Marija Debeljak

• Nazaj na Objave: Mira Hladnik

Marija Debeljak

NAŠA ZADNJA PARTIZANKA MARIJA DEBELJAK, roj. Koselj, Mežnarjeva s Sr. Dobrave, poročena z Zdravkom Debeljakom (po domače Rokovim iz Lipnice), rojena 26. 10. 1929 v Ljubnem na Gorenjskem, od koder se je družina pri njenih sedmih letih preselila na Srednjo Dobravo pri Kropi. Sedaj živi v Lipnici poleg hiše sina in snahe. Sokrajanom je znana predvsem kot spoštovana dolgoletna tajnica v tovarni Iskra v Lipnici.

Marija Debeljak pripoveduje.

Ko se je začela vojna, sem bila mladoletno, a že ozaveščeno dekle; še posebej so k temu pripomogle prijateljice Ivica Križnar, Francka Hajnrihar, Cilka Grobovšek, sestra Ivanka ter posebej oče Jože Koselj, ki je že zgodaj sodeloval z osvobodilnim gibanjem. Živeli smo v mežnariji na Sr. Dobravi, starša in štirje otroci: jaz, Ivanka, Helena in brat Jože. Tako kot v Ljubnem je bil oče tudi na Dobravi za mežnarja. Poleg je stala šola, kjer je poučeval in s svojo družino stanoval kasnejši narodni heroj Stane Žagar.

Na Staneta Žagarja, njegovo ženo Pepco, Pepčino mamo in pet otrok me vežejo zelo lepi spomini. Kot sosedje smo se pogosto videvali in družili. Do nas učencev je bil nadučitelj Žagar sočuten, človeški. Ko je koga od učencev na primer bolela glava, mu je dovolil iti na sprehod, dokler ni minilo. Od Žagarjevih otrok sta preživela vojno samo Danica, poročena Bavcon, in Iztok, ki se je vedno rad vračal na Dobravo. Stane mlajši si je 21. 4. 1942 vzel življenje sam v jami pri Okroglem, tik preden so v jamo vdrli Nemci. Izdal jih je Pavle Kern, prej njihov sodelavec in soborec, doma z Zg. Dobrave, kjer je živel pri teti Vazarci.

V začetku leta 1944 nas je Ivka Križnar (po domače Zotlarjeva) iz Lipnice, zbrala nekaj mladih ter nas nagovorila, da smo postali kurirji. Kot obveščevalka sem največ sodelovala s Cilko Grobovšek iz Otoč, ona pa je vzpostavila nadaljnje zveze. Enkrat smo do nje privedle ranjenega kurirja, Cilka ga je prevzela in ga spravila čez Savo pri Posavcu, kjer naj bi prišel v zdravniško oskrbo. Toda takoj po prečkanju Save so ju zajeli domobranci iz brezjanske belogardistične postojanke. Tam so ga mučili, dokler niso iz njega izsilili priznanje, da mu je pri umiku pomagala Cilka Grobovšek. Odtlej se je za Cilko začela huda kalvarija: arest v belogardistični postojanki na Brezjah, nečloveško mučenje, izživljanje nad mladim dekletom, tako da je nazadnje tudi ona izdala obveščevalke z Dobrave in Lipnice. Cilka je vojno sicer preživela, bila pa je celo preostalo življenje živčna razvalina; pred nekaj leti se je od vojnih mor končno poslovila na svojem domu v Otočah.

Od tistega trenutka dalje smo vedele, da smo v nevarnosti tudi me. Ker smo bile pravzaprav še otroci (jeseni 1944. leta sem štela 15 let, Ivanka pa 16 let), naju oče ni pustil k partizanom, čeprav je bil tam že starejši brat Jože, ki bi lahko popazil na naju. Francka Hajnrihar je odšla v partizane kar takoj, naš oče pa tudi kmalu za njo. Toda tudi midve s sestro Ivanko sva morali nemudoma zapustiti dom. Dva meseca sva se skrivali pri znancih v neki hiši v Kropi. Kadar je prišla novica o nevarnosti, sva zbežali v gozd navkreber proti Jamniku. Ko je nevarnost minila (obveščali so nas sosedje in kurirji), sva se pritihotapili nazaj. Živeli sva v nenehnem strahu pred aretacijo, še bolj sva se bali mučenja, potem ko smo zvedeli, kaj vse so počeli s Tilko. Naslednje skrivališče je bilo v karavli kurirjev nad Kropo – to je bilo desno od Slovenske peči na drugi strani potoka Kroparica v hudi strmini kakšnih sto metrov nad sedanjo vikend hišico. Sedaj o karavli ni nobenega sledu več. Tam sva približno še en mesec nestrpno čakali na poziv oziroma zvezo z Gorenjskim vojnim področjem – želeli sva v partizane, in sicer tja, kjer je bil že najin brat Jože. Za našo oskrbo v karavli so zgledno skrbeli domačini, še posebno kroparski mesar.

