Matija Ogrin: O dveh verzijah romana S poti. Razlike, prikrite v vrsticah.

Uvod

V sledeči seminarski nalogi je predstavljen članek Matije Ogrina, objavljen v Slavistični reviji 1/2008, z naslovom O dveh verzijah romana S poti. Razlike, prikrite v vrsticah. V članku avtor izpostavi problem objave romana S poti, ki obstaja v dveh verzijah. Glavno vprašanje, ki si ga zastavlja, je, kakšno vlogo naj imata obe avtorizirani predlogi pri oblikovanju kritičnega besedila izdaje. Problem se je pojavil ob pripravi kritične izdaje tega romana v sklopu Elektronskih znanstvenokritičnih izdaj slovenskega slovstva (e-ZISS).

O avtorju in članku

O avtorju

Matija Ogrin je slovenski literarni kritik, publicist in literarni zgodovinar, ki deluje na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede na ZRC SAZU.

Delovna področja: starejša slovenska literatura, elektronske znanstvenokritične izdaje, literarno vrednotenje. Raziskave in delo: Matija Ogrin od l. 2001 vodi projekt Elektronske znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva <http://nl.ijs.si/e-zrc/>. Sprva je bila naloga projekta izoblikovati ekdotično in računalniško metodologijo za pripravo znanstvenih elektronskih izdaj slovenskih besedil različnih dob. Ko je bil ta cilj dosežen, je postal glavni cilj projekta priprava znanstvenokritičnih izdaj samih, zlasti besedil in virov s področja starejšega slovenskega slovstva: Brižinski spomeniki, Škofjeloški pasijon; 19. stoletje: Zois, Slomšek. Delo za edicije virov povezuje Matija Ogrin s svojim dosedanjim osrednjim področjem, tj. s historično in teoretsko problematiko literarnega vrednotenja na Slovenskem.

O članku

Ogrin v začetku članka predstavi problem izdaje romana, tekstnokritična načela, usmeritve in dileme, predstavi Gregovo teorijo predloge, njej nasprotujočo novogermanistično usmeritev, podrobno predstavi razlike med verzijama in zaključi z izbiro tekstnokritičnega koncepta.

Terminologija

• Tekstna kritika: je veja jezikoslovja, ki se ukvarja z odkrivanjem napak v besedilih in rekonstrukcijo izvirnega besedila
• Ekdotika: načelno in praktično ukvarjanje z besedilom, usmerjeno k izdelavi določene kritične izdaje
• Teorija predloge znanstvenokritične izdaje: je tista verzija besedila, ki jo urednik izbere kot svojo predlogo; kot predlogo za končno kritično besedilo danega besedila
• Akcidentalije: naključne lastnosti nekaterih stvari, ki niso pomembne: raba ločil, pisanje besed skupaj/narazen, raba velike začetnice, druga pravopisna in oblikoslovna določila
• Substancialije: bistven, osnoven: sem spadajo pomenotvorne prvine
• Dom in svet: je bil slovenski literarni mesečnik, ki je izhajal med leti 1888 in 1944. Nastal je kot zabavno-poučni list za katoliške bralce, pozneje se je razvil v izrazito literarno revijo.
• eZISS: elektronska znanstvenokritična izdaja slovenskega slovstva, katerega vodja je Matija Ogrin

O avtorju in romanu

O avtorju

Avtor romana S poti, Izidor Cankar, je bil slovenski pisatelj, umetnostni zgodovinar, kritik, prevajalec in diplomant. Bil je bratranec Ivana Cankarja. V Ljubljani je končal klasično gimnazijo in študij bogoslovja. Nato je študiral estetiko na univerzi v Louvainu in umetnostno zgodovino pri Maxu Dvořáku na Dunaju, kjer je 1913 doktoriral. V letih 1914–1919 je bil urednik revije Dom in svet, v letih 1918–1919 pa glavni urednik časnika Slovenec. Ob razpadu Avstro-Ogrske je v Zagrebu dejavno sodeloval pri združitvi južnoslovanskih narodov monarhije v državo SHS. Leta 1920 je na ljubljanski univerzi utemeljil katedro za umetnostno zgodovino, na kateri je predaval do vstopa v diplomatsko službo, v naslednjih letih pa je ustanovil Umetnostnozgodovinsko društvo in revijo Zbornik za umetnostno zgodovino. Reorganiziral je Narodno galerijo in dal pobudo za ustanovitev Moderne galerije. Leta 1947 se je upokojil. Leta 1953 je postal redni član SAZU.

