Matevž Kos: Vprašanje o Podbevškovem pesniškem molku
Uvod
[uredi]Matevž Kos je članek z naslovom Vprašanje o Podbevškovem "pesniškem molku" objavil leta 2009, in sicer v peti številki revije Jezik in slovstvo. Obravnava predvsem obdobje pesnika Antona Podbevška po letu 1921, ko je bil ta kot pesnik že "mrtev" ter se sprašuje o vzroku prekinitve pesnikovega sicer zelo energičnega, dinamičnega ustvarjanja ob obravnavi obeh revij (Trije labodje, Rdeči pilot), s katerima je pesnik zaključil svoje umetniško delovanje. V drugem delu članka se Kos ukvarja tudi s Podbevškovimi poskusi vrnitve k mladostnemu pisanju.
O avtorju članka
[uredi]Članek je napisal Matevž Kos, literarni zgodovinar, kritik ter predavatelj na Oddelku primerjalne književnosti. Njegovo področje raziskovanja je precej široko, saj ga povezuje predvsem s filozofijo, iz katere je prav tako diplomiral. Njegov izbor Antona Podbevška za predmet obravnave ni presenetljiv, saj se Kos že vrsto let ukvarja predvsem s povezavo literature in filozofije, z vplivom Nietzscheja na slovenske pesnike, predava pa tudi predmet Pesniški modernizem in postmodernizem. Antona Podbevška je kot nosilca pesniške avantgarde obravnaval že v svoji doktorski disertaciji iz leta 2000, ki nosi naslov Nietzsche in ničejanstvo v slovenski literaturi, leta 2001 je objavil članek Poskusi z Nietzschejem: Podbevšek, Vidmar, Bartol v reviji Literatura, rezultate svoje razširjene raziskave pa je leta 2003 objavil v samostojni monografiji z naslovom Poskusi z Nietzschejem: Nietzsche in ničejanstvo v slovenski literaturi. Podbevšek je torej nekakšna stalnica Kosovih raziskovanj, vendar pa se v najnovejšem članku k njemu vrača s povsem drugačnim vprašanjem.
Terminologija
[uredi]ZGODOVINSKA AVANTGARDA
[uredi]Gre za neenotno literarno obdobje v Evropi od preloma stoletja (1900) do 2. svetovne vojne. Zajema več literarnih smeri: dadaizem, futurizem, nadrealizem, kubizem itd. Teži predvsem k eksperimentiranju z jezikom, zaznamuje jo osredotočenost na formo in prelom s tradicijo.Ko spregovorimo o avantgardi, je bistveno, da ločimo širši pojem avantgarde od ti. historične avantgarde. V vsakem literarnem obdobju so namreč določeni pesniki ali pisatelji veljali za avantgardne; to je bil recimo Dostojevski s svojim psihološkim romanom, ki ga kot žanr pred njim še niso poznali. Ko pa govorimo o zgodovinski avantgardi, imamo v mislih določeno literarno obdobje. Medtem ko sta bila recimo realizem in romantizem precej enotna v literarni smeri in načinu umetniškega ustvarjanja, pa se je avantgarda po drugi strani delila na več zelo različnih literarnih smeri, med njimi pa vseeno lahko najdemo določene vzporednice, ki jih je med drugimi lepo popisal tudi Hugo Friedrich v knjigi Struktura moderne lirike.
To je bil umetniško-kulturni dogodek v Novem mestu, ki se je odvijal leta 1920 zgodaj jeseni, sodelovali pa so slikarji, glasbeniki in literati. Med 26. septembrom in 11. oktobrom je potekala Prva pokrajinsko umetniška razstava slikarja Riharda Jakopiča, ki jo je spremljal tudi koncert Marija Kogoja in recitacijski nastop Antona Podbevška , ki je javnosti predstavil praktično celotno zbirko Človek z bombami. Vzporednice vseh avantgardnih smeri po Evropi, lahko bi jim rekli tudi skupni imenovalec, bi morale biti prisotne tudi v slovenski literarni avantgardi, za njeno najčistejšo manifestacijo nekako velja prav Novomeška pomlad ter Anton Podbevšek kot eden izmed njenih bistvenih nosilcev. Vendar pa sam dogodek bolj malo ustreza podobnemu dogajanju, ki se je odvijalo nekako v istem času širom po Evropi. Avantgardizem se namreč ni razvil v literaturi, pač pa v slikarstvu, in se končno postavil ob bok besedni umetnosti, saj je ta do tedaj veljala za najpomembnejšo med vsemi. Prišlo je torej do njene dehierarhizacije. Marijan Dović pa vendar poudarja, da, razen pri Podbevšku, ni šlo pri nobenem soudeležencu Novomeške pomladi za avantgardo v pravem pomenu besede. To je opozicija recimo Salvadorju Daliju, ki je kot avantgardist sodeloval s francoskimi dadaisti in nadrealisti. Tako lahko govorimo o avantgardizmu zgolj pri Podbevšku, Novomeška pomlad pa je pridobila tak sloves zgolj zaradi uspehov njenih posameznikov.
