viktor Smolej

ANALIZA ČLANKA
Smolej je Valjavca v svojem članku označil kot enega najbolj plodnih in vnetih prevajalcev. Prevajal naj bi dela svetovnih ustvarjalcev kot so Homer, Goethe, Bűrger, Castelli, Sofoklej in Mickiewicz. V knjižni izdaji je izšel celo Valjavčev prevod Sofoklejeve drame Ajant in Goethejeva Ifigenija na Tavridi. Levec in Anton Trstenjak Valjavcu pripisujeta celo priredbo Fridericha Halma, Sin divjine, a o rokopisu ni sledi. Smolej v nadaljevanju piše, da je dialog oz. dramsko prikazovanje čustev in zgodbe opaziti celo v Valjavčevih pesmih kot so Jutranja zarja, Bratec in sestrica, Danica in druge. V obširni historični pesnitvi Naglica se rada kazni, je po besedah Slodnjaka v sredini pesnitve prešel iz devetvrstične in enajstercev zložene kitice, na v dramsko obliko ter se v sklepnem delu zopet vrnil v prvotni način. Prav v letih Veljavčevih srednješolskih let, je slovenski jezik postal element družabnega življenja. Tako so se v mapi profesorja Luke Martinaka ohranili "dnevopisi" učencev, med drugim tudi Valjavčevi. Smolej je v svojem članku opozoril predvsem na priredbo Seneke, ki jo je Valjavec naslovil Metličanke. Matija Valjavec se je skupaj s svojim prijateljem Janezom Trdino, navduševal tudi nad dramatiko slavnega Shakespeara. V dijaškem rokopisnem listu z naslovom Daničica, sta zapisana tudi dva krajša odlomka Shakespearovih del. Prvi, nepodpisan izdelek, ima po avtorjevih besedah okoren in prisiljen slog, drugi del, pa je delo Matijata Valjavca, ki je po besedah Viktorja Smoleja naravnost odličen - brez nejasnosti, odrsko govorljiv in sproščen.

Vir: Jezik in slovstvo, 1983, letnik 29, številka 1

Wikipedija: Valjavec

Wikivir: Valjavec


ŠE EN (KRATEK) ZAPISEK O VALJAVCU

Avtor članka: Mihael Kuzmič

ANALIZA ČLANKA

Mihael Kuzmič v svoji razpravi o Matiji Valjavcu razmišlja o tem, da je poleg drugih del, ki jih je prevedel Valjavec potrebno omeniti tudi njegovo prevajanje posameznih svetopisemskih knjig Nove zaveze. Čeprav naj bi Breznik že leta 1917 potegnil črto glede prevajanja Svetega pisma v slovenščino, cerkev pa naj bi po Kuzmičevih besedah priznavala verodostojnost le svojim prevodom, pa tudi protestantskih prevodov ne smemo zanemariti. Čeprav prevajalcev ni bilo veliko (Primož Trubar, Jurij Dalmatin, prekmurski prevajalci Štefan Kiizmič, Aleksander Terplan in Janoš Kardoš, France Remec, Matija Valjavec, Josip Stritar, Antonin Chräska in Albin Vilhar), pa so dobili vsi razen Valjavca častno mesto prevajalcev Svetega pisma. Mihael Kuzmič se s tem člankom poskuša oddolžiti Valjavcu, ker naj bi bil v času svojega prevajanja spregledan. Ustanovljena naj bi bila celo Britanska in inozemska svetopisemska družba, ki je finančno podpirala prevajalce in jim omogočala najvišjo mogočo raven prevajanja iz grščine in hebrejščine. Kuzmič omeni, da je bil takrat vsak prevod Svetega pisma verski in kulturni dogodek. Valjavčev prevod Pavla aposteljna list Rimljanom naj bi bil natisnjen leta 1873 na Dunaju. Pet let kasneje pa je izšel tudi Novi zakon, ki je prav tako vključeval Valjavčeve prevode listov Rimljanom. Kuzmiču se zdi Valjavčev prevod štirih novozaveznih knjig zanimiv del v prevajalskem opusu, zato je za konec dodal komentar, da je potrebno ob 400-letnici prve izdaje Svetega pisma opozoriti tudi nanj.


Vir: Jezik in slovstvo, 1984, letnik 29, številka 7

Wikipedija: Valjavec

Wikivir: Valjavec