O romanu

Roman Izidorja Cankarja, čeprav postavljen v mesta klasične italijanske renesanse, nam veliko pove o stanju duha v slovenski družbi v zadnjih letih Avstro-Ogrske. Cankar, izjemen intelektualec in sistematik umetnosti, je zagovornik starih sil. Je zagovornik premišljene previdnosti, ki je obenem preprečevala hitrejši kulturni in obenem tudi politični in gospodarski napredek na Slovenskem. Stvari, kakršne so, so najboljše, ker je vezem logike, ki jih je porodila, skupen izvor v božanskem. Lahko bi skoraj dejali, da gre za predmoderno zanikanje subjekta, saj Cankar ravno pred Assunto ugotovi, da je umetnost objektivna in smotrna in da nihče ne more zanikati veličine nekaterih umetniških del. Genialnost, ki je vodila Tiziana, je tuzemska vzporednica genialnosti Boga, ki pa je bila postavljena na laž – če ne že prej – z veliko morijo v prvi svetovni vojni. Ta je tudi nadalje spodbudila avantgardna gibanja, ki so zaznamovala 20. stoletje. Roman S poti tako stoji ravno na prelomnici med starim in novim in lahko bi rekli, da ne bi mogel iziti v bolj primernem času; če je kot podlistek še izhajal v starem redu, je knjižno izdajo doživel po vojni. Roman S poti je tako morda celo edino književno delo, ki aktualizira umetniško-teoretske koncepte in težave tega razburljivega časa, in to je tudi njegova velika vrednost, ki ga še danes dela zanimivega in svežega.

Zastavitev znanstvenega vprašanja:

Ob pripravi kritične izdaje romana v sklopu Elektronskih znanstvenokritičnih izdaj slovenskega slovstva se je pojavilo vprašanje, kako izdati besedilo, ki obstaja v dveh, od samega avtorja nedvoumno potrjenih verzijah, torej kakšno vlogo naj imata obe avtorizirani predlogi pri konstrukciji kritičnega besedila izdaje.

Predpostavka: Ogrin v članku predpostavlja, da so med izdajama razlike, ki niso brez pomena za interpretacijo, in da prej omenjenih vprašanj ne moremo reševati kot le pragmatična vprašanja brez globljih dilem, temveč zadevajo ob globlje plasti literarnovedne metodologije, torej se tu postavi tudi vprašanje, katero znanstvenokritično metodo izbrati.

Predstavitev problema, razlaga, utemeljitev, argumentacija

Roman je bil objavljen dvakrat, sprva v nadaljevanjih v reviji Dom in svet leta 1913, nato pa še leta 1919 v knjižni obliki, ki jo je izdal avtor sam. Pozneje je postal eno najpogosteje omenjenih in branih proznih besedil iz dobe slovenske moderne in obvezna sestavina šolskega branja. Po knjižni izdaji sledijo štiri desetletja premolka. V Sloveniji je nato izšel roman S poti šele leta 1960 v elitni zbirki Kondor. Pomembna je tudi izdaja Franceta Koblarja konec šestdesetih let, saj je med vsemi poljudnimi, komercialnimi izdajami pomembna izjema. Zaradi kritičnega preverjanja izvirnega natisa in prve knjižne objave ter zaradi Koblarjevih komentarjev ima znanstven značaj. Našel je razloge za utemeljeno domnevo, da je Cankar pisal roman postopoma, po delih, kakor jih je objavljal v Domu in svetu, in sicer med pripravami na doktorat, ko je bival na Dunaju.

Cankar je besedilo romana za knjižno objavo 1919 predelal. Vsebinsko ga je okrajšal za nekaj odstavkov, na več mestih pa je posegel v tekst z večjimi in manjšimi slogovnimi, oblikoslovnimi in (pravo)pisnimi spremembami. Koblar navaja, da je avtor črtal le večje odstavke, poleg teh navaja še pet manjših modifikacij. Po njegovi razlagi naj bi avtor ohranil vsebino in obliko nedotaknjeno, ni ničesar dodajal, ampak je le črtal nekaj mest - po njegovi razlagi naj bi šlo le za nekaj stilističnih posegov, ki vsebinsko-oblikovno strukturo romana puščajo nedotaknjeno. Tako v bralnih (komercialnih) izdajah kakor v Koblarjevi znanstveni izdaji kot edino veljavno besedilo samoumevna reproducirana knjižna verzija 1919. To se je tudi Koblarju zdelo samoumevno – verjetno zato, ker je v avtorjevih posegih videl predvsem dejavnike iz psihološkega in biografskega ozadja avtorjeve človeške osebe, manj pa vlogo, ki so jo ti posegi imela za literarno strukturo besedila. Zato je te posege sprejel – ob sprejemanju načela avtorjeve »zadnje volje«, njegove zadnje redakcije besedila.

