Matej bor

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Jože Šifrer: Ob pesniški zbirki Mateja Bora Podoknice tišini[uredi]

Članek je izšel v reviji Sodobnost, napisal ga je Jože Šifrer. Izšel je leta 1963, letnik 33, številka 2.

Povzetek članka[uredi]

Avtor članka opisuje Borovo ustvarjanje v času dolgega obdobja brez pesništva in posledično navidezno vrnitev k le-temu.

Leta 1985 je Bor izdal zbirko Sled naših senc, potem pa je sledilo obdobje brez pesniških zbirk. V tem času je prevajal Shakespeara, napisal dve dramski deli v verzih in epigrame. V vseh teh delih je mnogo lirskega, še posebej v obeh dramah je izrazil svoje notranje vznemirjenje, kar je v dramskem okviru dobilo podobo pesniške izpovedi ter tako pomenilo kontinuiteto njegovega pesniškega delovanja. V revialnem tisku je objavil kakšno pesem, sicer pa se je k pesništvu vrnil šele po petindvajsetih letih, ko je izšla razsežna in pestra zbirka z naslovom Podoknice tišini.

Podoknice tišini je zbirka sestavljena iz devetih razdelkov in iz 234 posameznih pesmi. V mnogih pesmih iz te zbirke je izraženo obžalovanje nad dejsvom, da svet ni takšen, kot si ga pesnik zamišlja v svojih vizijah. A vse te pesmi niso izraz razočaranja in obžalovanja, z zadnjo pesmijo iz zbirke, z naslovom Dih na dih, zaključi z občutkom oddiha, da življenje še ni končano.

Ključni pojmi[uredi]

Matej Bor, pesnik, pesniška zbirka z naslovom Podoknice tišini

Analiza članka[uredi]

Članek sistematično povzame bistveno iz avtorjevega ustvarjanja. Opisuje Borovo slovo od pesništva, a hkrati preobrat, ki ga je spet začel vračati k poeziji. Avtor navede dejstvo, da je v revialnem tisku, kljub obdobju brez pesniškega ustvarjanja, objavil kakšno pesem. Opredeli tudi njegovo mesto v slovenski družbi, saj ga označi kot glasnika nekdanjega časa, kateri se nikdar ni izneveril samemu sebi, niti družbi.

Vir[uredi]

Ob pesniški zbirki Mateja Bora Podoknice tišini