Maruša Mugerli: Prevajanje ljudskih pesmi in umetne poezije z medbesedilnim navezovanjem na ljudsko izročilo.

UVOD

Seminarska naloga je nastala na podlagi prebranega članka Maruše Mugerli, z naslovom Prevajanje ljudskih pesmi in umetne poezije z medbesedinim navezovanjem na ljudsko izročilo. Članek z naslovom Prevajanje ljudskih pesmi in umetne poezije je bil objavljen v strokovni reviji Jezik in slovstvo leta 2006, številka 1. Članek govori o prevajanju ljudskih pesmi in umetne poezije, tako iz slovenščine v tuje jezike kakor obratno.Avtorica na začetku članka poudari, da se prevajanje ljudskih pesmi razlikuje od prevajanja umetne poezije zaradi razlik med pojmoma umetno in ljudsko. Prav tako pove, da prevod ni pojmovan le kot jezikovni prenos, ampak gre tudi za prenos kultur, ter da ima vsaka ljudska pesem nekakšno navezanost na svojo nacionalnost, kulturo in izročilo

TERMINOLOGIJA

ljúdskost  -i ž (ȗ) knjiž. 1. kar je v pozitivnem smislu značilno za preproste, manj izobražene sloje prebivalstva

uméten  -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. narejen, nastal kot rezultat človekovega dela, ne narave same [..] 3. katerega oblika in vsebina sta izraz zavestnega umetniškega hotenja določenega avtorja: umetne in ljudske pesmi; umetne pripovedke; Andersenove pravljice so umetne // ki ustvarja taka dela: umetni in ljudski pesniki [..]

OPREDELITEV PROBLEMA

Problem, ki ga avtorica opisuje v članku se nanaša na prevajanje ljudskih pesmi in prevajanje umetne poezije z medbesedilnim navezovanjem na ljudsko izročilo. Ljudska pesem v sebi združuje ambivalentnost, univerzalnost in navezanost na nacionalno. Prevajanje ljudskih pesmi je lahko za prevajalca izredno težko delo, saj mora biti skozi postopek prevajanja pozoren na različne dejavnike, ki vplivajo na ljudsko pesem. Če se za začetek opredelimo na samo sestavo ljudske pesmi, mora prevajalec upoštevati t.i. troplastnost ljudske pesmi. Besedilo, melodija in kontekst opredeljujejo ljudsko pesem, vendar pa vseh dejavnikov ni mogoče zajeti v prevod. Tako se prevajalci odločajo za različne prevajalske strategije. Ker se ciljni in izhodiščni jezik razlikujeta, se prevajalec odloči ali bo pri prevajanju upošteval samo besedilo ali samo melodijo in ritem ali pa oboje. Tako z dodajanjem novih informacij in zamenjavo verzov v prevodih spreminjajo strukturo pesmi in troplastnost na podlagi tega, kakšen namen ima prevod. Ljudske pesmi so sestavni del tradicije vsake kulture. Prevajalec se tako sooča s problemom, kako prenesti kulturo izvirnika v prevod. Pri tem mora upoštevati spremenljivost, vpetost v izročilo in variantnost. Kar pomeni, da mora poleg jezika zelo dobro obvladati kulturo, jasno opredeljen pa mora biti tudi cilj - kaj želi prevajalec s prevodom doseči v ciljni kulturi. Torej ali želi prevajalec ciljni kulturi predstaviti izhodiščno kulturo, ali pa s prevodom želi besedilo povsem približati ciljni kulturi. Jasno pa je, da cilj ljudske pesmi v prevodu ne bo enak kakor je bil v izvorni kulturi. Prevajanje umetne poezije se razlikuje od prevajanja ljudske, že zaradi razlik med ljudskim in umetnim. Prevodi, ki se medbesedilno navezujejo na slovensko ljudsko pesem, so lahko za bralca tuje kulture zelo težavni, če bralec in avtor nimata istega koda – v najosnovnejši obliki sta to naravni jezik in kulturna tradicija. Zaradi opredelitve ljudskih pesmi kot nacionalno oz. kulturno označene se s prevajanjem umetne poezije, ki se medbesedilno navezuje na ljudsko se tudi pri takšnem prevajanju prevajalci srečujejo s težavami. Ker umetna poezija z medbesedilnim navezovanjem na ljudsko izročilo pomeni pisanje iz kulture se v prevodih izgubljajo določeni pomeni.