Mnenja o načelu avtorjeve zadnje volje ali »roke« niso enotna, saj je na eni strani doživelo zavrnitve, na drugi potrditev. Tradicionalno ima v tekstni kritiki na področju antičnih in srednjeveških besedil centralno mesto izgubljeni izvirnik, ki ga poskuša tekstni kritik rekonstruirati; na področju tekstne kritike novoveških in modernih besedil pa zasede to odločilno, centralno mesto avtorjeva intenca, njegova končna volja ali namera, ki naj jo urednik razbere v rokopisnem ali tiskanem gradivu in jo uveljavi – zlasti z oporo na avtorjevo zadnjo redakcijo besedila.

Problem izbire znanstvenokritične metode

Ogrin se je pri pripravi končne izdaje odločal med dvema pristopoma.

Gregova »theory of copy-text«

Sredi 20. stoletja se pojavi »theory of copy-text.« Tujko slovenimo z izrazom »teorija predloge«. Določno obliko tej teoriji je dal W. W. Greg v eseju (Greg, 1950), kjer na področje tekstne kritike postavi metodološki mejnik. Izraz »copy-text« pomeni v angl. verziji tisto verzijo besedila, ki jo urednik izbere kot svojo predlogo; kot predlogo za končno kritično besedilo danega teksta. Avtor izpostavi bistvo Gregove teorije, ki pravi, da je predloga v besedilu razlikovanje med akcidentalijami in substancialijami. Na podlagi izkušenj, kmalu spoznajo, da avtorji med popravljanjem in predelovanjem svojega dela, več pozornosti namenijo substancialijam, kakor akcidentalijam. Če bi se pri Izidorju Cankarju ravnali po slednji metodi, bi verjetno sprejeli prvo objavo (Razlike so predvsem: 1913: govoriti slovensko, 1919: govoriti slovenski). Gregov predlog je predvideval, da bi morali v primeru, če dokončan in končno veljaven rokopis besedila ni ohranjen, kot predlogo za znanstveno izdajo sprejeti besedilo najstarejše ohranjene tiskane izdaje, ki temelji na pogrešanem rokopisu – kajti od najstarejše izdaje lahko pričakujemo, da bo ohranila več značilnosti izvirnega rokopisa kakor katera koli poznejša izdaja.

Teorija predlaga v besedilu razlikovanje med

• akcidentalijami: raba ločil, pisanje besed skupaj/narazen, raba velike začetnice in druga pravopisna ter oblikoslovna določila; in
• substancialijami: sem spadajo pomenotvorne prvine, zlasti besede in njihove višje pomenske zveze.

Tako imenovana »novogermanistična« kritična izdaja

Pod vplivom literarnoteoretskih idej, ki jih je zagovarjala mdr. tudi anglo-ameriška nova kritika – da je literarno delo od nastanka naprej neodvisno od avtorja, da ima lastno eksistenco, družbeno vlogo in estetsko učinkovanje se je iz literarne teorije v nekatere usmeritve tekstne kritike preselil dvom glede veljavnosti avtorjeve intence za končno podobo teksta v kritični izdaji, zlasti z argumentom, da naj bi avtorjeva intenca ne bila v zadostni meri preverljiva.

Razlike med verzijama

Razlik med verzijama romana S poti je 460. Veliko jih je takšnih, ki presegajo pravopisno in slogovno raven in posegajo v vsebino romana. Če odmislimo tiskarske napake (teh je skupaj 34), lahko preostalo množico razlik razvrstimo v tole tipologijo posegov v besedilo:

I. Pravopisni in oblikoslovni popravki

Zelo številni so pravopisni in oblikoslovni popravki. Pri tvorjenju samostalnika je nekdo – bodisi avtor bodisi urednik, to vprašanje puščamo odprto – predpono iz- večkrat spremenil v s- (izprehod – sprehod), podobno je pri tvorjenju prislova spreminjal obliko -ski v -sko, nestandardno zapisal polglasnik ali sičnika s in z ipd. kot je vidno v naslednjih primerih:

• izpokornike – spokornike
• ne razume slovensko – ne razume slovenski
• govoriti grško – govoriti grški
• se prijateljsko nasmehnejo – se prijateljski nasmehnejo
• skladb – skladeb
• barv – barev
• opoldne – opoludne
• nesmisel – nezmisel

Ta raven popravkov odseva sočasne (pravo)pisne konvencije, ob teh pa tudi prakso knjižnega izražanja, ki je mimo jezikovne norme sprejemala nekatere tedaj popularne hrvatizme. Spremembe so takšne, da z gledišča sodobnega knjižnega jezika nekatere pomenijo izboljšave, nekatere pa uvajajo tuje oblike, ki so tedaj pospešeno vdirale iz pravkar nastalega skupnega jugoslovanskega prostora.