Vprašanje o Podbevškovem pesniškem molku
[uredi]Anton Podbevšek je, kot Kos v svojem članku večkrat omenja, prvi slovenski literarni avantgardist. Po njem se je zgledoval celo Kosovel, pesnik, čigar ime nam verjetno prvo pade na pamet, ko govorimo o slovenski avantgardi. Njegovo umetniško udejstvovanje je šokiralo slovensko kulturno javnost popolnoma, bilo pa je tudi pričakovano nerazumljeno. Slovensko literarno prizorišče je razsvetlil kot komet in na žalost prav tako hitro tudi ugasnil, zato se Kos tudi upravičeno sprašuje, kaj se je zgodilo z izredno plodnim, energičnim pesnikom, da je sredi dvajsetih let popolnoma umolknil in v svojem življenju nikoli več ni dosegel tolikšne pesniške širine. Pri tem se opira na mnoge vire, med katerimi pa ni najnovejše monografije Marijana Dovića, ki se s Podbevškom intenzivno ukvarja. Knjiga je prav tako izšla lani in nosi naslov Mož z bombami: Anton Podbevšek in slovenska zgodovinska avantgarda. Marijan Dović je tudi urednik elektronske izdaje Podbevškovih del. To je edini pesnik, ki ima svoj celoten opus na voljo bralcem v digitaliziran obliki, na kar Matevž Kos eksplicitno opozarja.
Avantgardistični pesnik - FUTURIST
[uredi]Šok, podiranje vrednot ter zaverovanost vase so osnovna določila literarne avantgarde. Poezija je bila namenjena javnemu nastopanju, spogledovala se je z neliterarnimi prvinami, obenem pa je bil Podbevšek nadvse vzvišen nad svojo publiko, saj se je imel za »pripadnika najmodernejše struje«. Ko govorimo o avantgardnih »izmih«, uvrščamo Podbevška med futuriste, za zgled pa mu je bil Marinettijev Manifest futurizma, čigar navodila je jemal zelo resno. Futuristi se odločajo za mestno tematiko, uporabljajo skovanke, besede, ki so se šele pojavile v slovenščini in so bolj primerne za opisovanje moderne sodobnosti, obenem p se ukinjajo ločila ter sintaktične zakonitosti. Od Marinettija je Podbevšek prevzel tud agresivno literarno držo ter militarizem.
Pesnikov prehod od pesniškega k političnemu avantgardizmu
[uredi]Novomeška pomlad se je odvijala v letu 1920, v tem letu je Podbevšek tudi objavil zadnjo pesem z naslovom Plesalec v ječi, nato pa kot pesnik utihnil star komaj 21 let, čeprav je pesniška zbirka Človek z bombami izšla 5 let kasneje. Matevž Kos njegovo usodo kot že mnogi pred njim primerja z Rimbaudjem. Oba sta namreč začela ustvarjati zelo mlada, pri šestnajstih letih ali še prej, se kot pesnika hitro razvila ter daleč presegla pesnike tistega časa ter prav tako hitro tudi utihnila. Kos nato postavi tezo, da ima pesniški molk veliko opraviti z nestabilnostjo pesnikovega svetovnega nazora, oziroma s Podbevškovim prehodom od pesniškega k političnemu avantgardizmu, kar skuša dokazati zlasti z analizo dveh literarnih časopisov. Podbevšek ju je skupaj s prijatelji ustanovil leta 1922 in sta doživeli samo dve številki, zato je primerjava njunih programskih zasnov ter vsebine relativno lahka.