Hipoteza

Na podlagi dejstev, ki jih avtorica pojasnjuje v članku, sva postavili hipoteze.

1) Avtorji skozi postopek prevajanja izpuščajo določene značilnosti ljudske pesmi, da bi prevodi ustrezali izhodiščni oziroma ciljni kulturi.

2) Prevodi ljudskih pesmi in umetne poezije se bolj kot na estetiko osredotočijo na kulturi pomen besedila.

3) Kaj je bistvo prevodov ljudskih pesmi? (Približati ciljni kulturi ali skozi prevajanje slediti izvirniku in s tem predstaviti tujo kulturo)

LJUDSKE PESMI

Ljudske pesmi so bile v preteklosti namenjene preprostim poslušalcem, kar se odraža v slogu: ponavljajo se enaki obrazci, pesniške podobe in stalni pridevniki (npr. ravno polje, beli grad). Prvotno so se prenašale ustno, so se pa tudi pele in od tu se lahko navežemo na eno izmed značilnosti ljudskih pesmi t.i. troplastnost, ki zajema tekst (besedilo), teksturo (melodijo) in kontekst (splet vseh zunanjih dejavnikov ob izvedbi). Zanje je značilno tudi to, da so se ustvarile in živele kot ustna komunikacija, ki se je prenašala iz roda v rod, zato izvirni avtor ni znan. Pri večini današnjih prevodov gre za zapisana besedila, saj so ljudske pesmi začeli zapisovati prav v času 19. stoletja, v obdobju romantike. Takrat so besedila popravljali in kakšno besedo spremenili, zato danes obstaja več različic ene pesmi. Besedni zapis žal ne more zajeti vse tri plasti, kot bomo tudi videli kasneje v analizi besedil, saj ne more poustvariti konteksta oz. spleta vseh dejavnikov ob izvedbi. Ena izmed značilnosti ljudski pesmi je tudi variantnost. Larry Syndergaard pravi, da imamo pri raziskovanju ljudskih pesmi opraviti z besedili in ne z besedilom. Tudi najobsežnejše izdaje ljudskih pesmi predstavljajo samo izbor neznanega, toda pogosto zelo velikega števila variant ( Syndergaard 1995: 8). Zbirke ljudskih pesmi lahko uvrstimo v dve skupini – znanstvenokritične in poljudne. Razlika je v t.i. znanstvenim aparatom, s katerim so vedno opremljene znanstvenokritične zbirke. Znanstveni aparat obsega uvod, opombe in komentarje. Znanstveni aparat bralcu pesmi omogočajo lažje razumevanje, poleg razlagalne vloge pa ima tudi posredniško vlogo, ki je toliko bolj potrebna kolikor večja je razlika med kulturama. Vsako besedilo (tudi prevod ljudske pesmi) ima besedilno funkcijo oz. vlogo. Besedilna funkcija pri ljudskih pesmih je lahko zelo problematična zaradi različnih razlogov. Eden izmed njih je, da je ljudsko pesništvo improvizatorična dejavnost, raziskovalci pa izhajajo iz znanstvenih krogov. Tako je zbiranje in prevajanje ljudskih pesmi povezano s prenosom iz podeželskega v mestno okolje bolj izobraženih. Besedilo preneseno v ciljno funkcijo pa ima prav tako drugačno funkcijo, kot pa jo je imelo besedilno v izvorni kulturi. Zato je besedilno funkcijo ljudske pesmi težko določiti.