II. Slogovni posegi

V obsežno skupino slogovnih posegov uvrščamo vse spremembe, ki jih po eni strani ne narekuje pravopisna ali jezikoslovna norma in torej predstavljajo svobodno slogovno izbiro, po drugi strani pa še ne posegajo bistveno v vsebinsko ter pomensko strukturo stavka (pri čemer se zavedamo delikatnosti meje med slogovnimi in pomenskimi niansami oziroma prepletanja obeh ravnin). Med temi je največ takšnih variantnih mest, ki zadevajo slog le na površinski ravni, kot na primer, da so v knjižni objavi vse pojavitve imena Benetke spremenjene v tujo obliko Venezia, Florenca v Firenze, nasprotno pa nekatere tujke v slovenske izraze (gradacija – stopnjevanje) itn. Tem po pomembnosti sledi večja skupina stilističnih modifikacij, ki že vsebujejo zaznavne oblikovno-pomenske odtenke, kakor denimo:

• krepke doze morfija – mnogo morfija
• moralno degenerirani – nravno propali
• da me to estetsko zadosti – da me to estetski zadovoljuje
• dati tisto vibriranje – dati tistega trepetanja

Za celotno, zelo številčno skupino slogovnih posegov v tekst romana je značilna težnja k slovenjenju tujih izrazov (ravno nasprotna je smer popravkov pri zemljepisnih imenih, kar mora v skladu z anglo-ameriško teorijo predloge opozoriti urednika na možnost več rok, ki so redigirale tekst; ustrezno dokazno gradivo žal ni bilo najdeno). Ti popravki se mešajo s plastjo srbohrvaških oblik; značilna je še posodobitev nekaterih konvencij, recimo besednega reda. Pogosto je več tovrstnih popravkov nanizanih v istem stavku, prepleteni pa so s stilističnimi variacijami, ki se že dotikajo vsebinske ravni popravkov, saj opazno spreminjajo smisel stavka (§271):

• »z eno [besedo je znala] – {besedo, znala je} dvigniti mojo [perceptivnost] –

{sprejemljivost} do najvišje [potence] – {mere} in me spraviti v tisti umski delirij…«

III. Vsebinski posegi

Tretja raven posegov je vsebinska. Tu gre za tiste spremembe, ki obe objavi dokončno napravijo za to, kar sta – verziji – in kjer je najbolj razvidno opaziti namen, ki ga je imel Izidor Cankar z redakcijo besedila leta 1919. Teh sprememb je bistveno manj kakor slogovnih in pravopisnih in jih moremo opaziti – odvisno kako potegnemo mejo med slogovnimi in vsebinskimi vidiki – vsaj trideset. Da bi prišli do splošnejših ugotovitev o naravi redakcije S poti, ki tu prihaja na plan, si velja ogledati nekaj vrst teh vsebinskih posegov.

1. Leksikalne spremembe

Opazimo lahko več majhnih, na videz nepomembnih leksikalnih sprememb, kjer ena zamenjana beseda ali zveza modificira vsebino stavka, kakor denimo:

• naslonil je glavo na [njene prsi]{njeno ramo} (§246)
• bi posvetil v najtemnejši in morda najlepši kot umetnikove [psihologije]{duše}.(§11)

V prvem primeru (sestra z bolnim bratom na comskem jezeru) je želel avtor le izločiti nehotene erotične konotacije. Drugi primer pa ponazori, kako more le ena beseda prevesiti pomen stavka iz psihološkega na ontološko-metafizično polje in lahko kot neznatna korekcija prispeva k modifikacijam temeljne pomenske strukture besedila. Takšnih premen je več in se tesno prepletajo s slogovno ravnino Cankarjeve redakcije.

2. Vsebinski posegi na ravni stavka in povedi

Druga, največja skupina, so avtorjevi vsebinski posegi na ravni stavka in povedi. V nekaj več kot dvajset primerih je Cankar celoten stavek črtal ali pa ga nadomestil s kratko besedno zvezo. Če ta mesta pregledamo, opazimo, da spremembe niso naravnane ne k »boljšemu« opisu pokrajine ali mestnih prizorišč ali obravnavanih likovnih umetnin, tudi ne k pripovednim podrobnostim, ki poganjajo epski zaplet dogodka – kolikor je zunanje pripovedno vezivo romana podano z nihanjem razmerij med Ester, Fritzem in Karlo. Nasprotno; domala vsi popravki so namenjeni nekoliko spremenjeni karakterizaciji obeh osrednjih oseb, pripovedovalca in Fritza. Pravzaprav moremo skoraj vse Cankarjeve popravke te vrste razdeliti glede na to, ali spremembe merijo k modificiranemu karakteriziranju Fritza ali k drugačni osvetlitvi pripovedovalčeve duševnosti.