Najprej je z Josipom Vidmarjem (kritik) in Marijem Kogojem ustanovil revijo Trije labodje, kjer so objavljali predvsem pesniki in pisatelji tedanje mlade generacije, glasilo pa je bilo tudi intermedialno usmerjeno. V reviji so bile tako poleg pesmi in proze objavljene tudi fotografske reprodukcije kipov ter notni zapisi Marija Kogoja. O programski naravnanosti Treh labodovnas seznani esej Josipa Vidmarja Pomen umetnosti in države. Kos povzame osnovne ideje kritika, ki naj bi v umetnosti videl najboljšo manifestacijo posameznikove svobode, njej naj bi namreč država sledila ter jo podpirala. Vidmar tako rekoč umetnosti pripisuje avtonomnost in jo hierarhično postavlja nad državo.
- Dolžnost države je torej, da umetnosti sledi in ji da kolikor mogoče veliko možnost, da se izpopolni. Kot realizacija država vedno zaostaja za spoznanjem in umetnost jo stalno kritikuje in ji odkriva nove možnosti. (Vidmar 1922: 24)
Rdeči pilot
[uredi]Avtor članka nato opozori na prelom med »labodovci«, ki naj bi izhajal iz dejstva, da se sodelavca nista ravno strinjala s ti. prevratnostjo oz. revolucijo na področju družbenega reda, česar ju je obtoževal Podbevšek. Še pred izidom druge številke Treh labodov je zato pesnik izstopil iz uredništva ter ustanovil novo revijo Rdeči pilot s podnaslovom Mesečnik prevratne mladine za duhovno revolucijo. V njej objavi kar tri tekste, v katerih polemizira z »labodovci«, ti teksti pa so sicer precej konfuzni, neorganizirani, abstraktni, polni anarhističnih načel, kot poudarja Kos. Nas zanima predvsem, kaj Podbevšek v teh tekstih očita Vidmarjevemu pogledu na razmerje med umetnostjo in državo.
Spis Razmerje umetnika do države
[uredi]Objavljen je bil že v reviji Naprej leta 1921, torej pred Vidmarjevim esejem, v njem pa pesnik zelo konfuzno opredeli nalogo nove revije.
- "Rdeči pilot" bo bičal anahronizme, in sploh korupcijo, ki vlada na vseh poljih. Čistil bo na ta način človeško družbo, katere izobrazbo bo dvigal in jo pripravljal za čim uspešnejše 'letanje proti centralnemu soncu', oz. pripravljal jo za socialistično bodočnost, v kateri ne bomo poznali nobenih mej, potem ko bomo peli mrtvaške pesmi kapitalističnemu režimu in bo povsod kraljevala edino zveličavna proletarska internacionala. (Podbevšek 1922b: b. p.)
Spis Odlomek o umetnosti z ozirom na sodruga Ivana Cankarja
[uredi]Kos opozori na Podbevškovo napoved prehoda poezije, pesniške prvoosebnosti h kolektivni projekciji v prihodnost. Skratka medtem ko Vidmar govori o svobodnem posamezniku in neodvisnosti umetnosti od države, pa Podbevšek v ospredje postavlja duhovno revolucijo, do katere bo prišlo preko literature, kot nosilke etičnih vrednot. Literatura kar naenkrat za Podbevška postane golo sredstvo za dosego ciljev, ki si jih je zadalo levo revolucionarnao politično gibanje, in izgubi tisti avtonomni značaj, ki ji ga je pripisal Vidmar.
Programski spis Politična umetnost
[uredi]Pesnik kritizira politično neangažiranost "labodovcev", kot tudi sodelavcev revij Dom in svet ter Ljubljanski zvon.
Razlike v vsebini in formi
[uredi]Odmik od estetskega avantgardizma je izredno opazen, saj so v Rdečem pilotu, kot opozarja Kos, objavljena zelo tradicionalna literarna dela, ki so zgolj sredstvo prebujanje etične zavesti v bralcu. Čeprav Podbevšek ni objavil nobene pesmi, pa Vidmar opozarja, da mu je pesnik pokazal rokopise tedaj najnovejših pesmi in da so bile te bistveno slabše kvalitete od zbirke Človek z bombami, vse pa so imele moralističen in meditativen značaj. Razlika je očitna že v samih naslovnicah obeh revij, Trije labodje so očitno povsem umetniški, medtem ko naslovnica Rdečega pilota sporoča, da v njej niti približno ni poudarjena oblika ali estetika, pač pa ideja!