Ko se je oče pridružil partizanom, je bil star že preko 50 let. Kot čevljar je delal v partizanski čevljarski delavnici v Farjem Potoku, sestra Ivanka, ki se je spoznala na ta posel, je pomagala v delavnici, jaz pa sem bila dodeljena za delo v kuhinji in strežbi, kjer sem ostala približno pol leta.

Bila sem, sicer neoborožena, udeležena v hudi bitki 24. marca 1945 na Poreznu, ki se je vnela med borci Gorenjskega vojnega področja, Škofjeloškim odredom, Kosovelovo brigado in še nekaterimi partizanskimi enotami, skupaj približno 1400 borcev) na eni strani in petimi dobro opremljenimi esesovskimi policijskimi polki pod poveljstvom majorja Schmidta. Le-ta je ob treh zjutraj poslal približno 600 policistov, naj sledijo partizanskim enotam, ki so se utaborile pod vrhom Porezna. Policiste je vodil eden od škofjeloških domobrancev. V spopadu je padlo 32 partizanov, kasneje je umrlo še nekaj ranjencev, v Jesenici, vasici pod Kojco, pa so v Sovrčenovem hlevu naslednji dan, 25. marca 1945, ravno na cvetno nedeljo, esesovci pobili 106 ujetih borcev, po nekaterih pričevanjih pa še dosti več.

Krogle so švigale mimo glave, oblečena sem bila v krilo (dolgih hlač sploh nisem premogla), nahrbtnik sem si poveznila čez glavo, ko sem se skrila v strelski jarek. Nato sem tako kot drugi kot zmešana tekla navzdol in povprek po čistini, končno prispela do roba grmičastega gozda. Tam sem bila priča, kako je bil do smrti zadet narodni heroj Andrej Žvan - Boris iz Gorij, namestnik komandanta Albina Drolca - Krtine. Počiva na pokopališču v Zgornjih Gorjah.

Komandant Albin Drolc - Krtina je bil izreden človek. Pri njem je bil za kurirja moj brat Jože; bila sta si kot oče in sin. Pazil je tudi name, da se mi ne bi, mladi neizkušeni punci, kaj zgodilo, da se me ne bi kdo sposodil. In res ni bilo nobenih slabih izkušenj glede tega. Po vojni je Krtina postal komandant kranjskega vojnega območja. Se mu je pa zgodilo nekaj grdega – nekateri povzpetniški sodelavci, tako imenovani »pomladanski borci«, so si prilaščali skupno imovino, obtožili pa so njega in je bil, popolnoma nekriv, celo zaprt. Umrl je v delovni nesreči v tovarni Sava – ko je preverjal, zakaj stroj ne deluje, je stiskalnica padla nanj in ga zmečkala.

Prvega februarja 1945 so partizani (ena od čet Prešernove brigade) minirali dobravsko šolo in farovž, ker se je govorilo, da bodo vanje naselili belogardiste; porušili so tudi cerkveni zvonik, saj bi ga belogardisti, kakor je bilo v navadi, lahko uporabljali kot topniško gnezdo. Po tem so jih naselili v šolo v Kamni Gorici, na Brezjah pa je taka postojanka, precej bolj zloglasna kot kamnogoriška, obstajala že prej. Po vojni je oče, takrat je bil predsednik krajevne organizacije ZB (ustanovitev krajevne organizacije ZB NOB je bila pri Čačku na Sr. Dobravi oktobra 1944), iz Dražgoš s konjičkom navozil les za novo šolo. V tej leseni zgradbi je še več let po vojni, do postavitve nove osemletke v Lipnici 1957. leta, potekal pouk za nižje razrede osnovne šole. Nato se je zavzel še za gradnjo novega zvonika, a mu je krajevna oblast pri tem zelo nagajala, tako da je dobravska cerkev dobila nov zvonik šele leta 1967.

Po vojni sem bila kot uslužbenka na Občini Kranj zadolžena za organizacijo pionirskih odredov po Gorenjskem, kar sem nekaj časa res z veseljem počela. Toda šole nisem imela končane. Nekega dne me pokliče k sebi predsednik kranjske občine in me nagovori, naj šolanje vendarle nadaljujem. In tako sem v Kranju opravila tečaj za 1. in 2. razred gimnazije, nato pa sem se vpisala redno in uspela dokončati še 3. in 4. razred kranjske gimnazije.

Kasneje sem se vključila še v administrativni tečaj, nato sem bila sedem let uslužbenka v plačilnem oddelku tovarne Inteks v Kranju. Nato sem v Iskri Lipnica vložila prošnjo za delovno mesto tajnice in bila sprejeta. Tu sem ostala 28 let, do upokojitve. S sodelavci smo se dobro razumeli, med nami je vladalo spoštovanje, bila so leta nenehnega napredka in vedno večje blaginje. Ves čas sem bila tudi družbeno-politično aktivna, za kar sem prejela nekaj priznanj. Skratka, zelo rada se oziram nazaj na vsa svoja delovna leta.

Še in še bi lahko pripovedovala, a bom vesela, da se vsaj nekaj mojih spominov ohrani za kasnejše rodove.

Po pripovedovanju zapisala Mira Hladnik, KO ZB NOB Dobrava – Kamna Gorica.