Med korekcijami, ki zadevajo duševnost in značaj pripovedovalca, so na primer tele.

• Mesto, ki poudarja altruistično moralno naravnanost kot protipol Fritzevemu

moralnemu relativizmu in cinizmu: »toda spomin je večkrat dolgotrajen in živ in vedno lep[, kakor na žrtev ali dobro dejanje]« (§47). Avtor je s črtanjem komparacije kontrast opazno ublažil.

• Ob konfliktni situaciji, ko protagonista odhajata proti Akademiji, kjer naj

se razvije njuna diskusija, prevzame pripovedovalca v verziji DS močan notranji odpor do Fritza – čeravno notranje ambivalenten – ki ga avtor v knjižni verziji ublaži: »[; udariti bi ga hotel in sem mu odtegnil roko. Delal sem mu krivico, kakor sem jih napravil v srcu ljudem že veliko.] – {Odtegnil sem mu roko.}« (§76) Ob tem popravku opazimo, da je avtor zmanjšal ne le ostrino nasprotovanja, ampak tudi odstranil pripovedovalčevo notranjo ambivalenco.

• Primer konfrontacije s Fritzevim načinom maskiranja lastnih misli, z njegovimi

sofi zmi in retoriko je v knjižni izdaji črtan: »pa sem se premislil [, ker sem se še vedno kesal, kadar nisem govoril iz najčistejšega prepričanja].« (§93)

• Ob Fritzevih komentarjih glede deklic v kinu v Veroni: »v meni je vse

trepetalo in truda me je stalo, da sem molčal. [Zopet bi ga hotel udariti.]« (§202)

• Pripovedovalec Fritzu, ob vinu zvečer v Veroni: »vse tvoje modrovanje in

samorazkrajanje [splahne, kadar izkušaš razumno govoriti;] – {ob svetlem dnevu splahne v nič.}« (§212) Cankar se je tu vidno distanciral od tradicionalnega koncepta razumnosti v prid bolj vsakdanjemu izkustvu.

• Ko Fritz razkriva svoja hipna ljubezensko vznesena občutja do Ester, avtor

v knjižni izdaji spet reducira svojo eksplicitno distanco do prijateljevega impulzivnega subjektivizma: »‘Rekel si že enkrat.’ [Moram priznati, da mi je bilo zelo neprijetno.]« (§680) Stavki, ki neposredno ali posredno razkrivajo Fritzev značaj, so lahko bodisi Fritzevi bodisi pripovedovalčevi; v knjižni izdaji je Cankar posegel vanje mdr. takole:

• Fritzev ironičen odgovor na pripovedovalčevo zahtevo, naj gresta v Akademijo

in diskutirata o Assunti, je črtan: »[‘Tudi v smrt s teboj. Pojdiva v Akademijo.’]« (§75)

• Fritzeva superiorna izjava o »obrabljeni« umetniški lepoti je ublažena: »popolnoma izrazit človek dvajsetega stoletja, ki je videl [sto variacij Tizianove

slike iz šestnajstega in poznejših stoletij, ki je videl] isto lepoto tolikokrat ponavljano, da je nje mik izgubil«. (§98)

• Črtan je stavek ob srečanju z Winterjem in Karlo: »[Lagati mu je bila resnična

naslada.]« (§154)

• Egocentrična, skoraj (avto)erotična Fritzova izjava o Karli dobi blažjo obliko:

»toda ona bi me na kolenih prosila ljubezni, [kakor mačka bi se metala okrog mojih nog] – {okrog mojih nog bi se vila}, pred menoj bi se plazila na tleh.« (§193)

• Zadnja, najbolj paradoksna in kontroverzna verza pesmi (o razbiti človeški

»glavi« kot simbolu misli, umovanja, razuma), ki jo Fritz piše v kavarni v Firencah, sta odstranjena (§575): [razdel bi jih; tedaj bi glavi rekel:] [Zdaj vredna si življenja. Živi!]