Popolna negacija avantgardnega ustvarjanja
[uredi]Kos nato razloži, zakaj Podbevškovo prizadevanje za duhovno revolucijo ni doživelo ravno lepega sprejema niti v tedanji slovenski družbi niti na literarnem prizorišču. Kot že rečeno je Podbevšek literaturo podredil politiki, zato posledično tudi ni doživel odobravanja v literarnih krogih. Po drugi strani pa z njim ni bila zadovoljna niti politično angažirana levica, saj je pesnik ostajal znotraj literarno-kulturnega angažmaja, namesto da bi končno zavzel držo pravega političnega aktivista. Kot primer slednjega Kos navaja nemškega radikalnega anarhista Johanna Mosta.
Po tem razočaranju se Podbevšek čedalje bolj oddaljuje od svojih revolucionarnih idej. 1922 postane urednik glasila slovenske socialne demokracije Naprej, potem pa pristane v redakciji časnika Jutro, kjer leta 1927 objavi kratko Izjavo, ki velja tudi za njegov zadnji javni nastop ter obenem tudi konec avantgardne dejavnosti. Podbevšek se namreč postavi na stran liberalne sredine ter kritizira tako mladokatoliško revijo Križ na gori kot tudi mladosocialistično revijo Mladina. Najdlje od svojega mladostniškega literarnega avantgardizma pesnik pride v uvodu v antologijo Slovenska lirika, ki jo je izdal leta 1944. Liriko označi kot v prvi vrsti izraz čustva, pesniške podobe ne smejo biti prisiljene ali se upirati zdravemu razumu, vsebina pa mora biti karseda jasna in nepodrejena obliki. Matevž Kos to označi kot popolno negacijo pesniške zbirke Človek z bombami.
Vračanje k poeziji
[uredi]Pesniški molk Podbevška se potem nadaljuje, čeprav v sedemdesetih letih pride do njegove reaktualizacije v kontekstu neoavantgardističnega gibanja in se obenem začne tudi njegova kanonizacija znotraj literarne vede. Podobno se je zgodilo tudi s Kosovelovimi Integrali'26, poznimi konstruktivističnimi pesmimi, ki so bile vse do Ocvirkove objave 1967 zanemarjene. Podbevšek je želel svojo pesniško zbirko popraviti, narediti bolj normalno ter ponovno objaviti, obenem pa je napisal tudi 3 nove pesmi, ki so bile prebrane na radiu 1958. Ponovno jih je prebral leta 1972 pod naslovi, V Julijskih Alpah, Nož, zasajen v srce in Elegija. Te pesmi izpričujejo nek nostalgičen odnos do pesnikovega burnega mladostniškega ustvarjanja ter nemoč spričo tega spomina, dobro izražega v Elegiji.
Zaključek in povzetek
[uredi]| 1915—1920 | 1920—1927 | 1928—1981 |
|---|---|---|
| literarni avantgardizem | prehod k političnemu avantgardizmu | popoln odmik od avantgardističnega delovanja |
| nastop pesniškega molka | kanonizacija zgodnjega ustvarjanja | |
| podreditev literature politiki | nostalgičen odnos do mladostniškega pisanja, nemoč pesniškega izraza |
Viri in literatura
[uredi]- Kos, Matevž, 2009: Vprašanje o Podbevškovem “pesniškem molku”. Jezik in slovstvo 54/5. 3—13.
- Kos, Matevž, 2003: Poskusi z Nietzschejem: Nietzsche in ničejanstvo v slovenski literaturi. Ljubljana: Slovenska matica.
- Friedrich, Hugo, 1972: Struktura moderne lirike : od srede devetnajstega do srede dvajsetega stoletja. Ljubljana: Cankarjeva založba.
- Dović, Marijan, 2009: Mož z bombami. Anton Podbevšek in slovenska literarna avantgarda. Ljubljana – Novo mesto: Založba Goga, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.
- Kos, Janko idr., 2009: Leksikon Literatura. Ljubljana: Cankarjeva založba.
- Podbevšek, Anton , 2007: Zbrane pesmi. Elektronska znanstvenokritična izdaja . Uredništvo, prepisi, komentarji in opombe Marijan Dović. Elektronske znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva. Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. (Dostop: 7. 11. 2010.)