Načini prevajanja ljudskih pesmi

Skozi zgodovino je teorija prevajanja poudarjala različna stališča, metode in izhodišča (tudi nasprotujoča), za prevajanje ljudskih pesmi.Raziskovalec Lord je mnenja, da ljudske pesmi ne more ustvariti nekdo, ki ne pripada istemu narodu, se pravi, da lahko slovensko ljudsko pesem ustvari samo Slovenec in nihče drug (Lord 1988: 19; po Golež Kaučič 2003: 35). To pomeni, da so ljudske pesmi nepredvidljive in da je neprevedljiva tudi literatura. Močna navezanost na kulturo, tradicijo in izročilo opredeljuje dva različna prevajalska postopka, med katerima izbirajo prevajalci. Pri prvem je poudarek na tem, da se je med postopkom potrebno v največji možni meri približati jeziku in kulturi izvirnika.Drugi prevajalni postopek pa temelji na t.i. ciljno usmerjenem prevodu. Kar pomeni, da se je potrebno v največji meri približati bralstvu, kulturi in jeziku v katerem je nastal prevod. Kot sva že omenili, se je ljudsko pesništvo širilo ustno, kar pomeni, da so se ohranile različne variante. Variante so med seboj različne, saj so zapisovalci v preteklosti v zapisih popravljali, predelovali in izboljševali besedilo. Zato mora prevajalec izbrati eno varianto, kot predlogo. Nekateri prevajalci pa se tudi odločajo, da v prevodu združijo več varian.

Oblike prevodov

Zaradi različnih načinov prevajanja se izoblikujejo različni prevodi. Avtorica članka navaja tri različne in sicer:

-delne prevode ljudskih pesmi (prevedene so samo posamezne kitice)

-prevode, ki zajemajo samo vsebino ne pa tudi obliko pesmi

-dobesedne prevode, kjer gre samo za prevod besedila, ne upošteva pa se tekstura, torej (melodija in ritem)

PREVAJANJE UMETNE POEZIJE Z MEDBESEDILNIM NAVEZOVANJEM NA LJUDSKO IZROČILO

Marjetka Golež Kaučič je raziskovala odnos med ljudskim in umetnim v slovenski poeziji. Svojo raziskavo je predstavila v delu Ljudsko in umetno – dva obraza ustvarjalnosti (2003).V svoji raziskave je avtorica ugotovila, da so se sodobni slovenski pesniki, k ljudski pesmi vračali in sicer če citiram: „ko so se utrudili v iskanju inovacij, ko so se znašli v svetu izpraznjenih vrednot ter so svoja lastna spoznanja lahko povezali s sporočili ljudske pesmi“ (Golež Kaučič 2003: 244). Kot smo že omenili so ljudske pesmi del slovenske tradicije, umetna poezija pa se na slovensko tradicijo medbesedilno navezuje. Poimenovanje medbesedilnosti lahko definiramo na različne načine.

Medbesedilnost

Medbesedilnost je po mnenju nekaterih raziskovalcev ena izmed glavnih značilnosti literarnosti oz. poezije. Marjetka Golež Kaučič: „ Ljudska pesem je v svoji variantnosti izrazito intertekstualna in intermedialna, še bolj zavedno medbesedilna pa je tista besedna ustvarjalnost, ki ima v svojih literarnih prostorih krepko povezavo z ljudskimi predlogami.“ (Golež Kaučič 2003: 102,103.)Po mnenju Renate Lachmann je medbesedilnost spomin v tekstu. Kulturni spomin pa ohranjajo, materializirajo in gradijo literarna dela. Po njenem literarna medbesedilnost razvija mnemonični prostor kulture in vpliva na pesniško imaginacijo: literati zavedno in nezavedno črpajo iz zakladnice podobja, ohranjene v kulturnem spominu, vanjo pa prispevajo nove vizije, ki se s poznejšimi rabami kodificirajo. Slovenska umetna poezija, ki se medbesedilno navezuje na ljudsko pesem ohranja spomin slovenskega naroda in če povzamem po Golež Kaučuč „vzpostavlja stik s kolektivnim“ , saj obuja in ohranja spomin slovenskega naroda. (Golež Kaučič 2003: 185). Tako lahko sklepamo, da slovenski bralec brez večjih težav pri branju prepoznava medbesedilne navezave. Problem pa se pojavi takrat, kadar bralec pripada tujemu kulturnemu kontekstu. Zaradi pripadnosti v drugo kulturno okolje bralec medbesedilne navezave dojema drugače, lahko so mu pa tudi povsem nerazumljive.