• Pripovedovalčev komentar, ki meri na Fritzov egocentrizem, je črtan: »‘No?’

je vprašal ravnodušno[, dasi sem večkrat opazil, da rad sliši tuje sodbe o sebi kakor vsi ljudje, ki se sami s seboj veliko pečajo].« (§673)

• Odstranjen je stavek, ki slika Fritzevo hipno navdušenje, emocionalno vznesenost:

»Znal bi odpustiti sovražniku [in poljubiti človeka, ki bi me prosil, naj mu napišem delavsko himno].« (§681) Za vse te posege je značilno, da je Izidor Cankar besedilo spreminjal predvsem s krajšanjem izvirnega teksta, le malo pa je v izdaji 1919 pravih dodatkov. To je ugotovil že France Koblar, ki je v prej citirani izjavi menil celo, da naj bi v knjižni redakciji avtor ne dodajal ničesar. Slednje ne drži; strojno podprta primerjava verzij je pokazala na štiri manj pomembna mesta, kjer je Cankar leta 1919 v premišljenih potezah dejansko dodajal besedilo; prvi dve taki mesti sta psihološko-karakterni, drugi dve bolj opisni:

• Med pogovorom z nemškimi gosti v Benetkah: »‘Assunto bolj hvalijo, kot

zasluži. Sicer je pa to vprašanje okusa,’ je še pristavil, ničvrednež. {Vprašanje okusa!}« (§66)

• Ob prvem srečanju Fritza s Karlo: »‘Koliko ste stari?’ {je odgovorila gospa

zelo hladno in malce strupeno.}« (§171)

• »’Ah, sedež mi obrišite!’ je velela gospa {italijanski}.« (§149)
• O dečku s cigareto na trgu v Veroni: »ustavil se je pred mojim sosedom {in

se ponudil za cicerona}.« (§228)

3. Črtana mesta

Zadnja in najpomembnejša skupina Cankarjevih vsebinskih posegov v prvotno besedilo romana S poti so trije večji odstavki, ki jih je iz besedila knjižne izdaje scela črtal. To so naslednja tri mesta.

Na samem začetku romana je pisatelj črtal večji del prvega odstavka – »Težko si je misliti večjo razliko« (§1).

Cankar je odstranil stavke, ki govorijo o tem, da je bil prejšnji večer pri spovedi in opisujejo pripovedovalčevo harmonično, svetlo notranje razpoloženje. Ta ubrana in urejena duševna drža deluje ob neposrednem srečanju s Fritzevim zlovoljnim in ciničnim razpoloženjem na kolodvoru kot ostro nasprotje; to nasprotje je pisatelj zmanjšal, ko je omenjeni odlomek o spovedi izbrisal. Druga dva odstavka sta zapored odstranjena na mestu, kjer se v DS začenja drugo poglavje; v knjigi se to mesto spremeni v tretje poglavje.

Prvi odstavek (»Na svetu se ne zgodi nič več«, §52) vsebuje že omenjeno meditacijo pripovedovalca ob njegovi »mali dunajski peči«, ki vnaša v njegovo duševnost tudi subjektivistično zarezo in naznanja možnosti nadaljnjih protislovij v navidez klenem in enovito urejenem liku tega prvoosebnega junaka. Toda ob tem vsebujeta ta odstavka tudi globoko psihološko in versko problematiko. Prvi se prikrito dotakne erotičnega stremljenja mladih ljudi, ob tem pa pisatelj direktno omeni svoje ime (»Cankar, sovražnik moj, bodi pameten!«); možno je, da se mu je ta odlomek pozneje zdel preveč neposredno oseben in ga je zato izpustil.

Drugi izpuščeni odstavek (§53) pa omenjeni psihološki problem rešuje v nekoliko avguštinski, celo rezki janzenistični perspektivi, podani s precej ekspresivnim slogom. Vsekakor ta odstavka zaznamujeta lik pripovedovalca ne le s subjektivističnimi odtenki, ampak hkrati tudi z etičnim in krščanskim stremljenjem.

Učinek teh treh največjih posegov je, da zmanjšajo polarno napetost med likom pripovedovalca, ki je urejen, načelen, etičen, celo asketski, vsekakor pa altruistično usmerjen in zagovarja klasične umetnostne vrednote, in Fritzem na drugi strani, ki je predan neurejenim trenutnim impresijam, ciničen, egocentričen, pogosto anti-racionalen, v konfliktu sam s sabo in s soljudmi, z njihovim okusom itn., njegova misel o umetnosti pa je splet nezdružljivih miselnih eksperimentov.