Odnos med bralcev in teksom

Veno Tufer meni, da lahko poezijo beremo tudi brez poznavanja medbesedilnih mrež. Kljub temu pa se zdi, da se zaradi odsotnosti teh mrež (komentarjev in razlag) bralcu vse nekako izmika – še bolj pa tistemu, ki prihaja iz popolnoma drugačne kulture. Tukaj je odnos med bralcem in tekstom lahko dvojen: ali je razumljiv ali pa ni. Do razumevanja pride, ko avtor in bralec uporabljata isti kod, oziroma z drugimi besedami – ko si avtor in bralec delita isti naravni jezik in kulturno tradicijo, v obratnem primeru pa lahko pride do nerazumevanja besedila s strani bralca. Priporočljivo pa je tudi, da so prevodi opremljeni z opombami in komentarji, ki bralcu osvetljujejo kontekst pesmi.

SKLEP

Skozi analizo članka in pisanjem seminarske naloge sva ugotovili, da imajo prevajalci na voljo veliko načinov kako prevajati ljudske pesmi in umetne pesmi, ki se medbesedilno navezujejo na ljudsko izročilo. Ugotovili sva, da lahko najino prvo hipotezo (Avtorji skozi postopek prevajanja izpuščajo določene značilnosti ljudske pesmi, da bi prevodi ustrezali izhodiščni oziroma ciljni kulturi) potrdiva. Tudi najino drugo hipotezo (Prevodi ljudskih pesmi in umetne poezije se bolj kot na estetiko osredotočijo na kulturi pomen besedila) je možno potrditi. Večina prevajalcev ljudskih pesmi se bolj kot na estetiko prevedenega besedila osredotočijo na kulturni pomen le tega. S tem približajo kulturo izvirnika neki drugi kulturi, v katero določeno pesem ali umetno poezijo prevedejo. Ta način prevajanja se nama zdi najboljši, saj se tako v veliki meri določena kultura naroda in jezika predstavi drugim kulturam in narodom.Kot sva že omenili je prevajanje zahtevno saj prevajalec težko zajame vse značilnosti ljudske pesmi v prevodi. Le-te pa so še težje vidne v oblikah prevodov, ki zaradi prilagoditve ciljni kulturi izpuščajo določene značilnosti. Prevodi, ki ostajajo zvesti izhodiščni kulturi, pa so za bralca tuje kulture težji. Zato težje potrdiva najino zadnjo hipotezo (Kaj je bistvo prevodov ljudskih pesmi). Tudi avtorica članka s težavo odgovori na zastavljeno vprašanje. Po njenem mnenju bi morali prevodi imeti vlogo predstavljanja tuje kulture, s tem pa se nebi smelo prilagajati ciljni kulturi – upoštevati bi se moral tako jezik kot tudi melodija in ritem originala.Za zaključek naj še dodava, da je najbolj pomembno to, da prevodi ljudskih pesmi ohranjajo tradicijo in kulturni spomin. Prikazujejo nam značilnosti določene kulture, tujim bralcem pa omogočajo vpogled v drugačnost. Seveda je za tujega bralca takšno branje oteženo, zato je potrebno prevodom dodati komentarje in opombe. Nekateri literarni teoretiki takšen poseg v umetniško besedilo zavračajo, vendar pa je neizogibno dejstvo, da dodatne informacije bralca opozarjajo na drugačne, poglobljene poglede pri branju in kulturno tradicijo nekega naroda. S tem pa se ohranja kulturni spomin in se prenaša v druga kulturna okolja. Umetna poezija z medbesedilnim navezovanjem na ljudsko izročilo pa pomeni pisanje iz nacionalne kulture, ki pa v prevodih izgublja določen pomen.

VIRI IN LITERATURA

Mugerli, Maruša. 2006. Prevajanje ljudskih pesmi in umetne poezije z medbesedilnim navezovanjem na ljudsko izročilo. Jezik in slovstvo ( 2006 ) : 19 -31

Terseglav, Marko, 1987: Ljudsko pesništvo. Ljubljana: DZS ( Literarni leksikon. Študije, 32)