Nasprotje med tema poloma je v verziji v Domu in svetu (1913) zaznavno močnejše kakor v knjigi (1919); hkrati pa je res, da izločeni odstavek o »dunajski peči« kaže tudi na notranjo razpoko v samem pripovedovalcu in da je s črtanjem celega odstavka to razpoko avtor nekoliko zabrisal. Omenjeni izločeni odlomki so v tem pogledu še toliko pomembnejši, ker stojijo neposredno na začetku romana in tako osvetljujejo vstop v pripoved; pravzaprav moramo reči, da ti trije odstavki sodoločajo perspektivo bralčeve iniciacije v notranja razmerja med pripovednimi liki. Sprememba, ki s tem nastane, nekoliko zmanjša distanco med pripovedovalcem in Fritzem.

Toda prav takšno tendenco je bilo mogoče opaziti že, ko smo si ogledovali vsebinske popravke na ravni stavka ali povedi. Marsikatera ost, ki v verziji DS kritično izrisuje Fritzevo podobo, in marsikateri stavek, ki nam razkriva pripovedovalčevo notranjo distanco do eruptivnega prijatelja, je v knjižni izdaji izginil. Te posege je možno interpretirati tudi v tem smislu, da je pisatelj napravil pripovedovalca v nekaterih situacijah manj kritičnega, nekoliko bolj strpnega do Fritzeve psihološke, estetske in bivanjske impulzivnosti, kaotičnosti in protislovnosti. V tej luči je mogoče celo nekatere popravke na čisto slogovni ravnini interpretirati kot Cankarjev poskus, da po nekaj letih podeli romanu manj idejno zaostreno ali kontrastno, zato pa morda hote nekoliko bolj notranje ambivalentno podobo. Glavne vsebinske popravke je moč razumeti, kakor da so naravnani k temu cilju.

Ko omenjamo notranjo ambivalentnost, je misliti na dejstvo, da je namreč v romanu S poti več odlomkov, ki kažejo na to, da se tudi v samem pripovedovalcu vzbujajo nekateri sorodni vzgibi kakor v Fritzu. To so zlasti spoznavni skepticizem (»Najodličnejša moška dušna nezmožnost, razum«, §393), želja po begu pred lastnim miselnim izpraševanjem (da bi pregnal »vse misli, ki se zvijajo po možganih kakor ranjene jegulje «, §246), že omenjeni subjektivizem lepih doživetij v temni sobi, ki da so več vredna kakor doživetja umetnin v Benetkah (§52), podobno razpoloženje na trgu v Veroni ob pitju kave (§242 ss.) in več manjših odlomkov. Pravzaprav bi morali konstatirati, da je lik pripovedovalca kritično in opozicijsko nastrojen do Fritza predvsem takrat, ko sta skupaj, ko debatirata in se miselno spopadata. Ko pa je pripovedovalec sam, se ga nenadoma začne lotevati podobna spoznavna in etična vrtoglavica, kakor stresa – le v bolj krčevitih sunkih – njegovega narcisoidnega prijatelja.

Če s tega vsebinsko-strukturnega gledišča pregledamo Cankarjevo redakcijo romana S poti za knjižno izdajo 1919, moramo ugotoviti, da razen enega vsa omenjena mesta, ki že v DS razkrivajo notranje spoznavne in etične razpoke tudi v osebi pripovedovalca, ostajajo v knjižni objavi nedotaknjena. Cankar je torej vsebinsko redigiral ali črtal predvsem tista mesta, kjer je nameraval ublažiti večplastno napetost med obema glavnima osebama, deloma pa tudi okrepiti konsistenco pripovedovalca. Ta konstatacija nakazuje avtorjevo težnjo, da bi v knjižni verziji težišče sporočilnosti vedoma nekoliko modificiral v smeri večje izrazne organičnosti, pa tudi večje vsebinske kompleksnosti, ambivalentnosti in nerešljivosti v romanu načetih spoznavnih, etičnih in estetskih vprašanj.

Do te interpretacije nas je privedla striktno empirična tekstnokritčna metoda, po kateri sta urednika z ekdotično kolacijo obeh verzij romana individuirala razne vrste avtorjevih redakcijskih posegov, s tem pa je postala bolj jasna tudi njegova avtorska intenca.

Izbira tekstnokritičnega koncepta

Pri odločitvi, katero verzijo izbrati, se je pojavilo vprašanje, kakšen tekstnokritični koncept bi se najbolj prilegal romanu, ki obstaja v dveh neenakih, toda pristnih podobah. Razlike med verzijama so vsekakor takšne, da jih mora izdaja izpostaviti. Med tehtanjem, katero verzijo sprejeti kot predlogo in v kolikšni meri, so prišli do naslednje odločitve. Zdi se, da verzija v Domu in svetu predstavlja popolnejšo in bolj določujočo podobo romana S poti kot knjižna. Zato je elektronska izdaja predstavila roman v treh besedilnih prikazih, katerih prvi nam velja kot dejanski tekst romana:

• Verzija DS 1913
• Knjižna verzija 1919
• Primerjalni prikaz z variantnimi mesti obeh verzij

Za odločitev obstaja več razlogov. V knjižni verziji je opaziti nekatere pravopisne in slovnične popravke, ki jih je zaznamoval jezikovni vpliv življenja v novi jugoslovanski državi, zato je verzija v DS na teh mestih jezikovno čistejša. Verzija iz DS je dandanes težko dostopna in v knjižni obliki ni bila nikdar natisnjena. Bralec lahko v elektronski izdaji knjižno verzijo bere tako v samostojnem kakor v primerjalnem prikazu. Verzija iz DS vsebuje prvotno podobo tega romana, kar je bil odločilni razlog, da se ponudi kot veljavna in določilna predloga. Verziji romana ostajata ločeni; izdaja ponuja pregled vsake verzije posebej, kot tretji prikaz pa omogoča pogled na notranjo variantnost tega romana. Prednost elektronske izdaje je bila v tem, da kljub konceptu, ki izstavlja verzijo iz leta 1913, ni knjižna verzija iz leta 1919 v ničemer zapostavljena. V izdajo je vključena enakovredno. Združuje obe prevladujoči moderni tekstnokritični usmeritvi: iz anglo-ameriške teorije predloge sprejema temeljno načelo o avtorjevi nameri. Iz novogermanistične usmeritve sprejema zahtevo po upoštevanju razvojnih verzij besedila. V elektronski izdaji se obe načeli smiselno povezujeta.

Sklep

Matija Ogrin je s pripravo znanstvenokritične izdaje romana S poti odprl nekatere temeljne tekstnokritične in metodološke probleme posredovanja literarnih besedil. Z metodo ekdotične primerjave obeh verzij romana je urednik elektronske izdaje razložil in opredelil mesta, kjer je avtor besedilo za knjižno izdajo predelal. Vseh 460 razlik je razvrstil v tipologijo, ki poleg naključnih tiskarskih napak obsega še pravopisne, slogovne in vsebinske avtorjeve posege. Večjih vsebinskih popravkov je okoli 30. Tri pomembne odstavke je avtor iz knjižne verzije romana čisto izločil. Štiri manjše leksikalne dodatke je vstavil v knjižno verzijo in jih v revijalni objavi ni. Avtor je kljub temu svoje besedilo vsebinsko spreminjal predvsem s črtanjem, izločanjem besedila. Ti tekstnokritični izsledki pa kažejo na naslednje sklepe. Učinek treh največjih posegov je, da zmanjšajo polarno napetost med likom pripovedovalca, ki je urejen, načelen, etičen, celo asketski, vsekakor pa altruistično usmerjen in zagovarja klasične umetnostne vrednote, in Fritzem na drugi strani, ki je predan neurejenim trenutnim vzgibom, ciničen, egocentričen, pogosto anti-racionalen, v konfliktu sam s sabo in s soljudmi, z njihovim okusom itn., njegova misel o umetnosti pa je polna nezdružljivih, miselnih eksperimentov. Nasprotje med tema poloma je v verziji v Domu in svetu (1913) opazno močnejše kakor v knjigi (1919); kar pa nas pripelje zopet na začetek, k hipotezi, da so med izdajama razlike, ki niso brez pomena, za interpretacijo imajo glob. Na podlagi tekstnokritične analize lahko sklepamo, da je avtor želel obe izdaji kompozicijsko poenotiti, vsebinsko pa obarvati in celo nekoliko okrepiti notranje protislovno miselno zgradbo svojega romana. S temi opažanji pa tekstnokritična analiza že zadeva ob vprašanja interpretacije romana, s čimer prihaja na dan tesna notranja povezanost tekstne kritike, literarne zgodovine in interpretacije.

Vir

• Matija Ogrin: O dveh verzijah romana S poti. Razlike, prikrite v vrsticah. SR 56/1 (2008). 19–33.

Literatura

• Izidor Cankar: S poti. Ljubljana: Nova založba, 1919.
• Izidor Cankar: S poti. Ur. Bojan Štih. Ljubljana: MK, 1960 (Kondor, 40).
• Polona Balantič: Izidor Cankar, S poti. MMC: Prvi interaktivni multimedijski portal. 21. februar 2010. (zadnjič gledano 27. 12. 2010).
• Matija Ogrin: Izidor Cankar, S poti. Elektronske znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva. 8. oktober 2008. (zadnjič gledano 27. 2. 2010).